Miro Cerar in obeti filozofije v politiki

Novi premier Miro Cerar nepričakovano prinaša veliko upanja za filozofe in filozofijo kot takšno. Odnosa, ki smo ga v javnem življenju deležni le redko. Ne omenjam naključno, nekaj upanja je tudi za filozofski koncept upanja, saj je ob nastopu funkcije naznanil, da je slednje»jedro človekove biti. Zanesti se moramo na sočloveka: prijatelja, poslanca, sodnika, učitelja, zdravnika.« Pred tem se je kar nekaj let kot predavatelj in publicist trudil govoriti prav in predvsem o etiki in vrednotah.

Glede ne njihov prezrti status filozofov v družbi, stanje trajne stigmatiziranosti in ponotranjenega popularnega mnenje o njihovi odvečnosti, je to nenavaden razplet. Cerarjevo nenehno poudarjanje pomena morale in etike, dviga vrednote in kulture v narodu nesporno pomeni, da daje veljavo filozofskim ciljem, znanjem in metodi. Na trenutke se zdi, da je to osrednja in edina agenda nove politike. Morala in etika sta nesporno filozofsko disciplinarno področje in spoznamo ju lahko le s pomočjo njima ustrezne metode. Pika. Ko govori pravnik o etiki, lahko vsebinsko le filozofira – v pravem, ne popularnem zaničevalnem smislu. Zaradi tega še ni nič manj pravnik ali dober pravnik. In ko govori sociolog o etiki, takisto. Ko govori o njej teolog, enako. Ko poudarja modro Slovenijo in pomen modrost, se je premier sploh približal filozofiji, saj je ta po definiciji modroslovje.

Kako resno pri tem misli, se bo hitro pokazalo, morda že pri zaposlitvah filozofov v njegovi bližnji kadrovski ekipi, četudi zaenkrat zelo slabo kaže – s težavo si predstavljamo, da bi dopuščal iskanje takih odgovorov na zapletena moralna, etična in vrednotna vprašanja, ki nimajo strokovnih podlag. Če je Cerar predavatelj (tudi) filozofije prava, je zdaj država pred resnim izzivom: ker postavlja omenjene vsebine med programske prioritete,  ker želi vrniti tudi zaupanje v pravno državo in celo državo kot takšno, ker si želi vzgoje in izobraževanja za odgovorno državljanstvo, bo svoje iskrene cilje lahko uresničil le na način, da bo pripustil v občestvo politikov tudi filozofsko modrost in da bodo filozofi vsaj redni sogovorniki, svetovalci in udeleženci posvetov, če se nam že ne obeta platonska Res publica. Da ne govorimo o tem, da potrebujemo v državi več dialoga in pretehtano argumentacijo – spet voda na mlin filozofov. Resno govorjenje o etiki in modrosti v politiki pač ne preneseta ignorance filozofov.

Na tej strani sem bil neštetokrat kritičen in skeptičen do Cerarja, a zgornjih opisov ne podajam cinično zajedljivo: če bo predsednik vlade konsistenten, bo moral ravnati na opisan način. Kot filozof si takšnega razpleta tudi po svoje želim, četudi obenem močno dvomim, da se bo to zgodilo in zaenkrat krogi ljudi, s katerimi se obdaja, ne kažejo na pričakovano naklonjenost in odprtost.

Če imam prav v svoji slutnji, potem bo predsednik vlade enkrat več razočaral. Ne le, ker doslej zgornjih pričakovanj ni izpolnil. Že večkrat sem nakazal, da mislim, da vem, zakaj – ker Cerar s korpusom modrosti, morale in vrednote sploh ne meri na standardno vednost, temveč tisto alternativno – versko in duhovno. Pa še to izrazito eklektično. Glede na to, da je na volitvah julija letos premočno zmagal, bi smeli ugibati, v kakšni meri si več modrosti in etike, s tem pa tudi priznanja filozofije, želijo sami volivci, ki so ga izbrali. Ker če si ne moremo postaviti tega vprašanja le zato, ker so interpretacijsko pravilno državljanke in državljani dejansko volili za Cerarja, ne za etiko in modrost, takšno razumevanje prav v ničemer ne odvezuje predsednika, da zaupanega mandata ne jemlje kot »želijo si mene«, temveč kot »želijo si več etičnosti in modrosti«. Ter temu ustrezno z vsemi implikacijami tudi ravna.

Pridigarstvo in psihofizično zdravje

A sprva razčistimo s sindromom izgubljenih iluzij. Očitno so nekateri resni in spoštovanja vredni ljudje do zadnjega verjeli, da je Cerarjeva kateheza le predvolilna, torej marketinška predstava za javnost. Za razliko od novinarke Tanje Lesničar Pučko pač verjamem, da je Cerar s svojim projektom moralne prenove države mislil resno od začetka, morda ga je kateheza tudi pognala v politiko – da pri tem ni šlo za nobeno retorično predvolilno leporečje:

Ob imenovanju za mandatarja in ob včerajšnjem glasovanju je Miro Cerar po nekaj spodbudnih besedah o bodoči vladi naredil hudo napako: spet je začel govoriti o vrednotah. Še huje: o duhovno in psihofizično zdravi družbi. Zakaj je to izjemno resen spodrsljaj?

Najprej zato, ker nismo več v predvolilnem času, ker je čas vznesenega leporečja minil in smo v času, ko vsi upiramo oči v to, kar se bo zares zgodilo. Dve stvari sta, ki si ju resni politik ne bi smel privoščiti: cinizem in pridiganje. Nespodobno je, da ljudje na oblasti, ki imajo moč, možnost in dolžnost delati v dobro državljanov, prevzemajo naloge farov na prižnicah, razočaranih državljanov in razvnetih kolumnistov; Miro Cerar ni več nič od tega.

Naloga politika ni pridušanje o tem, kako vrednote izginjajo, kako je vse manj poštenosti, solidarnosti, delavnosti, skromnosti…, to delajo le politikanti. Resni politik te vrednote vzpostavlja s svojim delovanjem, sam deluje v skladu z vrednotami v dobrobit državljanov, državo vodi pravično in strateško premišljeno in tako zagotavlja takšne družbene, gospodarske, ekonomske in kulturne razmere, v katerih lahko vrednote – enakost, pravičnost, svoboda, poštenost, solidarnost, domoljubje… – zacvetijo.

Ko kolumnistka Dnevnika vzpostavi svojo kritiko na podlagi (že aristotelske) razlike med vrednoto v praksi in vrednoto v besedah, ima seveda prav. S to razliko, da najbrž o etičnih vrednotah ne bi kar ne smeli govoriti in razpravljati. Bolj gre za to, da so eno Cerarjeve besede in koncepti, drugo pa dejanja, ki morajo tem slediti. S prvimi ni nič narobe, politiki mora nakazati svoj nazor, stališča in program. Težava je le, če jih ne uresničuje – ali celo, da že artikulacija konceptov nakazuje, da jih razume napak in jih morda prav zato ne bo mogla realizirati. Da bi jih lahko brez pomoči tistih, ki vedo, kaj je etika ali celo, kaj je etika v praksi in kaj v besedah, pa je bolj malo verjetno.