Kakšno sporočilo pošilja predsednik republike s tem, ko pomilosti osebo, krivo gospodarskega kriminala v neki zelo pomembni zadevi? Ali pa morda narava kaznivega dejanja ne sme igrati nobene vloge, kot tudi ne narava same zadeve?
Predsednik republike Borut Pahor je pomilostil lastnika Sportine Bahtijarja Bajrovića, ki je na začetku sojenja v zadevi Istrabenz priznal krivdo in dobil pogojno zaporno kazen. Številke, o katerih govorimo, niso zanemarljive. do kaznivih dejanj je prišlo leta 2007 ob preprodaji 7,3-odstotnega deleža Istrabenza, ki ga je Pivovarna Laško prodala najprej hčerinski družbi Plinfin za 23 milijonov evrov. Vendar sta nato odvetnik družbe Sportina Branko Lipovec in sam Bajrović dve leti nazaj 2013 priznala krivdo za ponarejanje in pomoč pri ponarejanju listin. Lipovec je bil obsojen na sedemmesečno pogojno kazen s poskusno dobo dveh let, Bajrović na osem mesecev pogojne kazni s poskusno dobo dveh let.
Pojasnilo iz predsednikovega urada je bilo skopo in zelo predvidljivo šablonsko:
Pahor se je tako odločil “na podlagi nedvoumnih pozitivnih mnenj” pristojnih institucij, so povedali v uradu predsednika republike.
“Predsednik republike se je za obsojenčevo pomilostitev na način, da se mu predčasno iz kazenske evidence izbriše pogojna obsodba, odločil na podlagi nedvoumnih pozitivnih mnenj Specializiranega državnega tožilstva RS, Okrožnega sodišča v Ljubljani ter soglasne pozitivne odločitve Komisije za pomilostitve,” so zapisali v Pahorjevem uradu.
Odločitev za pomilostitev ni nepomembna. Naštejmo razloge, zakaj bi si primer pomilostive zaslužil več medijskega fokusa in problematizacije.
Prvič, Pahor se je doslej le izjemno redko odločal za pomilostitev, na začetku mandata je, verjetno zaradi slabih izkušenj prejšnega, to tudi napovedal. Ko nekoga pomilosti, ni nobenih naključij.
Drugič, v njegovem mandatu ni bilo pomilostitev s področja gospodarskega kriminala.
Tretjič, Bajrovićeva kazen je bila specifična: pogojna in sedem mesecem pred rokom. Zato se zdi, da je pomembnejši izbris iz kazenske evidence, torej sedem mesecev pred rokom, ki ga določa kazenski zakonik.
Četrtič, zadeva Istrabenz je ena pomembnejših v zadnjih letih, toda v njej se zdaj kopičijo osebe, ki so razbremenjene krivde, kot piše Dnevnik: ne samo Bajrović, sodbo zoper Igorja Bavčarja in svetovalca Istrabenza Kristjana Sušinskega je vrhovno sodišče razveljavilo, o njej se bo ponovno sodilo. Podobno je delno ugodilo tudi nekdanjemu predsedniku uprave Maksime Holdinga Nastji Sušinskemu in mu dosojeno kazen znižalo za eno leto. Ko se je predsednik odločil za akt pomilostitve, je moral vedeti za navedeno okoliščino.
Mediji so sicer poimitirali začetno Dnevnikovo zgodbo, vendar dlje od reciklaže STA novice in osnovnega informiranja niso prišli. Celo Dnevnik se je odločil, da svojega članka ne objavi v tiskani verziji.
Pahorjeva nenačelnost in nesorazmernost (zakaj se včasih odloči za pomilostitev in kdaj se ne) je v preteklosti že burila duhove, vendar bolj v segmentu njegove trdosrčnosti in konservativnosti. Ne samo, da se je Pahor raje odločil za Bajrovića kot npr. očeta in celo skrbnika štirih otrok, dve leti nazaj je Komisije za pomilostitve odstopila njena članica dr. Zdenka Čebašek Travnik, takrat neuradno zaradi nerazumevanja primera brežiške zdravnice.
Če suhe številke pokažejo, da drži ocena, da se Pahor pomilostitvam enostavno izogiba: Milan Kučan je v svojih dveh mandatih izrekel milost 200 zapornikom, Janez Drnovšek pa v enem 99. Aktualni predsednik je zelo daleč od takšne številke.
Zato je še večja neznanka, zakaj je medijska interpretacija Pahorjeve odločitve zaenkrat neodprta tema.
Filed under: mediji, politika Tagged: Bahtijar Bajrović, Borut Pahor, pomilostitve, Sportina
