Po-resničnost v živo: z Nostradamusom na RTV

Po-resničnostna medijska kultura se odvija tudi v Sloveniji, metafora za popolno arbitrarnost dejstev – tistih namreč, ki jih še ni, ampak jih jemljemo resno, kakor da bodo – je postala kristalna krogla. Poglejmo si lep nedavni primer.

Oddaja »Svet v letu 2016« je bila sestavljena panoptično – kot so zapisali sami, so v njej poskusili z različnimi prispevki novinarjev zunanjepolitičnega uredništva TV Slovenija povzeti najpomembnejše dogodke leta 2016, tako na političnem, varnostnem, znanstvenem, kulturnem in športnem področju.

Svet v letu 2016: voditelj in njegovi gostje

No, naredili so ustrezen izbor, v živo so povabili goste, ki so bili diplomat Iztok Mirošič, geopolitični analitik dr. Klemen Grošelj, znanstvenica Instituta Jožef Stefan dr. Saša Novak, direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac in novinar Dela Lenart J. Kučič. Z gosti v studiu in komentarji dopisnikov TV Slovenija je oddajo povezoval Igor E. Bergant.

Intenca razprave, češ »del razprave bo namreč namenjen tudi izzivom za leto 2017, ki jih predstavljajo dogodki v tem letu«, pa se ni izkazala za najbolj uspešno. Izzivi prihajajočega leta so se dobesedno razbirali v kristalni krogli – in to tisti, ki jo je uporabil Nostradamus davnega leta 1555.

Čas za po-resničnost

Oddaja je naplavila omenjeni simptomatični kontrast nekje v svojem izteku. Prvi del kontrasta zadeva zadnjega gosta, novinarja Lenarta Kučiča in poskus razprave o razvpiti besedi leta, post-truth: očitna je bila tisti izziv, zaradi katerega je bil povabljen v studio. Težava je seveda že v tem, da ne vemo, kako točno bi jo prevajali: sam bom to storil z izrazom po-resničnost. Lep dokaz, kaj lahko naredi medijski fokus po lanski izbiri besede leta: če je slučajno pri Oxford Dictionaries ne bi izbrali, bi ostali prikrajšani za pomembne minutaže razprave o statusu laži in potvarjanja dejstev v politiki in medijih. »To je beseda leta,« je ponosno naznani Bergant v oddaji in povzel pričakovanja:

»Mimogrede, na slovensko besedo leta še čakamo. Dobili jo bomo v ponedeljek. Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti bo poskrbel za to.«

In res smo jo včeraj dobili – to je postala beseda »begunec«, za katero je raziskovalec na inštitutu nepričakovano izjavil, da dokazuje, da smo ljudje še ostali solidarni; kakor da bi izbira besede res premočrtno nakazovala kaj takšnega.

Studijska debata o trenutno modnih »fake news«, lažeh, meji med resničnim in manipulativnim, se žal ni razvila v globino. »Živimo v postresničnostnem svetu potvorjenih novic,« je izzival voditelj, in nato tudi vprašal: »Kako poseben je ta svet post-resničnosti, post-faktičnosti ali celo, nekateri pravijo, kontra-faktičnosti?«

Beseda, ki ima svojo dolgo zgodovino, prvi jo je uporabil Steve Tesich leta 1992, kasneje je leta 2004 je Ralp Keyes napisal knjigo z naslovom The Post-Truth Era: Dishonesty and Deception in Contemporary Life in jo v njej vsaj nekoliko definiral in utemeljil, je očitno doživela svojo sodobno oživitev skozi že popolnoma zaprašeno pozabljeni pojem »resnice«, s katerim se očitno danes ukvarjajo le še filozofi.

Ta malenkostni post-efekt, ko smo pozorni na nekatere filozofske in še kakšne pojme le takrat, ko jih nekdo izbere za izraz leta, sicer jih morda niti ne bi opazili, ali pa simptomatična imitacija in še bolj profanost anketne metode, ko delamo izbore za »miss besede« in zato potrebujemo SAZU, je težava sicer po sebi. Ironično pa je tudi ta ujeta v kalup tržnega štancanja po-resničnosti: o resnici in njeni meji se tako rekoč pogovarjamo le še takrat, ko je to marketinško in medijsko zanimivo.

