Po tistem, ko je jeseni 2014 družba Dober Večer na čelu z Urošem Haklom in Sašom Todorovićem kupila Večer, se je zdaj njena hčerinska družba Večer Revije, verjetno ustanovljena prav za ta namen, po maratonskem prodajnem postopku odločila podpisati pogodbo o nakupu 44 blagovnih znamk, včasih znanih blagovnih znamk Dela Revij.
Govorimo o revijah, kot so Jana, Lady, Obrazi, Stop, Smrklja, Naša žena, Kih, Radar, Eva, Rože in vrt.
Ob vseh peripetijah, menda že dogovorjenem nakupu z Bojanom Požarjem in njegovo Lanaka Media, ki pa je padel v vodo lani, ko se je od novinarja odvrnil njegov pridobljeni finančni partner v projektu, Joc Pečečnik, kasneje pa denar preusmeril v lastništvo Janševega medijskega upa, Nova24tv, se poraja več dilem okoli Večerovega manevra. Hakl je odločitev neotipljivo komentiral:
“Vrnitev palete tako priznanih revij bralcem je naravna in družbenoodgovorna odločitev za Večer kot založnika najstarejšega dnevnika v Sloveniji. Prepričani smo, da je možno vsaj najpomembnejše znamke ponovno oživiti, bralci teh revij si zaslužijo, da jim jih vrnemo v obliki, kot so je bili navajeni leta in leta. To bomo storili v najkrajšem možnem času, pri čemer bo strategija postavitve teh znamk na trg dvojna: bodisi z lastnim založniškim programom bodisi s podeljevanjem licenc za izdajanje teh znamk drugim založnikom. Konkretni načrt imamo, ko ga bomo začeli izvajati, bo javnost o tem obveščena,” pravi ob tem direktor in solastnik Večera Uroš Hakl.
Kaj si lahko o nakupu blagovnih znamk mislimo po tistem, ko so že nakup Večera nekateri pospremili s polno sumničenji. Jože P. Damijan je npr. julija 2014 zanimanje Hakla in Todorovića do medijev opisal kot »ljubezen pedofilov do njihovih žrtev«:
Zgodba okrog prodaje Večera je smrdela že ves čas. Tisti, ki so bližje zakulisju te zgodbe, so že precej časa vedeli, da bo Večer na koncu pristal v rokah lobista in odslovljenega direktorja oglaševalske agencije Pristop Uroša Hakla in nekdanjega predsednika uprave nasedle družbe T-2 Saše Todorovića. Treba je le bilo v igro privleči še dva ponudnika, da bi prodaja navzven izgledala transparentno in da bi na koncu lahko zmagal ponudnik z “boljšo” ponudbo. Čeprav je ponudil polovico manj denarja od neizbranega ponudnika.
O “lažirani igri” veliko povesta dva zadnja detajla. Prvič, po pisanju portala MMC Rtv SLO, neizbran ponudnik, agencija Odmev, za katero naj bi stal tudi kitajski kapital družbe Poly Real Estate Group, ki naj bi bila pripravljena v Večer vložiti dva milijona evrov, je “želel vsaj 24 ur, da dobi zagotovilo, da ta denar bo, kar pa je bilo po informacijah Večera za Delo preveliko tveganje“. Mar bi se Hakl in Todorović, ki sta ponujala polovico manj, splašila, če bi morala čakati še en dan dlje?
In drugič, regulator medijskega trga, ministrstvo za kulturo, se je na novega kupca Večera odzvalo nenavadno pozitivno in njemu ter podjetju Astraea 2. julija izdalo soglasje: “Ministrstvo je na podlagi pridobljenih podatkov pri Agenciji za trg vrednostnih papirjev RS in vpogleda v javno dostopne podatke ugotovilo, da ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje soglasja, zato ga je obema družbama 2. julija tudi izdalo.” In dodalo, da v postopku izdaje soglasja ne smejo presojati, ali je potencialni vlagatelj tudi sposoben vodenja, upravljanja ter strateškega razvoja medijske hiše. “Ne glede na to pa ministrstvo pričakuje, da se novi lastnik družbe Večer, še zlasti v zaostrenih razmerah na domačem medijskem trgu, dobro zaveda svoje velike odgovornosti za prihodnost časnika” (Vir: MMC Rtv SLO). Zanimivo je, da isto ministrstvo ni bilo tako liberalnega mnenja nekaj let pred tem, ko ni hotelo izdati soglasja takratnemu kupcu Večera 3Lan iz Murske sobote.
Višina kupnine ni znana, ugibalo se je o enem milijonu evrov, a najbrž je bila manjša. Približno toliko, nekaj manj kot milijon, je stal tudi Večer. Dejstvo je, da sta nova lastnika v zadnjih dveh letih v svoji hiši tudi odpuščala: novinarje, dopisnike, fotografe in druge. Če želita resnično družbenoodgovorno, kot obljubljata, zagnati nekatere revije s starim imenom, bosta naletela na dve težavi: prva je nesporno, da so nekatere, menda kar 13, začele izhajati pod drugim imenom, za njih so izumili izraz klonirane revije, dozdajšnji izdajatelj, družba Salomon, se ni odločila za nakup. Slovenski trg pa je nedvomno zelo majhen po kupni moči.
Naslednji težavi sta investicijski in kadrovski. Če je bil Večer kupljen na kredit, je skoraj nemogoče verjeti, da se podobno ni zgodilo pri nakupu blagovnih znamk. To lahko pomeni še več racionalizacije v delovanju obstoječe družbe in morda tudi odpuščanj – ni posebej verjetno, da bi se Haklova napoved o podeljevanju licenc za izdajanje znamk drugim založnikom uresničila, bila uspešna oziroma da je bil nakup izpeljan s tem namenom.
Zanimivo bo spremljati, katere od njih se bosta lastnika odločila zagnati najprej in še bolj, kje bosta našla novinarje. Popolnoma možno je, da se bo Večerov novinarski in uredniški kader moral preusmeriti še v popoldansko pisanje v lahkotnejše revije in si s tem zaslužiti plačo.
Več:
https://vezjak.com/2015/02/28/izcrpavanje-vecera-in-njegovi-opazovalci/
https://vezjak.com/2015/05/13/jager-o-lobisticnem-lastniku-vecera-in-obcutkih-prostitutke/
https://vezjak.com/2015/05/17/pronet-ali-o-tem-kdo-kupuje-nase-paradne-casopise/
https://vezjak.com/2015/08/29/kako-se-vecerovi-novinarji-z-lastnikom-pogovarjajo-o-prihodnosti/
Filed under: mediji Tagged: Delo revije, Jana, Lady, nakup, Sašo Todorović, Stop, Uroš Hakl, Večer Revije
