Običajna frazeologija Društva novinarjev Slovenije se takrat, ko želi grajati nepravilnosti v novinarskem poročanju in sploh takrat, ko gre za prikazovanje in predstavljanje etičnih dilem, zreducira na začetne besede »Nekateri mediji so prestopili etično mejo«.
Bodimo raje konkretni. Ob primeru smrti sina generalnega direktorja policije so takšno mejo prestopili celo ob kršitvi zelo jasno zapisane zapovedi v Slovenskem novinarskem kodeksu, v njegovem 23. členu:
Novinar o samomoru in poskusu samomora poroča le, če to narekuje javni interes. Pri tem vzroke in okoliščine samomora ali poskusa samomora navaja previdno. Ne navaja metode in kraja dejanja. Identiteto osebe, ki je storila ali poskusila storiti samomor, razkrije le, če za to obstaja javni interes. Izjema je poročanje o zgodovinskih osebah.
Običajna napaka, ki jo največkrat hote in manipulativno počnejo medijski delavci, zadeva pretvarjanje, da omenjeni javni interes narekuje tudi dejstvo, da je v smrt vpletena oseba, čigar delovanje je v javnem interesu. To seveda ne drži – v tem primeru ne obstaja noben interes o tem, kaj se je zgodilo z družinskimi člani, obstaja zgolj nepietetno izživljanje.
Dobra novica v danem primeru je le, da razen Bojana Požarja in Sveta24 ter različnih medijskih portalov večina medijev vendarle ni sledila neetičnemu zgledu tabloidne radovednosti.
Posebej zanimiv in tudi ne redek očitek na račun opozoril o nepietetnem pisanju o samomoru je metanivojski: marsikdo bi bil pripravljen poočitati tistemu, ki izreka očitek, da s samo razgrnitvijo kritike počne tisto, kar očita drugim. No, v takem primeru bi šlo za manipulacijo, kakor koli kot takšna utegne koga prepričati: kajti cena za absolutno uveljavitev istega načela bi bila potem v suspenzu sleherne pedagoške, didaktične ali kritične dejavnosti.
V končni instanci bi to pomenilo, da noben arbitražni organ, npr. Novinarsko častno razsodišče, nikoli ne bi smel obsoditi takšne ali drugačne neetične novinarske prakse, o njih pa ne bi smeli predavati niti na urah novinarskih praktikumov na fakultetah, in podobno. Skratka, neresen protiočitek, s katerim predvidljivo operirajo ravno iniciatorji in podporniki moralno spornih praks.
P.S. Po tistem, ko sem objavil zgornji zapis, je kakšni dve uri kasneje sledilo stališče DNS. Omenjam zgolj zato, ker sem v njem že v začetnih stavkih dobesedno anticipiral ravnanje društva – njegovo abstraktno obravnavo, popolnoma odlepljeno od konkretnosti. Ne verjamem, da je pietetni motiv tisti, s katerim bi lahko takšno raven opravičili. Izjavo DNS si lahko bralec ogleda spodaj.
Fragment iz zapisa na spletni strani Svet24.si
Fragment iz zapisa na portalu pozareport.si
Izjava DNS, objavljena na strani novinar.com
Filed under: mediji Tagged: samomor
