Erjavec in dostop do odprtega regresa

Zadnja izjava Karla Erjavca za POP TV o tem, kaj točno pomeni odstop arbitra Abrahama za Slovenijo, kar je svojčas označil za veliko zmago slovenske diplomacije, nosi v sebi vse elemente tistega, za kar v naši zunanji politiki in obenem fenomenu Erjavec esencialno sploh gre:

»DeSUS je zadovoljen, da so vsi upokojenci s pokojnino do 750 evrov prejeli regres.«

Nekaj, kar je videti v argumentacijskem oziru kot retorični trik menjave teme, zrcali v istem trenutku tako rekoč resnico slovenskih notranjepolitičnih razmer, naše zunanje politike in diplomacije ter agendo Karla Erjavca in njegove stranke obenem. Žal se je vse troje nakopičilo v eni osebi: slovenska vlada je že dolgo nazaj postala talec gospoda Karla in njegovih izsiljevanj s pokojninami in regresi, nato še zunanje politike, ki je evidentno ni sposoben ali celo voljan voditi, slovenski upokojenci pa se bodo morali končno odločiti, ali jim je pomembnejše sklicevanje na regres ali recimo izhod Slovenije do odprtega morja. Zdi se, da on že ve, kako se bodo.

Zdaj, ko je videti, da se izgublja najpomembnejše bitke v zgodbi o arbitraži, je Erjavec še vedno na dopustu – in tam je skupaj z njim tudi slovenska zunanja politika. Kot sem že smelo napovedal, neodločna in zmedena Cerarjeva vlada ni samo klonila v politični igri izmenjave javnih argumentov in na primer povsem pogrnila v zgodbi o prisluškovanju, ki bi jo preprosto morala poudarjeno plasirati že iz političnih motivov, temveč je povsem neopaženo pospremila tudi škandalozno ravnanje hrvaškega arbitra Vukasa, ki je ob odstopu grdo pljunil čez arbitražno sodišče in navedel informacije, s katerimi je diskreditiral delo sodišča in obenem razgalil verjetne razloge v politični taktiki Hrvaške. Tiste, ki evidentno potekajo v smeri premisleka »Ne priznajemo ovaj sud«, kadar nam indici govorijo o tem, da se za nas ne bo izteklo po načrtih. Pacta non sunt servanda. 

Zgodilo se je predvideno: ne samo vrhovi politike, tudi domači mediji praktično niso zaznali neznanskega pomena Vukasovega nepremišljenega koraka, da bi ga lahko obrnili sebi v prid, tako kot niso sposobni dojeti politike in diplomacije kot nečesa, kar mora temeljiti na izmenjavi argumentov, iskanju najboljših zase in kritiki tem nasprotnih. Povedano drugače, obupno ji manjka tovrstnih kompetenc. Vladi ni uspelo poslati niti protestne note glede prisluškovanja sosednje države. Ena sama parada neodločnosti in polomija na celi črti.

Kako potemtakem razumeti Erjavčevo menjavo teme, ki je pravzaprav pri njem vedno redukcija na »pravo temo« – tisto namreč, ki ga ves čas okupira, mu omogoča ohraniti svojo pozicijo jezička na tehtnici, dežurnega izsiljevalca v vladi in konformno držo kakšnega pomembnega ministrskega resorja? Teme laskanja in dobrikanja volilni bazi upokojenk in upokojencev, katerih radovednost pritegne na koncu dneva, kar se tiče politike, le številka na izplačilnem listku za svojo penzijo?

Ko upoštevamo to dejstvo, začetne izjave nikakor ne smemo razumeti kot red herring, bežanje proč od zahteve medijev. Ne, interpretativno jo moramo vzeti dobesedno, kot nesramno in zelo direktno govorjenje resnice, kot prostodušni avtomatizem besede brez olepšav. Ker si Erjavec to lahko privošči. Prevod, če sploh potreben, bi se zato moral glasiti:

»Gospa novinarka, vi pa res nič ne razumete. Jaz sem zunanji minister zgolj po naključju. Mene zanimajo volilne kvote, ki jih bom dosegel pri upokojencih, ker mi omogočajo fantastično politično življenje z dopusti vred. Upokojenci so dobili regres, to njih edino zanima, mene pa tudi. A štekate? Kaj mi težite z nekim Abrahamom in arbitražo?«

Se pravi, da Erjavec v nekem temeljnem oziru sploh argumentacijsko ne vara. Ne rabi. Počuti se dovolj močnega, da kot vzajemni izsiljevalec lahko nonšalantno funkcionira ne kot zunanji minister, temveč kot nekdo, ki brez sramu naravnost razkrije, v čem je raison d’être njegovega več kot učinkovitega političnega življenja.

Kar prenaša medijem, ni sporočilo, temveč njihova zloraba. Novinarki POP TV je enostavno naložil drugačen mesidž za javnost, bolj enostaven:

»Sporočite mojim volivcem: regres je, jaz sem kul in volite zame še naprej.«

Bodo odurno držo ultimativnega preračunljivca, ki mu novinarje ni težko instrumentalizirati, mediji znali kaznovati? Časopis Delo se je odločil za drznejšo zahtevo, kot smo je sicer pri njem navajeni. Ampak ne zaradi zgoraj citirane izjave. Resnici na ljubo pa v tej zgodbi ni edini grešnik zunanji minister. Da se bo temu spet uspelo izvleči s svojo izsiljevalsko agendo, tako ali drugače, pa ne dvomi skoraj nihče. Dokler imajo Slovenci dostop do odprtega regresa, drugega niti ne potrebujejo.