In kaj nam je ostalo iz leta 2012 in kako smo unovčili blagovno znamko? Zdi se, da bore malo. Na področju vsebinskega nasledstva na zavodu trenutno le dopolnjujejo informativne spletne strani z angleškimi vsebinami. “Hkrati se z možnimi nasledniki dogovarjamo o nadaljnjem skrbništvu postprojektne spletne strani, ki bi lahko z dovolj ambicioznim pristopom postala stičišče trajnostnih programov projekta EPK 2012,” je optimističen Drobnak.
Po treh letih intenzivnega spremljanja dogajanja EPK in medijskih poročil o njem lahko dovolj prepričano rečem: res kasno stiže Večer na EPK polje.
Naključij ni: Petra Vidali in Melita Forstnerič Hajnšek sta kot urednici pač storili vse, da je v Večeru projekt EPK bil videti kot cvetoči, neproblematični vrt vse od prvega dne, za kar je bilo potrebna obilica občutka za gate-keeping in zdravo mero zavračanja sleherne kritike. Po domače: cenzure.
Čemu bi se zdaj večerovci na veliko čudili, da ne zgolj od trajnostne naravnanosti, temveč od ničesar okoli EPK razen morebitnih lepih spominov ni ostalo praktično nič? Da se, kot lahko beremo, zapuščina EPK zvede le na dopolnjevanje spletne strani v angleščini?
Zavod EPK je ugasnil, toda EPK je ugasnil že davno. Resnica mesta je končno postala ona sama.
Več: EPK.
Filed under: mariborske, mediji, časopisi Tagged: cenzura, EPK, Mediji, Večer, zavod
