Izak Košir na spletni strani Mladine ekskluzivno piše o tem, kako je Programski svet rokohitrsko, na načelu z Mitjo Štularjem, prekoračil vsa možna pooblastila z zanj pričakovano idejo, da se bogoslužje po novem predvaja na 1. Programu Radia Slovenija. Problem?

Ja, kot ugotavlja Marko Milosavljevič na Facebooku, s tem »posega v dele programa, v pristojnosti urednikov, zahteva objavo točno določenih oddaj in zahteva objavo točno določenega števila specifičnih oddaj.  Kar pomeni, da »krši Statut, hkrati pa tudi Zakon o RTVS, ki v svojem 16. členu nikjer ne omogoča tovrstnih intervencij.«

Programski svet RTV Slovenija pod vodstvom Mitje Štularja zahteva predvajanje bogoslužja na 1. programu Radia Slovenija na šest največjih praznikov. Te naj bi si razdelila rimskokatoliška in evangeličanska cerkev. Verskim obredom so lahko poslušalci do zdaj prisluhnili na 3. programu. Sklep, ki si ga lahko v celoti preberete na tej povezavi, je bil sprejet prejšnji teden, z njim pa se krši status javne televizije, ki v 11. členu pravi da “programski svet ne sme posegati v posamezne dele programa pred objavo in sprejemati odločitev ali stališč, ki so povezani z objavo delov programa”.

Eden od programskih svetnikov Nikola Damjanić je zaradi tega Mitjo Štularja že pozval k odstopu, hkrati meni, da ima programski svet pri glasovanjih dvojna merila in da je bilo omenjeno glasovanje “čista manipulacija” s strani predsednika sveta, saj v prvem glasovanju niso dobili potrebne večine (15 glasov), temveč zgolj 13. “Programski svet, ki si prilašča funkcijo uredniškega odbora, se nima pravice vtikati v uredniško politiko, predsednika Mitjo Štularja zato pozivam, naj se častno umakne. Poleg tega, če že imamo verski program, naj upošteva tudi druge verske skupnosti,” pravi Damjanić, ki je vsem članom Programskega sveta poslal tudi na Štularja naslovljeno protestno pismo.

V tem med drugim zapiše, da je bilo njegovo “vodenje seje ob sprejemanju PPN je bilo vrhunec vašega sicer dobro znanega manipulativnega sloga vodenja sej”. Damjanić je Štularja, ki se mu sicer mndat predsednika sveta izteče čez šest mesecev, še obtožil, da v delo sveta vnaša “politikantstvo in razdor”.

“Najprej ste namerno preslišali kompromisni predlog svetnika Grila, ki je predlagal, naj prenos verskih obredov še naprej ostane na 3. radijskem programu, medtem ko bi zgolj obrede ob najpomembnejših cerkvenih praznikih (teh naj bi bilo 5 ali 6) prenašali na 1. programu radia. Raje ste sami oblikovali amandma, po katerem naj bi verske obrede v celoti prenašali na 1. programu. Hoteli ste, da o zadevi glasujemo v paketu, očitno računajoč, da bomo v želji zagotoviti zavodu normalno delovanje »pogoltnili« oziroma spregledali tudi vaše kukavičje jajce. Šele po opozorilu nekaterih svetnikov ste nazadnje pristali na edino logično razlago, da je treba glasovati o vsakem amandmaju posebej. Ko je vaš amandma dobil le 13 glasov, ste to razglasili za njegovo potrditev, čeprav bi kot predsednik programskega sveta morali znati na pamet vsa pravila glasovanja, na primer zahtevo, da mora biti PPN (in vse, kar je z njim povezano) sprejet z absolutno večino. Nato pa ste izvedli še eno proceduralno akrobacijo, ko ste dali na glasovanje še amandma v skladu s predlogom svetnika Grila, ki bi ga sicer morali dati že prej na glasovanje. Sledili ste pač logiki: rešujmo, kar se rešiti da,” piše Damjanić, ki poudarja osebno nima nič proti verskim vsebinam, ki naj bi bile sestavni del radijskih in televizijskih vsebin. da pa je za enakopravno obravnavo.

Kot je pojasnil strokovnjak za medije in profesor na Fakulteti za družbene vede (FDV) Marko Milosavljević programski svet s tem sklepom (natančneje, Amandmajem št. 3-1/2 k Programsko-produkcijskem načrtu RTVS za leto 2016) posega v dele programa, v pristojnosti urednikov, zahteva objavo točno določenih oddaj in zahteva objavo točno določenega števila specifičnih oddaj. “Z vsem tem krši Statut, hkrati pa tudi Zakon o RTVS, ki v svojem 16. členu nikjer ne omogoča tovrstnih intervencij. Programski svet RTVS že nekaj časa dokazuje, da deluje povsem samovoljno ter krši Statut in/ali Zakon o RTVS. Kdo ve, morda bo Programski svet na naslednji seji zahteval, da mora TVS objaviti intervju s točno določenim politikom in ne sme objaviti točno določenega filma ali dokumentarca. Morda bo zahteval cenzuro prispevkov in objavo točno določenih drugih prispevkov, pri čemer bo zahteval tudi, kateri novinar mora ali sme prispevke narediti,” pojasnjuje Milosavljević in dodaja, da potem ne potrebujemo ne urednikov, ne javne radiotelevizije. Hkrati se sprašuje, ali je RTV Slovenija že postala “cenzorska radiotelevizija”.

Slovenski škofje so napovedali boj proti ateizmu na referendumsko nedeljo. In ja, izbrali udarec pod pasom: ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore je zagovornike novele zakona o zakonski zvezi obtožil, da delujejo v sferi ateistične ideologije. Gre za »poskus spodkopavanja temeljev, na katerih stojimo kot Cerkev, kot družba in kot narod.«

Kot da bi mu ne bilo znano, da se med zagovorniki zakona tudi številni verniki, ki so dokazljivo neateisti. Kot da se recimo v kampanji ne bi izpostavila predstavnica Društva Dih – Enakopravni pod mavrico Bojana Istenič, ki je verna in sicer mati geja, ki je tudi veren.

Ateizem z novelo zakona res nima popolnoma nič.

Nedovoljeni udarec je misel Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK), ki jo vodi metropolit in v posebni izjavi ugotavlja, da pri noveli ne gre samo za prizadevanja za enakopravnost določenih družbenih skupin, »temveč za uzakonitev ateistične ideologije, ki je v popolnem nasprotju z naravnim zakonom, krščansko antropologijo in slovensko kulturo«.

Nesporno v tem ni niti najmanjša ambicija novele. Trditev je popolnoma nedokazana, povsem imputirana. Namesto razprave o pravni substanci predloge smo zapeljani v neverjetno preusmeritev: skriti dodatni cilj zagovornikov novega zakona naj bil torej zamegljeno podan v bistveno širši agendi, v širjenju ateizma.

Pri tem je mimogrede SŠK uspelo narediti kup nedovoljenih enačajev: biti ateist še pač nujno ne pomeni ne pristajati na naravne zakone. Da je krščanska antropologija v nasprotju z ateizmom, ni mogoče tajiti, vendar ne po sebi, kot antropologija, vsekakor pa je najbolj radikalna misel, da se ateizem ne sklada s slovensko kulturo. Ne samo, da je predlog zakona v nasprotju z vsem naštetim (naravni zakon, krščanska antropologija, slovenska kultura), predstavlja menda nekakšno subverzijo, trojanskega konja ateistične ideologije.

Misel, ki smo se je naposlušali v času škofovanja Franca Rodeta in zveni podobno kot tiste o ateističnem otoku sredi Evrope in dresuri nemških ovčarjev.

Kdo bi si mislil, da bo Zore na koncu neproduktivno pozival h glasu »proti« na način, kjer bo po svoje bistveno zožil bojno polje in svoje čete. Med nasprotniki zakona se namreč nahajajo tudi ateisti, zdaj pa jih je celo napadel.

V izjavi SŠK se »ateistična ideologija« kot pravi in skriti razlog referenduma pojavi kar trikrat. Sprva je prepoznana kot nekaj, kar stoji »v ozadju« (se pravi, ne gre za pravice istospolnih, na delu je tako rekoč zarota), pri tem pa gre za njeno »uzakonitev«.

Prenos motiva s popularnih »gejevskih lobijev« in »homoseksualne ideologije« na ateistično je po svoje precej nepričakovan.

In tako kot je po tej škofovski diagnozi podpirati zakon kamuflažna naloga ateistov, je boriti se proti zakonu naloga vseh, ki se borijo proti zlu ateizma in prisegajo, kot pravijo, na »zvestobo Kristusu«.

Končno je njegova ideologija znova nekaj, kar zaradi omenjene novele preži na nas v šoli in družbi – ta implikacija spet ni pojasnjena – kar pomeni le, da pristati na novelo avtomatično vodi k vdoru iste ideologije v naš šolski sistem.

V zadnji instanci je zato prihajajoči referendum pravcato ideološko vprašanje: ob njem sploh več ne gre opredelitev zakonske zveze bodisi kot skupnosti dveh oseb ali kot skupnost moškega in ženske. Ne, glas proti je za SŠK glas proti trojanskemu konju ideoloških antikristjanov.

S pomočjo bujne domišljije, preusmerjanja pozornosti (menjave teme) in konspirativne razširitve v determinaciji sovražnika je s tem slovenskim škofom uspelo ultimativno razširiti fronto in narisati novega, proti kateremu se splača na referendumu boriti: ne zgolj zagovornika istospolnih pravic, sovrag ima podobo predrznega brezbožca, ki na vrat na nos kot kakšen vražič potiska svojo ideološko harpuno, da bi nenaravno napravil za naravno, nečastno omadeževal našo domačo lepo slovensko kulturo in končno zlorabil osnovne postulate krščanske antropologije. Po kateri je človek ustvarjen po božji podobi, grešen ali ne.

Referendumska kampanja o noveli zakona o zakonski zvezi v precejšnji meri spominja na podobno okoli družinskega zakonika. Morda ne bo odveč obnoviti nekaterih momentov takratne razprave ali argumentacijskih okoliščin, zato znova objavljam besedilo, ki sem ga takrat spisal. Spodaj je.

Med temami, ki se v času javne razprave okoli novega družinskega zakonika največkrat omenjajo v najbolj pregretih kontekstih,  je tudi predlagana možnost posvojitev otrok s strani istospolno usmerjenih posameznikov. Nasprotniki takega predloga nemalokrat politično motivirano napadajo predlog in pri tem nizajo celo vrsto pomislekov. Opozicija grozi z referendumom, njen prvi mož pa govori celo o tem, da je to nekaj, kar »po naravnih zakonih ne sodi v slovenski pravni red«.

O tem, kakšno vlogo naj bi naravni zakoni (kateri le?) odigrali v pravnem redu, lahko kaj povedo pravniki. V tem prispevku  se želim kot filozof opredeliti do nekaterih argumentacijskih značilnosti številnih ponujenih ugovorov proti možnosti posvajanja otrok. Tomaž Merše iz Družinske pobude je tako nedavno tega zahteval, da otroci morajo biti deležni »prisotnosti obeh principov, moškega in ženskega«. (oddaja Odmevi, RTVS 11. 12. 2009)  Šele ta naj bi ponujala »najboljši vzorec za zakonsko življenje, ki se je skozi desetletja izkazal za najboljšega«. Aleš Primc iz Civilne iniciative za družino in otrokove pravice denimo navaja, da otrok potrebuje očeta in mamo, kajti »oči« in »mami« so prve besede, ki jih izreče. Nadalje še dokazuje, da otroci potrebujejo moško in žensko vzgojno dimenzijo. Poslanka SDS Alenka Jeraj je recimo v isti oddaji zavrnila navedbe državne sekretarke, češ da v javni razpravi niso slišali nobenega strokovno utemeljenega razloga v prid temu, da bo otroku v istospolni skupnosti slabše.  Po njenem to drži, ampak ne obstaja niti noben strokovno utemeljen razlog, da bi mu bilo »boljše kot v heterogeni skupnosti«. Poslanec SLS Jakob Presečnik pa je npr. ugotovil, da posvajanje otrok ni primerno, ker se ne sklada s klasično definicijo družine. Ustava nam, še pravi, zagotavlja  posebno varstvo otrok, prav tako pa se opredeljuje glede materinstva in očetovstva. Predlog novega zakonika torej krši nič manj kot ustavo in krni otrokove pravice.

Zgolj na podlagi izjav v neki partikularni oddaji lahko hitro izluščimo osnovne strategije zavračanja možnosti posvajanja otrok: takšna rešitev bi bila nenaravna, bila nesklada z običajno definicijo družine, nevzgojna, protipravna ali celo protiustavna. Dva poskusa razlage se zdita izrazito »predznanstvena«: tisti o potrebnem ravnovesju moškoženskih principov in tisti o prvih besedah, ki da jih izreče otrok – kot da bi verjeli v kozmični ekvilibrij in kot da bi otroci izrekali besede spontano in bi znanje jezika izviralo »od znotraj«, nikakor pa ne bi bilo stvar učenja.  Prav tako je seveda nesmiselno strašilo, češ nov zakon bo otrokom ponujal boljše pogoje v istospolni skupnosti – seveda ima ambicijo ponujati le enake. Čeprav si tudi našteti poskusi zaslužijo več pozornosti, bom v nadaljevanju zelo na kratko nanizal tiste bolj splošno navzoče vzorce argumentov in jih, glede na njihovo šibko prepričljivost, razumel kot oblike predsodka. Osnovnih sem naštel sedem.

Prvi predsodek

»Otroci potrebujejo mater ali očeta, da bosta lahko oba odigrala svojo moško in žensko vlogo«. Tudi če je to res, pa otroci brez doma – in o njih govorimo, ko imamo v mislih posvojitve – nimajo ne očeta ne matere. Hkrati so vloge v družinskih odnosih  že doslej prevzemali babice in dedki, strici in tete, učitelji in prijatelji, sosedi. Zahteva je očitno premočna in terja več od realnih situacij, ki jih srečujemo. V postopkih posvajanja je vedno mogoče vplivati tudi na to, da bodo v novem okolju otroci deležni podobnih vlog. Razen tega je ta stereotip izrazito krivičen do mater samohranilk in vseh enostarševih družin, kjer pogoj, ki se zahteva, že zdaj ni izpolnjen oziroma je izpolnjen natanko na način podeljevanja novih vlog. Ta predsodek skratka uvaja dvojna merila.

