Politična pretočnost predsednikov

Stranka TRS ima novo predsednico, 28. marca je to postala Violeta Tomić, sicer še 10. marca podpredsednica druge stranke – DSD.

Nova predsednica TRS je vstopila v to stranko 12. marca, torej nekako dobrih štirinajst dni pred volilno konvencijo njene nove stranke in dva dni po izstopu iz prve.

Je to bizarno? Seveda je. Ampak v TRS-u temu pravijo »pretočnost« – nov nadvse unikatni evfemizem za menjavanje strank (in predsedniških vlog) v evropskem političnem prostoru.

Seveda ni bilo pričakovati, da bi mediji opazili, še manj, da bi se čudili. Le Zoran Potič pri Delu je za mnenje povprašal predsednika DSD Franca Žnidaršiča, ki o pretočnosti nič ni vedel. Pravzaprav sploh ni vedel, da je izgubil podpredsednico, ker mu tega ni povedala. Mu je pa nedoločno zaupala, da odhaja v bolj vzpodbudno okolje.

Kaj so nam še dejali? Da so to pomembne poteze, nova znamenja časa, ko TRS vstopa znotraj ZL v proces preobrazbe v eno stranko. Zakaj mora (pod)predsednik prve stranke postati predsednik druge, da bi na koncu dobili predsednika tretje, niso pojasnili. Bi tudi težko, ker veliko soli v tem ni. Če bo nova napovedana ena homogena političnega entiteta takšna, da se bodo med sabo pozabili obveščati o tako neznatnih stvareh, kot je pretakanje predsednikov, potem bo res dolgega veka. Vprašati, kateri deli napovedane entitete bodo bolj vzpodbudno in stimulativno okolje kot drugi – ja, tako so dejali -, pa je verjetno že blasfemično. Podobno bogokletno in odvečno je najbrž spomniti, da je točno eno leto nazaj Tomićeva prisegala, da je DSD njena stranka na veke vekov:

V stranki DSD bo ostala za vedno, poudarja, saj jo je začela graditi, stranka pa od nje ne zahteva, da počne nekaj, v kar ne verjame.

Se zgodi, včasih se je v imenu logike pretočnosti treba pač žrtvovati in vgrizniti v jezik. Spodaj navajam nekaj zanimivih citatov izjav ob njenem imenovanju.

Iz MMC RTV SLO:

“TRS vstopa znotraj ZL-ja v novo obdobje, v proces preoblikovanja ZL-ja v enotno stranko, zato so potrebne vsaj delne spremembe tudi v TRS-u,” je pojasnil Hanžek.

Samopojasnilo nove predsednice TRS, objavljeno na Facebooku:

Violeta Tomić, kandidatka za predsednico TRS: “V TRS sem prestopila zato, ker se v državnem zboru ukvarjam z ekologijo in kmetijstvom ter imam v tej stranki za to delo podporo. Iz DSD sem izstopila 10. marca in 12. marca 2015 postala članica TRS. To, da bivša podpredsednica DSD kandidira za predsednico TRS, dokazuje to, da je ZL povezana in pretočna ter da se koalicija počasi združuje v eno, močno stranko.
Če me bodo danes izvolili, bom to odgovornost prevzela in bom dobra predsednica. Če me pa ne bodo izvolili, bom s svojim delom nadaljevala kot poslanka ZL in kot članica TRS-a.”

Žnidaršičevo začudenje via Delo:

Predsednik DSD Franci Žnidaršič je nad odhodom Tomićeve iz njegove stranke presenečen. »Pred nedavnim nam je sporočila, da odhaja v bolj vzpodbudno okolje in to je vse. Očitno so ji v TRS-u ponudili to mesto in je uresničila svoje ambicije, čeprav tega doslej v DSD ni izražala,« pravi Žnidaršič.

Rezimirajmo: težko bo držal pretočen argument, zapisan v medijskem komunikeju TRS-a, da sta izvolitev (!) in izjava (!) usklajeni s koalicijskimi partnerji ZL (»Z izjavo in izvolitvijo Violete Tomić se strinjajo tudi koalicijski partnerji Združene levice, ki vidijo v tem krepitev sil povezovanja znotraj Združene levice«). Kajti če pustimo nenavadno vmešavanje v avtonomijo drugih strank ob strani, velja, da je DSD nesporno eden od treh partnerjev in zato vsaj v svojem začetnem delu ni moglo držati, da je dejanje prehoda Tomićeve z ene na drugo funkcijo bilo usklajeno z njenim predsednikom Žnidaršičem. Če slednjemu pač verjamemo na besedo.

Sicer pa, če je pretakanje res nova slovenska politična vrlina v ZL, morda lahko pričakujemo, da bo Luka Mesec v kratkem postal predsednik DSD, njen predsednik pa bo prevzel vodenje IDS.

P.S. Da ne bi moje kritične osti kdo razumel kot mazaško dejanje iz politične pristranosti navijanja za kakšno drugo opcijo, namesto zgolj kot čudenje nekonsistenci domače politične folkloristike, je tu pojasnilo. Bil sem član vstajniške stranke Solidarnost, iz nje tudi izstopil zaradi narcisistične kakofonije po tistem, ko sem – med številnimi drugimi pomisleki – namesto sodelovanja (ki ga je ves čas predlagala Solidarnost), in to vsaj eno leto v času vstaj in nato v času trojnih volitev, spremljal zavračanje ideje povezovanja in nezrelo, egocentrično segmentiranje drugih vstajniških strank: DSD, TRS in IDS. Pri čemer je največ samozagledanosti pokazala IDS. Vstajniški moment se je potem izgubil, prevladala in zmagala je socialistična agenda. Zato komaj čakam, kdaj bo prišel napovedani dan, ko bo ZL postala ena stranka.