Dnevnikova rubrika sledi nadvse razširjenemu žanru reciklaže, tj. rubrike tipa »Rekli smo«, ki bi jo lahko kategorizirali v dve podskupini – na tisto, kjer nam ponudijo zgolj citat znane (ali manj znane) osebnosti v nekakšni izjavi dneva, brez sleherne komentatorske razširitve, in tiste druge, ki ga poskušajo komentirati. Nekateri tiskani mediji (Delo, Dnevnik, Večer..) re-citirajo izjave iz svojih člankov istega dne, običajno na naslovnici, da bi čemu dali poudarek. Dnevnikova rubrika sodi med tiste, kjer citirajo druge.
Tokrat so pri ljubljanskem časopisu povzeli Franca Kanglerja in njegov intervju za Demokracijo:
»Konec koncev samo eno sonce sije nad Slovenijo in samo eno sonce greje Slovenke in Slovence. In to sonce ne pozna ne »malega« in ne »velikega« človeka, prav tako ne ločuje levega od desnega. Sonce z enako močjo greje vse in želimo si, da ta enakost v prihodnje obsije vso Slovenijo.«
Rubrika želi biti objektivistična, tako domnevam, brez minimalnega komentarja. Citat je opremljen s podnaslovom, ki vsebuje tri elemente, ime izjavljalca, medij, ki ga je objavil in zelo kratek opis poudarka iz izjave, čemur nato sledi nekoliko daljša kontekstualizacija citata, brez sleherne hermenevtike ali poskusa presoje. V tem primeru:
Franc Kangler, politik, v reviji Demokracija o malih in velikih ljudeh, enem soncu in obsijani Sloveniji
***
Če so za predsednika vlade moteče poteze »malih« ljudi iz sindikata migrantov, je povedal Kangler, člani Nove ljudske stranke jasno in glasno sporočajo predsedniku vlade, da bo NLS tista, ki bo zmeraj stopila v bran pravicam »malega« človeka, saj, kot pravi Kangler, če ne bi bilo »malega« človeka, ne bi bilo Slovenije. Leta 1991 je bil, po njegovem prepričanju, prav »mali« človek v Sloveniji tisti, ki je državo pripeljal do samostojnosti in mednarodnih integracij, zato si želijo, da se v Sloveniji spoštuje tako »mali« kot »veliki« človek in se končno začne spoštovati načelo enakopravnosti.
Ob vsem se mi je porodilo nekaj naslednjih dilem; navajam jih v posamičnih razdelkih.
Vprašanje smisla
Osnovni namen navedkov v rubrikah tipa »Rekli so«ali »Izjava dneva«, razpršenih po vseh medijih enakomerno, je bržkone enostaven in v svoji enostavnosti verjetno tudi nereflektiran: obveščanje vseh vrst javnosti s poudarkom, ki se je uredniku zdel zanimiv. Toda zaradi česa?
Hrbtna plat tega osnovnega motiva novinarskega poslanstva je, da lahko v tak motiv stlačite in z njim legitimirate vse: protagoniste, ki si ne zaslužijo posebnega obveščanja, misli ali stališča, ki niso pomembna ne zaradi njih samih niti zaradi izjavljalca, ali medij in katero drugo okoliščino, na enak način nevredno pozornosti. Treba je imeti pred očmi, da tovrstni citati na koncu, hote ali nehote, služijo predvsem reprodukciji osnovnih političnih in družbenih razmerij, ohranjanju in medijskemu legitimiranju izjavljalcev, institucij, politik. Zdi se, da lahko hitro obvisijo v zraku, da je ob odsotnosti pravega smisla njihov edini smisel ravno to: reciklaža teh razmerij.
