Arbitražna »zagađenost« in medijska odpornost nanjo

Kako so se slovenski mediji obnesli ob novem zelo akutnem medržavnem zapletu, arbitražni prisluškovalni aferi oziroma »Pirangate« in »Piranleaks«, kot so burno dogajanje okoli nje poimenovali Hrvati in tudi naši novinarji?

Za kompleksnejšo analizo bo še treba počakati, zaenkrat bi želel opozoriti na detajl v medijskih poročilih, ki je vsaj v mojih očeh trenutno najbolj moteč in nanj kažem s prstom že dlje časa kot na lokalitetno posebnost: na slab smisel za senzibilnost, odkrivanje in tehtanje argumentacijske podlage v analizi izjav, dogodkov ali stanj stvari.

Trdil bom, da v povprečju domači mediji niso namenili praktično nobene pozornosti razlogom ali argumentom, ki jih zelo poenoteno (in poenotena) ponuja hrvaška stran pri navajanju svoje odločitve po odstopu od arbitražnega sporazuma že dober teden dni. Čeprav bi ti morali največ šteti ne samo v odnosu do Slovenije, temveč pred vso mednarodno pravno, politično in laično javnostjo. Prikrajšani smo za tisto najbolj bistveno.

Kaj smejo politiki in kaj znajo novinarji

Če za domače politike velja, da se tudi v skladu z evropskimi sporočili mora poskušati vzdržati preostrih ukrepov in zvišanih tonov, če je politika v svojih ocenah stanja nujno cenzurirana ali takšna velikokrat celo mora biti, »diplomatskost« kot neko posebno načelo ne more veljati za kritično analizo ali komentar pri novinarskem delu. Pa se ne dogaja. Novinarji smejo povedati več kot politiki, zato z njo ne bomo mogli upravičiti njene tozadevne pasivnosti.

Slovenski mediji zaenkrat žal niso znali fokusirano opisati in še manj ohraniti razpravo v fokusu glede tega, kaj točno je tisti razlog X, zaradi katerega Hrvaška nadvse vehementno in užaljeno odstopa od sporazuma. Ne samo, da je v hrvaški politiki in mediji ključen modus operandi, namreč po vsem sodeč prisluškovanje hrvaških obveščevalcev, bil iz razumljivih razlogov zamolčan in netematiziran, čemur so velikokrat, povsem nerazumljivo, sledili slovenski, vsebinske razprave o razlogih, ki se navajajo, o tem X, praktično ni bilo. Javnost je lahko razumela, da sta se slovenski arbiter in agentka, ujeta v prisluškovanje, med sabo telefonično pogovarjala. Zakaj in v čem je to bil usoden prekršek, pa večina ni mogla razumeti.

Zato ni bilo presenečenje, da novinarji in uredniki niso posebej zaznali niti premika od argumenta A k argumentu B. Se pravi, njegovo zamenjavo. Podrobnejši pregled bi torej moral demonstrirati, kako so mediji zaznali in pretehtali argument A, ki sta ga venomer vrtela zunanja ministrica Vesna Pusić in hrvaški predsednik vlade Zoran Milanović. Začetni argument je bil enostavna trditev: »Ravnanje slovenskega arbitra in predstavnice ministrstva za zunanje zadeve (agentke) je v nasprotju s pravili arbitražnega postopka.«

Od medijev bi torej konkretno pričakovali, da bi preiskali in nato pojasnili, ali to drži, v česa se sestoji narava kršitve in katera pravila so bila kršena? So to nalogo opravili? Le deloma in bolj pomanjkljivo, pri čemer se v glavnem citirali le domače mednarodne strokovnjake, še najpogosteje dr. Vasilko Sancin. Če sta Pusićeva in Milanović nenehno ponavljala,  da je slovenski arbiter »okužen« in da je s tem okužen celoten arbitražni postopek, slovenski javnosti tega hrvaškega čudežnega označevalca, ki je evidentno, kot bomo videli, rabljen na nek zelo širok, arbitraren ali celo propagandni način, nikakor ne tehnično-pravni, mediji niso znali približati. Zato mi žal ni uspelo dešifrirati opisa, kot si ga je privoščila Sancinova, ko je dejala, da zaradi okuženosti sodnika po arbitražnem sporazumu ni mogoč odstop od arbitraže. S čimer je sicer sprejela opis in interpretacijo hrvaške strani. Okuženosti v kakšnem smislu?

Zamenjava argumenta in ‘zagađeni’ dokumenti

Še bolj simptomalen od šibke analize ponujenih argumentov v zgodbi, ki tvorijo jedro vseh reakcij v okviru hrvaške odpovedi sporazumu, je bil spregled njihove menjave. Po novem namreč hrvaška stran sploh ne omenja več argumenta A, ta zanjo sploh ni pomemben. Eksplicitno rečeno, temeljna težava ni več arbiter, pravi Pusićeva, ampak dokumenti, ki naj bi jih arbiter priložil v arbitražni spis. Poglejmo si nekaj trditev iz Dnevnika:

‘Temeljni problem nije kompromitacija slovenskog arbitra’, pojasnila je Vesna Pusić stranim veleposlanicima.

