Bo Bog rešil Delo? Vsaj tako premišlja Marijan Zlobec, njihov upokojeni kulturni novinar, na svojem FB profilu, kjer je na križ prilepil ustrezen napis in fotografijo objavil.
Neposreden razlog njegovega spraševanja in naslavljanja Boga? Resen, odpuščanje novinarjev na kulturni redakciji. V tem hipu dveh njunih kolegic: Maje Megla in Jelke Šutej Adamič.
Zlobec je po novem bloger – na Delu so mu celo zaželeli uspešno nadaljevanje pisanja zdaj, ko je v pokoju, in objavljenemu prispevku o njegovi novi blogerski poti namenili precej hecen naslov, vreden kakšne posebne obravnave (spodaj).
Sam je nedavno, ob istem zapisu o odpuščanjih, spregovoril o »onemogočanju« objav v svojem časopisu, ob tem pa pesimistično najavil, da v naslednjem letu, ki se začenja čez nekaj dni, sledi še bistveno večji val zmanjšanja števila Delovih novinarjev, domnevno okoli 70:
Marijan Zlobec,
nekdanji sočlan Kulturne redakcije Dela, ki mi je bilo s 1. septembrom prav tako onemogočeno še naprej objavljanje po mojem skoraj štiridesetletnem delu pri Delu, a s to razliko, da sem že v pokoju, kar pa za nekdanji kolegici ne velja in sta na hudi življenjski preizkušnji, tako kot nekateri drugi pred tem že odpuščeni novinarji Dela. Medtem je že vsem na Delu bilo sporočeno, naj se pripravijo, ker jih bodo s prvim januarjem začeli še bolj množično odpuščati; menda kakih sedemdeset. Pripravlja pa se še ukinitev slovite in po vsej državi cenjene in uporabljane Delove Dokumentacije.
Kar je resnično presenetljivo v tej žalostni zgodbi o novih odpuščanjih je popolnoma vodotesna, tako rekoč simptomalna tišina cehovskih kolegov.
Saj ne, da bi me takšna nesolidarnost kaj prida presenetila, zame je pričakovana: detektiram jo – podobno izrinjeno kot Zlobec – in se o njej sprašujem že vrsto let. Obstaja pa dober razlog, zakaj je to pot verjetno šla čez rob, sploh v perspektivi ocene možnosti, da smo priča uverturi; rušilni val bojda šele prihaja.
Poglavitni zastavek Zlobčevega zapisa namreč ni zgolj informacija, temveč – ne da bi to želela biti – precej ekskluzivna objava protestnega pisma z impresivnim naborom podpisnikov. Ki opozarjajo na posledice krčenja kulturnih vsebin pri časopisu in apelirajo na vodstvo časopisa, naj ne izvaja medijske marginalizacije kulture, naj ne postavlja interesa kapitala pred interese kulture.
Zato kot ustvarjalaci svarijo pred domačo kulturno politiko, ki »naše delo vse bolj ocenjuje po nominalnih kazalcih, po ustvarjenem prihodku, številu obiskovalcev in medijskih odzivih«, s čimer je kulturnim delavcem onemogočeno pridobivanje sredstev za kulturo. Pismo, v celoti dostopno na Zlobčevi spletni strani, govori o »družbi brez prihodnosti«, o nujnosti kvalitetnega kulturnega poročanja o raznovrstni ustvarjalnosti, razstavah, predstavah in prireditvah v Sloveniji in tujini, seveda pa poimensko pledira proti odpustitvi obeh novinark in izraža skrb za kvaliteto in ugled, hkrati pa strah pred ugasnitvijo prostora za kulturo.
Z vsem zapisanim se je mogoče strinjati, seznam podpisnikov iz kroga delavcev v kulturi, teoretikov, predstavnikov institucij ali nevladnih organizacij je res izjemno impresiven in obsežen, nenazadnje je na njem celo razvpiti Slavoj Žižek.
Zakaj vse to omenjam? Ker v treh dnevih, do tega trenutka, niti po obsežnem preiskovanju vseh slovenskih medijev in celo širše, nisem našel niti enega priložnostnega zapisa ne o odpuščenih novinarkah in še manj o omenjenem protestu. Zapis na blogu bivšega novinarja je edino, kar imamo. Recimo, da po svojem razumem, da ga niso objavili v Delu. Toda drugje? O kakšen odzivu Društva novinarjev Slovenije lahko samo sanjate. Tak molk se zdi resnično simptomalen: mar na koncu ne zadeva zgolj odpuščenih novinarjev, temveč potencialno stanje kulture v celoti?
