Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja

Kdor je uspel zapored prebrati dva intervjuja s predsednikom republike, ker sta verjetno pač bila zadnja, ki jih je namenil širši javnosti, je najbrž naletel na dve popolnoma različni podobi predsednika. Hecno, obeh smo že vajeni: pravzaprav je ta kameleonskost postala že prepoznavni znak njegovega skrbno negovanega političnega imidža.

Mogoče pa je moški in okusi po lubčkanju

Res je, da sta pogojeni z medijema, v katerim sta se odvila – kar samo priča o tem, kako neznosno medijsko prilagodljiv je. V intervjuju za revijo Ona Plus je Borut Pahor razpravljal o vsem, kar sodi v rumeni tisk in posledično tudi na raven tretjerazrednih misic in ostarelih latino-loverjev: o poljubu, ki je zanj »presežek nagona«, svojem nepapeškem življenju, znotraj katerega mu prizanesljivi mediji niso odkrili nobene afere z žensko ali z moškim (»Mogoče je pa moški! Zakaj menite, da ni moški?«, je večkrat ponovil), svojem navdušenju nad filmom Čedno dekle, v katerem pozna čisto vse dialoge na pamet, o tem, da ne pije zato, ker alkohol redi in ne zato, ker bi bilo to zdravju škodljivo, da ne kadi, ker ga okus po tobaku ovira pri lubčkanju – ah, le kaj bi s škodljivostjo za zdravje in predsedniškimi zgledi za mladino.

Pahorjevi lubčki ali pedagogika za mladino

Prilagodljivi predsednik je debatiral o »potencialnih spolnih objektih« (sic!) v kontekstu tega, da on »še ni zaključena celota« in želji, da si nekoč kupi majhno, desetmetrsko barko, kajti starost na njej je »moja velika želja«. Za začetek bi bil zadovoljen že z majhno kabino na čezoceanski tovorni ladji, na katero bi se umaknil po mandatu za eno leto – o čemer se je menda že pozanimal.

Popolnoma drugačen, res bolj angažirano politični, je bil njegov pogovor v Studio ob 17 na prvem programu nacionalnega radia z novinarko Tanjo Starič. V pogovoru je zavzel bolj resno državniško držo, brez mornarskih digresij in nepapeških referenc na zasebno spolno življenje, spregovoril je o nedavnem obisku v Turčiji, o vlogi in položaju Slovenije v svetu, razmerah v Evropski uniji in geostrateških spremembah, razraščanju populizma v Evropi, stanju v slovenski vojski, končno tudi o delu vlade in zmagi Donalda Trumpa. Pardon, o slednjem pač ne.

Politični suspenz mnenja in odkrivanje njegove samoumevnosti

Že dolgo ni več nobene skrivnosti pri enostavnih receptih: na domačem parketu želi Pahor veljati za spravitelja, povezovalca ne-levo-ne-desno, na mednarodnem za energičnega mediatorja in prinašalca miru. Nismo še pozabili, kako je ob obisku Putina na Vršiču žugal s prstom in ob anemičnih domačih novinarjih, ki očitno tega niso zmožni zaznati, svojega gosta dramatično miril nič manj kot s tem, naj nikakor ne začenja tretje svetovne vojne. Vau.

Med provokativnejšimi momenti pogovora naletimo na njegov opis populizma, kakor ga dojema pri sebi, in seveda popolno bežanje pred komentiranjem ravnanj drugih politikov, širše pa tudi do slehernega opredeljevanja. Lahko bi rekli, da je glede tega že zavzel mornarsko apolitično držo, o njih ne želi deliti svojega mnenja.

Naj ilustriram povedano. Ko ga je novinarka vprašala »Kako ocenjujete zmago Donalda Trumpa v Združenih državah Amerike?«, v odgovor ni prejela ničesar, razen v nekakšno samoumevnost zavito zagotovilo o pravilnosti popolnega suspenza presoje:

Iz razumljivih razlogov boste razumeli, da si zdaj ta hip ne morem dovoliti, da bi bil analitik, ampak morate razumeti, da sem še vedno politik. In kolikor me vabi sama aktualnost teme, da bi jo komentiral, se moral vzdržati glede posamičnih imen.

Skoraj prepričan sem, da je Pahor verjetno edini politik na svetu, ki meni, da izvolitve drugega predsednika, recimo ameriškega, ne smemo komentirati, celo ne v funkciji predsednika države. Izgovor, da to počnejo le analitiki, je seveda skrajno neprepričljivo izvit iz trte. Še več, kot da skoraj verjame v filozofski epoche, da se mora »vzdržati glede posamičnih imen«: zakaj in kako, ga žal novinarka ni vprašala.

