Umetnost kot higienična pralnica denarja

Flisar:

Evald Flisar, urednik revije Sodobnost, dodaja: »Vsak umetnik ima moralno pravico zavrniti nagrado (tudi v celoti, ne samo njen denarni del). To je pač (in mora ostati) stvar osebne odločitve, ne glede na razloge, ki so lahko razumni ali pa tudi ne. A tudi če razlogi po splošnem mnenju niso razumni, ne moremo umetniku, ki se je odločil za takšno potezo, ničesar očitati, saj je vsak od nas upravičen do lastnega pogleda na svet in umetnik se s takšno potezo etično opredeli.

Se pa kljub temu ne moremo izogniti vprašanju doslednosti. Ali naj se prejemniki Nobelove nagrade odpovejo denarnemu delu nagrade, ker prihaja denar (vsaj posredno) iz zaslužkov za dinamit, ki je pobil na milijone ljudi? Ali naj bi Michelangelo zavrnil radodarno pomoč članov družine Medici, ki so s sponzoriranjem umetnosti ‘čistili’ denar, ki so ga posojali za umazano visoke obresti?

Ali niso, navsezadnje, tudi Prešernove nagrade finančno vprašljive, saj država pobira davke tudi od večjih ali manjših lopovov? Ali se umazano pridobljeni denar pri selitvi iz zasebnega žepa v državno blagajno očisti? Takole bi rekel: denar sam po sebi ni umazan; takšen je lahko le način, kako do njega pridemo. In celo umazano pridobljeni denar se očisti, če ga lastnik v kakršni koli obliki nameni umetnosti.

Zgodovina mecenstva je stara tri tisoč let. Še več: predlagal bi, da se vsaj polovica premoženja, zaseženega pravnomočno obsojenim lopovom, preusmeri na transakcijski račun Javne agencije za knjigo. Lepše oblike pranja denarja si ne bi mogel zamisliti.«

Eden bolj zanimivih moralnih disputov v zadnjem času, vsaj njegov potencialni zametek, vse po načelu Vespazijanovega »pecunia non olet«. Smrdi denar ali ne, ter čigav? Sprožila ga je Jenkova nagrajenka Anja Golob, ker ni želela sprejeti denarnega dela nagrade iz načelnih razlogov higiene, na katere se je sklicevala. Sledil je moral(istič)ni pogrom, na vagi sta se znašla dva moralna principa, oba zgrožena eden nad drugim.

Po Flisarju noben denar ne smrdi, nikoli in nikdar, če le pride v roke umetniku, po Bratožu je plaha ptica in nič drugega kot oblika zaupanja, po Golobovi definitivno vedno smrdi, čeprav dopušča mejo. In ta meja ni Jenkova nagrada. Ja, vse so praktično citati, ne parafraza. Njih komentiram.

Dopuščanje etičnosti se je nekje izgubilo, pesnica pa, obtožena lepodušništva in krivde za izgubo mecenskega denarja za prihodnje nagrajence, na tnalu javnega linča, skoraj povsem osamljena. Njen greh? Umetniki so v finančni stiski, njeno dejanje preponosno lepodušniško, velik trud iskanja mecenov se bo moral začeti znova. Zato je zavračanje denarne nagrade tako zelo neodgovorno, pravijo.

In res je vse odvisno od začetnega moralnega principa: smrdi denar ali ne, tako zelo, da ga niti kriminalni izvor ne more umazati?

Flisarjev primer o zaplembi denarja je deplasiran na dveh točkah in ne ustreza dilemi Jenkove nagrajenke: zlahka si predstavljamo, da bi s strani države zaplenjeni denar kriminalcev za umetniške duše, za katere pač predpostavljamo, da sledijo visoki pesmi morale, ne bil več sporen in bi ga z lahkoto sprejele. Ker ga je nekako očistila sama država. Vendar to ni ta primer – nagrajenka omenja, da ne sprejema denarja zasebnega izvora, ne državnega. Razen tega je v začetni praznini namiga bilo mogoče tudi razbrati, da ne zaupa v čistost konkretnega mecena, bodisi glede izvora denarja bodi njegovih povezav z ruskimi oligarhi. (Mimogrede, tudi Barbara Korun je v nedavnem pismu zanikala, da bi v javnem pismu DSP leto nazaj spregovorila o takšni insinuaciji, tako da se res zdi, da sta nagrajenka in Korunova svoja trda stališča vmes umaknili; s to razliko, da je Korunova bila takrat precej eksplicitna, Golobova pa je previdno omenjala le zelo abstraktne »razloge osebne higiene« kot razlog zavrnitve denarne nagrade, iz česar res ne moremo sklepati veliko, če sploh kaj.)

