“Naša občina je polna nadomestljivih kadrov”

Znana de Gaullova misel pravi: pokopališča so polna nenadomestljivih kadrov. Mariborska bi se lahko glasila: naša občina je polna nadomestljivih.

Pred nekaj meseci je bil g. Damjan Lah obsojen zaradi zlorabe položaja pri najemu stavbe za NPU na eno leto pogojne kazni zapora s preizkusno dobo petih let.

Maja letos bo spet, čez nekaj dni, postal direktor mestne uprave Maribor. Razlog: župan Andrej Fištravec je spet izgubil zaupanje. V sedanjega direktorja Darka Frasa. No, v Laha, ki je to funkcijo že opravljal pri njem, ga je spet pridobil: ta je zaslovel  po tem, da je razglasil skorajda bankrot mestne občine in napovedal stroge reze v socialo in kulturo, s tem pa izzval splošni nemir, ki ga je nato župan hitel na vse kriplje blažiti in odkrivati, da bankrota ni.

Ne gre spregledati, da si je za zaupanje mariborskega župana treba močno prizadevati. Ko ga je konec novembra sodišče obsodilo in mu poleg že omenjene kazni izreklo tudi štiri leta prepovedi opravljanja poklica, »Lah na razglasitev sodbe ni prišel, sodišče mu je nato kljub vztrajnosti neuspešno najprej vročalo zapisnik izreka sodbe, nato pa še samo sodbo. Nazadnje so mu sodbo le vročili – po poročanju Dnevnika prek objave na sodni oglasni deski.«

Fištravču in njegovi štiriperesni ekipi se lahko namreč prikupite ne le, kot se zdi, če ste obsojeni, ampak če obenem obvladate vse finese izmikanja sodišču, tudi s pomočjo Interpola. To je kvalifikacija, nujno potrebna za opravljanje odgovorne funkcije na mariborski občini:

Ker ga na razglasitev ni bilo, so sodbo poslali na vse njegove prijavljene naslove, iskali pa so ga tudi s pooblaščenimi vročevalci.

Vsa pošta, ki so jo Lahu poslali z okrajnega sodišča, se je vrnila z oznako, da je ni dvignil, prav tako ponovno nista bila uspešna pooblaščena vročevalca. Vmes je bil na službeni poti v Nemčiji in Bosni, a naslova ni sporočil. Prek Interpola so od bosanskih kolegov želeli preveriti informacijo o resničnosti njegove službene poti, a neuspešno.

Na sodišču so tako ocenili, da se Lah vročitvi izmika in izkoristili možnosti vročanja s pritrditvijo na sodno oglasno desko.

Drži, po uspešnem dolgotrajnem izmikanju je kazenski pregon zastaral, pravnomočno obsodba ne bo zapisana. Pa vendar počasi postaja jasno, kakšne kvalifikacije mora izpolnjevati direktor, da mu bo župan zaupal. Sodeč po aktualnem naslednje:

(a) zelo zaželeno je, da je ovaden (to je bil tudi Fras), še bolje je, če je obsojen;

(b) zaželeno je, da ima bogate izkušnje z izmikanjem sodiščem in z zastaralnimi roki;

(c) absolutno mora zagovarjati radikalne reze v proračun in presoditi, da je Maribor bankrotiral – tudi če ni. (Morda je, ampak komu mar.)

Zaupanje über alles

Ko se je te dni Fištravec odločil znebiti Frasa, je znova opletal s svojim najbolj priljubljenim argumentom o »izgubljenem zaupanju« – ta je seveda tako zelo hipetrofirano subjektiven, da z njim najlažje in brez dodatnih pojasnil enostavno prekrijete tiste prave, neizrečene razloge.

V komunikeju za javnost so besedo »zaupanje« županovi uporabili kar petkrat, po lastni navedbi pa je glavni Frasov greh bilo laganje, bolje rečeno zanikanje, češ da si ne dopisuje z nekim novinarjem s pomočjo SMS sporočil. Župan namreč ugotavlja, da si je; na delu je brezmejna grešnost komuniciranja z zunanjim svetom, sploh z mediji.

Če primerjamo razloge, zaradi katerih izgubite zaupanje, s tistimi, s katerimi jih je Lah pridobil, zasije v popolni bedi vsa širina zlorabe in manipuliranja z označevalcem, ki ga je Fištravec dodobra izkoristil že pri številnih zaposlitvah , znova »na osebno zaupanje«. Skratka: še vedno velja pravilo, da je treba takoj pristriči z ušesi, ko z njim javno utemeljuje svoje odločitve, na kar sem že opozoril v primeru predčasnega odhoda podžupanje.

