Vest o smrti Tomaža Pandurja ima zgolj šest kratkih stavkov. In čeprav so večinoma mediji danes, ko nas je iz Makedonije dosegla tragična novica, že poročali tudi o vzroku smrti, so se pri Slovenskih novicah odločili za senzacionalistični pristop nec plus ultra: sebe so odločili promovirati kot skoraj ekskluzivnega razkritelja, ki ve, kaj se je zgodilo.
V zgornjem zajemu zaslona je celotna vest. Pritegnitveni agendi iskanja pozornosti sledi nadnaslov (»Šokantna vest«), nato osrednji naslov (»Razkrivamo, kaj je bilo usodno za Tomaža Pandurja«), potem pa šest kratkih stavkov, od katerih nam drugi po vrsti na kratko pove, da je bil za Pandurja usoden srčni infarkt:
Slovensko in širšo javnost je pretresla vest, da je med gledališko vajo za predstavo Kralj Lear v narodnem gledališču v Skopju umrl cenjeni gledališki režiser Tomaž Pandur. Kot poroča tportal.hr, je bil zanj usoden srčni infarkt.
Kompozicija in vsebina vesti razkrijeta, da novinarjem nikakor ni šlo za to, da bi želeli na tematski in ekskluziven način poročati o vzroku smrti – na kar tabloidno namigujejo v naslovu, nakar namesto pričakovane ekskluzive dobimo omembo hrvaškega portala kot vira informacije. Vzrok je nato navržen čisto mimogrede, naslov pa je teaser na prvo žogo, ki naj pritegne šokirano bralstvo.
Vsaj ob tragičnih novicah bi smeli pričakovati, da novinarjem za trenutek zastane pero in se pietetno vprašajo o svojem poslanstvu, zahtevanih profesionalnih standardih. Kaj, če bi za to mejo enkrat le postavili vsaj smrt kot ultimativni dogodek, kjer nam preprosto mora iti za človeka, za človečnost in etični odnos. Sicer bodo preveč spominjali na trgovce s smrtjo, postavljene v čakalno vrsto v pričakovanju novih in novih krst.
Filed under: mediji, rumeno, spletni medij, časopisi Tagged: Slovenske novice, smrt, Tomaž Pandur