Vprašanje kriterija
Problematičen je že kriterij, torej uporabljeno merilo, urednikom ponujeno kot osnova za izbiro avtorja, njegovih izjav in izbranih kontekstov. Je ta določen na podlagi aktualnosti – in spet, kaj determinira družbeno aktualnost, če ne medijska aktualizacija? Nevarnost krožnega premisleka in z njo povezano samolegitimacijo je mogoče zaobiti samo s tem, da so izbire smiselne na nekem drugem nivoju, da niso same sebi namen, da je odločilna vsebinska dimenzija. Pri Dnevniku je zaznati, da vprašanje kriterija sledi principu uravnoteženosti na vseh nivojih: citirati akterje na levi in desni, korektne in nekorektne izjave, medije vseh političnih barv. Princip uravnoteženosti je v opreki s principom vsebine. In le zato se lahko zgodi, da se v nekem resnem, levo usmerjenem Dnevniku znajdejo Kangler, Demokracija in neka prazna, bebavo-patetična domislica o enem soncu, ki greje vse Slovence.
Po drugi strani nekateri desni mediji v reciklaži izjav zlahka najdejo smisel in edini kriterij: poveličevanje »naših«, pljuvanje »njihovih«.
Vprašanje reprodukcije napačne vsebine
Nedoločenost in nedoločljivost smisla citacij ali odsotnost prepoznavnega kriterija lahko včasih dopolni še vprašljivost reproducirane izjave. Kot rečeno, lahko vprašljivost detektiramo na več nivojih. Če je npr. vsebina izjave bebava, vodi do idiotizacije medijskih uporabnikov (ali državljanov) in je že iz tega razloga v nasprotju z novinarskim načelom obveščanja javnosti: naloga medijev evidentno ne more biti prvo.
Vsebina je lahko nadalje netočna, žaljiva, diskreditacijska, manipulativna. Zato smo spet pri prvem kriteriju: vsebinsko netočne informacije so v obliki citacij, če so uredniško načrtovano neopremljene s komentarjem, kar se dogaja pri Dnevniku, najmanj nesmiselne, lahko pa tudi škodljive in nevarne.
S tem prihajam do ključnega poudarka, ki mi je zmotil pri Kanglerjevem citatu, in v tej čisto konkretni zadevi velja za novinarsko srenjo v celoti: žalostno je, ko politiki brez ustrezne komentatorske spremljave uspevajo razširjati svoje manipulacije in verbalna rokohitrstva, po drugi strani pa na njih na noben način, v absoluten smislu, opozoriti.
Prav na tej strani sem že dvakrat pisal o nedopustnosti Cerarjeve diskreditacije, povezane z »malimi ljudmi«. O njenih posledicah in novinarski zagati. Pri Kanglerju je stvar drugačna: izraz »mali ljudje« je dekontekstualiziral, mu pripel drugačen pomen – v resnici takšnega, kot ga lahko najdemo v slovenski inačici Wikipedie: kot označbo za posameznika brez pomembnega družbenega položaja, vpliva in premoženja. Kot »navadnega« državljana, slehernika.
Ni treba pojasnjevati, da je v Cerarjevem kontekstu izraz »mali človek« meril na značajsko majhnost tistih, ki so v koaliciji kritizirali odločitev predsednika parlamenta, ne na kakšen družbeni ali socialni položaj. Ravno zato se je, bizarno, premier kasneje popravil in izraz zamenjal za »male osebnosti«.
Kanglerju je uspelo s pomočjo kontekstualne manipulacije, pri kateri mu je šlo na roko dejstvo, da ima izraz »mali človek« v njegovi interpretaciji daljšo in bolj sprejeto javno recepcijo, predsednikove besede zmanipulirati na način, da so videti kot napad na slehernega državljana, z apeliranjem na njegove pravice. Še več, ker je bilo ravno to do onemoglosti ponavljano osnovno sporočilo ustanovnega kongresa njegove Nove ljudske stranke, češ »zavzeli se bomo za malega človeka, ki ga Cerar zanemarja«, je medijski greh s tem postal še večji: podali so se v reciklažo ideje, na kateri je manipulativno utemeljen osnovni programski poudarek nove stranke, ne da bi državljanom to dejstvo vsaj poskusili pojasniti. Kajti tako kot je sporadično nastala stranka, je morala manipulativno nastati tudi elementarna retorična utemeljitev zanjo: ta vlada je proti malim ljudem, mi jih bomo branili.
Več:
Slovensko državo vodi dveletni otrok. Pravi zunanji minister
Filed under: mediji, časopisi Tagged: dnevnik, Franc Kangler, rekli so