V istem komunikeju je ob navedeni izgubi zaupanja zelo simptomalen še naslednji avtoritativni poudarek v poduk Frasu (slovenščina je manj avtoritativna):

»V kolikor se je kdo zanašal na dejstvo, da kljub temu, da je to že četrti direktor MU MO Maribor, to ne pomeni, da je nenadomestljiv in zaradi tega varen pred razrešitvijo.«

Drži, Fras je bil že četrti Fištravčev zamenjani direktor na tem mestu – že skoraj perverzno pa je, da okoliščino, ki jo je sam proizvedel, namreč njihove menjave, pripiše kot graje vreden motiv drugemu, v tem primeru Frasu. V smislu: nihče naj si ne domišlja, da ne bo zamenjan. Če upoštevamo javno skrivnost, da noben ne zdrži z ekipo, ki vodi župana in občino, si zlahka predstavljamo ponovljeni argument pri deseti zamenjavi direktorja. Ta bi se lahko glasil: »Če se je kdo zanašal na dejstvo, da je že deseti direktor, to ne pomeni, da je nenadomestljiv«. Lahko bi dodali, da je trenutno nadomestljiv edinole Lah. Z Lahom samim.

Ob vseh teh silnih odhodih in menjavah ljudi ob županu je zabavna sleherna odsotnost samokritike: Fištravcu se nikjer niti za trenutek ni zdelo vredno pomisliti, kaj šele omeniti, da je morda kaj narobe z njegovimi presojami ob iskanju in imenovanju direktorjev, vedno so vsega krivi slednji. In ja, njegova zmagovita štiriperesna ekipa iz ozadja, do podrobnosti opisana v številnih Večerovih člankih, ves čas ostaja kot edina nezamenljiva…

Nesnažna nezrela demokracija

Že osmega januarja letos sem se ob zgornjih zadregah spraševal ob dejstvu, da so Laha takrat imenovali za predsednika nadzornega sveta občinskega podjetja Snaga. Še pred tem, kot rečeno, za direktorja mestne uprave in celo vodjo županovega kabineta.

Fištravec je svoje zaupanje vanj gradil na naslednji obrambi in postopke proti Lahu kot direktorju mestne uprave in predsedniku nadzornega sveta občinskega podjetja opravičeval takole:

Za mariborskega župana to dejstvo ni sporno, saj meni, da je v stanju demokracije, v kakršnem je Slovenija, zanj negativna referenca zgolj pravnomočna obsodba. “Tudi v primeru moje ovadbe, bi v normalni demokraciji to bilo dovolj, da bi človek odstopil z javno pomembnega položaja. V nerazviti demokraciji, kjer se policija, tožilstvo in sodišča uporabljajo za politično obračunavanje, pa temu žal ni tako,” je dejal Fištravec.

Lah je takrat sicer priznal, da je bila njegova odločitev za prihod zaradi omenjene preteklosti težavna, a da je svojo moralno in etično držo z odstopom z mesta generalnega sekretarja že pokazal. S tem pa, je zatrdil, nikakor ni priznal svoje krivde, pač pa je organom pregona omogočil, da opravijo svoje delo.

Župan je izhajal iz argumenta o nezreli demokraciji: v njej ni treba odstopati ali se odpovedati kandidaturi za kakšno funkcijo zato, ker demokracija itak ne deluje. Če bi, bi odstopil celo sam.

Zato je edino merodajen kriterij pravnomočna obsodba. Ko si obsojen, si neprimeren. Če nisi, si vedno lahko žrtev pravosodnih organov in organov pregona.

Lahovo skrivaštvo je lep primer čistega, tako rekoč popolnega demantija: do pravnomočne obsodbe ne bo prišlo zaradi taiste nezrele demokracije, v kateri župani branijo svoje izbire, ki se izmikajo dvigu sodbe. Po kateri je Lah obsojen na enoletno pogojno zaporno kazen s štiriletno prepovedjo opravljanja vsakega poklica, ki predstavlja izvrševanje javne funkcije.

Izpade, da je glavni generator nezrelosti demokracije pravzaprav županova fiktivna teza o nezreli demokraciji, ki že po sebi zveni kot teorija zarote. V skladu s katero vedno lahko rečete, da policija, tožilstva in sodišča rovarijo proti tebi, nedolžnežu. Kot je to počel in še počne njegov predhodnik Franc Kangler.

Takrat sem ugotavljal, da je bi osnovno vprašanje moralo biti, kdaj bo Lah, slovenski »najboljši kader«, kot ga je imenoval Fištravec ob imenovanju, razrešen kot šef Snaginih nadzornikov. Da ne bomo ugotavljali, kako nezrela je mariborska občina tudi na tej točki svojih nehigieničnih dojemanj demokracije. Toda ne, zdaj je spet v sedlu, vrača se kot vsega zaupanja vreden kader še na mesto direktorja. In verjetno se zaveda, da prihaja na občino, kjer so vsi čez noč hitro zamenljivi.

Več:

https://vezjak.com/2016/01/08/mariborska-zgodba-o-nezreli-demokraciji/

https://vezjak.com/2015/12/29/igra-zaupanja-odstop-mariborske-podzupanje/

https://vezjak.com/2014/11/06/fistravcev-druzinski-klub-je-nasa-stvar/