Problem arbitraže o granici između Hrvatske i Slovenije nije riješen ostavkom slovenskog arbitra i imenovanjem novog, jer su u postupku ostali ‘zagađeni’ dokumenti na temelju kojih sud ne može donijeti zakonitu odluku, izjavila je u srijedu ministrica vanjskih i europskih poslova Vesna Pusić.

‘Temeljni problem nije kompromitacija slovenskog arbitra… Glavna primjedba je da je dokumentacija temeljem koje bi arbitri trebali donijeti odluku zagađena činjenicom da je slovenski arbitar stavio unutra stavove, papire, dokumente nakon što je arbitraža već počela svoju raspravu i razmatranje slučaja’, rekla je Pusić.

Potpredsjednica vlade je dodala da je to suprotno dogovorenim pravilima i da se tako ne može donijeti zakonita odluka.

‘Budući da je nakon takvih poteza nemoguće ustanoviti koji su dokumenti koji su došli legalno, a koji su došli naknadno… Hrvatska smatra da je nemoguće donijeti odluku temeljem tako kontaminiranog materijala'”, istaknula je.

Argument B se potemtakem glasi: »Hrvaška stran odstopa od arbitražnega sporazuma ne zaradi okuženosti arbitra, temveč okuženosti dokumentov.« Pustimo ob strani dejstvo, da niti nebogljeni slovenski politični vrh, ki v imenovanju novega francoskega arbitra Abrahama raje deplasirano prešteva diplomatske zmage, ni znal ali hotel zavrniti niti argumenta B, čeprav se zdi to enostavnejše. Za še večji debakel štejem, da tega manevra niso uspeli ovrednotiti niti »diplomatskosti« in počasnih političnih korakov razbremenjeni mediji. Pa bi jim o tem lahko kot sumljiv indic služila že manipulativna in očitno nadvse ekstenzivna raba oznak o »kontaminaciji« zdaj arbitra zdaj materialov. Nasploh se zdi, da je »zagađenost« postala že skoraj hujskaški diskreditacijski vzklik v funkciji pojasnila vsakič, ko svojo odločitev brani hrvaška politika.

Eno zelo redkih izjem predstavlja novinar Uroš Esih v današnjem Večeru, ki se sklicuje na neimenovane vire, ki so mu zatrdili, da niti tehnično niti fizično takšno dodajanje materialnih dokazov v arbitražni spis preprosto ni možno. Z vidika celote poročanja slovenskih medijev drastično premalo, da bi lahko prekrilo siceršnji vtis o popolni ignoranci in nesposobnosti zaznati argumentacijsko srž najbolj vročih političnih razprav s hudimi, celo teritorialnimi posledicami za Slovenijo. Toda analiza teže argumentov je le ena plat novinarskega dela. Druga bi morala biti, zakaj in čemu so se Hrvati s takšno enostavnostjo odpovedali argumentu A, znotraj katerega so v resnici že razglasili svojo decidirano odločitev po izstopu.

Medijski debakel podpirata še spoznanji o tem, da številni mediji raje zahajajo v napihnjeno državotvorno, provladno in navijaško držo, spet drugi pa se že pripravljajo na val nacionalističnega patosa in emocij, ki lahko vsak hip pljuskne in okupira slovensko mentaliteto – ali vsaj pragmatično morda po tistem, ko se bo večina vrnila z dopusta na hrvaški obali.

Vukas kot nov preizkusni kamen

Medtem ko slovenski predsednik Borut Pahor, očitno lost in space, malce pa izgubljen tudi med tavanjem med kupi sena, člani Alpskega kvinteta, svojo katrco in pijano množico v Laškem, blebeta o abstraktni »veri v mir in prijateljstvo«, ki da bo rešila vse težave s Hrvaško. Ampak problem je že v tem, da smo izgubili vero v predsednika, kaj šele, da bi jo širili dalje. Razen tega papeža že imamo.

V prihodnjih dnevih bo nov preizkusni kamen za slovenskega novinarja gotovo predstavljala včerajšnja izjava Budislava Vukasa, pravkar odstoplega hrvaškega arbitra, o tem, da je »sodišče Hrvaški hotelo odvzeti del morja«.

Z njo je arbiter strašno nerodno prikimal interpretaciji, ki je v Sloveniji popularna, vendar ne dokazana: da so namreč Hrvatje v zasedi in s prisluškovalnimi aparati v rokah zgolj čakali, kdaj bodo interne informacije nakazale, da v odločitvi sporazuma ne bodo dosegli želenega, in njegov proces predčasno nasilno prekinili. Kar je izustil Vukas, de facto ne kompromitira slovenske strani, temveč eksplicitno sestavo celotnega arbitražnega sodišča. Je tako rekoč direkten pljunek nanj in njegovo verodostojnost, ki v veliki meri diskreditira hrvaško odločitev po izstopu in razgalja nek drug, bolj verjeten razlog zanj. Bo znala slovenska politika to izkoristiti? Kakšno interpretacijo bodo zmogli naši mediji? Počakajmo.

Več:

http://vezjak.com/2015/07/23/arbitrazne-novinarske-race-ki-so-nenadoma-izginile/