Alenke Bratušek vaje v poziranju

Delo je začelo odkrivati nenavadno podobnost med predsednico vlade Alenko Bratušek in glavno protagonistko danske TV nanizanke Borgen Birgitte Nyborg, ki nepričakovano postane danska premierka. Na omenjeno podobnost odkrito namiguje na podlagi sorodnih fotografskih prezentacij, predvsem nekaterih domačih fotografij in naslovne fotografske promocijske ikonografije izvirnika, kjer nam obe protagonistki stoje kažeta hrbet z združenimi rokami na njem in nepremično gledata skozi okno:

Resnici na ljubo je primerjava med obema likoma v zraku že nekaj časa – ali so si jo ustvarili državljani sami samostojno brez nesebične pomoči vladnih spin doktorjev, pač zaenkrat ne vemo in na to ne moremo sklepati. Če se je danska premierka Helle Thorning-Schmidt od lika Birgitte Nyborg distancirala, ker da ne želi, da vpliva na njeno politično delovanje, je Alenka Bratušek že priznala, da nanizanko spremlja. A si s tem priznanjem ne moremo kaj prida pomagati pri dešifriranju potencialnih namigov.

Kajti nekaj povsem drugega bi bilo, če bi ugotovili, da naša premierka načrtno sodeluje pri ustvarjanju vidnih in nevidnih sublimnih (subliminalnih?) sporočil pri fotografskih izdelkih (ali sicer), da bi si učvrstila svojo politično pozicijo. Da deluje v smeri in na način zbujanja psiholoških vtisov in nezavednih asociacij, po katerih je filmski junakinji sama res podobna, zaradi česar bi postala sama junakinja domačih mnenjskih anket in človeških src. Kako bi smeli takšno gesto potem interpretirati: kot simpatično dejanje koketiranja in zato pohvaliti njen nadvse kreativni piar, ali pa morda kot ceneno, času neustrezno in moralno sporno uporabo nestandardnih komunikacijskih sredstev?

Slovenska borgen (oblast) pač ni nič bolj nedolžna od kakšne druge. Toda če želimo odgovoriti na začetno vprašanje »Je premierkina podobnost z Birgitte Nyborg zgolj naključna?«, ne bo dovolj ogledovanje fotografije v hokejskem dresu na Facebook profilu vladajoče stranke, saj ima poziranje predsednice vlade pred tekmo naše reprezentance nesporno izkazan namen. Nekoliko prozoren sicer.

Kar resnično bega v tem vprašanju časopisa Delo, je preprosto dejstvo, da obe fotografiji (druga objavljena konec decembra), na katerih sta  Alenka in Birgitte v podobnih telesnih položajih, podpisuje fotograf Dela Jure Eržen. Kako lahko časopis, ki je ponudil svojega fotografa – če tega Eržen ni posnel privatno in ne v svojstvu medijske hiše, zaradi česar potem v podpisu ne bi smelo biti zapisano Delo – odkriva »nenaključnost« tam, kjer je pri tej nenaključnosti sam aktivno sodeloval in avtorstvo fotografije celo podpisal v sicer nepodpisan (!) članek? Povedano preprosto: Delo in fotograf bosta morala kar sama odgovoriti na vprašanje, če je naslovna podobnost naključna ali načrtovana, ker poznata velik del odgovora in ker je Bratuškova po vsem sodeč ob fotografiranju zavestno in s pristankom pozirala. Ali celo v sodelovanju s kakšnim komunikacijskim strategom, ne vemo. Kakšen točno je bil njen namen in čigava je bila sugestija, je sicer intrigantno vprašanje, a za demistifikacijo začetnega naslovnega vprašanja Dela povsem drugotnega pomena.

Če moja interpretacija drži, nas Delo malce heca. Bere se kot dobra teorija zarote spin doktorjev, ki manipulirajo z javnim mnenjem, v resnici pa z nami verjetno manipulira kar ustvarjalec zgodbe o manipulaciji.