Je suis Charlie – o lahkotnosti in neodgovornosti

V trenutku, ko je dan po masakru sredi Pariza in že včerajšnjih in današnjih shodih v podporo svobodi govora v Parizu in Sloveniji šok zaradi brutalnega napada še karseda živ, so pri Planetu Siol pohiteli s prvim komentarjem na temo jezuita in komunikologa dr. Petra Laha, v katerem ta odpira vprašanja odgovornosti ravnanja urednikov in karikaturistov pri tedniku Charlie Hebdo:

Druga skušnjava je v tem, da bi iz žrtev poboja naredili svetnike. Da ne bo nesporazuma: nič, kar so kot novinarji storili, ne more upravičiti zločinskega dejanja njihovih krvnikov. Ampak to še ne pomeni, da je bilo vse, kar so storili, lepo in prav. Tako, kot je bil Svetovni trgovinski center simbol za marsikateri problem globaliziranega finančnega in trgovinskega sistema ter je bil Pentagon simbol vojaške prevlade Zahoda, je Charlie Hebdo simbol določene lahkotnosti in neodgovornosti, ki je značilna za zahodne novinarje in medije.

Prav bi bilo, da se po tem, ko bomo novinarji in javni komunikatorji pokopali svoje umrle, zamislimo tudi nad tem vidikom svojega dela. Svoboda govora in tiska vendar ne more biti v tem, da lahko počnem, karkoli hočem, ne da bi se mi bilo treba bati negativnih posledic za svoje besede in dejanja.

Če z besedo prizadenem soseda ali spodkopavam temelje skupnega življenja, potem je prav, da za to nosim posledice. Pa ne zagovarjam samocenzure. Sam sebe cenzuriram takrat, ko se bojim ali se udinjam. Ko pa se izogibam besed, ki bi prizadele soseda ali rušile najin skupni dom, skratka, ko sem obziren in uvideven, takrat sem šele zares svoboden.

Lah izreka zaskrbljenost pred javno obravnavo ubitih novinarjev, karikaturistov in urednikov (očitno ob tem spušča ostale žrtve masakra), ki bi jih morda preveč poveličevala in »naredila za svetnike«. Njegova motivacija, da nas pred tem posvari, je enostavna: početje tednika Charlie Hebdo je bilo prelahkotno in neodgovorno, zato si takšnega statusa ne zaslužijo. Še več, v njihovem početju vidi avtor nevarno značilnost zahodnega novinarstva.

Vendar stori pri tem še kakšen korak več: novinarji Charlie Hebdo si ne samo ne zaslužijo statusa ali obravnave svetnikov (kajti v osnovi se Lah izrek o njihovih zaslugah), ker so ravnali neodgovorno, ravnali so tudi proti principom svobode izražanja in tiska – njihovo novinarsko početje se ne skriti za svobodo tiska in posledično si pri obsodbah dejanja zato ne bi smeli sklicevati nanjo. Svoboda je vedno svoboda, ki ima v mislih tudi negativne posledice, še pravi. Oziroma: samo obziren in uvideven novinar je resnično svoboden, pri čemer tovrstna osvobojenost še ne predstavlja oblike cenzure.

Ko se danes odvijajo solidarnostni protesti pod geslom »Je suis Charlie«, se odvijajo pod napačnim, bi nesporno menil Lah, tako kot bi menil, da pokol ni prav nobena grožnja svobodi izražanja in tiska. Zato, ker novinarji in karikaturisti niso bili dovolj obzirni, so svojo neuvidevnost plačali z glavo. Ker niso bili resnično svobodni, jih danes več ni.

Nekateri slovenski medij znajo, ob neverjetnih stališčih, biti tudi neuvidevno kruti ob najbolj neprimernem času.