Isti primer je deplasiran tudi z vidika moralnih kontekstov zaplenjenega denarja: predstavljajmo si, da so denar zaplenili pedofilu ali trgovcu z ljudmi ter za pridobitvijo tega denarja stojijo grozljive osebne zgodbe. Zlahka si predstavljamo, da bi lahko kdo preprosto imel velike moralne težave sprejeti denar tovrstnega izvora, če bi poznal okoliščine, zato bi njegov ugovor vendarle morali sprejeti in upoštevati. Denar bi torej le lahko obveljal za umazanega v tem posredovanem, ne nujno le psihološko občutenem smislu, četudi državni, dotik sterilizirano čistega umetniškega prsta bi ga ne naredil za brezmadežnega.

Moje simpatije gredo vsekakor pesnici. Zato ker sem na strani njene pravice, da zavrne (denarno) nagrado iz kateregakoli razloga. Vendar njeno ravnanje vendarle ni bilo perfektno, čeprav je perfektno razgalilo licemerje lepega dela umetnikov in njihovih stanovskih krogov, njihovo plehkost in lahkotnost stigmatiziranja. Preveč in predolgo je ostala v coni namiga o »higieni«, ne da bi ga dodatno pojasnila, s čimer je dopustila insinuacije na račun mecena. (Kaj je z njim, do katere mere je njegovo mecensko ravnanje problematično, sem tu pustil ob strani, ker mi manjka podatkov za presojo. Po njegovi užaljeni zavrnitvi doniranja pa ga v argumentaciji nihče več niti ne omenja, izpadel je iz vseh presoj.)

Tudi vse očitke o blokadi stanovskega reševanja težkega materialnega življenja slovenskih umetnikov, ki jih je morala poznati, bi lahko elegantno in pravično preprečila, če bi ob zavrnitvi nagrade denimo naznanila, da jo prepušča prihodnjim nagrajencem ali donira komu tretjemu, kar bi najbrž razumel tudi mecen. Iz istih moralnih razlogov, ki jih navaja na koncu – ker je (zasebni) denar zanjo vselej umazan.

Bratož:

Ob zadnjih turbulencah v Društvu slovenskih pisateljev, ki jih je sprožila nepodelitev stanovske Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, se mi zdi tako rekoč neizogibno, naravno prišla na misel znana sentenca bankirja, direktorja Združenja bank Slovenije in nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Franceta Arharja o tem, da je denar plaha ptica in da ta papir pravzaprav ni nič drugega kot ena od oblik zaupanja.

Povedano v enem stavku: javnosti je bila postrežena novica, da letošnja nagrajenka Jenkovo nagrado sicer sprejema in se je veseli, celo v čast ji je, iz nerazloženih načelnih razlogov in občutka nekakšne osnovne higiene pa zavrača pripadajoče denarce, ki jih je pisateljskemu društvu priskrbel uspešen slovenski poslovnež. In že v naslednjem hipu je ptica, kot smo lahko prebrali v poslovneževem pismu, jadrno odplahutala drugam. Klasična podalpska, šentflorjanska zgodba. Pa še o velikih denarjih ne govorimo.

Stvar se je kuhala od lanskega leta, ko je predsednik pisateljskega društva ob standardni zagati z denarci za nagrado naletel na poslovneža, ki ima poleg tega, da je našel odlično tržno nišo, tiskanje ekskluzivnih knjig, med katerimi je tudi v Guinnessovo knjigo rekordov uvrščena največja in najdražja knjiga na svetu, tudi izrazit občutek za nekatere neposlovne zadeve. Za tri leta je bil pripravljen, kot je prostodušno elegantno povedal, preprosto podpreti kulturni projekt, brez želje po promociji (ki je s svojimi izdelki tu tako ali tako ne potrebuje, slovenskih kupcev njegovih knjig pač ni videti), brez zasebnih interesov, najprej je celo razmišljal, da njegovega imena ob nagradi sploh ne bi razkrili.

In takemu človeku gredo očitati poslovanje s Putinom, Medvedjevom in ruskimi oligarhi? Gospodu, ki je pripravljen razlagati o fascinaciji nad meceni iz časa da Vincija, Mozarta, Michelangela? Poslovnežu, ki je govoril o tem, kako bi lahko tlakoval pot slovenskim avtorjem na tujem? Se dame, občutljivejše kot najbolj natančen seizmometer, zavedajo, kaj in komu sploh očitajo, ko govorijo o nekakšni osnovni higieni in blebetajo o gnezdu podpornikov globalizacijskega neoliberalističnega kapitala in vrednotah, ki da so v diametralnem nasprotju z vrednotami avtonomnega umetniškega polja? Imajo za to, da je po njihovem mnenju nekaj narobe s poslovneževim denarjem, zasluženim s fascinantnimi, umetelno narejenimi knjigami, kak dokaz? Ni ga bilo videti. Brati je bilo mogoče le visokoletečo načelnost in bistroumna svarila pred uklanjanjem tujim oligarhom. Frenetična čuječnost takih kritikov je selektivna, ko gre za subvencije, štipendije in podobno, morda niti ne pomislijo, da je proračunski denar, davkoplačevalski denar, s katerim so običajno plačane te zadeve, morda res in čisto drugače smrdljiv kot poslovnežev. Nateče se iz žepov tako kaznovanih in nekaznovanih tajkunov kot socialno ogroženih in tistih, ki jih je čas potisnil pod črto revščine. Kje je tu osnovno spoštovanje drugega? Občutek za dostojnost? In kako poimenovati nagrajenkino idejo, da se ji listina o nagradi pošlje po pošti? Neotesanost?

Golob:

Po mojem prepričanju stanovske nagrade za dosežke na področju kulture ne morejo biti financirane iz zasebnih sredstev. Ni denarja? Čast mi je dovolj. Gre za širši problem koncepta kulture kot nečesa, kar je prepuščeno benevolenci privatnih sponzorjev.

Seveda je umazan ves denar. Je pa treba nekje potegniti mejo. Moja se tiče mojega vrednostnega sistema in je moja stvar, govora je namreč o nagradi, podeljeni moji knjigi. To sem mislila z »razlogi po mojem mnenju osnovne higiene«.

Za epizodo predloga pošiljanja plakete po pošti stoji očitek o moji nespoštljivosti do nagrade. To ni res, iztrgano je iz konteksta in je ob nespoštljivosti do mene kot nagrajenke tudi popolnoma deplasirano. Izjavila sem, da sem nagrade vesela in da mi je v čast.

Po povratku v Ljubljano se nameravam z DSP kakopak dogovoriti o prevzemu plakete. Nagrajena je bila knjiga pesmi. O njej se sploh ne govori, poezija sama ne zanima nikogar. Zasenčil jo je »škandal«, kot kaže, pomembnejši od vsega.

Kot posameznico se me z lahkoto blati in se dela iz mene dežurnega krivca. Kaže, da se pričakuje, da mora umetnik ne glede na vir in kontekst denar vselej vzeti – če ga ne, je označen za etično spornega, za čistunsko lepo dušo. Ta logika je napačna, kratkovidna in po mojem pogubna.

Če pustimo svoje misli in sebe zreducirati predvsem na premislek o denarju, umetnost kot taka ne bo več obstajala. Nočem živeti v svetu, kjer celo umetniki sami pristajajo na to redukcijo in jo podžigajo.

Jenkove nagrade kot take nisem zavrnila, ker spoštujem njeno simbolno vrednost. Moj svet je svet, kjer je poezija edino, kar zares šteje. Edino, kar je dejansko vredno jemati zares, zares.

Anja Golob