Mariborski župan, domnevni odvisnik od drog

Slovensko novinarstvo se je že večkrat trudilo diskreditirati kakšnega domačega politika z namigi o tem, da je odvisen od drog. Zgodilo se je tudi, da so politiki vpričo uspešnosti govoric (in tovrstnih nesankcioniranih nivojev novinarstva) pohiteli na ustrezne sodnomedicinske institucije, da bi govorice demantirali v obliki zdravniških izvidov in premagali zanje škodljiv stampedo javnega mnenja o njihovi odvisnosti. Ni pomagalo, tipično slovenska medijska paranoja se je potem še poglobila in nadaljevala svoj pohod s teorijami zarot o ponarejenih izvidih, itd.

Zadnja od teh nepreverjenih govoric, odličnega humusa za rumene medije, zadeva mariborskega župana dr. Andreja Fištravca, ki se menda zdravi v Avstriji in zato »šprica« seje mestnega sveta, uradno pa je menda na dopustu. Novinar Gabrijel Toplak je v tabloidu Svet24 namigoval na prepričljivost novic v nizu trditev, ki po njegovem podpirajo začetno ugotovitev:

»Govori se, da je župan na avstrijski kliniki za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog. Le zakaj bi sicer manjkal na tako pomembnih sejah, kjer je sam predlagatelj? Pa ne gre za prvoaprilsko šalo, saj so se govorice pojavile v torek. Ne nazadnje se župan ob kandidaturi ni upal testirati,«je sporočil anonimni vir. Dodal je, da je to začetek »velikega poka«, ki smo ga v časopisu Svet24 ekskluzivno napovedali že februarja in bi lahko maja odnesel aktualnega župana.

Oglejmo si, v kaj točno nas poskuša prepričati novinar:

(1) Govorica G pravi, da se mariborski župan zdravi zaradi odvisnosti od prepovedanih drog.

(2) Dokaz zanjo je, da je manjkal na sejah, katerih predlagatelj je.

(3) Razen tega: govorica G se je pojavila v torek.

(4) Toda prvi april je bil v sredo.

(5) (Kar se pojavi na prvi april, lahko ima status govorice, kar se na kak drugi dan, takšnega statusa nima.)

(6) Torej pri G ne gre za govorico.

(7) Razen tega: župan se tudi ni testiral glede odvisnosti ob svoji kandidaturi.

(8) Iz (2), (6) in (7) lahko zato izpeljemo, da se mariborski župan res zdravi zaradi odvisnosti.

Walton in Gordon navajata različne možnosti logičnih napak znotraj tega, čemur v angleščini pravijo »jumping to a conclusion«, kar bi lahko v slovenščino ohlapno in neizogibno nerodno prevedli kot »preskok k sklepu« oziroma prehitro sklepanje:

Five errors that fit under the category of jumping to a conclusion are identified: (1)

arguing from premises that are insufficient as evidence to prove a conclusion (2)

fallacious argument from ignorance, (3) arguing to a wrong conclusion, (4) using

defeasible reasoning without being open to exceptions, and (5) overlooking/suppressing

evidence. It is shown that jumping to a conclusion is best seen not as a fallacy itself, but

as a more general category of faulty argumentation pattern underlying these errors and

some related fallacies.

Kakor vidimo, je novinar nemudoma iz dejstva o odsotnosti župana na občinskih sejah skočil v sklep o zdravljenju, ne da bi navajal kakšna dokazila za svojo trditev – bolj poljubnega preskoka iz navedbe neke premise si že skoraj ne moremo predstavljati.

Komični učinek poudari še krčevito iskanje dodatnih razlogov v potrditev končnega sklepa – ker se je govorica pojavila v torek, že ne more biti izmišljena, saj je bil prvi april v sredo. Kar je torej predmet govorice na dan, ki ni prvi april, ima nenadoma status uporabne evidence in zaradi tega šteje za verodostojno; tudi članek je izšel dan po prvem aprilu, kar verjetno spet prispeva k njegovi verodostojnosti, si je morda kdo za nameček domišljal.

Kot da kombinacija dveh različnih linij dokazil in evidence (odsotnost s sej, odsotnost prvega aprila) še ne bi bila dovolj, je tu za popolno sliko še nov domnevni indic: teza o zdravljenju zaradi odvisnosti bo menda kar držala, ker se župan glede odvisnosti ni testiral v času svoje kandidature in je menda to možnost odklonil. Priznam, da že dolgo nisem videl novinarskega poskusa, kjer bi se nekdo trudil dokazati neko govorico s tako obupno slabimi in neprepričljivimi navedbami. Pri čemer že prvo šteje za faux pas.

Toda v vsakem slabem je včasih kaj dobrega, nehote smo s pomočjo novinarjevega poskusa dobili nazorno prezentacijo uporabnega »metra« za profesionalni in etični žurnalizem: manj evidence kot navaja kakšen novinar za svoje trditve, bolj kot preskakuje v svojih zaključkih, bolj bi se takšnemu novinarstvu morali izogibati in ga jemati za rumenega. Ter obratno. Podobno velja za uporabo argumentov v njem. Ampak kaj, ko se o tem niti ne želimo pogovarjati: kolikor vem, se razprave o uporabi pomenu argumentacije v dolgi zgodovini nihče še sploh ni dotaknil. Nič čudnega, da v takšnem kotlu rumeni mediji vedno bolj paradirajo, resni pa jim postajajo vedno bolj podobni.