V iskanju veleizdajalcev: Bobovnikovi vojaki

Bobovnikovi Odmevi so 19. maja gostili g. Aleša Hojsa in g. Milana Butaro – po vložitvi ovadbe zoper predsednika države Milana Kučana so menda na ta način želeli »naliti čistega vina« o tem, koliko orožja je Teritorialna obramba imela v času osamosvojitve oziroma razorožitve, kakšno je bilo to orožje in koliko ga je ostalo.

Uredniki so presodili, bi lahko sklepali, da prihaja do različnih ocen in presoj, zato so, kot so dejali v prispevku, našli predstavnika »dveh veteranskih organizacij« in ju soočili.

Ker bi gledalci vsekakor opazili, da se nekatera imena gostov kar ponavljajo, Bobovnik ni mogel kaj, da ne bi posebej pojasnil, da so »po dnevu premora v studio spet povabili g. Aleša Hojsa iz VSO-ja« – kajti res je šlo za zelo kratko pavzo. Upati je, da si je gospod dodobra spočil. Občutku, da se širši Janševi krogi osamosvojiteljev zelo pogosto pojavljajo v programih nacionalke, se zadnje tedne pač ni mogoče izogniti. Sploh ne po včerajšnjem izjemno pikantnem enournem pogovoru s Tonetom Krkovičem na prvem programu.

Kratica VSO je bila samoumevno pridodana – očitno je voditelj presodil, da jo Slovenci dodobra poznajo. Na drugi strani je Miha Butara bil predstavljen kot nekdo, ki je »takrat vodil Teritorialno obrambo v Ljubljani in potem vrsto red načeloval častniški organizaciji Slovenije«. Bobovnik je oba gosta uvedel z nenavadno prošnjo; zahteval je, da se obnašata po vojaško:

»Eno samo željo imam nocoj, da sta vojaka, poskušajta biti vojaka, ko gre za odgovore, sekunde in pojasnila.«

Čeprav smo moderatorjevega ustavljanja sogovorcev že standardno navajeni, včasih na res nepričakovanih točkah, so to pot prispevek začeli z izvenserijskim prijemom: prikazali so infografiko, za katero je Bobovnik celo odkrito povedal, da jo bo eden od povabljenih videl prvič, drugi pa jo že dobro pozna, s čimer je oba sogovorca postavil v izrecno neenakopraven položaj. Nato se je obrnil k Butari kot prvemu in ga izzval:

»Najprej bova videla, g. Hojs, tale seznam že poznate, vi, g. Butara, ga vidite prvič. Koliko orožja  je takrat imela Teritorialna obramba? So to po vaše pravi podatki?«

Pričakovano Butara, ki je imel le dve sekundi časa, da si ogleda podatek, ni mogel suvereno odgovoriti na začetno vprašanje, neposredno postavljen v kot in soočen z virom, ki je pravzaprav nastal v Janševih laboratorijih in s katerim je že minuto kasneje mahal Hojs v studiu. Po repliki o tem, da težko sodi in da se v celoti ne strinja z zapisanimi podatki, je Bobovnik vrtal dalje, spet pri njem:

»Kaj je po vaše narobe, g. Butara? Rekli smo, da se bomo pogovarjali po vojaško. Kaj ne drži?«

Izsiljeno »vojaški« odgovor na zahtevan komentar številk, ki jih vidite prvič, je s strani Butare bil: napačna je skupna številka 100.000 dolgocevnega orožja, je med drugim dejal. Ker je malo prevelika. Nato je voditelj prešel k novemu izzivu:

»Naslednje vprašanje: koliko orožja je bilo že pred 15. majem v varstvu jugoslovanske armade in koliko v teritorialnih skladiščih. Vi pravite, g. Hojs, okoli 15 odstotkov, g. Butara je bliže 80 odstotkov.«

Hojs je pojasnil, da je bila v rokah TO okoli 80 odstotkov (v trenutku razoroževanja), medtem ko je Butara mislil prav nasprotno (da je bilo v varstvu jugoarmade večina, tj. 80 odstotkov). Na tej točki pogovora je sledilo nekaj, ker je bilo očitno pripravljeno presenečenje – Hojs je začel razkazovati knjigo Veleizdaja Slovenije, izdano pred približno šestimi leti, v kateri je menda ravno pred tem odkril nekaj »škandaloznega«, povezanega z Butaro. Odprl je stran z dokumentom v knjigi, ki naj bi dokazoval, da je ta že 15. maja 1990 vedel za ukaz o razorožitvi, ki ga je 16. maja razposlal štabom TO in vsem eksplicitno naročil, da tega ne sporočajo naprej.

Butara je, nekoliko presenečen, zanikal, da bi bil takrat poveljnik TO, za listino, s katero je mahal Hojs, pa dejal, da je »lažen dokument«. In na koncu zaključil: »Moram reči, da je ta knjiga knjiga laži. In ne morem nič drugega reči.«

Po tem je bilo vsega hitro konec. Po Bobovnikovi zaslugi:

»Gospoda, o orožju smo se namenili govoriti, o orožju sem želel naliti čistega vina, nismo prišli čisto nikamor. To knjigo pa resnično, prosim, preberita si, ko bosta odšla od tu, iz studia, in prosim uskladita številke…«.

Njegova pokroviteljska gesta je bila enkrat več nekorektna: tako kot je pogovor začel s podatki iz knjige, ki je sogovorec ni poznal, ga je zaključil z napotilom, da si knjigo prebere. Za nameček je nasvet nesmiseln za drugega gosta, Hojsa, ki jo je prinesel s sabo in dokazoval, ne le z označevalnimi lističi, zataknjenimi na njenih straneh, da jo je prebral.

Moderatorjev pristop z vsemi prekinitvami in zahtevami po »vojaškosti«, pri katerem se je res trudil biti uravnotežen na obe strani, ni obarvala zgolj nespoštljivost. Že sama vsebinska struktura, ki je narekovala koncept prispevka, je bila favorizirajoča in pristranska. Bobovnik ni zgolj porušil izenačenega položaja sogovorcev s tem, da je opletal z infografiko, za katero je jasno vedel, da podatkov na njej ena stran ne bo poznala (»ta seznam vidite prvič«), temveč je v svojem vsebinskem izhodišču upošteval en in samo en vir – tistih, ki se trudijo iskati veleizdajalce.

S tem se je priklonil Janševemu memorandumu o veleizdajalcih, ga nekritično hipostaziral in od drugih zahteval, da ga demantirajo. Težko rečemo, da je dokumente tega vira naredil za verodostojne v neposrednem smislu, v posrednem pač.

Tudi zaključni pokroviteljski ukor obema gostoma, nekam vojaški, moramo zato razumeti kot izraz neke zadrege. Po eni strani je z apelom »znova preberita knjigo« slednjo spet napolnil z določenim kreditom, jo naredil za vredno branja, tako rekoč reklamiral, po drugi je skozi ujeto ekvidistanco, ko se je moral pretvarjati, naj jo prebereta oba (Hojs je res ne rabi), zgolj poskušal prikriti dejstvo, da je njegova podlaga za v tistem hipu končano razpravo bila maksimalno pristranska.