Sproščenost in državotvornost

Pričakujem pa, da bodo tudi državljani pokazali, da vsi skupaj znamo biti družbeno odgovorni in državotvorni. Če med državo in državljani ne bomo vzpostavili dovolj medsebojnega spoštovanja, potem nismo vredni samostojne države.

Kar je bila za Janšo sproščenost, ta absolutno neanalizirani, ne pa tudi neanalizabilni filozofem, je postala za Cerarja državotvornost. Tisti ultimativni ideološki označevalec, ki bo nenadoma osmislil narodovo substanco, končna idejna rešitev, ki tvori bistveno bit izhoda iz krize, moralne in gospodarske.

V zadnjem intervjuju za Sobotno prilogo Dela se je Cerar presenetljivo odpovedal značilnemu moralističnemu diskurzu vsaj na najbolj grobi ravni – moraliziranje je postalo manj eksplicitno, pojma »morala« in »etika« nista konceptualno niti omenjena. Ostala sta odgovornost in državotvornost kot pričakovanje do ljudstva.

Ideološkost se je s tem približala izvornosti definicije ameriškega sociologa Daniela Bella, ki je ideologijo v politiki  označil za sistem tistih prepričanj, ki nas usmerjajo v dejanja in delovanje, usmerjenost v dejanja pa nakazuje njeno vlogo ne zgolj v omogočitvi transparentnosti realnosti, temveč predvsem v motiviranju ljudi, da nekaj storijo ali ne storijo. Ideologija postane povelje.

Težava z ideološkostjo »državotvornosti«, kjer lahko ta označevalec nenadoma pomeni karkoli po zamisli oblastnika, tega ali drugega, s tem pa zgolj instrument za doseganje partikularnega političnega cilja, potemtakem tudi škodljivega za državljane, je tudi v njegovi neizvirni postanosti.

V primerjavi obeh diskurzov sem že navedel, da Cerar svojo inspiracijo po državotvorni ideologiji črpa prav pri Janši, pri desničarskem kriptonacionalističnem govoru, kakor se je zgradil in obstal v okolju miselnega kroga npr. Nove revije. Ki mu je Janša, zgodovinsko in idejno, ostaja zavezan.

Nenazadnje je njegov projekt sproščene Slovenije povzet po dvajsetletnem programskem manifestu novorevijašev in tudi zborniku s tem naslovu iz leta 1999.

Da so predsednikovi najožji sodelavci, recimo ministri, že dojeli ideološko povelje, lahko zaslutimo iz razumevanja ministra za upravo Borisa Koprivnikarja, ki tudi v svojem delovnem okolju državotvornost terja celo od socialnih partnerjev v postopku pogajanj. Nedržavotvorni so npr. sindikati, ker ne ravnajo po zamislih vlade:

Tako se ministru ne zdi korektno, da sindikalni pogajalci niti ne poslušajo vladne obrazložitve. »Še preden so sploh slišali predloge, so že grozili z vojno napovedjo, totalno blokado. Takega ravnanja ne smatram kot državotvornega,« je poudaril ter zagotovil, da se bodo kljub vsemu pogajali naprej in poskušali doseči kompromis.

Če se je pri sproščenosti prerivala v ospredje njena nedoumljivost in težka pojmljivost (»Gospod Janša, rad bi bil sproščen, ampak kako?«), je državotvornosti bolj lastna preskriptivna narava, utemeljena na avtoreferenčnosti. Državotvorno je, preprosto povedano, postalo točno tisto, kar zapoveduje in predpisuje vladar, torej sam gospod Cerar. Pri sproščenosti smo lahko ugibali o nekem mističnem, Mojstru Eckhartu in Martinu Heideggru bolj dostopnem duševnem stanju pripuščanja Boga, postati sproščen je dopuščalo vero, po kateri takšni (vsaj navidezno) postanemo neodvisno od Janševe politike, kakorkoli bo sam terjal od nas »pravilno« sproščenost. Prostost duha je zato v domeni medijev, šolstva, zunanje politike, vsakič nemudoma učinkovala kot smešna, zakamuflirana zahteva po podrejanju. Pri državotvornosti tega prostora več ni, postala je zgolj sinonim za vladarjevo zahtevo, da se uklonimo njegovi podobi in njegovi želji. Zlahka si namreč predstavljamo, da bi za resnično državotvorno štelo čisto nasprotje tega, kar se terja.

Analiza sproščanja je bila zamujena: po odločitvi medijev, javnega mnenja in indiferentne akademske skupnosti. Ko se torej te tedne in mesece skupina Laibach trudi narediti to deželico bolj sproščeno, anahronistično (in simptomalno) zamuja v svojem izboru. Ne sproščeno, trenutno je treba ljudstvo narediti državotvorno.