Na podoben način se je poskušal izogniti kritiki dela Mira Cerarja. Sicer je res postregel z nekaj opisi, ki bi ustrezali temu dejanju, na ravni načela pa je raje sledil iz njegovih ust  že slišanemu skrajno bizarnemu principu tipa »Ne komentiram ravnanj predsednika vlade, ker nisem predsednik vlade«. Vau. Njegovo sorodno pojasnilo zveni takole:

»In to je vse, kar lahko rečem kritičnega o vladi. Ni moja naloga, jaz sem predsednik republike, jaz ne vodim vlade, svojo priložnost sem imel, to ima sedanji predsednik vlade. To je tretja vlada, s katero sodelujem. Z vsemi sem dobro sodeloval in želim tudi s to. In to tudi predsednik vlade ve, saj smo se o tem pogovarjali. Moja ocena je samo, da še ni nastopil čas, ko bi menili, da samo se tako izvlekli iz krize, da je ta gospodarski in socialni optimizem lahko trajne narave.«

Pripoznanje, da hodi po robu

Pahorjev politični diskurz je generalno prevzel poteze previdne politične trivialnosti: o večini delikatnih stvari ne želi podati stališča, suspenz mnenja nam predstavlja kot novo ime za vrednoto in politično modrost, v razpravi je ostal le še prostor za »zaskrbljenost zaradi svetovnih razmer«, generični optimizem in lepe želje po miru, koncu vojne ali vojaških spopadov. In znova velja, kot sem že večkrat zapisal: o njegovem zasebnem življenju lahko izveste praktično vse, toda Bog ne daj, da bi poskušali iz njega povleči kakšno decidirani politični statement, če bi lahko ta rezultiral v izgubi podpore dela volivcev.

Rumeni mediji so opazili: Pahor kot velik občudovalec filma Čedno dekle

Med bolj intrigantne reakcije smemo šteti samoopis, ki ga je predsednik podal ob razpravi o populizmu. Ki jo je, presenetljivo, začel kar sam – kot da je novinarji, žalostno, iz nekega strahospoštovanja do politikov ne upajo sami. Ob kandidaturi za nov mandat je zato navrgel:

»Seveda mi nekateri očitajo nekaj populizma in jaz se ne branim teh očitkov. Pravim, da je nekaj tega tudi res. Jaz sem že pred časom uvidel, da je treba spremeniti obnašanje.«

Pozitivna sprememba, katere klic je pravočasno prepoznal, ima grdo napako: prinaša odlične ratinge, vendar ni na najboljšem glasu. Ob medklicu, da je med očitki proti njemu tudi razvrednotenje funkcije, ki jo povzroča s svojim populizmom, se je nato znašlo še pomenljivo pojasnilo o gibanju po robu:

»Če bom šel preko roba, ne bom še enkrat izvoljen.«

Takšna je pač ta »nova politika«, ki je vrgla čez rabo stare vzorce ravnanj – on je le up-to-date politik, a margine ljudskosti ne velja prestopiti, saj bo sicer s strani volivcev kaznovan. Pa res?

Predsednik skorajda ponuja nekakšen tolažilen »argument iz posledic«, s katerim nas želi pomiriti, da dejansko po robu hodi, a da še vedno na varni strani: če bo šel preko njega, ne bo izvoljen; ker je biti neizvoljen neželena posledica, se bo že izkazalo, da je njegovo populistično dobrikanje v interakciji z ljudstvom napačno ravnanje. Ergo: naj nas ne bo strah, kazen bo že prišla, če bo resnično grešil.

Glede degradacije funkcije predsednika republike bi morda počasi kazalo storiti en korak naprej in pojasniti naslednje: ne le, da jo je razvrednotil,  v največji meri se ji je odpovedal.

Popularizem vs. populizem

Podana razlaga lastnega populizma v sicer enem zelo redkih trenutkov razprave o njem navidezno zveni zelo prepričljivo: politični sistem podpore volivcev je vedno pravičen, ljudje vedo, kaj je ustrezno ravnanje in ekscesno postopanje vedno zavrnejo. Takrat, ko spoznajo, da je politik cirkusant, da jih vleče za nos, da je prazen populist, mu obrnejo hrbet. Težko je oporekati, da takšno nenapisano pravilo ocenjevanja množic res obstaja: politiki si res cele dneve razbijajo glavo, kako bi si pridobili njihovo naklonjenost in kako ga ne bi izgubili. Vseeno menim, da je ta ocena storjena s figo v žepu.

Ob sicer nadvse dragocenem implicitnem priznanju, da se giblje po robu, da res koketira z ljudstvom nekje na meji prekoračitve, kar je alarmantno spoznanje že po sebi, pa mora pri svojem premisleku vseeno zamolčati vsaj dve premisi. Prva zadeva samo naravo populizma – všečnega koketiranja v ožjem smislu besede, oziroma Pahorjevega »popularizma«, kot ga je v izrazito naklonjenem smislu, tako rekoč kot izvrstno tržno nišo, v Delu odkrival Matjaž Gruden, direktor za strateško načrtovanje Sveta Evrope:

Dejstvo, da imamo v Sloveniji predsednika, ki ni populist, je vse izrazitejša komparativna prednost naše države in je lahko priložnost za boljšo in humanejšo družbo, morda tudi za resnično pozitivno afirmacijo Slovenije v svetu.

Zakaj? Če odmislimo groteskno hvalo na račun predsednika, nevredno časopisa, v katerem je zapisana, koncepcijo »popularizma« kot od plehkega populizma povsem ločenega fenomena, zanika že sam predsednik: čemu bi ta kot vrlina, ki prispeva k humanejši družbi, sploh lahko in smel imeti kakšno mejo, če je tako odlična politična vrednota, da bi jo morali celo izvažati? Kar je priložnost za boljšo družbo, ne rabi meje.

Pahor še kako obvlada naravno koketiranja in prav dobro ve, da se nikoli ni mogoče preveč približati ljudem, biti ekscesno všečen in popularen: prostora za »napredovanje« v tej smeri je več kot dovolj. V tem smislu je lahko varen: njegovo gibanje po opisani meji je elegantna stava, ker je meja premična, ker jo soustvarja in ker, končno, res lahko vedno še pravočasno obrne kurz in se »zresni« s kakšnim korakom nazaj.

Zresnjenje ni slab izraz za korekcijsko stanje, sam predsednik ga je potrdil s svojim slavnim nedavnim stavkom, ko so mu znova očitali cirkusanstvo: »Bolje da se šalimo, kot da se žalimo.« Meja, o kateri govori, je torej blizu ločnici med šalo in resnobo v politiki.

Ljudstvo proti elitam

Druga premisa, na katero stavi in je bila izrecno razvita v intervjuju za nacionalni radio, zadeva klasično definicijo populizma kot nasprotovanja koruptivnim elitam. Zdi se, da se je predsednik z opisom tradicionalnih vlog politike, ki so se oddaljile od ljudstva, približal situaciji, v kateri se dojema in razglaša za tistega, ki čuti in razume množice ter se z njimi postavlja proti političnim elitam, ki so tak pristen stik z njimi izgubile.

V intervjuju podana razlaga novinarki, da se »tradicionalne politične sile niso prilagodile novim razmeram«, češ svet se okoli njih spreminja, implicira njegov položaj in tistega, ki ga graja. Še več, »stare demokratske sile« tega niso dojele in so se »posmehljivo obnašale« do tistih, ki so se začeli obnašati tako, kot on, kajti »staremu establišmentu niso več verjeli«.

On je, skratka, čez noč po vseh možnih političnih funkcijah iz svoje pretekle kariere, zdaj prestopil na stran ljudi; ta gesta tvori populizem po definiciji. Še več, sebe postavlja med tiste druge, ne »nove politične sile z napačno agendo«, kajti evropski »populizem so zagrabile politične sile, ki imajo napačno in dolgoročno slabo agendo«. Pahor kajpak ni tak, njegov populizem je na strani dobrega: grdi, umazani in zli so vedno drugi. V čem se to Dobro kaže, razen v osebnih ratingih zanj, je predvidljivo pozabili pojasniti.

Pahor v Studiu ob 17: s spletne strani oddaje

Po svoje je sicer res, da je Pahor apolitični populist, po svoje ne: kar zadeva apolitičnost. Kot ugotavlja že nizozemski politolog Cas Mudde, je populizem inherentna gesta predstavniških demokracij: populist se zmerom postavlja na stran »čistega ljudstva« nasproti skorumpiranim elitam. Kot sem že večkrat pokazal, je ta prehod izrecen zastavek predsednikovega delovanja; sam se velikokrat sklicuje na to, da se je malemu človeku treba približati zato, da bi od njih izvedel, kako odtujena je politične sfera od njih in si pridobiti zaupanje s takim korakom. Kar lahko storiš le tako, dodaja, da obuješ njihove čevlje in oblečeš njihova delovna oblačila.

Pahor torej jaha na obeh koncepcijah populizma: koketiranju in flirtanju z ljudstvom, čemur sam pravim komunikacijski populizem, obenem pa postopa kot klasični populist, ki je uspel razviti vtis, da se je obrnil proti klasičnim politikom. On je že mornar, reprezentant ljudstva, ki ima slabo mnenje o političnih elitah. Da bi to dejstvo prikril, ker bi lahko bilo zanj nevarno, se večkrat raje zateče k suspenzu mnenja.

O ograji pa nič

Posebno razpravo bi si zaslužila medijska recepcija Pahorjevega intervjuja, morda celo obeh. O drugem samo tole: med množičnimi mediji je kot poudarek iz njega najbolj zaokrožila sicer že dolge mesece znana vest, da bo vnovič kandidiral za predsednika republike. Novinarjem pa denimo ostra izjava, ki vsebuje največ medijskega naboja, češ v Sloveniji zaradi odsotnosti beguncev trenutno ni prav nobene potrebe po žični ograji na državnih mejah in bi jo zato veljalo odstraniti, ni naletela na poseben posluh: razen v povzetkih STA. Žal indolenca domačega novinarstva pač ni novica.

Več:

Predsednik trola, mediji sponzorirajo

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne