Zadeva je zanimiva le še za kroniste neuspeha vstajniških dogajanj in vpletene vanje. In seveda za ljubitelje študij osebnih značajev. Celo zame je to zgodba z dveletno distanco, kaj šele druge.
Ja, začeli smo iz čiste nule, brez botrov. Ampak se je videlo že takoj, predsedniki so pozabili plačevati članarino. Toda kaj dobiš, če uzurpirani stranki Solidarnost odvzameš denar, kot je to sklenilo Računsko sodišče? Bomo videli, odvisno od zastavljenega raison d’être.
Delo, 8. junij 2016
Čeprav sem se najmanj eno leto kot menda moteč element vzdržal vseh komentarjev, sem februarja letos v oceni vstajniškega gibanja in njegove nemoči v današnjem času zapisal:
Če je prvi razlog trenutnega manka vstaj nesporno opisani vstop nekaterih v politično areno, nam pogled na nekatere druge vstajniške stranke pokaže, da so se te v sebi skvarile in popolnoma zanikale svoje poslanstvo. Lep primer tega je Solidarnost, že lep čas ugrabljena.
Ko sem pred debelim letom skupaj z dvanajstimi eminentnimi člani iz nje izstopil, sem to storil že prepozno: preostala predsednika na njenem čelu – tretja članica predsedstva se je poslovila – sta jo uzurpirala na način, da se tega ne bi sramoval niti kakšen Zmago Jelinčič. Za polomijo na kar treh volitvah nikoli nista prevzela nobene odgovornosti, kongresa že od ustanovitve naprej ne skličeta ali si ga morda niti ne upata, dejavnosti in uresničevanja programa ni, članstvo pa strpno prenaša vse nespodobnosti.
Samovoljno so ukinili najvišji organ stranke, izvršilni odbor, ker je bilo v njem preveč kritičnih osebkov, medtem ko svet stranke ni več legitimen zaradi radikalnega osipa. Nič čudnega, da po novem na spletni strani ni mogoče najti nobenega organigrama z imeni, še predsednikovih si več ne upajo zapisati. Namesto zavez in principov vstajništva, obljubljene večje demokratizacije znotraj stranke in participatornosti, deluje Solidarnost bolj po principu hierarhične uzurpacije, domišljijo posameznikov pa poganjajo le še mesečne državne dotacije zaradi skupnega nastopa s stranko SD na zadnjih državnozborskih volitvah.
Res klavrn zasuk stranke, ki je imela odličen, predvsem pa realističen programski potencial. Odgovor, zakaj danes ni vstaj, je spet logičen: ker so tisti, ki so včasih stali na njihovem začelju, postali karseda podobni onim, proti katerim bi morali protestirati. Morda so še hujši. Ker to v sebi vedo, lahko kvečjemu le hlinijo svoje vstajništvo. Ergo: vstaj ni niti iz razloga prevelike zrcalne podobnosti.
No, zdaj se je zgodilo po volji Računskega sodišča, da se bo omenjena domišljija nekaterih morda ohladila. Denar več ne priteka, še vračati ga bo treba. In ne gre za to, ali je to zakonsko prav ali ne. Uroš Lubej in Damjan Mandelc – tolikokrat obljubila volilni kongres svojemu članstvu, a ga nikoli izpeljala, vse celo v imenu hlinjenja nekakšne večje notranje demokratizacije -, sta ostala na resni preizkušnji vere v vstajniško idejo in idejo solidarnosti. Po vseh opozorilih, ob vseh odstopih leto in pol nazaj, tudi tretje predsednice, ko sta le zamahnila z roko.
Kot rečeno, partikularna zgodba nekega vstajniškega konca.
Več:
Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo
Izsek iz nove spletne strani Solidarnosti
Filed under: mediji Tagged: Damjan Mandelc, stranka Solidarnost, Uroš Lubej
