Grandstrategija za begunskim valom: poskus osvojitve Evrope

Politično fantazmagorijo ob begunskem valu v Evropi doma in v tujini velikokrat obvladuje misel, da smo priča načrtni islamizaciji Evrope. Vse, kar se odvija pred mano, je dobro premišljena igra z natančno določenimi cilji. Zato ne smemo niti za trenutek nasesti svojemu sočutju in človeškim stiskam ljudi, ki jih spremljamo.

Domači protagonisti navedene silno uspešno diseminirane ideje so jo velikokrat pripravljeni artikulirati po kakšnih anonimnih forumih in spletnih komentarjih, seveda tudi v gostilniških gučih, medtem ko s piedestala izobraženih avtorjev in piscev, še manj seveda univerzitetnikov, prihajajo bistveno redkeje. Če že, potem je teza o premišljeni, ne spontani islamizaciji Evrope običajno skrita v številne forme večje ali manjše zaskrbljenosti desnice ali npr. teologov za krščanske korenine Evrope in njeno prihodnjo identiteto. Se pravi: zakamuflirana je v neko previdno »skrb« za nas, ki ne figurira kot neposredna kritika Drugega. Zato, ker si ne upa izpasti brezčutna in nečloveška.

Eno redkih izjem v tem pogledu predstavlja kolumna dr. Damirja Črnčeca v Reporterju. Ne samo, da v njej avtor ni bil niti malo zadržan v svojih povsem neargumentiranih analizah, ampak je v svoji diagnozi naredil celo nekaj dramatičnih korakov več, kot bi pričakovali od najbolj drznih političnih komentatorjev. Šel je vse tja do teze, da bo Slovenija spet potrebovala naborniško vojsko, ki nas bo obranila pred sovragom. Ker je avtor pomemben predstavnik pomembnega dela slovenske politike, bivši direktor Sove, ozek sodelavec Janše (ki je njegov omenjeni zapis tudi retvital), predsednik njemu namenjenega Odbora2014, doktoriranec z zaposlitvijo na pravoverni fakulteti, imajo njegova stališča nesporno določen odmev in nenazadnje tudi politično ali strankarsko podporo.

Invazija in poskus osvojitve Evrope

Črnčec begunski val oceni za »invazijo« oziroma množično prodiranje, za napad na »krščansko trdnjavo Evrope«, za sodobne turške vpade, o katerih je nedavno govoril in požel kar nekaj posmeha.

Zaman, kajti njegova kolumna predstavlja podrobnejšo elaboracijo iste teze, v katero očitno čvrsto verjame. Po njegovem smo se namreč znašli v »tretjem poskusu osvajanja Evrope«, za katero se skriva »granstrategija« (domnevam, da v besedilu manjka kakšna črka), nič manj kot popoln poskus uničenja z antiko oplemenitenih judovsko-krščanskih korenin Evrope. Kdor se bo torej zoperstavil beguncem, se bo zoperstavil samopohabljenju naše lastne zgodovinske biti.

Pričakovano, tako kot predsednika vlade, tudi avtorja zato skrbijo varnostni vidiki (v tem zoženem smislu) in je zaskrbljen zavoljo »neenotnosti skupne zunanje, varnostne in obrambne politike Evropske unije.« Isti skupni sovražnik bi, skratka, terjal od vseh sodelovanje in skupen enoten nastop v borbi proti njemu. Kar pogreša, je torej odločen nastop proti tistim, ki načrtovano prodirajo v naše sredine, da bi osvojili evropsko trdnjavo, medtem ko mi stojimo pri miru in tiho dopuščamo izginjanje svojih evropskih korenin.

V naslednjem koraku Črnčec izrecno izpostavi ne zgolj dejstvo, da so trume beguncev instrumentalizirane za potrebe okupacije islamskih skrajnežev in vzpostavitve kalifata ali da se pred našimi očmi odvija komplot nepredstavljivih dimenzij, zarotitveni načrt, temveč da se nam dogaja »četrti totalitarizem«, ki seže seveda tudi v Ljubljano, vse do financerjev islamskega centra:

Praksa kaže, da z migracijami prihaja tudi do širjenje islamskega radikalizma. V islamu kalifata so najmanj vredne ženske in pripadniki manjvrednih skupin, kot so ateisti, anarhisti ali v njihovih očeh pogani jazidi, lahko jih mučijo in množično pobijajo, ženske in otroke zasužnjujejo in uporabljajo kot spolne sužnje ali novodobne janičarje. Podoben odnos imajo tudi do Judov. Kristjane se lahko preganja, množično muči in sili v prestop v islam. V posameznih primerih pa se jim »blagohotno« dovoli, da živijo na območju kalifata, vendar plačujejo posebne davke, trpijo zaradi omejitev ter ne »žalijo« čustev muslimanov. V praksi to pomeni, da so podljudje, ki jih lahko pravoverni za vsakim vogalom ponižujejo. Novi, četrti totalitarizem s starimi vzorci. Seveda ni celoten islam takšen, območje bivše skupne države je bilo znano po najbolj zmerni obliki islama. Legitimnost sodobnega islama je odvisna od njegovega odnosa do radikalnega džihadističnega islamizma. Aktivno zoperstavljanje temu je in mora biti edina pot. Odstranjevanje plakatov s stopnišč cerkva pač ni del te poti. Dejstvo je, da se je zmerni islam v zadnjih desetletjih precej spremenil z negativnimi, radikalnimi vplivi iz Egipta, Savdske Arabije, Irana in Katarja. Tega Slovenci poznamo kot glavnega financerja islamskega centra v Ljubljani.

Evropski imperij bo propadel, sledi tema

Črnčec ne samo, da nam v živahnih barvah slika nekakšen huntingtonski spopad civilizacij, ki je že zajel evropski kontinent, strah ga je tudi lastnih šibkosti. Nismo zgolj »zapadli v udobje navidezne neskončne varnosti, da varnost jemljemo kot nekaj samoumevnega«, ampak nas uničuje tudi demografija: staramo se, sovražnik pa se ne. Vedno manj nas je, še pravi, zato nas čaka neusmiljena faza iztrebljenja. Ker ne bomo poskrbeli zase, se bo na družba pomehkužila in zato že zdaj spominja na rimsko družbo pred propadom imperija, migranti so dejansko barbari:

Varnost so jim zagotavljali migranti, barbari, ki so nato postali gospodarji in v zadnjem stadiju povzročili kolaps celotne civilizacije. Rimski civilizaciji so sledila stoletja in stoletja teme.

Nepredirna tema, ki bo sledila, če ne bomo spregledali skrite vzvode migrantske invazije in spremenili odnosa do varnostnih problemov Evrope, bo dokaz temu, da nam ni uspelo ohraniti naše civilizacije, kajti »z islamom v radikalni obliki ni mogoče iskati kompromisa«.Ukrepi, ki so potrebni, so med drugim ustavitev financiranja islamskih idej (verjetno tudi islamskih centrov, npr. v Ljubljani) in seveda uvedba naborniške vojske širom Evrope, tudi pri nas:

Tretji vzporedni korak je preprečitev zunanjega financiranja radikalnih islamskih idej pri nas ter hkrati dodatno financiranje ključnih varnostnih institucij. Evropa je skorajda popolnoma uničila svoje vojske in oslabila policijo. Verjetno bo treba ponovno razmišljati o uvedbi naborniške vojske, tudi v Sloveniji. Četrti, nujni korak bo razreševanje konfliktov in migracijskih potreb na kraju samem. Nekatere vrste vojaškega posredovanja bodo verjetno nujne za blaženje pritiskov na Evropo. Ideje, strategija, o katerih se sliši, spreminjanja Balkana v migrantsko čakalnico, nekakšno novo vojno krajino postaja za nekatere ena od možnosti za razreševanje evropskih dilem.

Medijski totalitarizem

Ob vseh preprekah, ki nas čakajo ob islamizaciji Evrope, seveda zaradi lastne neprevidnosti in slepote, Črnčec odkriva tudi medijsko zaroto – kot sem že velikokrat opozoril, se ta nenehno močno prepleta s paranoidnimi konstrukcijami in generira željo po njihovem obvladovanju.

Po mnenju avtorja seveda mediji ustvarjajo zgodbe na selektivne načine. Zato premišljeno ne želijo razlikovati med begunci in ilegalnimi migranti, nadalje molčijo glede teroristov med njimi, ne želijo poročati o »pustošenju«, ki ga begunci puščajo za sabo (očitno je ta težek izraz uporabljen za smeti, ki ostajajo za njimi). Novinarji premišljeno delujejo proti Evropi – toda kakšen motiv bi za to imeli? Najbolj boleča selektivnost pa je po njegovem znamenje totalitarizma: v spletnih komentarjih se odvijata blokada in cenzura:

Totalitarne cenzorske navade težko umirajo. A ljudstvo se ne da. Svobodo govora izraža drugje in tam pač bolj intenzivno. Nazadnje je treba poudariti, da je ustavna kategorija svoboda govora ena največjih demokratičnih pridobitev, da ljubezen do svojega naroda ni nacionalizem, ksenofobija ali sovražni govor, temveč pozitivno čustvo domoljubja. Sovražni govor pa instrument zagovornikov sodobnih totalitarizmov, s katerim si poskušajo ugrabiti svobodo izražanja, ki nam jo zagotavljata ustava in osvobojena Evropa, ki je premagala tri totalitarizme. Najvišja in najtežja oblika sovražnega govora je namreč razglašanje misli in idej svobode govora za sovražni govor. Samo v totalitarizmu ni prostora za svobodo govora, pač pa samo za tiste, ki se čutijo poklicane, da to svobodo preganjajo.

Na koncu Črnčec znova zabrenka na patriotska čustva, preventivno cenzuro sovražnega govora pa prezentira kot totalitaristični napad na njegovo svobodo in eno izmed manifestacij četrtega totalitarizma, ki se nam dogaja sredi Evrope: islamskega. Po nacizmu, fašizmu in komunizmu. En dokaz več, da so naše medije ugrabili islamski fundamentalisti. Perverzija o svobodi govora je uspešna seveda ob napačni podmeni: da je ta absolutna kategorija brez svoje meje. Da sovražnega govora ni, da obstaja zgolj absolutna pravica do izražanja. Vendar takšna ni nobena pravica. Če danes ustavljamo sovražni govor s preventivno blokado, pa se teorije zarot uspešno širijo še naprej. Brez njih.