Postfakticiteta po Nostradamusu

Drugi del kontrasta se nanaša na prihod zadnjih dveh gostov, ki so jih v studio dodajali, znanstvenice in novinarja. In sicer v finišu oddaje, v katerem je novinarka tri minute povzemala jasnovidca Nostradamusa! Sprva je raziskovalka Novakova še pojasnila, kako znanost »razmejiti od paraznanosti in psevdoznanosti«, Kučič je vsaj poskušal povedati, kaj da je po-resničnost, nato je sledil Bergantov pomenljiv medklic, s katerim je bil preostanek oddaje dominantno obarvan:

 »Obstajajo mediji, včasih tudi naš, ki paraznanosti omogočajo kar precejšnje razširjanje.«

In res, ker pač obljuba dela dolg, je kmalu sledil odgovor Realnega. Voditelj je počasi ob zadnjem krogu vprašanj za vse goste prešel v finale, po kratki modni reviji diskusije o postfaktičnosti, fake-news in podobnim ropotijah je dodaš še nekakšno utemeljitev post-logičnosti, najbrž v posmeh navzoči znanstvenici. Vrhunec oddaje, »logičen del naših vaj v slogu«, je uvedel, skratka, z največjim logikom srednjega veka, Nostradamusom, in uvedel prispevek z besedami:

Za konec še pogled v leto 2017. Nekaj smo že govorili o tem, ampak glede na to, v kakšnem svetu živimo, je logičen del naših vaj v slogu, da si je Petra Marc pri pregledu prihajajočih dogodkov pomagala z razlagalci srednjeveškega vidca. Roko na srce, manj verodostojen od kakšnih novoveških gobezdal sploh ne more biti.

Grafika v oddaji: Nostradamus kot special guest star appearance

Ne samo, da se je z zadnjim stavkom postfaktičnost povsem razblinila kot izmišljen problem – v smislu, da če nam vsi približno enako gobezdajo, potem tudi Nostradamus ni nič manj verodostojen, ampak gre, zelo ironično, pri interpretaciji Nostradamusovih kvartin najbrž ravno za to, kako fakte prikrojiti, da bodo post festum zveneli kot uspešen pogled v kristalno kroglo.

Novinarka se je nato v prispevku trudila našteti nekaj uspešnih prerokb jasnovidca in pred-resničnostnih napovedi za tekoče leto pred nami:

»Če verjamete Nostradamusu … ki je menda napovedal tudi obe svetovni vojni, bosta Rusija in Ukrajina letos zakopali bojno sekiro. Evropa bo dogovor pozdravila, Ameriki ne bo všeč. Jasnovidec je zapisal tudi, da trenutne velesile ne bodo več zmogle voditi sveta. Italijo čaka finančni zlom, največ časa pa bodo voditelji posvetili tako imenovanim vročim vojnam. Za enega največjih dogodkov v letu 2017 naj bi Nostradamus napovedal združitev Severne in Južne Koreje ter beg severnokorejskega voditelja Kim Jong Una v Rusijo…«

Konec dober, vse dobro – sploh če ni konca sveta

Počasi se je Marčeva tudi sama navdušila nad prekognicijo in v nadaljevanju v svoje presoje dodala še vrednotenje. Zanjo je tako srednjeveški zdravnik »zagotovo prav napovedal« uporabo solarne energije, pri omembi ameriškega podjetja Tesla pa več ni bila čisto določna:

»Prerok je, kot kaže, zagotovo prav napovedal, ko je dejal, da se bo napovedala uporaba solarne energije. Proizvajalec avtomobilov Tesla, ki, mimogrede, želi, da bi se človek še pred koncem leta prepeljal iz Los Angelesa do New Yorka, ne da bi se dotaknil česarkoli v avtomobilu, je predstavil tudi nov avtomobil s sončnimi celicami namesto strehe…. /na tem mestu je na kratko dodana zgodba o potovanju na rdeči planet/… Poznavalci Nostradamusovih del so, menda ob potrditvi enega od vizionarjevih sinov, ugotovili, da napovedi segajo do leta 3797. Zato niti najmračnejša predvidevanja za leto 2017 vsaj še ne napovedujejo konca sveta.«

Izteklo se je dobro in optimistično glede konca sveta, kar je opazil tudi Bergant in ob koncu prispevka ironično našel kanček sreče za vse:

»Vsaj to. Torej lahko popolnoma pomirjeni končamo to oddajo…«

Zdi se, da je RTV Slovenija imenitno ilustrirala, da res živimo v po-resničnostnem medijskem svetu in da terapija v obliki razprave o tem ne zaleže niti tedaj, ko je izvršena na izbrano temo v isti oddaji. Seveda bi bilo dragoceno vedeti, kaj si o kristalni prihodnosti mislijo gostje – danes, ne v studiu -, a železna praksa kaže, da v takih trenutkih radi pomolčijo.

Gostje v studiu: namesto kristalne krogle so pred njimi kristalni kozarci