Vrnitev v socializem in »ad ridiculum«

»Argumentum ad ridiculum« kot argument iz smešenja ali »reductio ad ridiculum«  kot zvajanje na smešenje ni kakšna posebna vrsta napake ali stila, ki bi plenila široko pozornost zaradi svojih posebnih logičnih lastnosti. Nenazadnje, le kdo bi se želel ukinitve humorja v naših razpravah in čemu bi ga morali preganjati?

Vendarle pa se mi zdi, da če na zelo natančno vprašanje nekdo odgovarja na način, da počne prav to, tj. smeši nasprotnika, ne ideje, da se izmika razpravi o stvari in zavije raje v smešenje osebe, takšne prakse pač ne bi smeli dopustiti kot argumentacijsko veljavne. Moralo bi jo razumeti kot obliko adhominalne rabe. Tudi ne vpričo intelektualne ali literarne vrednosti in teže, ki je sicer režiserju Dušanu Jovanoviću nikakor ne bi mogli odreči, niti tedaj ne, ko odgovarja na vprašanje Dela o tem, ali podpira »vrnitev v socializem«, dan po kongresu trojčka Združena levica in obisku Ciprasa v Ljubljani. Takole:

“Luka Mesec, najprepoznavnejši član Iniciative za demokratični socializem, je izrezani Martin Freeman. Igralec, ki igra hobita Bilba Bisagina iz Smaugove pušče. Ta simpatični človek škrat poskuša s čarodejem Gandalfom in trinajstimi škrati pod vodstvom Torina Hrastoščita pridobiti Samotno goro in izgubljeno kraljestvo škratov Erbor. Na poti proti vzhodu jih preganjajo orki, v gozdovih Mrkolesja naletijo na kožo menjajočega Beorna in na roj velikanskih pajkov, zajamejo jih vilinci, nadaljujejo proti Jezernemu mestu in naposled dosežejo Samotno goro, kjer se morajo spopasti z zmajem, ki bruha ogenj in ki bo na preizkušnjo postavil njihov pogum, prijateljstva in popotovanje samo. Na tej točki, ko me je postalo najbolj strah, sem se iz prejšnjega življenja spomnil stavka »Zaupajte, tovariši, verujte!« In sem zaupal. In sem verjel, da bo Bilbo zmagal.”

No, sam ne podpiram vrnitve v socializem, ne podpiram pa niti retorike zasmehovanja, zavite v celofan literarne parabole. Morda kdo razume drugače, toda Jovanović je šel v svoji slikovitosti korak predaleč, zašel je v nevarno cono diskreditacijskega pristopa norčevanja, sicer spretno artikuliranega, pa vendar še vedno le smešenja.

Argument iz smešenja ima prozoren namen: sarkastično ali cinično osmešiti osebo, vpeto v pogovor, s tem pa pozornost preobrniti proč od razprave z namenom, da bi nekoga (največkrat nasprotnika) predstavili kot trapastega, komičnega in okornega.

Morda moje branje ni pravilno in avtorju ne smemo kar pripisati omenjene intence. Ker je, bo kdo rekel, želel povedati le, da se mu zavzemanje Luke Meseca in socialistov zdi pravljičarstvo, v katerega bi sicer rad verjel, a ne more.  Smisel argumenta iz smešenja pa je, da se zadovoljuje s tem, da na vprašanje odgovori nevsebinsko, z ambicijo po krohotu na nekogaršnji račun.

Kajpada bo marsikdo verjel, da nekatere stvari preprosto so vredne smeha in da torej s takim postopanjem ni nujno kaj narobe. Še zlasti, če je izpeljano žmohtno, literarno začinjeno in metaforično, morda z veliko mero ironije. Marsikdo bi dodal, da od umetnikov in ljudi s področja kulture pač sploh ne pričakujemo argumentacijske veščine, temveč kakšno drugo – tudi to je res. A z vidika začetnega vprašanja bi si v idealni situaciji želeli spoštljivosti v odgovorih. Spet drugi se bodo branili, da prave argumentacijske situacije in tudi intence ni bilo, da govorimo le o nekem pojasnilu na novinarsko poizvedbo, pri katerem se je avtor raje zatekel v drugačen pristop. Zato bi bila pomembna informacija o tem, kakšno namero je imel v mislih avtor (ki bi jo lahko dobili seveda od njega smaega) in (domnevne) žrtve smešenja Luke Meseca, če bi nam želel zaupati svoje občutke. No, Mesec je mojo tozadevno objavo na mojem FB profilu sicer všečkal, iz česar bi se dalo sklepati, da se z njo strinja, vendar jo je v naslednjih minutah spet ne-všečkal, iz česar pa ne moremo sklepati veliko.

Vendar bi veljalo, kakor je dejal ameriški pedagog Bill Nye, upoštevati naslednje:

It is best to avoid sarcasm, scorn, or ridicule. It is legitimate to use humor to lighten the mood, but never to insult the other person or as a smoke screen when you don ‘t have a real answer. If humor reveals truth, it is valid, but make sure that you have real logic with no fallacies to back it up. Do not depend on humor or ridicule rather than truth.