Šoparjeva plemenita kariera in manj plemenit namig

Ob slovesu iz oddaje Tednik je počilo v javni komunikaciji med voditeljem Jankom Šoparjem in vedejem direktorja RTV Slovenija, Markom Fillijem. No, najbrž tudi v javni.

Okvir zgodbe je precej preprost: Šopar si je po vsem sodeč ob upokojitvi obetal, da bo za nacionalko delal še naprej in pripravljal nostalgično, že utečeno rubriko Črnobeli časi – očitno znotraj obstoječega Tednika, ki ga po novem vodi Jelena Aščić. V njej je obstajala rubrika z naslovom Bilo je in bila deležna hvaležnega sprejema.

Odlomek iz članka v Slovenskih novicah

A je od začetnih dogovorov, če gre verjeti njegovi plati, ostalo zelo malo: po 44 letih novinarske in voditeljske kariere mu je bilo sporočeno, da kot upokojenec ni primeren, da njegovo delo zato ni v skladu s poslovno politiko javnega servisa. Tako vsaj Šopar na svojem Facebook profilu.

Na spletni Mladini so opozorili celo, da je morda odločitev (tudi?) ideološko pogojena: rubrika naj bi morda prikazovala (domnevne) svinčene čase iz rajnke socialistične Jugoslavije kot preveč prijazne in vredne nostalgije. Kar je janšiste na RTV, kot je zapisal na istem mestu Ivo Godnič in mu je Šopar pritrdil, preveč zmotilo.

Tudi Slovenske novice so povzele del njune javne polemike. V kateri sta si izmenjala nekaj krepkih o lažnivosti, povzročanju škode javnemu servisu, programskem interesu in seveda poklicnih standardih:

»Ustavilo se je pri vodstvu, češ da nisem primeren, čeprav v hiši še vedno dela nekaj upokojencev. Nihče mi ni rekel v obraz, da tega ne morem več početi,« pravi Šopar, ki meni, da bodo nekateri gledalci zagotovo pogrešali rubriko, ki je nastajala s pomočjo bogatega arhiva nacionalke. »Zdi se mi škoda, da ga čisto nič ne izkoriščajo,« še pravi. Ob tem pove, da bo svoje znanje dal komu drugemu, če ga njegov nekdanji delodajalec ne potrebuje več. »Ne morem biti tiho ob vsem, kar vodstvo počne s tistim, kar smo z odrekanji, pripadnostjo in veseljem gradili zdajšnji, ne bodi ga treba, upokojenci.« Na njegovo kritiko se je odzval Filli, ki je bil bistveno bolj redkobeseden. »Škoda, da se sicer plemenita novinarska kariera konča z lažnivim zapisom. Upam, da kot novinar ni deloval tako in da je informacije preverjal pred objavo.« Gledalci so Šoparju stopili v bran, on pa je iskreno vesel njihove podpore, na Fillijeve očitke, da laže, se je odzval z besedami: »Nisem se zlagal, to so dejstva. Onemogočeno mi je bilo, da delam, kljub programskemu interesu,« nam je še povedal Šopar. »Filli je nacionalki povzročil veliko škode,« pove za konec svoje dolgoletne kariere na nacionalni televiziji, ki jo bodo »direktorčki« po njegovem mnenju sesuli, da od nje ne bo ostalo nič.

Insinuacija kot izmikajoča se metoda

Oglejmo si še enkrat ključen stavek, ki me bo zanimal:

»Škoda, da se sicer plemenita novinarska kariera konča z lažnivim zapisom. Upam, da kot novinar ni deloval tako in da je informacije preverjal pred objavo.«

Fillijev odgovor Šoparju na Facebooku.

O vlogi namiga v argumentaciji sem že večkrat ugotavljal, da sodi v dnevni železni repertoar politike in javnih razprav. Več ga je, manj je ta kvalitetna. Insinuacija kot takšna strogo vzeto ni logična zmota, je pa v temelju marsikatere izmed neformalnih zmot, še zlasti v primeru ad hominem ali ad ignorantiam.

Pri ad ignorantiam govorec še zlasti sledi agendi sejanja dvoma in postavlja bolj ali manj široko mrežo ugibanj, da bi psihološko učinkovito sprožil sume. Insinuacija se največkrat zadovolji z namigi, kajti govorec poskuša ravnati prikrito, največkrat iz strahu pred očitkom o nasprotnem.

Ustvarjanje vtisa, da je povedano resnično ali da bi lahko bilo resnično (v danem primeru namreč, da je Šopar bil morda zanič novinar, ki marsikdaj ni preverjal dejstev) nima statusa izrečene trditve, zato je posledično izjavljalcu ni treba zagovarjati. Ker ni trditev, pa ni argumentacije in s tem insinuacija kot takšna ne more biti zmotna – ostane le, da ocenjujemo njeno retorično vrednost in etično ustreznost.

Ker je perfidna, insinuacija hitro postane izjemno hvaležno sredstvo in metoda za blatenje, širjenje dvomov in nepotrjenih domnev, žaljenje nasprotnika in ustvarjanje napačnih vtisov. Je odlična tehnika, če seveda obožujete manipuliranje, da razpravo usmerite kam drugam od bistvenega, sploh če imate glede tega nujo in je za vašo pozicijo to potrebno. O njegovem statusu v argumentaciji pribeleži Douglas Walton tole:

The use of argument by innuendo to cast aspersions, doubts, and misgivings, has generally had a borderline status as a legitimate subject for study in logic. We know that, practically speaking, this kind of argumentation is very powerful and also very common in everyday conversation. But pinning such a practice down as some sort of fallacy or incorrect argument has appeared to be an elusive project. After all, if premises and conclusions are not clearly or explicitly asserted in this kind of argumentation, how can we detect and evaluate specific instances of failure to present valid or correct arguments?

Rubrika ali velika škoda, to je zdaj vprašanje

V danem primeru je pač težko verjeti, da so Šoparju odrekli sodelovanje pri rubriki le zato, ker kdaj poprej informacij ni preverjal pred objavo. V tem primeru bi ga verjetno ob dolgih letih plemenitega novinarstva – še ena Fillijeva insinuacija, verjetno, namig na Šoparjevo politično koketiranje s plemenitim Jelinčičem -na nacionalki verjetno že opozorili. Ali bi ga morali. In mu posledično odmerili kakšno manj pomembno delovno mesto. Ne, to se ni zgodilo, niti česa podobnega niso mogli ugotoviti gledalci. Direktor se mora za trenutek za potrebe namiga pretvarjati, da je morda lažnivi Šopar, kot pravi sicer zelo previdno in upajoče, morda kdaj takega storil. Res je, da to stori zgolj z zmerno omembo takšne možnosti.

In tako kot lahko Filliju očitamo neznosno lahkost v polemiki, lahko Šoparju zamerimo, da je še ob izteku kariere v javnost spravil vehementno sodbo, da je »Filli nacionalki povzročil veliko škode«. Kajti če bi dobil svojo rubriko, bi bilo vse drugače?