Omenjeno dejstvo je najboljši dokaz kronične novinarske nesolidarnosti – pri čemer je takšna označba najbrž premila. Če namreč novinarji zelo dobro vedo, da so lahko jutri na vrsti sami, bi pričakovali refleksno odzivnost že iz eksistenčne nuje. Morda lahko razumemo, da kakšne posebne moči ali vpliva njihova samozaščitniška protestna gesta ne bi imela. Ko pa povsem umolknejo, ni opravičila. Nihče jih ne more bolj uničiti, kot se lahko sami – in to celo ob privilegiju najmočnejšega orožja, ki je njihovo delovno sredstvo.
Ampak kaj bi s tem: ko so politični škornji Janševih hlapcev »harali« po Delu, Večeru, Primorskih novicah, STA, RTV Slovenija in drugod, so molk prav tako razumeli kot svojo eksistenčno dolžnost. Izjem skoraj ni bilo. Lahko bi naštevali dalje. Seveda se jim ta preživetvena drža na dolgi rok ne bo obrestovala.
Po drugi strani bi morali, če so profesionalni, preprosto pisati o vsem bistvenem – tokrat pač o situaciji v lastnih vrstah. Vendar jih ne prvi in ne drugi motiv nista spravila v pogon.
Naj se za trenutek povrnem še k argumentu iz protestnega pisma, ki se v bistvu glasi takole: »Ko ugasne medijski prostor za kulturo, ugasne tudi kultura.« Z njim se lahko strinjam. Živimo v izključno medijsko posredovani stvarnosti. Na podoben argument sam opozarjam že desetletja, žal pa nikoli ni imel posebnega seznama podpornikov.
Če pogledamo, kam novinarstvo medijsko uvršča družboslovna in humanistična prizadevanja, brž ugotovimo, da bi jih v principu moralo v kulturne rubrike. Drugam ne spadajo. Vendar sta pretežno ti. intelektualna kultura ali npr. filozofija brezdomca. Na moja ustrezna opozorila npr. v časopisu Večer, že pred skoraj dvema desetletjema in vse do danes, sem dobil preprost odgovor, ki se ga je tamkajšnja kulturna redakcija vsa leta strogo držala: takšni ne sodite k nam. (O prepovedih, namenjenih moji malenkosti, raje ne bi, ker nisem bistven).
Čeprav se sorodni očitki ali pomisleki, usmerjeni na kulturne redakcije, zelo enostavno in na brzino odpravijo z razlago o nekakšnem »kalimerstvu« in boju za svoje vrtičke, se bojim, da je po analogiji zgornji argument veljaven tudi v tem primeru. Nekdo zelo zlohoten bi lahko z istim kalimerovstvom odpravil tudi očitek zgornjih podpisnikov v podporo novinarkama Dela, češ skrbi vas le vaša medijska prezenca. Ne, posledice so res substancialne, ko ugasne prostor za intelektualno delo, kritiko ali filozofijo, ugasnejo tudi filozofija, kritika, humanistika itd. Naj uporabim ime podpisnika zgornje peticije kot paradigmo: če bi mediji ne pisali o Slavoju Žižku, bi njegove podobne javnega intelektualca in filozofa pač ne bilo.
Medijska krajina pri nas je specifična in brezobzirne kapitalske logike bodo povzročile več škode kot v kakšni državi z več prebivalci, kjer na trgu npr. časopisi vsaj malce lažje preživijo. Kaj bodo storili novinarji, ko bo prišlo do množičnih odpuščanj, seveda ne vemo. Da se slutiti, da posebej niso voljni nasprotovati. Morda bodo kakšni nato postali tudi blogerji, pisali zastonj, zgolj za dušo, in se posledično sprijaznili z bistveno manjšo branostjo. Welcome to the club. Začetne težave pa to ne bo rešilo.
Več:
http://vezjak.com/2015/09/01/odstop-urednikov-vecera-ki-ga-ni-bilo/
http://vezjak.com/2014/06/25/vecer-civilna-druzba-in-vratarjenje/
http://vezjak.com/2015/09/03/novinarski-protestniki-s-selotejpom-na-ustih/
http://vezjak.com/2015/05/07/kdo-so-bili-torej-vecerovi-cenzorji/
http://vezjak.com/2012/05/12/novinarstvo-med-nesolidarnostjo-in-ekscesnostjo-primer-mmc/
Filed under: filozofija, mediji, spletni medij, časopisi Tagged: blog, Delo, Jelka Šutej Adamič, Maja Megla, Marijan Zlobec, novinarji, odpuščanja novinarjev, protestno pismo, solidarnost