Drugi predsodek

»Edino sprejemljivo okolje za otroka je tisto, kjer imamo mater in očeta, ki sta poročena«. To dejansko ne drži. A četudi bi, bi po istem argumentu ne veljalo že za stanje otrok, ki čakajo na posvojitev. Otroci brez doma nimajo možnosti izbirati med poročenim staršem, materjo in očetom ali kakšno drugo obliko starševstva. Ti otroci nimajo očeta in matere, poročenih ali neporočenih. Podatki recimo kažejo, da je bilo leta 2002 v ZDA posvojenih približno 51.000 rejencev, vključno z otroki, ki so jih posvojili posamezniki. Izbira za posvojitev ne bi smela obsojati otrok na rejništvo le zato, ker nekdo zahteva obstoj klasične jedrne družine. S tem predsodkom torej ozkosrčno ohranjamo težavo z otroki, ki čakajo na posvojitev, na drugi strani pa zavračamo poročena partnerja ali partnerki, ki lahko prevzameta obe vlogi. Tudi bistveno manjše številke v slovenskem kontekstu niso bistvene, kajti pravni red mora vselej ne le generalno urejati vse dane primere, temveč sooblikovati rešitve za slehernega med njimi.

Tretji predsodek

»Istospolno usmerjeni nimajo trajnih odnosov in zato niso primerni za starševstvo«. Ocena ne drži, geji in lezbijke so po vseh primerjalnih podatkih sodeč v trajnih razmerjih, ki statistično ne odstopajo od heterospolnih partnerstev. Postopki posvojitve so dovolj natančni in zahtevni ter vsebujejo dovolj varovalk, zato se ne more zgoditi, da bi otroka dodelili komurkoli. Nobenih podatkov nimamo, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da geji in lezbijke niso enako dobri starši. Ameriška psihološka zveza je leta 1995 jasno zapisala, da ne obstaja »niti ena študija, ki bi dokazovala, da do otroci gejevskih in lezbičnih staršev prikrajšani v kateremkoli že pomembnem aspektu glede na otroke heteroseksualnih staršev.« (Lesbian and gay parenting: Resource for psychologists) Zaradi tega, pravijo, »bo domače okolje istospolno usmerjenih staršev povsem enako dobro skrbelo in omogočilo otrokovo psihološko rast kot okolje heteroseksualnih staršev.«

Četrti predsodek

»Otroci, ki jih bodo vzgajale istospolne družine, bodo verjetneje tudi sami postali istospolno usmerjeni«. Vse raziskave govorijo o tem, da spolna usmerjenost staršev nima nobenega vpliva na usmerjenost njihovih otrok, zaradi česar tudi otroci gejevskih ali lezbičnih staršev ne bodo nič prej postali tudi sami istospolno usmerjeni.  Nekatere raziskave nakazujejo, da so takšni otroci bolj odprti za drugačnost, kar pa po sebi ne more biti hiba, prej nasprotno. Bodo pa istospolno usmerjeni otroci v istospolnih družinah v bistveni prednosti pred drugimi prav zaradi razumevajočega okolja.  V javnem diskurzu je izrazito popularen tudi predsodek, po katerem »koncesije« istospolnim partnerstvom navajajo ljudi, da bi tudi sami modno sprejeli istospolno usmeritev, zaradi česar bi nekoč lahko postali narod pederastov. Ta bizaren razmislek tu puščam ob strani.

Peti predsodek

»Otroci v istospolni družini bodo zavračani s strani sovrstnikov«. Malo verjetno, kajti otroci so deležni ponižanja iz vrste razlogov, zaradi prevelike ali premajhne rasti, suhosti ali debelosti, različne barve kože, jezika ali veroizpovedi.  Hkrati izkazujejo veliko psihološko »odpornost« takrat, ko imajo zaščito v svojem domačem okolju. Razen tega so lahko rejenci soočeni z enako ali še večjo zlorabo s strani sovrstnikov prav zaradi rejništva, zaradi česar se počutijo enako zlorabljene in nezaželene. V tem primeru pa največkrat nimajo družinske podpore staršev, ki bi jim stali ob strani v težkih trenutkih. Ta predsodek je po svoje »krožen«, saj predpostavlja obstoj predsodka in se nanj sklicuje. Na podoben način bi lahko trdili, da se temnopolti vedno morajo peljati na drugi strani avtobusa, saj bodo sicer deležni šikaniranja in protestov. Na ta način rasnih stereotipov seveda nikoli ne bi rešili.

Šesti predsodek

»Istospolni starši bodo zlorabljali otroke«. Takšnega stereotipa ne podpira nobena raziskava ali podatek, ki bi dokazala povezavo istospolne usmerjenosti s pedofilijo. V neki raziskavi iz leta 1994 se je pokazalo, da je v 74 odstotkih primerov, ko je prišlo do zlorabe fantka oziroma otroka s strani moškega, nadlegovalec bil dejansko v heterospolnem razmerju z materjo fantka ali drugo žensko, ki je bila v odnosu do tega fantka. (Are children at risk for sexual abuse by homosexuals?, v: Pediatrics) Od kod torej preti večja nevarnost?

Sedmi predsodek

»Otroci, ki jih vzgajajo istospolno usmerjeni, bodo zaradi staršev odraščali v nemoralnem okolju«. Težko je presojati, zakaj bi takšno okolje veljalo za nemoralno. Diskriminacija tu trči ob mejo: za vernike je vzgoja otrok  v ateističnem duhu nemoralna, toda ateistom nihče ne brani, da ne bi posvajali otrok. Nekateri verjamejo, da je pijančevanje in igranje na srečo nemoralno ravnanje, toda tudi takšni ne bodo označeni za neprimerne posvojitelje otrok. Če izločimo vse, ki jih obravnavamo kot nemoralne, bi nam lahko zmanjkalo staršev, ki so še sploh primerni za posvojitve. Hkrati je verjetno jasno, da je bolj nemoralno pustiti otroke brez domov, kot pa dopustiti, da bodo družine ali pari, ki si to želijo, lahko zanje poskrbeli.

Zavedam se, da je taksonomija sedmih naštetih predsodkov, še zdaleč ne vseh, formulirana kot izziv vsem tistim, ki ne menijo, da se gibljejo v zoni prejudicev, če menijo nasprotno. Morebiti obstajajo tudi boljši argumenti v podporo nasprotnikom posvojitev s strani istospolnih parov. Moj zapis želi biti apel prav njim, da nam ji predstavijo, predsodke pa pustijo v svojih zaprašenih omarah.

Policijska norost in tisti, ki jo znajo izkoristiti

V bistvu ni majhna reč: okrog 3.000 policistov se je v okviru stavke zbralo na protestnem shodu pred vladno palačo. Dogodek, ki bi moral Miru Cerarju dati misliti, da si ni vzel časa. Morda celo dogodek, ki obeta vročo zimo stavkovnega vala.

A po drugi strani se je sredi stavka zgodilo nekaj, kar jo je povsem diskreditiralo. Zoran Potič v Delu ugiba o norosti:

Policisti (pridružili so se jim tudi vojaki) v tem primeru nastopajo v dvojni vlogi. Po eni strani so podaljšana roka države z vsemi civilnimi in represivnimi aspekti, po drugi strani so uniformiranci tudi socialna kategorija, z vsemi strahovi in tegobami preživetja. Včerajšnji protestni shod stavkajočih policistov pred vladno stavbo je bil kot način sindikalnega boja popolnoma normalen dogodek, a po drugi strani ekscesen iz dveh razlogov. Pogled na dva ali tri tisoč uniformirancev s širokimi zakonskimi pooblastili pred vlado ni bil prijeten. Še posebno po tem, ko voditelji policijskega sindikata na improvizirano govornico potegnejo prvaka Slovenske nacionalne stranke Zmaga Jelinčiča Plemenitega, jim ta nameni nekaj besed, policijska grla pa ga s huronskim vpitjem navdušenja naslavlja po imenu. Taistega politika, ki so ga policisti večkrat procesirali zaradi vinjenosti, sumov kriminalitete, pred desetletji pa je celo prestajal zaporno kazen. Ko predstavniki represivnega dela države kličejo slavo razvpitemu politiku z bogato policijsko kartoteko, se je treba vprašati, kdo je tu nor. Policijski sindikat, stavkajoči policisti, slovenska vlada ali pa kar celotna slovenska družba.

Na podoben način se zgraža urednik Uroš Urbas na Planetu Siol. Odmera norosti je bolj preprosta: največjo odgovornost za to, da so si Plemenitega vzeli za heroja, imajo nedvomno v policijskem sindikatu. Skandiranje gospodu pa priča o nevarni mentaliteti, ki vlada med policisti. Pa ne le zato, ker so si dovolili postati instrument za nabiranje poceni političnih točk nekomu, ki mu takih točk res ni moralni problem nabirati.

S tem, ko so medse povabili dosmrtnega prvaka nacionalistične stranke, so v enem zamahu spolitizirali svoje zahteve na najslabši možen način. In z vzkliki njemu v čast so pokazali, da so tisti, ki jih v službenem času velikokrat lovijo, dejansko morda njihovi skriti junaki. Tega bi nas moralo biti še najbolj strah.

Sicer pa: razen zgoraj omenjeni mediji škandala kot škandala praktično niso opazili.

»Prazna moška prsa«, se je ob izteku ertevejevskega referendumskega soočenja zgrozila gospa Metka Zevnik malodane s solzami v očeh, medtem ko jo ob mikrofonu za ramena držal Aleš Primc in na trenutke poskušal pomiriti z božanjem.

Kar se mene tiče, je bil prav to melodramatičen vrhunec, crème de la crème z zakonom reguliranega prvega in poslednjega celovitega prikaza referendumskih argumentov s strani vedno bolj odtujenega javnega servisa. Kjer so 35 organizatorjem odmerili minuto ali dve in s tem menda zadostili zakonskim pravilom.

Ko forma narekuje argumente

Kjer vas na ta način omejijo in brez koncepta vodijo skozi oddajo, ne smete in ne morete pričakovati argumentov. In še manj njihovega soočenja, kot so obljubili. Vnaprej ste se jim odpovedali. Zgodi se ravno nasprotno: forma bo izničila vso argumentacijsko moč, se iz nje ponorčevala in posredovala ničen rezultat. Ta je znan.

Javnost se je od četrtka naprej zgražala nad dokazi nasprotnikov novele zakona o zakonski zvezi ali se jim posmehovala. Podobno niti zagovorniki niso ravno blesteli.

In res, v hudi konkurenci konspirativnih in paranoidnih teorij o gejevskih lobijih, ki nam vladajo, šolski in kurikularni mafiji s svojo skrito agendo ideološke prevzgoje v poljuben spol, clear and present danger, ki čaka naše lastne vnuke, če se nam kaj zgodi, vsenavzočih hormonskih motilcih in spremenjenih stanjih prostate (manjkal je le še Boštjan M. Zupančič s podtezo o prededipalcih, ki nas posiljujejo z novim zakonom), akutni nevarnosti zakonske zveze med fizično osebo in podjetjem (sic!) in, seveda, postfreudovski psiho-analitično-sklepalni-logični antidoktrini spola tretje vrste, nihče ni zares opazil miselnega diamanta, ki je prišel na koncu in vse druge prekašal.

Predlagatelj referenduma je v zaključni repliki namreč dragocen prostor pred mikrofonom džentelmensko prepustil svoji soborki, gospe Metki Zevnik. In čeprav sta bila oba tistega dne še med najbolj decentnimi gosti na tribuni PROTI, kolektivno oboroženi z obojestransko potiskanimi lističi v rokah s sugestivnimi stavki in podobami, je sam format izbranega trenutka naznanil, da nas čaka demonstrativen vrhunec večera in modra beseda avtoritete, kakršna pritiče tistim, ki premorejo znanje, izkušnje in leta. Skratka, dobili bomo najboljše, boljše od fantkov v krilcih.

Ljubezen ni vedno kul

Gospa Zevnik je nato vstala, s svojimi lističi stopila do mikrofona in prizadeto začela govoriti, obenem pa kameri kazati izbrane fotografske upodobitve. Na prvi je bila ženska dojka z otrokom, na drugi dva moška z otrokoma v naročju:

»Kaj se bo spremenilo? Učbenik ‘Ljubezen je ljubezen’ govori tako: »Biti lezbijka ali gej… je normalno in povsem kul.« To je učbenik za osnovne šole, ki govori v okviru spola in je že uporabljen v delavnicah.

To pa je tista ljubezen, ki jo jaz priznavam. Sem babi in sem mama in vem, kaj pomeni otrok na materinih prsih. Ko za celo svoje življenje črpa moč, pa ne samo moč hrane, ampak moč ljubezni iz spočetja očeta in mame.

Kdo ima srce, da mi bo vzel vnuka, ki bi ga dali na prazna prsa dveh moških. Za usodo otrok gre in ne za usodo odraslih.«

Pustimo za trenutek ta puhli apel o brezsrčnih kradljivcih naših vnukov ob strani. Že res, da na prvi pogled omemba moških prsi v bogatem nizu čudaških asociacij ne izpade impresivno. Pa vendar si, vsaj v smislu strukture argumentov, zasluži maksimalno pozornost.

Če upoštevamo, da novela ZZZDR sploh ne omenja niti ne regulira posvojitev in so zagovorniki novele naredili enega krucialnih mimobrcev že s tem, da so sploh dovolili sicer pričakovano prevlado diskurza o njem, je navedba dokaznega momentuma o polnih vs. praznih prsih, tistih čudovitih gumbkih, iz katerih se črpa moč in ljubezen ter onih drugih, iz katerih se ne more posesati ne enega ne drugega, bizaren biološkodeterministični red herring, ki nas vlači v cono nesmiselnih čudenj o tem, kako naj moška oseba s svojo dojko nahrani otroka. V cono, v kateri nam je seveda, ker je nesmiselna, že zaradi tega dejstva sugeriran odgovor.

Namesto začetne diskusije npr. o tem, zakaj je ali ni zakonska zveza »z zakonom urejena življenjska skupnost dveh oseb«, je ob uvodnem prepoznavno homofobnem diskurzu (biti lezbijka in gej očitno ni kul) argumentacijska nit zdrsnila v izključno domeno vprašanja »kaj pa bo, če bosta dva geja posvojila otroka«, se dodatno čustveno subjektivizirala v obliki »kaj pa, če bosta dva geja posvojila točno mojega vnuka«, nato pa se še dodatno oddaljila celo v primeru, ko bi novela res kaj povedala o posvojitvah. Namreč v razpravo, katere (čigave) so prave in napačne prsi – v dihotomijo torej, ki je bila vzpostavljena izrecno.

Samo za ultramazohiste

In kakor da povedano še ni vse, sledi usoden zadnji korak: moške prsi so pač vedno nujno prazne in ne morejo ponuditi mleka otroku, zato prsi dveh moških (no, že enega, kajne) služijo kot ultimativni biološki dokaz, da je z novelo zakona nekaj močno narobe. No, če enačaj med dojko kot hkratnim izvirom hrane in ljubezni pustimo ob strani.

Tako kot pri formi strašila lahko končno zmagoslavno udrihamo po nasprotnikovem argumentu, ker se zdi, da smo ga povsem sesuli: naj kar dokaže kakšen zarukanec, da lahko dedci, ki so že itak videti nevarni pedofili, podojijo otroka. Poskusite! Če se ob tem občutimo še osebno prizadete ali ogrožene, dejansko ali zgolj za potrebe kampanje, bo učinek še boljši.

Nadaljevati disput v smeri ugibanja, kako lahko ima tak argument kakšno posebno vrednost, saj posvojitelji običajno pač ne dojijo svojih posvojencev, bi bil znova odvečen ultramazohizem. In ja, izpeljava gospe Zevnik ima sicer še eno lepotno napako: ko bi šlo za dve lezbijki, prsi praviloma niso tako prazne. Če gre za homofobijo, pa njeni uporabniki, zgolj domnevam, diskriminacije med moškimi in ženskimi istospolnimi pari res ne bodo pripravljeni uvajati.

Prsi kot referendumski sovražnik

Opisana zaključna scena soočenja ni zanimiva le zavoljo prikaza kompleksnosti izrečenih nesmislov ali opozarjanja nanje. Tako kot celotna oddaja je dodala v omnibus ideoloških, religioznih in drugih strahov ali fantazem, ki jih poganjajo, še enega, relativnega svojstvenega. Ostala bo v spominu kot paradigmatska fantazmagorija, pri kateri se je zdelo, da gospod Primc po očetovsko (ali sinovsko) pomirjujoče boža svojo babico, ki bi bila lahko babica kogarkoli, in to v trenutkih, ko je v njej prizadeto spregovorilo spoznanje, da ji bo nekdo od srca odtrgal vnuka, ki ga ima tako rada, ter ga grobo predal v naročje brezčutnemu paru praznih kosmatih prsi.

S tem so te končno stopile na zemljevid referendumskih sovražnikov. »Kdor ni za prazne, bo zato glasoval proti« je postalo eno najbolj bizarnih sporočil te kampanje.

Podatek je znan, na nedavnem nogometnem derbiju med Mariborom in Olimpijo v Stožicah je Nogometna zveza Slovenija (NZS) sprejela disciplinski ukrep in mariborski klub kaznovala s 15.000 evri kazni.

Razloga sta dva, prižiganje in uporaba bakel, na tribunah so tudi prepoznali: »nedvoumen izraz nestrpnosti do migrantov oziroma aktualne migrantske krize, s čimer so navijači nedopustno izkoristili nogometno tekmo za izkazovanje svojih ksenofobnih stališč«. Kratko utemeljitev po Planetu Siol povzemam v celoti:

Člani organizirane navijaške skupine ekipe Maribor so na tekmi med številnimi navijaškimi pripomočki uporabili tudi posebno zastavo z vrisanim keltskim križem, ki ga Evropska nogometna zveza (Uefa) v sodelovanju z organizacijo FARE (Football Against Racism in Europe) opredeljuje kot enega izmed glavnih neonacističnih in rasističnih simbolov.

Izražanje in spodbujanje rasne nestrpnosti je med vsemi pojavnimi oblikami izražanja nestrpnosti najbolj skrajno in obsojanja vredno, o čemer pričajo tudi Resolucija Fife o boju proti rasizmu in diskriminaciji, zaveza NZS o vzpostavitvi ničelne tolerance do nesprejemljivih dejanj spodbujanja ali razpihovanja rasnega sovraštva, kakor tudi obsežna, že dlje časa trajajoča, medijska kampanja Uefe in Fife proti izražanju rasne nestrpnosti.

Upoštevajoč navedeno so člani organizirane navijaške skupine ekipe Maribor z uporabo zastave z vrisanim keltskim križem kot navijaškega pripomočka nedvoumno izražali in spodbujali rasno nestrpnost.

Z ukrepom bi bila zadeva, smo zaman upali, končana.

Toda izpričani podpornik Viol, mariborski kakor vstajniški župan in sicer doktor sociologije Andrej Fištravec je drugačnega mnenja. Ko je te dni gostoval v oddaji Bojana Požarja, je kazen ocenil za neumnost, nato pa zapovrh označil delegate, ki so tako odločili, za neizobražene in nevedne:

AF: »Eh, tisto je bila tak’ neumnost…To nismo mi plačevali, to je klub plačal.«

BP: »Kako vi kot župan gledate?«

AF: »Eh, to so pač neki neizobraženi in nekulturni delegati Mednarodne nogometne zveze, ko ne vejo, kaj je keltski križ.«

BP: »Ker sem prebral, da je to bilo domoljubje?«

AF: »Detajlov ne poznam, ampak križ ni simbol, ki ga v Evropi preganjamo. Vsaj ne še.«

Da je Fištravec začel brenkati na populistične vijolične strune in v skladu z volilnimi in piarovskimi taktikami pozabljati na svojo akademsko preteklost in zavezanost znanstveni resnici, sem že opozoril. Zgornji zdrs – češ ne vedo, kaj je keltski križ – lahko razumemo točno v nakazani smeri: kakor da so popolnoma odvečna prizadevanja mednarodnih nogometnih organizacij v boju proti nestrpnosti in rasizmu, kakor da je moč zanikati realen obstoj neonacističnih simbolov, ki jih ugotavljajo vsi raziskovalci neonacističnih gibanj in ki je bil zaznan tudi na domačih tribunah. Kakor da on vem, kaj je križ, drugi ne. Pričakovali bi, da ga novinarji in javnost povprašajo.

Priročnik o nacističnih simbolih v izdaji omenjene organizacije »FARE« je dostopen na tej strani. Svojo utemeljitev po pregonu keltskega križa pa je UEFA utemeljila med drugim celo z navezavo na simbol tretje SS tankovske divizije »Totenkopf«:

However, even if this has been the case, it cannot be ignored, that this symbol has been diverted from any other meaning by neo Nazi to make it their power symbol. It has so with gained a generally recognized discriminatory character. The Celtic cross has a religious origin and may have different meanings in the eyes of those using it. However, the Nazis hijacked and used the Celtic cross to such an extent, that it is now linked to their philosophy, which is based on the fact that some races are inherently superior to others. Along with many other symbols, the Celtic cross, which appears on the litigious banner was used by the 3rd SS Panzer Division (armed wing of the  Germany Nazi Party during the Nazi era in Germany). Since then, this sign is widely and worldwide understood and recognized as symbol of the Nazi power and its discriminatory and racist ideas. The Celtic cross is one of the most popular symbols for neo-Nazis and white supremacists. It has become and is now mostly perceived a discriminatory symbol. As a consequence, UEFA cannot allow it at its matches event. Any other decision in this regard would legitimate the presence during UEFA matches of a symbol which is a worldwide known as a symbol for supremacy of the white race.

Iz stališča NZS prepoznavno izhaja, da so bile kar štiri posamične denarne kazni izrečene na podlagi 26a. člena (Kazni za spodbujanje sovraštva, nasilja, nestrpnosti ali žalitve dostojanstva na nogometnih tekmah), razen tega so disciplinski organi NZS NK Maribor izrekli tudi kazen igranja na dveh domačih tekmah brez prisotnosti gledalcev na navijaški tribuni (tribuna jug), ki pa se pogojno odloži, če navijači ne bodo storili podobnega ali težjega prekrška do konca sezone 2015/16.

O povratku keltskega križa, tej mimikriji svastike, je med številnimi drugimi pisal Richard Joseph Golsan v svoji knjigi Fascism’s Return (1998).

O simbolih sovraštva je letos v Ljubljani na festivalu strpnosti govoril tudi velik specialist za njihovo raziskovanje, v New Yorku živeči Mirko Ilić. V svojih predavanjih o simbolih sovraštva zelo veliko prostora namenja prav pojasnitvi povezave keltskega križa z neonacističnimi dogajanji po Evropi in še zlasti na tleh bivše Jugoslavije. Za tiste, ki se vsaj malce spoznajo nanje, so takšna znanja locus communis.

Za izrečene besede v intervjuju ni opravičila. Županova interpretacija je omalovažujoča navzlic nevarnim razmeram, ki že leta vladajo v Mariboru in jih, kot sem že pokazal, z legitimacijo in iz podpore kvaziargumentu iz navijaške folklore včasih podpira celo novinarska komuna lokalne časopisa Večer, tudi če gre za skandiranje »Ubi, ubi žabara«.

Fištravčev verbalni incident je še hujši, ker ni izkazal le polne nevednosti oziroma se je poskušal za nameček cinično posmehovati odločitvi (»Križ ni simbol, ki ga v Evropi preganjamo«), ampak tudi zato, ker je za neizobražene in nekulturne označil delegate Mednarodne nogometne zveze, čeprav teh sploh ni bilo na stadionu. Kar pomeni, da je bil pripravljen žaliti tudi tuje predstavnike. Žal nismo bili deležni pojasnila, ali se mu zdi kazen huda neumnost neizobraženih in nekulturnih posameznikov tudi zato, ker se nanaša na nestrpnost do migrantov in ksenofobijo.

Po seriji izrazito sumljivih dogajanj na mariborski občini v času njegovega prvega in drugega mandata, zgoščeno pokritih v natančnih novinarskih prispevkih Dnevnika in Večera, se zdi, da se v ospredje prebija tudi potreba po splošni presoji njegove zavezanosti resnici in dejstvom, torej o razmerju politične preračunljivosti in znanstvene presodnosti, ki ji je bil zavezan pred vstopom v politiko. Kar pomeni: upoštevanje spoznanj raziskovalcev o funkciji keltskega križa v gibanjih neonacistov, rasistov, skinheadov, KKK in drugo sodi k temu. Spoštovanje pravil mednarodnih organizacij, sploh ko gre za boj proti rasizmu, pa spada k elementarni človeški dostojnosti. Ugibati bi smeli, da bi Fištravec, če ne bi postal župan, do naštetega imel diametralno nasproten odnos.

Ker pa mu tolikšne nevednosti zelo verjetno ni mogoče pripisati, se s podporo neonacističnim simbolom, celo s pomočjo najbolj priljubljenega sodobnega nacističnega izgovora »Keltski križ je samo keltski križ« prepoznavno kaže vzorec, po katerem se je spoštljivost do resnice nagnila v prid politični računici dopadljivosti množicam. Nevarno, zelo nevarno.

Več:

http://vezjak.com/2015/07/16/en-klub-en-klobuk/

http://vezjak.com/2014/03/30/ubi-zabara-in-novinarske-vaje-v-ubijanju/

Predsednik republike ima res čuden in selektiven smisel za komentiranje: v zadnjem intervjuju za Večer mu ni bilo težko definirati sreče skozi najbolj intimno izpoved o svoji lastni očetovski vlogi, le nekoliko pred tem pa je zavrnil možnost, da bi se opredelil do ravnanj vlade.

Kaj nam pove ta hkraten nastop intimizacije politike in obenem politične intimizacije? Poglejmo primer.

Intimizacija politike

Borut Pahor je na izrecno vprašanje, ali je srečen, v intervjuju za Večer postregel z zelo zasebnimi fragmenti iz svojega življenja:

Pred nekaj leti ste ob vprašanju, kaj si pred prazniki želite, rekli, da bi bili radi spet srečni. Ste danes srečni? 
“Niste me vprašali v pravem času. Pred tem intervjujem je imel moj sin 18 let. Nisem bil ne dober partner ne dober oče, veliko sem se posvečal karieri. Sina sem spoznal veliko kasneje, kot bi si to zaslužil. Danes sva izjemna prijatelja. Tudi partnerici poskušam vrniti vse to, kar sem tudi zaradi njene pomoči lahko imel. Ko sem na večerji ob rojstnem dnevu opazoval svojega sina, se mi je zdelo, da je sreča preveč milostna z mano. Ker vem, da želi biti svet uravnotežen, upam, da se ne obeta nič takega, zaradi česar bom kaznovan, ker me prevevajo občutki sreče.”

Pred nekaj leti se je ob kandidaturi po medijskem razkritju svojega skoka čez plot odzval odrezavo s tistim slavnim »Ne kandidiram za papeža, ampak za predsednika vlade!« – verjetno celo brez globokega razmisleka, da mu je s tem pritrdil.

Zdi se, da v svoji zrelejši fazi Pahor vsaj malce obžaluje, ker se je v življenju premalo posvečal družini. Čeprav ga obenem ne k manjši, temveč verjetno drugačni sreči ni vodilo zgolj posvečanje karieri, ampak še čemu drugemu.

Njegovo nadvse zasebno izpoved, da ni bil ne dober partner in ne oče, da je sina spoznal (ali to pomeni srečal?) prepozno in da poskuša zdaj nadoknaditi svoje stare grehe s kompenziranjem pozornosti partnerici in sinu, jemljem za primer intimizacije politike: vdora intimnega v javne prezentacije delovanja ali življenja politikov.

Pri Pahorju je to storjeno izrecno na njegovo pobudo: novinarsko vprašanje je merilo na razpravo o srečnosti, v zameno pa je dobilo strogo privatno izpoved o milosti, ki jo doživlja, ko lahko na rojstnodnevni večerji opazuje personificirano srečo v podobi sina, ki ga ni pravočasno spoznal – dobesedno.

Intrigantna je tudi njegova izpeljava, dodana k pogledu na lastnega sina za mizo: ker da je svet uravnotežen – kar mu očitno pomeni, da so trenutki dobrega in slabega v življenju nekako enakomerno porazdeljeni –  se boji, da bi mu sedanja očetovska sreča v prihodnje lahko bila zaradi nekakšnih kozmičnih zakonitosti odvzeta ali vsaj zmanjšana.

Takšen intimističen govor, v terminologiji Svetega Avguština, utemeljitelja diskurza o njem, »ex intimo cordis meo«, torej iz notranjosti mojega srca, iz ust politika tako ali drugače nujno deluje perverzno. Zasebnost je v javnem diskurzu tistih, ki so najbolj izpostavljeni javnosti, konstitutivno moteč element. Prvo vprašanje je torej: bi jo morali kaj prida ceniti? Kaj nam nek politik sploh sporoča z njo, zakaj jo uporablja?

Lahko bi niz nadaljevali: če je Pahor v času svojega mandata, ko sem že večkrat pokazal, predvsem koketirajoči populist, všečen, četudi nekoliko zvit in zavit demagog, ali mu v trenutkih njegove »intimizacije« kot politične geste sploh zaupati? Kaj želi z njo doseči? In kaj se dogaja, kot intimnost postale ekstimna?

Prej omenjeni Sveti Avguštin v svojih Izpovedih definira Boga kot tisto najnotranjejše: »Tu autem eras interior intimo meo et superior summo meo« (3,6). Torej kot tistega, ki je najbolj notranji naši (njegovi) intimnosti in najvišji element v meni. S tega vidika lahko mogoče razumemo strah, ki Pahorja preveva, če bo ob razkritju svoje intime, občutene kot sreče, deležen nekakšnega božjega povračila – kajti z njim je, prosto po Avguštinu, evociral najsuperiornejši element v sebi, torej Njega.

Politična intimizacija

Pahorjeva intimizacija politike deloma sledi logiki lacanovske ekstimnosti kot intimne zunanjosti, kot navzočnosti zunanjosti v intimnosti. Vendar v danem kontekstu razumem postopek v netehničnem smislu, ne kot sovpadanje intimnosti s tistim, kar je najzunanjejše in recimo skrito globoko v subjektu v nekem najbolj zasebnem kotičku.

Niti ne gre za to, da bi intimnost razumeli kot ideološki konstrukt družbenih zapovedi in reda na način, kot je subjekt vedno že učinek delovanja nezavednega. Pahorjeva ekstimnost –v tem širokem pomenu – je preprosto le želja, da bi povnanjil svoje intimno življenje – in v tem smislu je del intimizacije politike. Morda moramo njegove številne neslane dovtipe o podiranju žensk (in dreves) in malih miškah razumeti v istem sklopu podrte meje med obojim, zasebnostjo in javnostjo, morda je z istim stimuliran tudi njegov zmagoviti projekt koketirajočega populizma.

In s tem smo že pri odklonu, subverziji politične intime, njenem preskoku v politično intimizacijo. V istem intervjuju za Večer je predsednik skoraj istočasno kot svojo zasebnost pojasnjeval še, da ravnanj vlade pač ne komentira:

Najšibkejša točka vlade pri upravljanju z begunsko krizo pa je nesodelovanje z Zagrebom. Pri tem vztrajate? Ali je še kaj? 
“Izognil bi se komentiranju vlade. Tega nisem počel niti, ko je bil premier Janez Janša, potem Alenka Bratušek, zdaj Miro Cerar. Bil sem predsednik vlade in takšne izjave predsednika republike ne pomagajo. Zelo si bom prizadeval z drugimi institucijami v Sloveniji, da bi se to sodelovanje izboljšalo. Moja izkušnja s Hrvaško je, da se da veliko doseči v prijateljskem in neprepirljivem vzdušju. V našem skupnem interesu je, da imamo vzorne odnose, ker eden drugega potrebujemo zaradi miru in stabilnosti.”

Poanta je torej: če se predsedniku ne zdi nič narobe poseči po svoj intimi in jo obelodaniti državljanom, je sama politična dejavnost deležna nasprotnega postopka: tako kot se zasebne misli selijo v javnost, se tisto najbolj javno, politika kot početje dobrega, s strani predsednika seli tako rekoč v intimo. In se ne komentira.

Dispozitiva javnopolitičnega in zasebnega sta zamenjala svoji siceršnji vlogi. Kaj si Pahor misli o vladi Mira Cerarja, Alenke Bratušek in Janeza Janša, nas po njegovem ne rabi zanimati. To so njegove zasebne misli, ki nam jih ne bo zaupal. Ali če malce parafraziram, obnaša se po temle kopitu: »Ravnanj vlade ne komentiram, lahko pa vam kaj povem o svojem intimnem življenju.«

Seveda bo marsikdo rekel, da so pristojnosti predsednika republike znane in relativno ozke. Vendar med njimi zanesljivo ni zahteve, da se mora prva politična figura države vzdržati ocene ravnanja oblasti. Nenazadnje je Pahor vrhovni poveljnik vojaških sil – ko se Slovenija pospešeno obdaja v bodečo in rezilno žico ali se na mejo napotevajo vojaki in rezervisti, se komentiranju odločitev vlade najmanj v skladu s to pristojnostjo poveljnika ne more kar odreči. Pravzaprav je s tem nedostojen in neokusen.

Bistveno verjetnejše je, da je njegovo samoiniciativno zavezovanje jezika del dobro premišljene strategije všečnosti in nekonfliktnosti, ne pa kakšne posebne načelnosti ali modrosti. V skladu s katero je najudobneje pleskati ograje, kositi travo in peči pico, biti dopadljiv množicam, nikakor pa ne imeti svoja prepoznavna ali odločna politična stališča ter jih jasno skomunicirati.

In prav zato je pošiljanje političnosti v intimo hrbtna stran tega, kar želi storiti z odpiranjem svoje zasebnosti. Intimna zgodba o zanemarjanju svojih otrok in partnerke je nujen sestavni del, ki ga smiselno dobimo v zameno za njegovo politično praznino.

Več:

http://vezjak.com/2015/04/19/pahorjev-flirtajoci-populizem-z-enim-izmed-nas/

http://vezjak.com/2015/07/17/pahorjeva-zlagana-podoba-spravitelja-slovencev/

http://vezjak.com/2015/05/23/nepapeske-pahorjeve-miske/

Večni upokojenski šarmer, zunanji minister Karl Erjavec, je »spet komentiral« arbitražo o meji s Hrvaško. Na posnetku TV Slovenija je na ocene Zagreba, češ da Slovenija izgublja sodne postopke enega za drugim, neposredno napovedal lastno, Karlovo zmago:

Če so dvakrat zmagali, to ne pomeni, da bodo tretjič. Tukaj bo zagotovo Karl zmagal.

Kdo bo zmagal? (vprašanje novinarja, ki ni dobro razumel)

Karl. Jaz sem prepričan, da bomo dobili prost dostop do morja.

V preteklosti sem že nekajkrat opozoril na fenomen govora o samem sebi v tretji osebi, Karla o Karlu. Najdemo ga tudi v domačem političnem močvirju, z njim so se večkrat opremili politiki, kot so Alenka Bratušek, Franc Kangler, Zoran Janković, tudi Karl Erjavec. Lanskega septembra sem zapisal:

V lingvistiki in psihologiji se takšna raba imenuje ileizem. Nekateri ga razvrščajo v več kategorij rabe: značilna naj bi bila za ironičen ali sarkastični govor, za govor narcisoidno inspiriranih in za pogovor z otroki (kjer otroci največkrat prav tako uporabijo prav tretjo osebo).

Pri otrocih je ileizem normalna razvojna faza v govoru.  Ko Lan reče »Lan mora it spat« ali »Lan je žejen«, se to največkrat zgodi, ker naši malčki še niso začeli ločevati med osebnim in svojilnimi zaimki (»jaz« vs. »meni«, »ti« vs. »tebi).  Ker v pogovoru s starši in drugimi slišijo svoje ime na začetku tvorjenega stavka, ga enostavno ponovijo, razen tega v svojem zgodnjem razvoju še ne razumejo povsem funkcije zaimkov.

Psihologija bi najbrž znala povedati, da se odrasli v ileizem zatekajo takrat, ko so v stresu in delujejo obrambno. Nekateri ga rezervirajo za prestrašenost, spet drugi govorijo o ljudeh skromnih mentalnih sposobnosti.

Erjavčev govor pa je le malce specifičen. Na podoben način kot je že Bratuškova ob ileizmu uvedla še enačaj med Slovenijo in njeno malenkostjo, ko je dejala, da »upa, da je Slovenija ponosna na to, kar nam je Juncker namenil«, pri čemer je merila nase kot evropsko poslanko (a je kasneje gospa zatajila), je podobno tudi s Karlom.

Ko namreč minister o samem sebi pravi, da bo zmagal, želi v resnici povedati, da bo zmagala Slovenija, kar razume na podlagi kraljevskega miselnega obrata : »L’état, c’est moi.« Ker je on, po njegovem, Slovenija, bo zmagal seveda on.

Avgusta letos je Vanessa Barford na BBC News opozorila na podoben fenomen ileizma pri Donaldu Trumpu. Njegove konstantne rabe v zadnjem obdobju vsebujejo npr. izjave, kot so »Nobody would be tougher on Isis than Donald Trump« ali »You wouldn’t even be hearing about immigration if it weren’t for Donald Trump«.

V posameznem primeru so ugotovili, da je ob uspehu TV šova z naslovom Apprentice uspel predsedniški kandidat iskreno čestitati samemu sebi, objavil je tvit z vsebino »Congratulations Donald!«

Toda vrnimo se h Karlu. Včasih ileizem proizvaja komične učinke nehote. Toda njegov pristop je najbrž premišljeno humoren in šaljiv. Na tej točki se, zaradi tega dejstva, odpira vrsta resnih političnih in medijskih dilem.

Prva je recimo tale: spodobilo bi se, da bi šaljivce, kakršen je naš zunanji minister, nekdo spomnil, da naj v primeru »Karlove zmage« prevzame tudi milijonske stroške za arbitražo. Pa naj bo zmaga res njegova, če jo je pošteno plačal sam.

Medijske so še hujše. Nikjer nisem zasledil, da bi ileistični diskurz novinarji poskušali komentirati ali celo, v danem primeru, grajati. Saj ga vendar Karl jemlje zares. Diplomatsko sporno in neustrezno napovedovanje arbitražnega rezultata, celo po veliki aferi glede tega, je za ministra spet ostalo neproblematizirano. Prisvajanje morebitne zmage tudi. Ker so se mediji raje odločili ostati v žanru obveščanja, je pravzaprav v vseh reciklaži medijskih poročil Karl že zmagal. Naredil si je odlično reklamo s pomočjo nekritičnih medijev, postal je zmagovalec, za nameček pa je koga še pozabaval.

Ko bo po še eni, arbitražni zmagi, naš zunanji minister po zgledu Donalda Trumpa morda tvitnil »Čestitam ti, Karl!«, bo morda spet pravi čas, ko se bomo lahko poklonili vsem zaslužnim: »Čestitamo, dragi volivci. Po vaši zaslugi nam vladajo cirkusanti. In mediji, kot jih imamo.« Če smo odkriti, lahko to storimo že danes.

Čeprav se organi pregona že dvajsetič zanimajo za menda koruptivna ravnanja ljubljanskega župana, si Zoran Janković ob takšnih prijaznih podpornikih in občanih lahko vedno znova oddahne.

Ljudstvo ga ima enostavno rado in kot velikokrat je pot v pekel tlakovana s prostodušno apatijo volivcev. Pravim ne zato, ker bi menil, da je Janković kriv, temveč ker sem prepričan, da bi moral nemudoma odstopiti s svojega položaja zaradi politične higiene in spoštovanja demokratičnih uzanc v politiki.

Njemu očitno zvesta Mateja Kožuh Novak, predsednica Zveze društev upokojencev, je v izjavi za Žurnal24.si poskrbela ne samo za misel o neuničljivem županu, temveč tudi za dober zgled  manipulativnega sklepanja:

»Moja prva reakcija, ko sem slišala za preiskave, je bila, da bo najbrž, glede na to, kako dober župan je, Janković našel rešitev. Doslej se je vedno obdržal, ne glede na to, kako težke so bile obtožbe zoper njega.«

S tem razmislekom je že na prvi pogled nekaj narobe. Predpostavlja, da je Janković veliko dobrega storil za Ljubljano, jo obogatil z novo infrastrukturo, investicijami, učinkovitimi projekti, da je skratka dober župan. Kar, resnici na ljubo, res meni veliko resnih ljudi – o tem ne bom sodil. Iz trditve, da je dober župan, nato Novakova preide v prepričanje, da bo rešitev našel tudi iz zagate, v kateri se je znašel. Njen premislek bi lahko postavili v naslednjo argumentacijsko shemo:

(1) Janković je dober (župan).

(2) Dober (župan) bo vedno našel (dobro) rešitev.

(3) Torej bo ob vseh težavah zaradi kazenskih ovadb Janković našel rešitev.

Precej očitno je, da »dober župan« iz prve premise po vsebini ne ustreza opisu, ki sledi v drugi. Biti dober župan v prvi se, kot rečeno, nanaša na njegove projekte in uspehe, ki jih občanke in občani cenijo, ker prispevajo k izboljšanemu stanju ali delovanju mesta.

V drugi premisi pa referira na »rešitev«, kako se obdržati, kot pravi. Ja, sumljiva razširitev že po sebi, če govorimo o sumu kaznivih dejanj zlorabe položaja in protipravne premoženjske koristi – zato opisane kvalitete ni mogoče razumeti na enak način, še manj pa sklepati na navzočnost druge iz prve.

»Biti dober« v uspešnem vodenju mesta nam opiše stanje, ki je kvalitativno drugačno od »biti dober« v reševanju iz zagat obtožb o kaznivih dejanjih. Beseda »dober« ali »dober župan« je s tem opis, uporabljen v dveh zelo različnih pomenih, je ekvivokacija. V prvem primeru se nanaša na odličnost vodenja mesta, v drugem na spretnost v smislu pretkanosti pri izigravanju zakonov. To so te »rešitve«, ki jih ima v mislih.

Z vprašanjem ekvivokacije oziroma homonimije se je ukvarjal že Aristotel. Znan je primer razlage ekvivokacijske rabe pridevnika  »zdrav« v njegovi Metafiziki. Na podoben način Christopher Shields pojasni njegovo zadrego ob kritiki svojega učitelja tudi ob pridevniku »dober«:

Aristotle counters that Plato is wrong to assume that goodness is ‘something universal, common to all good things, and single’ (EN 1096a28). Rather, goodness is different in different cases.

To establish non-univocity, Aristotle’s appeals to a variety of tests in his Topics where, again, his idiom is linguistic but his quarry is metaphysical. Consider the following sentences:

Socrates is good.

Communism is good.

After a light meal, crème brûlée is good.

Redoubling one’s effort after failure is always good.

Maria’s singing is good, but Renata’s is sublime.

Among the tests for non-univocity recommended in the Topics is a simple paraphrase test: if paraphrases yield distinct, non-interchangeable accounts, then the predicate is multivocal. So, for example, suitable paraphrases might be:

Socrates is a virtuous person.

Communism is just social system.

After a light meal, crème brûlée is tasty and satisfying.

Trying harder after one has failed is always edifying.

Maria’s singing reaches a high artistic standard, but Renata’s surpasses that standard by any measure.

Ker opisov v kurzivi ne moremo zamenjati med sabo – npr. trditi, da je komunizem tasty and satisfying, pridevnik »dober« ni enopomenski. Aristotelova kritika je bila s tem legitimirana: Platonova raba njemu tako ljubega pojma Dobrega je pokazala razpoke prav zaradi svoje večpomenskosti.

Zakaj se je predsednica Zveze društev upokojencev zatekla v polje semantične dvoumnosti? Evidentno iz zadrege, kako župana podpreti v njegovi stiski in iz želje, da ga nekako mora po tistem, ko mu je svojčas dvorila, češ naj ustanovi svojo stranko in popelje Slovenijo v boljše čase. Ali vsaj – dobre. Kdor misli, da imata Novakova in Janković v mislih »dobre rešitve« za Ljubljano in državo, bo moral nujno brati Aristotela.

Bo Bog rešil Delo? Vsaj tako premišlja Marijan Zlobec, njihov upokojeni kulturni novinar, na svojem FB profilu, kjer je na križ prilepil ustrezen napis in fotografijo objavil.

Neposreden razlog njegovega spraševanja in naslavljanja Boga? Resen, odpuščanje novinarjev na kulturni redakciji. V tem hipu dveh njunih kolegic: Maje Megla in Jelke Šutej Adamič.

Zlobec je po novem bloger – na Delu so mu celo zaželeli uspešno nadaljevanje pisanja zdaj, ko je v pokoju, in objavljenemu prispevku o njegovi novi blogerski poti namenili precej hecen naslov, vreden kakšne posebne obravnave (spodaj).

Sam je nedavno, ob istem zapisu o odpuščanjih, spregovoril o »onemogočanju« objav v svojem časopisu, ob tem pa pesimistično najavil, da v naslednjem letu, ki se začenja čez nekaj dni, sledi še bistveno večji val zmanjšanja števila Delovih novinarjev, domnevno okoli 70:

Marijan Zlobec,

nekdanji sočlan Kulturne redakcije Dela, ki mi je bilo s 1. septembrom prav tako onemogočeno  še naprej objavljanje  po mojem skoraj  štiridesetletnem delu pri Delu, a s to razliko, da sem že v pokoju, kar pa za nekdanji kolegici ne velja in sta na hudi življenjski preizkušnji, tako kot nekateri drugi pred tem že odpuščeni novinarji Dela. Medtem je že vsem na Delu bilo sporočeno, naj se pripravijo, ker jih  bodo s prvim januarjem začeli še bolj množično odpuščati; menda kakih sedemdeset. Pripravlja pa se še ukinitev slovite in po vsej državi cenjene in uporabljane Delove Dokumentacije.

Kar je resnično presenetljivo v tej žalostni zgodbi o novih odpuščanjih je popolnoma vodotesna, tako rekoč simptomalna tišina cehovskih kolegov.

Saj ne, da bi me takšna nesolidarnost kaj prida presenetila, zame je pričakovana: detektiram jo – podobno izrinjeno kot Zlobec – in se o njej sprašujem že vrsto let. Obstaja pa dober razlog, zakaj je to pot verjetno šla čez rob, sploh v perspektivi ocene možnosti, da smo priča uverturi; rušilni val bojda šele prihaja.

Poglavitni zastavek Zlobčevega zapisa namreč ni zgolj informacija, temveč – ne da bi to želela biti – precej ekskluzivna objava protestnega pisma z impresivnim naborom podpisnikov. Ki opozarjajo na posledice krčenja kulturnih vsebin pri časopisu in apelirajo na vodstvo časopisa, naj ne izvaja medijske marginalizacije kulture, naj ne postavlja interesa kapitala pred interese kulture.

Zato kot ustvarjalaci svarijo pred domačo kulturno politiko, ki »naše delo vse bolj ocenjuje po nominalnih kazalcih, po ustvarjenem prihodku, številu obiskovalcev in medijskih odzivih«, s čimer je kulturnim delavcem onemogočeno pridobivanje sredstev za kulturo. Pismo, v celoti dostopno na Zlobčevi spletni strani, govori o »družbi brez prihodnosti«, o nujnosti kvalitetnega kulturnega poročanja o raznovrstni ustvarjalnosti, razstavah, predstavah in prireditvah v Sloveniji in tujini, seveda pa poimensko pledira proti odpustitvi obeh novinark in izraža skrb za kvaliteto in ugled, hkrati pa strah pred ugasnitvijo prostora za kulturo.

Z vsem zapisanim se je mogoče strinjati, seznam podpisnikov iz kroga delavcev v kulturi, teoretikov, predstavnikov institucij ali nevladnih organizacij je res izjemno impresiven in obsežen, nenazadnje je na njem celo razvpiti Slavoj Žižek.

Zakaj vse to omenjam? Ker v treh dnevih, do tega trenutka, niti po obsežnem preiskovanju vseh slovenskih medijev in celo širše, nisem našel niti enega priložnostnega zapisa ne o odpuščenih novinarkah in še manj o omenjenem protestu. Zapis na blogu bivšega novinarja je edino, kar imamo. Recimo, da po svojem razumem, da ga niso objavili v Delu. Toda drugje? O kakšen odzivu Društva novinarjev Slovenije lahko samo sanjate. Tak molk se zdi resnično simptomalen: mar na koncu ne zadeva zgolj odpuščenih novinarjev, temveč potencialno stanje kulture v celoti?

Omenjeno dejstvo je najboljši dokaz kronične novinarske nesolidarnosti – pri čemer je takšna označba najbrž premila. Če namreč novinarji zelo dobro vedo, da so lahko jutri na vrsti sami, bi pričakovali refleksno odzivnost že iz eksistenčne nuje. Morda lahko razumemo, da kakšne posebne moči ali vpliva njihova samozaščitniška protestna gesta ne bi imela. Ko pa povsem umolknejo, ni opravičila. Nihče jih ne more bolj uničiti, kot se lahko sami – in to celo ob privilegiju najmočnejšega orožja, ki je njihovo delovno sredstvo.

Ampak kaj bi s tem: ko so politični škornji Janševih hlapcev »harali« po Delu, Večeru, Primorskih novicah, STA, RTV Slovenija in drugod, so molk prav tako razumeli kot svojo eksistenčno dolžnost. Izjem skoraj ni bilo. Lahko bi naštevali dalje. Seveda se jim ta preživetvena drža na dolgi rok ne bo obrestovala.

Po drugi strani bi morali, če so profesionalni, preprosto pisati o vsem bistvenem – tokrat pač o situaciji v lastnih vrstah. Vendar jih ne prvi in ne drugi motiv nista spravila v pogon.

Naj se za trenutek povrnem še k argumentu iz protestnega pisma, ki se v bistvu glasi takole: »Ko ugasne medijski prostor za kulturo, ugasne tudi kultura.« Z njim se lahko strinjam. Živimo v izključno medijsko posredovani stvarnosti. Na podoben argument sam opozarjam že desetletja, žal pa nikoli ni imel posebnega seznama podpornikov.

Če pogledamo, kam novinarstvo medijsko uvršča družboslovna in humanistična prizadevanja, brž ugotovimo, da bi jih v principu moralo v kulturne rubrike. Drugam ne spadajo. Vendar sta pretežno ti. intelektualna kultura ali npr. filozofija brezdomca. Na moja ustrezna opozorila npr. v časopisu Večer, že pred skoraj dvema desetletjema in vse do danes, sem dobil preprost odgovor, ki se ga je tamkajšnja kulturna redakcija vsa leta strogo držala: takšni ne sodite k nam. (O prepovedih, namenjenih moji malenkosti, raje ne bi, ker nisem bistven).

Čeprav se sorodni očitki ali pomisleki, usmerjeni na kulturne redakcije, zelo enostavno in na brzino odpravijo z razlago o nekakšnem »kalimerstvu« in boju za svoje vrtičke, se bojim, da je po analogiji zgornji argument veljaven tudi v tem primeru. Nekdo zelo zlohoten bi lahko z istim kalimerovstvom odpravil tudi očitek zgornjih podpisnikov v podporo novinarkama Dela, češ skrbi vas le vaša medijska prezenca. Ne, posledice so res substancialne, ko ugasne prostor za intelektualno delo, kritiko ali filozofijo, ugasnejo tudi filozofija, kritika, humanistika itd. Naj uporabim ime podpisnika zgornje peticije kot paradigmo: če bi mediji ne pisali o Slavoju Žižku, bi njegove podobne javnega intelektualca in filozofa pač ne bilo.

Medijska krajina pri nas je specifična in brezobzirne kapitalske logike bodo povzročile več škode kot v kakšni državi z več prebivalci, kjer na trgu npr. časopisi vsaj malce lažje preživijo. Kaj bodo storili novinarji, ko bo prišlo do množičnih odpuščanj, seveda ne vemo. Da se slutiti, da posebej niso voljni nasprotovati. Morda bodo kakšni nato postali tudi blogerji, pisali zastonj, zgolj za dušo, in se posledično sprijaznili z bistveno manjšo branostjo. Welcome to the club. Začetne težave pa to ne bo rešilo.

Več:

http://vezjak.com/2015/09/01/odstop-urednikov-vecera-ki-ga-ni-bilo/

http://vezjak.com/2014/06/25/vecer-civilna-druzba-in-vratarjenje/

http://vezjak.com/2015/09/03/novinarski-protestniki-s-selotejpom-na-ustih/

http://vezjak.com/2015/05/07/kdo-so-bili-torej-vecerovi-cenzorji/

http://vezjak.com/2012/05/12/novinarstvo-med-nesolidarnostjo-in-ekscesnostjo-primer-mmc/

http://vezjak.com/2011/08/08/dns-odgovarja-mmc-rtv-izvajate-orkestrirano-politizacijo-primera-brez-osnovnih-elementov-solidarnosti/

Kdo so piškotki? Kot sem že dodobra definiral, tudi v slovarju, je v Janševem polzasebnem verbalnem univerzumu s tem izrazom uveden poniževalni diskreditator za menda brezhrbteničnega ponižnega novinarja ali urednika, ki ne igra po njegovih notah.

Piškotek je, skratka, ime za nagrado novinarju, ki bo kot priden kuža prejel piškot za zvestobo svojemu napačnemu gospodarju. Pravi gospodar je seveda tisti, ki je to opazil.

V zadnjih tednih je večni predsednik SDS piškotke podelil dvema novinarkama: Tanji Starič in Rosviti Pesek. Prav slednja si zasluži omembo več.

Tvit, namenjen prejemnici piškota, voditeljici Rosviti Pesek, je zanimiv iz dveh razlogov. Prvič, ker dokazuje Janševo uredniško nezadovoljstvo nad tistimi novinarji, ki so mu načeloma naklonjeni in sodijo v njegovo kvoto. Dogodek se seveda nanaša na prispevek o policijski preiskavi v prostorih SDS po zanimanju kriminalistov za posle poslanca mag. Andreja Širclja, po kateri je Janša napovedal, da strežnikov ne bodo izročili, njegov Jože Tanko pa obstrukcijo seje Državnega zbora.

Seveda ni prvič, da je Janša s »piškotarji« diskreditiral tiste, ki bi mu po njegovem prepričanju morali biti bližje: to je storil že za Teo Šavor in Vanesso Čokl. Vendar ima novinarka Peskova v tej asociaciji bistveno daljšo zgodovino. Skratka: nihče ni varen, da ne bi bil ozmerjan z (malo)pridnim kužkom.

Pri Rosviti Pesek ga je zaneslo še malce dalje, pozabil je na osnovno politično omiko in novinarko neposredno nagovoril s tikanjem. Morda ji je prav zaradi globokega razočaranja namenil kar dva piškotka.

O psihološki in ne samo diskurzivni vlogi uvedbe podobnih označevalcev bi se splačalo reči še kakšno več. Ustvarjanje takšnega zasebnega političnostrankarskega diskreditacijskega jezika nesporno opravlja neko homogenizacijsko in identitetno funkcijo, s pomočjo katere se uspe določiti politične sovražnike in obenem sovražne novinarje, pri strankarskih pristaših pa ustvariti vtis politične in medijske zarote. Afirmirati vtis ogroženosti, domnevno popačene resnice, krivice, ki se dogaja.

Nerodnost je le v tem, kdaj in kako bo Janševa politična skupnost, vključno s vsemi medijskimi sateliti, ki se vedno bolj množijo, začela interpretirati »našega« novinarja kot »njihovega«. Podeljevanje piškotov služi stigmatizaciji posameznikov, novinarski ceh pa jo verjetno dojema kot domačo folkloro, ne da bi ob tem mignil s prstom. Ob molčanju se uvedeni diskurz seveda še lažje multiplicira in pridobiva na samoumevnosti.

Situacija je s tem neznosna: včasih s poročanjem o enem samcatem Janševem tvitu domači mediji – spontano ali ne – povsem nevtralizirajo poročanje o neki temi. Ko gre za ekscesnost njegove čivkaške dejavnosti, pa so z njim solidarno tiho, tudi če so sami žrtev njegovih puščic.

Janša s tem nadaljuje tradicijo, ki jo je uvedel na spletni strani svoje stranke, namreč podeljevanja »diplom« malopridnim novinarjem – nekaj, kar sem pred leti podrobneje analiziral.

Več:

http://vezjak.com/2014/11/20/kdo-so-piskotki/

http://vezjak.com/2014/10/18/tolpa-f571-in-piskotki/

http://vezjak.com/slovar-novinarskih-seg/

Ena zmagovitih retoričnih manipulacij v nedavnem referendumu o noveli Zakona o zakonski zvezi je bila nesporno tehnika strašenja in vlivanja strahu, argumentacija ad metum. Bojim se, da je ravno zaradi nje novela padla in v končni instanci porodila nove politične ambicije zmagovalcev. Kako tudi ne, odkrita je nova strankarska niša: s strašenjem se da zmagovati.

Sklicevanje na čustvo strahu, ki se mu zagovorniki niso znali dobro upreti – in resnici na ljubo, to ni enostavno – se je generiralo ob treh poglavitnih fantazmah. Prva je zadevala psihološki in vzgojni status otrok, izpričano skrb zanje. Verjetno je prav ta imela največ privržencev: če bomo dovolili novelo, potem bodo istospolni starši uspeli posvajati otroke, s tem pa bomo ogrozili njihovo normalno odraščanje, psihološki razvoj. Seveda nič ni pomagalo vztrajanje, da novela neposredno posvojitev ne regulira ali omenja.

V končni instanci lahko ti otroci prevzamejo bizarne navade in končno tudi istospolno usmerjenost. Argument »Če dovolimo novelo, potem dovolimo posvojitve, s tem pa otrokom odvzamemo manko ljubezni in vzgoje, ki ga lahko zagotovita raznospolna starša«, se je nesporno prijel. Zaskrbljenost in skrb za prihodnost naših zlatih otrok, vnukov in vnukinj, naših družin in končno slovenstva (Janša) se je nasprotnikom z Alešem Primcem močno obrestovala. Strah je premagal znanstveno evidenco in razum. Dovolj je bilo kazati prijazne in idilične podobe srečnih družin, da so ljudje razumeli, proti čemu se morajo boriti: proti gnusnim plenilcem otrok.

Druga linija argumentacije ad metum je bila usmerjena v obrambo družine. Prepričanji »Če dovolimo poroke istospolnim parom, potem se bo vrednost klasične raznospolne družine zmanjšala ali izničila« in temu soroden  »Če dovolimo posvojitve istospolnim parom, potem se bo vrednost klasične raznospolne družine zmanjšala ali izničila« sta bili sicer bistveno bolj abstraktni. A še vedno konkretni. Znova utemeljeni na praznem strahu, za razliko od prvega sklicevanja pa bolj na ideološki in verski podstati.

Če ste lahko strah tipa »Za otroke gre, nekaj moramo storiti« sejali neideološko, je bil strah »Za naše družine gre« prepoznavno religiozno ali ideološko motiviran. Zagovorniki novele so poskušali z artikuliranjem mlačnega, a že po formalni strukturi defenzivnega protidokazovanja z zimzelenim refrenom »Zakon nikomur ničesar ne jemlje«. Torej tudi ne škoduje našim družinam. Toda z vidika retoričnega učinkovanja posejanega strahu se je, ker je zastavljen obrambno in defetistično, nujno izkazal za brezzobega, neuspešnega.

Janša je uspel v zakonskem »uničenju družine« znova ugledati nič manj kot komunistično zaroto, napovedano že v Marxovem Komunističnem manifestu. Mobilizacijska moč prvega sklicevanja, ki viktimizira otroke, je bila, domnevam, bistveno močnejša.

Če k temu prištejemo še očitno močno navzočo fantazmo o otrocih, ki bodo v takšni družini spolni sužnji svojih pedofilskih staršev (na to je, med drugimi, namigoval Roman Vodeb v ključnem TV soočenju) ali kosmatih praznih moških prsih, na katere v takšnih družinah polagajo naše vnuke (sic!), si silovito domišljijsko moč prestrašenih državljank in državljanov zlahka predstavljamo.

Tretja linija argumentacije ni bila zgolj abstraktna, temveč korak več od viktimizacije otroka ali družine. Že skoraj bizarna. Sklicevala se je na možnost, da želi nekdo našim otrokom spremenili spol, kar menda prinaša od nekod uvožena nevarna »teorija spola«. Tega sem se spomnil, ko sem danes ugledal Večerov reklamni intervju, ki afirmativno misel iz tega konglomerata nesmiselov postavlja že v naslov: »Moški in ženske smo, tako je.«

Strah pred nekakšno homoseksualno indoktrinacijo, menda skritimi osnovnošolskimi in srednješolskimi kurikuli, perfidno spreminjanje učbenikov in delovnih zvezkov, fantki, oblečenimi v krilca, je bil znova uspešen. Poganjala ga je teorija zarote, peklenski načrt naše otroke prevzgojiti na način, da bo spolna usmerjenost postala nadvse relativna izbira.

En del argumentacije torej leti na otroke in bojazen, da se bodo, pod vplivom gejevskih lobijev ali marksistov, začeli odločati za napačen spol. Večerov pa, za nameček in dodana smetana na torti, leti proti ukinitvi nič manj kot spola, ki nam ga nekdo želi odvzeti. Ne zadeva torej več otroke po sebi. Naredi še korak naprej v dojemanju ogroženosti našega spola. Župnik Branko Cestnik pravi:

Spol nam ukinjajo, ste vi rekli.
“Ja, seveda. Saj ni bilo več moškega in ženske, ampak oseba. Oseba ena in dva. Oseba je bila uporabljena kot opozicija, nadomestek naravni spolni danosti moškega in ženske, ta perspektiva pa ni dobra. Opraviti ima s teorijo spola, ta pa ima v Sloveniji močne zagovornike. Priročnik Amnesty International Slovenije z naslovom Ljubezen je ljubezen je že jasno usmerjen v to.” (…)

Tradicionalna Slovenija?
“Kot sem rekel. Realizem. Moški in ženske smo, tako je, to je osnova, pustijo naj jo pri miru. To se je aktiviralo v ljudeh. V anketah je družina vedno zelo visoko. Hrepenimo po idealni družini. Ko se mladino sprašuje, sta družina in prijateljstvo najvišje med vrednotami.”

Ja, smo moški in ženske. Predstavljajmo si za trenutek čas, ko ženske niso imele volilne pravice. In bi, recimo, ob spremembi zakonodaje njim v prid kje pisalo »Stavek ‘Moški imajo volilne pravice, ženske je nimajo’ se spremeni v stavek ‘Vsi državljani imajo volilno pravico’«.

Očitek iz strahu bi potem lahko bil popolnoma isti: izraz ‘državljan’ je uporabljen kot opozicija, kot nadomestek naravni razliki med moškim in žensko. Opraviti imamo s teorijo spola… Potrebujemo več tradicionalne države!

Koliko je torej vredna presoja, da gre za »realizem« (!) spolne fizike, da »moški in ženske smo, tako je« oziroma da je ogrožen »osnova, pustijo naj jo pri miru. To se je aktiviralo v ljudeh«? Kaj da se je aktiviralo, ko so videli to napadeno osnovo?

Seveda strah, ki po mojem mnenju še najbolj izmišljen izmed vseh treh linij argumentacije. Da bi se ukinjala spolna razlika, je najbolj nesmiselna in nezamisljiva možnost: ker kaj naj bi to pomenilo? Da bomo poslej vsi nekega uniformnega, moško-ženskega, androginega spola?

Še ob tako velikem miselnem naprezanju si ni mogoče predstavljati, pred čim točno nas plaši župnik, skupaj z Večerom, ki je misel afirmativno postavil v naslov. Katera je osnova, vredna puščanja pri miru? (Mimogrede, pri konservativnem Časniku so kar po pravici avtorstvo pripisali novinarki, ki je opravila intervju.)

»Pustiti pri miru« je tako rekoč arhaični modus občutenja ogroženosti pred homoseksualci, ki sem ga nekoč podrobno analiziral. Da bi nam dikcija iz novele ali kdorkoli že stregel po življenju s tem, ker ukinja dejstvo, da »smo moški in ženske«, pa ni inteligibilna trditev. Ne da se je misliti. Ja, nekateri strahovi so točno to: nimajo niti najmanjšega racionalnega substrata. Obstajajo zaradi strahu samega. Domnevam, da so na lestvici uspešnih bili na repu. Hvala bogu. Ali pa se motim in je veliko ljudem postalo že nadvsem enostavno vizualizirati vprašanja tipa »Joj, kaj pa, če več ne bom moški? Kaj pa, če več ne bom ženska?« Grozno, so dejali, takšnega ponižanja res ne smemo dovoliti.

Gesla »Za naše otroke gre«, »Za naše družine gre«, »Za moškega in žensko gre« so zbudila pozornost, mobilizirala množice in povzročila zmago nasprotnikov oziroma pobudnikov referenduma. Svoj odhod na volišča so razumeli kot svoj prispevek k temu, da je »nekaj treba storiti«.

Sam sicer že leta dokazujem, ob aktivnem nasprotovanju novinarjev, na kakšen način politika strahu in paranoje v Sloveniji dobivata državljansko pravico. Zato sam ob zaključnih ocenah glede tega, da smo priča »retradicionalizaciji« in »rekatolizaciji« družbe, vendarle dajem prednost drugačni oceni. Referendum je dokazal, kako je mogoče v Sloveniji politiko vedno bolj ustvarjati s pomočjo širjenja kulture strahu, teorij zarot in paranoidnih idej.

V tem smislu ni bilo naključje, da je Janša v svojem predreferendumskem nagovoru domačo marksistično prakso uničevanja družine povezal z nič manj kot begunsko krizo in domnevno islamizacijo Evrope. Ki jo podpirajo isti levičarji in marksisti: »In na tej točki sta se paradoksalno ujela interesa slovenske in evropske levice ter radikalnega političnega islama. Prvi razgrajujejo družino ter s porazno gospodarsko in razvojno politiko silijo slovensko mladino k izseljevanju, drugi pa na povabilo prvih vstopajo v to praznino.«

Zaključek je neizogiben: prihodnosti naroda ni mogoče graditi na istospolnih zvezah. Ja, brez take klasične razširitve ad metum tistega, ki pretendira na funkcijo njegovega očeta, pač ne gre: strah nas je lahko tudi za naš narod.

Več:

http://vezjak.com/2015/12/12/prazna-moska-prsa-in-referendumsko-bitje-srca/

http://vezjak.com/2015/12/09/sedem-predsodkov-o-istospolnih-starsih/

Osem let nazaj je po Delu hodil politični škorenj, danes novinarji in zaposleni trepetajo pred lastniškim. 24. aprila 2007 sem na svoji strani poročal o skupščini Sindikata novinarjev Slovenije o statusu honorarnih sodelavcev in razmerah v časopisni hiši Delo:

Na skupščini Sindikata novinarjev Slovenije, kjer je bila sicer osrednja tema pogovorov finančno stanje sindikata, so se člani na kratko dotaknili tudi problemov v različnih medijskih hišah. Kot problematične so izpostavili status honorarnih sodelavcev, nezaposlovanje novinarjev, ki v hiši delajo honorarno že mnogo let, a nimajo diplome, ter status samostojnih in svobodnih novinarjev. Mija Repovž pa je opozorila na stanje v časopisni hiši Delo, kjer se je število novinarjev zmanjšalo za 10, prav tako pa potekajo nekateri sodni postopki, saj novinarji niso videli druge poti – tu je omenila dopisnika Matijo Graha, Vesa Stojanova, Janka Lorencija. Sindikat novinarjev Dela je sicer v petek predsedniku uprave Danilu Slivniku poslal protestno izjavo. Kot je povedala Repovževa, obstaja možnost, da se bodo stvari na Delu še zaostrile in da bo prišlo še do kakšnih odpuščanj.

Odpuščanja se nadaljujejo, molk novinarjev pa je morda še večji. Številke predvidenih odpustitev so zrasle. Kot že povedano, čast novinarstva glede tega rešuje Marijan Zlobec, upokojeni novinar Dela, na svojem svežem blogu.

O dogajanju v »črni vdovi« in sanacijskih ambicijah lastnika Stojana Petriča je pribeležil nekaj pomenljivih ocen o dogajanju:

Kaj je dobro poslovanje v medijih, je vprašanje, na katerega niti  približno  ni znal odgovoriti bivši lastnik Dela Pivovarna Laško z Boškom Šrotom, ki je naredil toliko kriminalnih dejanj, da se jih ne da našteti. Časopisu Delo pa je z od njega zahtevanim jemanjem visokih bančnih kreditov za svoje potrebe, ne pa za razvoj Dela, povzročil nepopravljivo in trajno škodo, o čemer Delo samo ni smelo nikoli pisati, tako kot ne bo smelo pisati o svojem novem lastniku.

Novi lastnik Stojan Petrič ima predvsem cilj ustvariti dobiček na račun zmanjšanja novinarskega kadra in posledično osiromašenja v časopisu izraženih vsebin ter ukinjanja vsega, kar ni takoj in čisto rentabilno, o čemer govori s prvim januarjem ukinitev mesečnika Delo de Facto in s tem v smeti vrženih 2400 naročnikov, zgodaj spomladi pa sledi še ukinitev Pogledov, torej obeh publikacij zahtevnejših vsebin.

Stojan Petrič praktično ne pozna nobenega Delovega novinarja in ga to niti ne moti, saj je lastnik in potemtakem s svojim premoženjem lahko prosto razpolaga. V zelo kratkem času mu je uspelo preregistrirati Delo in s tem pripraviti zakonsko podlago za odpuščanje novinarjev in drugih zaposlenih, za kar bo izkoristil kar notranje sile v hiši v obliki predsednice uprave, odgovorne urednice in uredniškega kolegija. Oni bodo pridni ter poslušni, ohranili bodo nadpovprečno visoke plače in se jim ne bo nič zgodilo… Tlačili bodo navzdol, morda celo sposobnejše od njih. Uprava Dela je uvedla obvezno novinarsko normo 1300 vrstic na mesec (več kot 43 objavljenih strani), sledi žigosanje prisotnosti na delu v sami hiši Delo; novinarji bodo v službi le tedaj, ko bodo sedeli za računalnikom! Že sedaj se morajo na list papirja vpisati, kdaj so prišli “v službo” in kdaj odšli.

Mi pa bomo dodajali seznam odpuščenih ali na cesto vrženih novinarskih kolegov: Erika Repovž (gospodarska redakcija), Ljubo Vukelič (uredništvo fotografije), Jelka Šutej Adamič in Maja Megla (kulturna redakcija). Tu ne omenjam odpuščenih pogodbenih sodelavcev, na hitro upokojenih novinarjev (Milan Vogel, Slavko Pezdir, Marijan Zlobec, Gregor Pucelj…) in tistih, ki so spričo nevzdržnih razmer ali ponižanj dali odpoved sami (kot Peter Kolšek, ki je bil kot urednik Književnih listov degradiran v navadnega novinarja, dokler ni odšel na Zavod in tam dobival minimalni prispevek do upokojitve).

Pogoji za razvoj “neodvisnega in raziskovalnega novinarstva” se na Delu uresničujejo z bliskovito naglico, a le z eno napako; Stojan Petrič je vstopil na ljubljanskem peronu na napačen vlak (kar mimo grede rečeno spričo katastrofalnih razmer na Slovenskih železnicah niti ni presenetjivo). In ker je na njem zaspal, ne ve, da ga pelje v nasprotno smer!

Česa nas uči ta zgodba, ob že omenjenem vznemirljivem psihološkem suspenzu in strahu novinarjev, ki se ne želijo postaviti zase?

Predvsem je nedoumljivo po eni strani, kako malo piarovskih znanj ima sam lastnik, ki se je očitno odločil, da svojih ravnanj v Delu javnosti ne bo pojasnjeval. S tem objektivno dela škodo mediju, ki ga je kupil, in sebi kot poslovnežu. Ni čisto jasno, ali morda ne gre za to, da ga novinarji o načrtih v Delu ne znajo niti povprašati – ob tem mislim seveda ne vse druge medije, ki jih v državi premoremo.

Več:

http://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

Mariborska podžupanja Jelka Černivec je odstopila. Kot pravi, so zaupanje in poštenje zanjo vrednote, na katerih je gradila celotno kariero – in z njimi želi končati svojo poklicno pot.

Mediji pretežno površno mislijo dogajanje na mariborski občini. Ob ustoličenju vstajniškega in nato vse manj vstajniškega župana Andreja Fištravca nedoločljivo govorijo o »ekipi«, ki vodi občino, včasih o županu v senci, ocenjujejo dejanja župana, ki niso dejanja župana, namigujejo na različna omrežja in osebne koristi tistih, ki so zelo blizu Fištravcu. Župan da je voden, tako rekoč ugrabljen. Včasih se tem omrežjem pridružijo še imena. Takšno branje podpirajo tudi občinski politiki, ki največkrat ne želijo konkretneje pojasniti dogajanj. Toda kaj točno generira takšno para-vodenje občine, kaj ga omogoča?

Težko bi sicer rekel, da mediji slabo opravljajo svojo vlogo: Dnevnik in Večer jo zagotovo na polno: ravnanja občinske oligarhije so pod dnevnim drobnogledom. Mehanizma, ki poganja dogajanja na meji zakonitega in transparantnega, sumljivo klientelističnega in nepotističnega, pa večkrat vseeno ne znajo najbolje opisati. Za nameček žal dogajanje v Mariboru težko medijsko odmeva, ne pride npr. do Ljubljane. A to je druga zgodba in druga odgovornost.

Slab občutek, da se uspeva župan nekaznovano z zelo poceni izgovori izmakniti, ostaja. Velja tudi za npr. ljubljanskega ali  koprskega župana. Eden njegovih zimzelenih motivov, s katerimi opravičuje, čemu njegovi ljudje na veliko bežijo iz občinske hiše po tistem, ko uvidijo, da sami nimajo moči in vpliva, ker občino vodi nad njih postavljena parastruktura, je nekakšen argument iz zaupanja. Eden tistih, ki niso mišljeni – v smislu, da bi se dotaknili njihove abotnosti, jo demaskirali in postavili na ustrezno mesto. Naj pojasnim.

Fištravec je posvečence v občinsko prostozidarsko ložo vedno zaposloval na ukaz iz ozadja, ki mu je nato rekel »zaposlitev na zaupanje«. Včasih zaposlitev na osebno zaupanje. Zakonsko sporno že po sebi – pri čemer je to zaupanje bilo vedno zaupanje te lože, ne njega. Sklicevanje na lastno voljo je bilo zgolj maska. No, isti motiv ponavlja ob zapuščanju sodelavcev. Njegova racionalizacija odhodov njegovih svetnikov, direktorjev mestne uprave, podžupanov itd. vedno zveni enako: izgubljeno je bilo zaupanje. V dveh smereh.

Mariborski župan, ker gre za prostovoljne odhode ljudi, seveda ne more reči, da so ti odšli, ker je on izgubil zaupanje vanje. Kaj takšnega je storil le, ko se jih je namenil odstaviti. Kar stori v tem drugem primeru, je naslednji delikatni obrat: odšli so, ker so oni izgubili zaupanje vanj. Ob odhodu Černivčeve, ki je podobno ugotavljala, da ji župan ne zaupa (!) in da občino vodijo ljudje iz ozadja, je namreč takoj asociiral takole:

»Odločitev me je presenetila, jo pa lahko razumem, saj v odprtem pismu navaja razloge, o katerih se ne da razpravljati. Zaupanje, ki ga postavlja pod vprašaj, je namreč temelj sodelovanja.«

Se pravi: če podžupanja nima zaupanja vame, tudi jaz več nimam vanjo. Predpostavljena zahteva je torej brezpogojna: ali mi zaupaj ali odidi. Oziroma točneje povedano: ali zaupaj parastrukturi, ki vodi občino, ali pa zapusti vlogo, ki ti je bila zaupana.

Zato ni presenečenje, da je tudi Renato Škerbinc (SDS) dogajanje odstopa podžupanje ocenil v terminologiji omenjene psihologije:

»Ta odstop je bil pričakovan, očitno je videla, da nima dovolj zaupanja v ekipi. Z njo smo korektno sodelovali, zato ji želimo vse najboljše, saj se je očitno odločila obdržati pokončno držo.«

Interpretacija je nekolikanj perverzna, ker jo lahko razumemo, kot da predpostavlja, da je ostajanja na občinskih funkcijah nekaj, kar predpostavlja »zaupanje v ekipo«. Če ga nimaš, se moraš posloviti. Skratka, anomalično stanje stvari po svoje razlaga afirmira.

Da bi situacija bila še hujša, je v pomenljivi simboliki dneva, kot temu pravi, tudi sama podžupanja na neki točki kot razlog svojega odhoda navedla isti čudežni označevalec, nezaupanje članov neimenovane županove parastrukture:

Kot smo izvedeli, je Černivčeva odstopno izjavo želela včeraj predati županu osebno, ko pa ta zanjo ni našel časa, jo je poslala medijem. “Ta dan simbolizira moje bivanje na občini. Kljub trditvam župana, da imava pisarni drugo ob drugi, do njega ni bilo mogoče priti. Priložnosti za poglobljen in predvsem iskren pogovor je bilo zelo malo, moja morebitna opozorila pa so v večini primerov naletela na gluha ušesa – ali pa še poglabljala nezaupanje članov županove najožje ekipe,” je še povedala Černivčeva.

Zlahka si predstavljamo debelino stene med obema, ko sedita vsak v svoji pisarni, župan pa, sklicujoč se na izgubljeno zaupanje osebe v sosednjem prostoru, ne najde časa za podžupanjo, da bi ji odprl vrata. Ko mine dan, se ta le odloči, da se bo raje zaupala – medijem.

Te vrste paradigmatska situacija je v bistvu lepa metafora za opisano dialektiko izgubljenega zaupanja: obe osebi za drugo menita, da je druga ostala brez zaupanja vanjo.

V resnici dogajanje ni popolnoma simetrično: za župana velja, da mu ni dovoljeno pomisliti, da je prepričanje drugega upravičeno. Zanj velja togi absolutistični princip: kdor izgubi zaupanje vame in mojo ekipo, ne more biti ob meni. Ni vreden mojega zaupanja. No, to je npr. tisto, kar ostaja povsem neproblematizirani preostanek vseh novinarskih zgodb o mariborskem županu.

Bratje Marx bi iz tega naredili štos – ali pa so ga že, tistega o včlanitvi v klub. Ampak mariborski je pač nekaj posebnega. In predvsem mišljen strogo resno.

Odziv (objavljen v celoti spodaj) nosi sicer datum 28.12.2015, vendar je bil v medijih objavljen šele dan kasneje, 29. decembra. Pojasnilo vodstva Dela govori o odpuščenih 30 zaposlenih v letu 2015 in dodatnih okoli 30 v letu 2016:

Direktorica marketinga Dolores Podbevšek Plemeniti je za STA pojasnila, da bodo tudi v prihodnje zaradi dolgoročnega negativnega trenda naklad in prihodkov od oglasov nadaljevali “s procesom prilagajanja na stroškovni strani, tudi na področju zaposlenih”. Letos se je število zaposlenih zmanjšalo za 30 in tudi v prihodnje bo številka podobna, napoveduje.

A kot poudarja, gre velik del letošnjih odhodov na račun sporazumnega razhoda s sodelavci in naravnega odliva, ne odpuščanja. Pri zmanjšanju števila zaposlenih namreč upoštevajo kriterije in pravice, ki izhajajo iz veljavne zakonodaje in veljavne kolektivne pogodbe, pravi.

Bodo pa v prihodnje, tako kot doslej, iskali priložnosti za razvoj novih produktov, s katerimi skušajo delno nadomestiti izpad prihodkov na osnovnih edicijah, je še poudarila Podbevšek Plemenitijeva.

Odziv novinarskega ceha na zadnja dogajanja, novinarjev Dela, upravnega odbora DNS in sindikata smo torej le dočakali – po okoli  enem tednu čakanja.

Tudi protestno pismo se je končno prebilo v STA, vsaj omemba njegovega obstoja, prav tako približno po osmih dnevih. Še vedno pa velja, da razen Dela, ki ga je objavilo v Pismih bralcev (!), mediji o njem ne poročajo. Povedna bi bila analiza, ki bi jo kdo popravil, in bi preverila odmevnost zadnje izjave novinarjev Dela, upravnega odbora DNS in sindikata. Revščina, bi rekel – sam poznam zgolj poobjavo na MMC.

Odpuščanja na Delu: Nesprejemljivo in netransparentno

28.12.2015

Vodstvo, odgovorno urednico in lastnike Dela pozivamo, naj v luči odpuščanj novinarjev jasno in natančno pojasnijo, kakšna so merila pri odpuščanjih in kako poteka “izbira”. Razumemo finančno zagato, toda način, na katerega prihaja do odpuščanj, je za Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in Sindikat novinarjev Slovenije (SNS) nesprejemljiv, saj je popolnoma netransparenten, znotraj Delove časopisne hiše pa ustvarja vzdušje strahu, tesnobe in negotovosti.

Glede na napovedano množično odpuščanje v letu 2016 ter na popolno ignoriranje mnenj sindikata in sveta delavcev od vodstva in lastnikov največje slovenske časopisne hiše pričakujemo jasne odgovore in zaustavitev tega, po našem mnenju uničujočega procesa in pristopa. Pri dosedanjem odpuščanju namreč ni bila nobenemu od socialnih partnerjev predstavljena analiza posledic na kakovost, obseg medijskih vsebin in edicij časopisne hiše, zato obstaja bojazen, da tovrstnega premisleka ni ne pri vodstvu ne pri lastniku, temveč je izključni in edini kriterij pri sanaciji podjetja stroškovni vidik. Odgovorno urednico tudi javno sprašujemo, kakšno vlogo in vpliv pri kadrovski politiki ter odpuščanju imajo odgovorna urednica in resorni uredniki. Lastnika in upravo obenem pozivamo, da pri odpuščanju ohrani kakovostna delovna mesta in kadre, pojasni poslovno strategijo, kadrovski načrt in uredniško politiko ter prihodnjo organizacijo uredništev.

Razmere v novinarstvu niso ugodne niti na drugih področjih. Po zadnjih podatkih SNS dela v medijih približno 580 prekarnih novinarjev, za katere obstajajo elementi rednega delovnega razmerja, kar kaže na sistemsko deregulacijo poklica. V mnogih medijih je že jasno vidna povezava med slabo in negotovo plačanimi novinarji ter nizko kakovostjo medijskih objav. Takšna negativna poslovna praksa, ki stavi zgolj na nizke stroške dela in jo še naprej, kljub temu da je nezakonita, tolerira tudi država, pomeni tabloidizacijo medijskega prostora in bo že srednjeročno vplivala na uveljavljanje ustavne pravice do obveščenosti. Del tovrstne politike delodajalcev je tudi premišljeno in sistematično odstopanje od kolektivnih pogodb, s čimer se rušijo normativni okviri za urejanje odnosov znotraj podjetij. S tem se povsem onemogoča socialni dialog, ki je namenjen usklajevanju interesnih razlik in nasprotij, kar vodi v socialni konflikt.

IO Aktiva novinarjev Dela

Svet delavcev Dela

Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije

Mario Belovič, predsednik Sindikata novinarjev Slovenije

Več:

http://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

http://vezjak.com/2015/12/28/zgodovina-odpuscanj-na-delu-se-ponavlja/

Modna zapoved, napoved in pripoved obenem z zadnje strani Večera – 30. decembra 2015.

Kocine v svaljkih so out, so passé, so mimo. Prihaja novo leto, ki prinaša, tako kot Večer v Nedeljo, višje kriterije resnosti. Bradati jih več ne dosegajo.

Tabloidnost, ki postaja integralni del resnega časopisa.

Resno se sprašujem, kakšen smisel imajo zapisi, razen omogočanja avtopromocije tistega, ki so mu namenjeni, članki, kakršen je Delov. Da je Božiček prinesel Romanu Vodebu vrnjen profil na Facebooku? In potem preberemo:

“Tisoče levičarjev sem prepričal in sem postal kar nekakšen njihov neformalni predstavnik.”

Na referendumu je po Vodebu zmagalo tisto, kar je moralno korektno in etično neoporečno: “Ljudje so iz leve, legebitrovsko-feministične indoktrinacije, vendarle izluščili bistvo: otrokove pravice (do očeta in matere) morajo biti nad pravicami spolno frustrirane manjšine istospolnih.”

Vodeb ocenjuje, da bi bil referendumski rezultat, če bi imel aktiven profil na facebooku, precej drugačen: “Vsaj 70:30 v korist proti.”

Kaj nam prispevek sploh sporoča? Novinarka Polona Malovrh z zgodbo dejansko neposredno reklamira napihnjenost in aroganco sogovornika. Še več, promovira njegovo homofobijo, njegovo sovraštvo do gejev in lezbijk. V trenutkih, ko ni cehovske solidarnosti, ko se odvijajo odpuščanja v njihovi hiši, to ni kaj prida dobra tendenca za slovensko novinarstvo. In za Delo seveda še manj.

Kaj namreč sploh legitimira takšen nekritičen diskurz, s čim ga lahko upravičimo? Če je to podatek, da so nekomu v obratovanje vrnili Facebook profil, ker ga je nekdo prijavil zaradi sovražnega govora, če je to vsa informacija, ki nas mora zanimati, potem se naj pri tem neha. Vse ostalo je čista promocija avtorja in reprodukcija taistih sovražnih stališč.

Ne morem verjeti, ekspredsednik DNS in duplicirani gospodarsko-notranji Večerov urednik me je objavil. Po pomoti, seveda. Res le na Facebooku in seveda le zato, ker ni vedel. Da sem avtor in obenem še grafitarski izvajalec pločniških misli, tam nekje med Cankarjevo in Partizansko v Mariboru:

Mea culpissima culpa, ni bilo namerno. Nisem želel, da koga spravim v zadrego, nisem vedel vnaprej. Ostrakizem, cenzura, vratarjenje so nenadoma, zelo nepričakovano, zame presežene kategorije. Ali v povzeti domislici nekoga:

I come from the school who thought the Internet could be the great democratising force, that getting rid of the gatekeepers was a positive move.

Ne le splet, ne le ta stran, ki jo prebirate, upanje za zasuk proč od gate-keeperjev prinaša tudi nov medij – umazani pločnik.

Kar nekaj pozornosti v javnosti in na socialnih omrežjih je požela napoved, da bo predsednik republike nastopil v oddaji »Na žaru«, kjer ga bo smešil voditelj Lado Bizovičar.

Oddajo, ki je licenčna in narejena po principih žanra »roast comedy«, bodo snemali 8. januarja v ljubljanski Drami, za dogodek pobirajo vstopnice od 16 do 25 evrov, kasneje pa bo očitno predvajana na POP TV v nedeljskem večernem prime-time terminu.

Mediji se za dogodek v polnem pomenu še ne zanimajo: Blaž Petkovič in Meta Roglič sta o tem v Dnevniku priobčila daljši članek z mnenji Vlada Miheljaka, Tadeja Trohe in Janeza Rakuščka, stališče Alternativne akademije, češ da gre za zlorabo predsedniške funkcije, ki naj jo predsednik vrne, pa so vrgli v koš. Dnevnikov članek je pomemben, ker prinaša odziv kabineta predsednika republike z nekaj pojasnili. Poglejmo si sprva, kaj bi lahko Pahorju glede nastopa v oddaji sploh očitali.

Iz zbranih očitkov ali možnih pomislekov, ki ji lahko artikuliramo proti takšnemu nastopu, omenimo dva: argument iz nespodobnosti in nedostojanstvenosti glede na funkcijo, ki jo Pahor opravlja, ter argument iz omogočanja materialnih koristi. Najprej k prvemu.

Argument iz nespodobne degradacije funkcije

Je nastop predsednika republike v te vrste oddaji, glede na njegove že videne pojavitve ali nastope in poznavajoč okoliščine, kako največkrat ravna, res nespodoben? Veliko ljudi meni, da je, ker s takim nastopom degradira funkcijo, ki jo zaseda. Spet drugi verjamejo, da podvreči se kritiki in šalam ne more biti nič slabega, da je sicer tvegano, toda pohvalno dejanje.

Sam se pridružujem mnenju prvih: predsednikov nastop je nekako predvidljiv glede na njegovo splošno znano promocijsko stavo glede všečnosti, skrbno negovani obsežni flirt in koketiranje z mediji in državljani. Če želi nekdo loviti na populistične učinke, se pravzaprav tovrstnim oddajam na komercialni TV preprosto ne sme odreči. Vaba je tako rekoč popolna in Pahor je vanjo ugriznil.

Predvidljivost nam seveda ničesar ne pove o spodobnosti ali primernosti – razen tega, da ju pri njem ne smemo ravno pričakovati. Ker je oddaja »Na žaru« namenjena smešenju ali že kar norčevanju, ki ga sicer ustvarjalci razumejo kot »poklon znanim Slovencem«, je v tem primeru, vsaj tako gre argument, pod udarom ne le Pahor, temveč sama simbolna funkcija, ki jo zaseda. Ali kot so zapisali pri Alternativni akademiji:

Če nam res ne rabi biti mar za zabavljaštvo čez g. Pahorja zasebno, bi nas moralo skrbeti, ko se na ta način nespoštljivo pljuva tudi čez simbolno in realno funkcijo, katere nosilec je. Pahorjevo dopuščanje pljunka po sebi je dopuščanje pljunka po instituciji predsednika republike, ki z njim nikakor ni istovetna.

Je mogoče res ločiti »realnega« Pahorja od simbolne funkcije, ki jo zaseda? Velik del humanistične tradicije ali teorije in filozofije temelji na ločevanju obeh registrov. Ravno zato, ker obstaja ta razlika, aktualni predsednik izničuje drugega do točke, ko bo povsem razvrednoten, »pahoriziran«. Ali kot je povedal Tadej Troha za Dnevnik:

»Ta funkcija bo po njem na papirju sicer morda ostala, a de facto bomo po Pahorju volili novega ‘pahorja’, on sam pa si bo odprl prostor za drugačno napredovanje.«

Kako se branijo na očitke v kabinetu predsednika? S pomočjo treh linij izgovorov. Prva je linija protiargumentacije s pomočjo »tudi ti« – tudi drugi da so to že počeli, oziroma s sklicevanjem na splošno sprejeto prakso. Linija obrambe, ki nikoli ni dobra, je zvrst argumentacijske zmote.

V kabinetu omenjajo nastop nekdanjega nemškega kanclerja Schröderja v oddaji Thomasa Gottschalka, domače predsedniške obiske sorodnih oddaj, Janeza Drnovška v oddaji HriBar, Milana Kučana v oddajah Res je! in TV Križanka in nato še v predstavi Borisa Kobala v ljubljanskem lutkovnem gledališču. Omenjajo pa še nekaj, kar naj bilo zelo blizu humorističnemu formatu oddaje »Na žaru«, ameriški koncept »predsedniškega roasta« (!), ki da se mu redno podreja ameriški predsednik.

Zakaj vse to niso dobre zavrnitve začetnega argumenta o degradaciji funkcije? Ker niso nujno dobri in sprejemljivi primeri. In še iz enega preprostega razloga: ker nobena od naštetih oddaj ni bila izrecno namenjena »peki na žaru«, smešenju in norčevanju iz politika. Večina njih je res razvedrilnega značaja in so, kar se tiče domače scene, zbujale pomisleke že v času, ko je prišlo do njih.

Razen tega velja nenapisano pravilo, da mediji politikov  v razvedrilne oddaje ne vabijo, saj jim ne želijo delati promocije. Seveda obstajajo izjeme, tako pri nas kot v tujini, vendar pri Pahorju dodatno moti že njegova tradicija flirtanja in, kot sem nedavno opozoril, skrbno negovan videz, da bi ne deloval kot predsednik, ki opravlja svoje naloge, temveč predvsem kot človek zasebnosti, vse po načelu »Politike ne komentiram, zato me raje kaj vprašajte o moji zasebnosti«.

Primerjava z ameriškim predsednikom, za katero vemo, da mu je zelo imanentna, ker je z njo malodane obseden, pa je povsem deplasirana. Tradicionalna večerja za dopisnike iz Bele hiše, ki se je običajno udeleži na tisoče povabljencev, ima za enega izmed namenov res formo duhovičenja iz sebe in drugih, nanjo velikokrat povabijo tudi kakšnega priznanega komika, vendar organizator takšne prireditve ni nobeno komercialno podjetje, temveč Društvo dopisnikov iz Bele hiše.

Tudi če koga zgornji pomisleki še ne prepričajo, bi večino vendarle moral nakazani kontekst. Kar počne v svojem mandatu, je tako zelo oddaljeno od resnega opravljanja nalog na političnem mestu, ki ga zaseda, da njegov nastop v Bizovičarjevi oddaji, proti kateri nimamo nič, preprosto moramo nujno razumeti kot izraz tendence izničevanja funkcije, njene profanizacije, ki jo Pahor s svojim flirti in koketiranji z množico radikalno uničuje. Njegov nastop je preprosto nekaj, kar moramo brati skupaj z njegovimi dnevnimi odrskimi vložki poplesavanj in popivanj, dosedanjega dnevnega zabavljaštva in dvorjenja ljudem kot volivcem. »Trumpizacija« njegove funkcije je tolikanj hujša, ker njegov prijatelj Donald svojega cirkusa ne izvaja v času mandata, temveč (zaenkrat) zgolj znotraj volilne kampanje.

Argument iz omogočanja koristi drugim

Naslednji razlog, ki bi nas moral spraviti v dvom glede Pahorjeve spodobnosti, je argument iz omogočanja koristi: predsednik se zapleta v dejanje, s pomočjo katerega nekomu precej eksplicitno omogoča materialno in finančno korist – družbi Pro Plus, ki je lastnik licence in predvaja paradno oddajo.

Slednja tudi trži in se podpisuje kot organizator dogodka v SNG Ljubljana, kjer se pobirajo vstopnice. Ali torej predsednik naše države omogoča korist drugim, v tem primeru lastniku komercialne oddaje? Moj odgovor je: nesporno. Lahko se zgolj razlikujemo v presoji, kako močno nesprejemljivo se nam zdi početje.

V kabinetu sicer zanikajo, da se bo to zgodilo, češ da bo izkupiček od prodaje vstopnic šel v dobrodelne namene. Žal pri prodaji vstopnic na nobeni spletni strani dobrodelnost ni omenjena in Pro Plus tega niti na svojih straneh ali v svojih medijih ni znal povedati. Za trenutek bi celo podvomili, da gre le za spodrsljaj. Lahko bi dejali, da bi novinarji zlahka poklicali g. Vrabca in razčistili dilemo, za nameček pa še vprašali, v kakšne namene bo denar doniran: pa kaj, ko tega ne storijo ali celo raje cenzurirajo obstoječa stališča.

Toda četudi privzamemo, da navedeno drži in je bil dogovor o dobrodelni naravi dosežen res že na začetku, ni nobenega dvoma, da bo oddaja v hipu, ko bo predvajana na POP TV, dober posel. Ker domnevamo, da bo predvajana na eno izmed nedelj po osmem januarju, bo glede na predsednikovo v znoju priborjeno všečnost med množicami nesporno prinesla veliko gledanost in posledično dobiček, ko gre za reklamne bloke med oddajo. Morda jih bodo celo povečali ali dvignili ceno oglasom. Kako je z dobrodelnostjo v takem primeru?

Kaj lahko v oddaji pričakujemo?

Glede na videno doslej lahko kar dobro predvidimo potencialne šibke točke, ki bodo rdeča nič smešenja na račun predsednika. Boljši material si je težko predstavljati. Sodeč po formatu Jana Plestenjaka (primerjava med obema je kar pravšnja) pričakujemo nerezervirano duhovičenje o predsednikovi zasebnosti in nezanikanem dovolj burnem spolnem življenju, ker, tako včasih predsednik, »ne kandidira za papeža«. Nato diskurz o malih miškah, ki se mu prikazujejo, omenjenem neskončnem flirtanju z ljudstvom (včeraj asfalter, danes picopek, jutri frizer), čudežno večno zagorelem obrazu in armanijih, afektiranih izumetničenih nastopih in govorici, garnirani z angleškimi modnimi izrazi, puhli retoriki, malce obsesivnem športanju in narcisističnem ogledovanju v zrcalu. Možnosti, kako smešiti infantilizacijo mesta, ki ga zaseda, je nešteto.

Oddaja, skratka, ne bo zgolj izziv zanj, temveč tudi za necenzurirani pristop voditelja Lada Bizovičarja in POP TV. Vse ostalo, kar ne bo poseglo v njegovo zasebnost in problematiziralo populističnega stila vladanja, bo razočaranje in znamenje, da je na delu takšna ali drugačna rezerviranost le zato, ker je gospod – predsednik. Če se pusti peči na žaru, potem namreč zase ne sme pričakovati nežnejših vatlov. Zdi se, kot da bi nekdo vzel zares njegovo željo po tem, čemur sam pravim intimizacija politike, vdor intimnega v politiko. Priložnost je kot pisana na kožo za takšne potrebe.

Za tiste, ki mu niso naklonjeni, ker mu očitajo zlorabo, bo oddaja nujno priložnost za predvidljivo zgražanje in ogorčenost – daleč od tega, da bi ju dojeli kot moraliziranje. Računamo, da bo prinesla tudi nekaj radožive in zadovoljne privoščljivosti. Strogo vzeto upravičene. Največ, na kar bi smeli upati, pa je, da bi bil Pahor tako dober, da bi po izteku mandata dobil povabilo Pro Plus za svojo zabavno oddajo.

V resnici bi to bilo najbolj idealno nadaljevanje njegove kariere, kjer bi lahko bil najbolj pristno in realizirano to, za kar daje vtis, da želi biti. A žal po tistem, ko je digniteto funkcije, ki jo opravlja, povsem odpravil in simbolno točko, ki jo zaseda, dodobra razvrednotil.

Več:

http://vezjak.com/2015/12/20/intimizacija-politike-in-politicna-intimizacija/

http://vezjak.com/2015/04/19/pahorjev-flirtajoci-populizem-z-enim-izmed-nas/

Kaj točno nam želi povedati Večerov naslov »Novica o temeljnem dohodku, ki vam bo pokvarila dan«? In kako se v njem zrcali vsebina prispevka?

Kot lahko kar slutimo, se na noben način ne. Gre za tipičen senzacionalistični pristop zbujanja pozornosti, značilen za tabloiden tisk, kjer nas z maksimalno sugestivnostjo povlečejo v branje prispevka, ne da bi se naslov, tako vsaj zapoveduje novinarski kodeks, ujel z materijo.

Popolnoma enak naslov tipa »Novica, ki vam bo pokvarila dan«, bi lahko imel katerikoli prispevek s področja politike, ekonomije, razvedrila, športa itd. Vsak dan. Še start-up ideja ali priložnost za kickstarter: na metaravni bi morda lahko tiskali novi tabloid z naslovom »Novice, ki vam pokvarijo dan«. Ja, to bi bilo nekaj! Diskurzivni pristop, ki je res cenen, morda pa se bo prodajal.

Za nameček je tudi razlaga, zakaj nam bo novica o temeljnem dohodku uničila dan, neeksplicirana. Odgovor na naslovno vprašanje je očitno impliciten v zgodbi o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka v dveh državah, ki imata visok standard, z dohodkom pa ga bosta še povečala. In ja, kako banalno, ker pri nas nič od tega ne dosegamo, nam bo to skvarilo dan. Linija razmisleka je takale:

(1) V razvitih državah, kot sta Švica in Finska, že razmišljajo, kako bi zmanjšali birokracijo, olajšali življenje svojim davkoplačevalcem in predvsem pa, kako čim bolj transparentno in pravično razdeliti denar. Ena od najbolj mikavnih idej je temeljni dohodek, do katerega je upravičen vsak polnoletni državljan.

(2) Zato bosta še letos obe državi morda uvedli temeljni dohodek.

(3) Na Finskem bo vsak državljan glede na izobrazbo in delovno dobo prejel X temeljnega dohodka. Tam je povprečna plača Y. Življenjski stroški ABC pa so Z.

(4) Nekatere cene so torej povsem primerljive, ali celo nižje, kot v Sloveniji, kjer moramo za X (ali še manj) cel mesec delati, da o pokojninah ne govorimo (temeljni dohodek bodo prejemali tudi upokojenci).

(5) V Švici bo vsak državljan, ne glede na službo, prejel X temeljnega dohodka. Tam je povprečna plača Y. Življenjski stroški ABC pa so Z.

(6) Za Slovenijo (»nas«)  je X že kot plača utopija, kaj šele, da bi bila to štartna osnova, ki bi jo država zagotavljala vsakemu državljanu.

(7) Implicitno: Uvedba temeljnega dohodka bo še izboljšala itak visoke prejemke in socialno varnost na Finskem in v Švici, če oboje primerjamo s slabo situacijo v Sloveniji.

(8) Zato raje te novice ne berite, če se hitro razburite, ker vas bo primerjava z drugimi spravila v jezo in vam pokvarila dan!

Tabloidizacija resnih domačih medijev očitno ni trend od včeraj. Vprašanje je le, s kako hitrimi koraki se odvija in kakšne metode ubira, da bi prikrila to dejstvo. Pričujoči članek se v to smer sicer ne trudi, že v podnaslovu sugerira »Ne berite, če se hitro razburite!« in s tem opravlja še pomožno funkcijo domačega zdravnika. Če pustimo nivoje ideološke sugestivnosti – v smislu »Poglejte, kako dobro živijo zunaj, mi pa zaplankani« – ob strani.

Mimogrede, novico je 25 bralcev – torej vsi, ki so jo doslej točkovali – ocenila s čisto petico. Najbrž bodo odgovorni s tem dobili potrditev, da so na pravi poti.