Kako uspešen je lahko boj proti neznosni ksenofobiji, rasizmu in nestrpnosti na socialnih omrežjih, če s prstom pokažemo na njihove spodbujevalce z imenom in priimkom ter jih morda, skupaj z njihovimi bednimi sovražnimi in ksenofobnimi prebliski, zbiramo na posebni oglasni deski z namenom, da jih lahko večina identificira?
Je to način, kako ustaviti psihozo strahu, sovraštva in množične paranoje? Jih bomo uspeli utišati, ali morda še raje napeljati na misel, da njihove težke besede niso v čast ne njim ne družbi? Nosi takšna gesta zadosten potencial pedagoškosti in je vredna poskusa?
Zdi se, da zelo. Količine gneva in sovraštva so v teh tednih presegle vsa pričakovanja – sploh zato, ker begunci nimajo namena ostati v Sloveniji in s tem ponuditi nekega psihološkega temelja za realnejše bojazni. Tudi ni videti, da bi obstajal kakšen poseben zakonski in pravni zadržek, čemu tega ne storiti: kar počne portal ZLOvenija z nomen-est-omen imenom med uporabniki Facebooka, ni nič drugega kot reprodukcija njihovih že itak javno izraženih stališč, kombiniranih z njihovo naslovno profilno sliko s Facebooka. Glede zaščite osebnih podatkov ne morejo protestirati. Kar jih lahko zmoti je zgolj dejstvo, da jih je nekdo opazil:
Podobnega značaja je grafika, ki jo je izdelal nekdo takoj po zažigu požara v brežiškem centru in nabral najbolj nemogoče in surove opazke o beguncih, ki nesporno, eden celo dobesedno, asociirajo na nacistično logiko Auschwitza:
Seveda obstajajo pomisleki bolj psihološke narave o tem, ali nestrpnost do nestrpnosti morda sama ni nestrpna in ali sovraštvo do sovražnogovorečih samo neki točki psihološke ekonomije samo ne proizvaja tistega, proti čemur se bori. Naklonjen sem prepričanju, da so ti pomisleki deplasirani, da nestrpnost do nestrpnosti ni nestrpnost istega ranga, kvalitete in posledično ni zavezana istim očitkom. Da, de facto, ne gre za nestrpnost in sovraštvo v začetnem pomenu besede.
Anonimni avtorji, ki ustvarjajo portal Zlovenija, so si zadali nalogo, da s pomočjo prangerja, sramotilnega stebra naznanjajo, kako je zlo v posameznem človeku samem. No, morda ni nujno, da kolekcijo sovražnega govora in srhljive nestrpnosti sploh poimenujemo za kakšen poseben pranger. Morda usmeritev pozornosti in snopu luči vanje še nima takšnega statusa. Kot pravijo v začetnem motu, v citatu iz knjige Sojenice Jonathana Littlla, nevarnost tiči v nas samih, ne v voditeljih:
Brez Hössov, Eichmannov, Goglidzejev, Višinskih, a tudi kretničarjev, izdelovalcev betona in računovodij na ministrstvih bi bila Stalin ali Hitler samo navaden meh, poln sovraštva in nemočnih strahov. Ugotavljanje, da izvajalci programa iztrebljanja v veliki meri niso bili sadisti ali abnormalni, je dandanes odveč, skoraj puhlica.
Navadni ljudje, iz katerih je – posebno v negotovih časih – sestavljena država, ti so prava nevarnost. Prava nevarnost za človeštvo sva jaz in vi.
Filed under: argumentacija, mediji, politika, politična paranoja, spletni medij Tagged: ksenofobija, nestrpnost, sovražni govor
