Kako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami

Kaj točno počne uredniški kolegij urednikov Dela, ki bi moral v teh časih hudih preizkušenj pokazati več pripadnosti novinarski svobodi in avtonomiji? Po nekaterih podatkih ne ravno veliko. Trenutno, od petka naprej, zastavlja svoje obraze v veliki promocijski kampanji reševanja okrnjene podobe časopisa v javnosti.

Seveda lahko razumemo, da so pritiski hudi, da so na tnalu eksistence številnih novinarjev in urednikov. Drži, kot bi se lahko glasil lansirani obrambni očitek, da je enostavno pametovati nekomu od zunaj – ampak tak pomislek ne rešuje strukturne težave. Nič nam ne pomaga izkazovanje »razumevanja«, kajti načelnost, ki bi jo pričakovali v sporu med dvema »stranema«, trdo roko upravljalcev in lastnikov, ki verjetno terjajo lojalnost in disciplino, ter privrženostjo in pripadnostjo novinarski svobodi, se načeloma umika v nekakšno oportunost.

Ko se je v zadnji seriji odpuščanj na Delu, za katera še vedno velja, da prihajajo v javnost po kapljicah, oglasilo Društvo novinarjev Slovenije, je s prstom pokazalo ravno na odgovornost urednikov:

Veliko odgovornost pri odpuščanju nosi tudi Delov uredniški kolegij, ki se odpuščanju v imenu kolektiva, ki ga zastopa, ni uprl.

Oglaševalski korporativizem

Delo se je odločilo za promo korporativno akcijo, kot so sami zapisali, s pomočjo katere očitno želi povrniti nekaj verodostojnosti in zaupanja javnosti. V situaciji slabe javne podobe, ki je nastala zaradi odpuščanj in vedno močnejšega vtisa, da tamkajšnje novinarstvo ne postopa avtonomno, poskuša celiti svoj ugled z opreproščenim sklicevanjem na lastno kredibilnost.

Akcija se imenuje »Stojimo za svojimi besedami«, zaenkrat so za njen obraz izbrali urednika Alija Žerdina, včeraj Sabino Obolnar in zraven pojasnili:

V medijski hiši Delo smo lansirali korporativno oglasno kampanjo, s katero uredniki Delovih medijev sporočajo, da stojijo za svojimi besedami. Družba Delo s kampanjo lovi duha časa, ko postaja vse bolj pomembno razlikovanje med resničnimi, lažnimi in napačnimi novicami. V razmerah, v katerih nam novice krojijo družbena omrežja oz. računalniški algoritmi, ni več samoumevno vse, kar preberemo.

Zato uredniki in novinarji medijske hiše Delo skrbijo, da so njihove objavljene zgodbe resnične, in ne bežijo pred odgovornostjo do svojih bralcev niti do oseb, o katerih pišejo. To je glavni razlog, da jim v teh časih zaupa več kot 1,2 milijona bralcev.

Ob samopromociji in licitiranju zaupanja vase v kategorijah številk, ki se zdijo pretirane – četudi se v malem tisku sklicujejo na tedensko številko bralcev vseh edicij –  ter zajemajo kar dobro polovico vsega slovenskega prebivalstva, se Delo za nameček kampanjsko loteva odpiranja razprave »o tem, kakšna je vloga medijev v sedanjih razmerah in kako naj se mediji odzovejo na poplavo laži in alternativnih dejstev na internetu in družabnih omrežjih«.

Promocija na spletni strani Dela – in seveda tudi v tiskani verziji

Žal je to nekaj, kar lahko razumemo tudi drugače: za lažne vesti in alternativna dejstva morda pri Delu jemljejo mogoče ravno tisto, na kar se odzivajo, se pravi sporadične kritične zapise o njih samih.

Razdvojenost in promocija

Seveda je bilo pričakovati, da se bodo morali uredniki in zaposleni odločiti za eno od možnosti. Se pravi: za več razumevanja do lastnikov, za sodelovanje v njihovih promocijskih akcijah in kampanjah za boljšo podobo časopisne znamke, ki verjetno kot takšne pač ne morejo biti uspešne, ker so te že po definiciji nekaj, kar sloni na proizvodnji alternativnih resnic in njihovi potvorbi. Da »stoji za svojimi besedami«, vam bo dejansko povedal vsak novinar, tudi tisti v najbolj rumenem tabloidu.

Vprašanje torej je, če je strukturno in vsebinsko s takšno akcijo v dani situaciji res mogoče doseči želeni oglaševalski učinek. Obenem moralna zadrega, kam se postaviti v tej dilemi med lastniško hegemonijo in cehovsko solidarnostjo, s tem pač ne bo nič manjša.

Kaj šteje za nealternativna dejstva: hvaležen hladilnik

Še večja težavnost nastopi, ko pogledamo, kako se uredniki borijo proti alternativnim dejstvom in postfaktičnosti, ki jih po predsedniški kampanji v ZDA nenadoma prepoznavajo kot novega sovražnika.

Obraz iz akcije se bori proti njim z nasveti, kako odtaliti hladilnik. Ja, prav ste prebrali. Žerdin je v članku z dne 17. januarja letos pod naslovom »Dobro jutro: Nikar s sušilnikom« podal nekaj smernic za gospodinje, ki se lotevajo čiščenja hladilnika:

Najhitreje bo proces čiščenja končan, če v napravo postavite pisker s kropom in počakate, da vročina vodne pare naredi svoje. Če imate več časa, pisker s kropom ni potreben. Le sobni temperaturi morate dati na voljo dovolj časa, da stori svoje. Potem z gobico nežno popivnajte tekočino, ki se je v zadnjih mesecih izcedila iz vrečk z zmrznjeno hrano. Hladilnik vam bo hvaležen.

Nasveti za gospodinje: sušilnik je smrtno nevaren

Ne, v prispevku ni nobene trohice kriptičnosti, ni prikrita ali malce skrita metafora za nič, je zgolj to, kar sem napisal: kuhinjski nasvet za vse, ki bi radi očistili svoj hladilnik. Ja, koristen in življenja rešujoč:

»A nikar, prosim, nikar, hladilnika ne poskušajte odtajati s sušilnikom za lase. Je smrtno nevarno.«

Seveda ga lahko kdo reinterpretira kot provokativno gesto internega protesta proti lastnikom in njihovim instrumentalističnim vsebinskim direktivam v odnosu do urednikov, ampak to je že v domeni vpeljave alternativnih interpretacij na podlagi prav takšnih dejstev. Z vidika bralca, ki ga notranji konflikti pač ne morejo zanimati, ko bere časopis, ostaja le eno poglavitno sporočilo: splača se vam uporabljati pisker s kropom.

Se pravi: pri Delu stojijo za svojimi besedami, kako odtaliti hladilnik. Nekaj, kar smo si že dlje časa želeli vedeti. Čisto resna poanta: prehudo je, da bi promocijskim geslom verjeli.

Več:

Sindikati, ki blatijo Delo: kako se ubraniti pred slabo medijsko podobo

Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila