Miro Cerar je butl

Pred desetimi in več leti je v Sloveniji nastala peticija z naslovom »Sovražni govor se širi po državi – iz državnega zbora«, s katero je več kot 350 posameznikov iz akademskih, kulturnih, medijskih in drugih krogov obsodilo točno to, kar je zapisano v naslovu. Ja, bil je to čas pregledovanja mednožij poslank in Jelinčičevih pozivov na ples s puškomitraljezom.

No, številne študije zadnjih let so pokazale na neposredno korelacijo med besednjakom poslancev in širšimi diskurzivnimi navadami državljanov, če se izrazim evfemistično. Po načelu: kar je bilo izrečeno v parlamentu, je družbeno legitimno in sprejemljivo. Zato se splača poslance posnemati. In se jih. Če lahko oni, lahko tudi mi, hitro postane vodilo ljudstva.

Danes so se nekateri poslanci, če ne vsi, preselili na socialna omrežja. Še več, na njih s svojim sovraštvom »briljirajo« ravno tisti, ki sploh ne utegnejo več zaiti v parlament.

Ne le to, sovraštvo in sovražni govor je v veliki meri nadomestila kultura žalitev, sramotenj in blatenj. Diskreditacije so lahko različnih vrst, politični jezik prinaša s sabo pestre registre uporabe žaljivih besed in njihova ostrina je na družbenih omrežjih največkrat izrazitejša.

Tudi zato, ker je virtualna žalitev obravnavana z drugimi vatli. Predstavljajmo si, da bi v našem parlamentu sredi vroče razprave predsednik opozicije v obraz zabrusil predsedniku vlade kakšno težko besedo.

Recimo, da je butelj, bi mu dejal. No, da je butl.

Čeprav smo v domačih logih v zadnjem desetletju začeli kar rapidno izgubljati družbeno senzibilnost za diskreditacijski diskurz in ga normalizirati, tudi s pomočjo anemičnih novinarjev, bi najbrž takšne besede štele za precejšen verbalni eksces.  Upajmo, da še obstaja meja, do katere lahko politik gre. Če jo prestopi, mu državljani hitro odmerijo kazen. Žalitve, zasmehovanja, norčevanja in politično nekorektne cinizme bi najbrž dovolj hitro konsenzualno obsodili.

Toda danes so prišli drugi časi, takšni, kakršne smo dopustili. Žalitve so postale rutina, ob kateri pričakujemo pohvalo in ploskanje, tarče sramotenja in ponižanja so postale dvojne žrtve, politiki pa tekmujejo, kdo bo izrekel bolj žaltavo in požel karseda glasen aplavz. Da bi jasno ilustriral povedano, si poglejmo verbalni tviteraški duel med predsednikom vlade in prvakom SDS. Se opravičujem: že sam izraz »duel« implicira ekvidistanco, ki ji želim oporekati.

Kako se je Janez Janša odzval na očitek, da s svojo stranko gradi politiko na širjenju strahu? Iz pedagoškega razloga sem njegovo reakcijo na Mira Cerarja že navedel: napisal mu je, da je »butl«:

Janšev tvit: Cerar je butl

Moja poanta: ne samo, da imamo ob sovražnem govoru še sovraštveni govor, ki je zame zaradi svoje izmuzljivosti vsaj enako nevaren družbeni fenomen. Ne le, da nam govorica sovraštva, kompromitacij, zasmehovanj in sramotenj žal ne predstavlja izziva, vrednega obsodbe in družbene sankcije, ampak smo zanj razvili dvojne kriterije: če se dogaja na socialnih omrežjih, ji obravnavamo kot benigno tvorbo, ki ji ni treba posvečati posebne pozornosti.

Če bi Janša uporabil izraz »butl« v svojem javnem nastopu, bi takšno osebno žalitev obravnavali bistveno resneje kot v primeru, ko gre za »virtualno« zaničevanje.

Še več, zelo verjetno si predstavljamo, da bo zgolj zaradi tega, ker ni »realna«, ostala medijsko spregledana, kot vselej. In dejstvo je, da razkorak med virtualnimi in realnimi žaljivkami pomeni dvoje: učinek sporočila državljanom je sicer enak, Cerar je pač butl. Za politika je zato zaradi medijske in novinarske abstinence nenadoma bolj varno delikatnejša in bolj nekorektna sporočila zaupati državljanom skozi družbena omrežja, ker temu ne bo sledila posebna javna graja. A po drugi strani žaljivost in sramotenje počasi in dovolj pogumno vdirata tudi na glavna vrata. Politikom virtualna omrežja dajejo pogum, da svoj žargon širijo v hram demokracije.

V tem smislu danes več ne velja spoznanje, staro deset let: sovražni in sovraštveni govor se ne širita iz parlamenta, temveč iz družbenih omrežij prihajata vanj.

Cerarjeva ocena, ki je raztogotila Janšo, da ga je razglasil za butla

Iz Reporterja: kaj bi grajali, če lahko diskreditacijski diskurz že v naslovu pohvalimo