Novinarstvo in politika do popoldneva – in naslednji dan

Ko človek že čisto obupa nad neverjetno medijsko hladnokrvnostjo ob izvolitvi ministrice za izobraževanja Klavdija Markež, končno vsaj dva kritična komentarja ob tem v Delu in Žurnalu24.

Za evidenco medijske prijaznosti si je vsekakor treba ogledati zapis STA, očitke proti ministrici bi lahko uvrstili namreč v vsaj pet kategorij: (a) v njeno strokovno neustreznost, (b) pomanjkljivo izobrazbo, (c) pomanjkanje izkušenj pri vodenju tako kompleksnega sistema, ko je ministrstvo (prehod iz LU Ptuj), (d) zamolčanje kratkotrajne in nenavadne zaposlitve v podjetju RM Vuk na uradnih straneh parlamenta, ki je menda ministrici predstavljala velik izziv, zaradi katerega je celo predčasno odstopila kot direktorica LU Ptuj, (e) domnevno zlorabo položaja na čelu Ljudske univerze in pridobitev materialne koristi. Nekateri k temu prištevajo še (f) pomanjkanje prepričljivega programa dela v svojem resorju.

Vsakdo si lahko privošči luksuz iskanja navzočnosti naštetih očitkov v novinarskih zapisih. No, tu je še sedmi, namenjen predsedniku vlade, o katerem sem pisal pred časom, a ni prepričal prav nobenega novinarja: da je namreč popolnoma neresno in obenem protislovno iskati človeka za tako pomemben resor v vrstah lastne partije. In tako je, kot je opozorila komentatorka Dela, ministrica postala oseba zato, ker Miro Cerar »do popoldneva ni našel boljšega kandidata«.

Sonja Merljak v Delu:

Po srednji šoli se je kot strokovna delavka zaposlila na Ljudski univerzi Ptuj. Leta 1999 je postala organizatorka izobraževanj v tej ustanovi, pet let pozneje njena direktorica, leta 2008 pa še predsednica Zveze ljudskih univerz Slovenije. Takoj ko se je izvedelo, da naj bi stopila v vroče čevlje ministrice za šolstvo, so se v medijih pojavili zapisi, ki so spodbujali dvome v njeno kredibilnost in usposobljenost za ministrico. Mediji so najprej opozorili, da na spletni strani DZ manjka podatek o njeni zadnji zaposlitvi pred poslansko, in sicer v podjetju RM Vuk, ki je specializirano za industrijske projekte in kjer je bila vodja izobraževanja in projektov. Ta naj bi bila sporna, ker je solastnik podjetja Miran Vuk, nekdanji župan Zavrča (NSi), končal v osebnem stečaju, kriminalisti pa so ga tudi ovadili zaradi suma utaje davkov.

Nato so objavili še informacije o njeni domnevni zlorabi položaja. Kot direktorica Ljudske univerze Ptuj naj bi namreč to ustanovo v desetih letih oškodovala za 100.000 evrov. Klavdija Markež je očitke zavrnila, prav tako navedb ni potrdila njena naslednica Mojca Volk, ki, kot je dejala, ob prevzemu poslov ni opazila nepravilnosti. Klavdija Markež je tedaj za Delo dejala, da si želi resno in temeljito revizijo v Ljudski univerzi Ptuj. »Imeli smo zunanje in zelo strogo računovodstvo in ne vem, kako bi plačevali kakšne zasebne družinske počitnice. Ta zavod sem prevzela v zelo slabem stanju in ves čas smo se vsi zelo trudili in pošteno delali, potem pa to v nekem trenutku s takšnim obrekovanjem postane nepomembno in celo ovira ali slabost.«

A bolj kot zapisi v medijih je ministrici škodoval premier Miro Cerar, ki ji je naredil medvedjo uslugo, ko je dejal, da jo bo za ministrico predlagal, če do popoldneva ne bo našel boljšega kandidata. »Če bi to dejal zame, ne bi sprejela ponudbe,« se je glasil prvi komentar iz šolniških vrst.

Sergeja Hadner Hvala v Žurnalu24:

V svojem nastopu, je dala jasno vedeti, da nima vizije reševanja finmančnih, vsebinskih in organizacijskih težav v sistemu izobraževanja. Prednostno se bo lotila učbeniškega sklada v katerem so učbeniki z zdavnaj zastarelimi vsebinami. Problem pozna “iz prve, saj ima doma šolarja.” Problem je le eden izmed velikih, in kot večina njih se začenja pri financah. Za zamenjavo zastarelih učbenikov bi potrebovali štiri milijone evrov, še dodatnih 25 bi jih moralo ministrstvo privarčevati … Tako kot zdravstvo, bi izobraževanje potrebovalo konkretno analizo in reformo. Ja, potrebovalo bi Marie Curie, Supermana in Chucka Norrisa v eni osebi.

Markeževa je kljub temu dobila tako podporo matičnega obora, kjer naj bi sedeli ljudje, ki se zavzemajo za kvalitetno izobraževanje, kot na seji parlamenta, kjer naj bi pošteno pretehtali, komu bodo podelili vlogo odločevalca glede politike izobraževanja.