Tarča in njene strokovne napake

Zadnja Tarča z naslovom »Zarota molka v belem« je predvidljivo govorila o aferi Zimmermann – šokantni dih in žile jemajoči zgodbi, ki jo je ekskluzivno razkrila novinarka TV Slovenija Eugenija Carl pred tedni in že nekaj časa dnevno polni medijski prostor. Vključno z vsemi dodanimi fotografijami in posnetki ženskih nog pred in po krvožilnem posegu razvpitega zdravnika in kirurga.

Nanjo sem postal pozoren predvsem zaradi lucidnega članka Dušana Kebra v Dnevniku – v njem je bivši minister za zdravje prepričljivo pokazal ne nekatere vsebinske hibe v stališčih nastopajočih, pa tudi v konceptualnem izhodišču oddaje.

Če pustim ob strani njegovo prepričljivo zavrnitev predsednika zdravniške zbornice, ki je poskušal problematiko proč od osebne objektivne odgovornosti preusmeriti v domnevne težave zdravstvenega sistema v tranziciji in s prstom kazal na lažni duh kolektivizma iz preteklega sistema, v katerem se izgubi sleherna profesionalnost in odgovornost, se je Keber utemeljeno zapičil že v sam naslov oddaje – »Zarota molka v belem«. Ki predpostavlja taisti obstoj zdravniških napak, zaradi katerih so ljudje v belem menda solidarni med sabo le zato, da bi jih prikrili. Ne, ne gre za to.

Njegova temeljna teza se je izkazala za točno, razen spontanega kratkega medklica g. Robide so vsi, skupaj z voditeljico Jasmino Jamnik, 54 minut neutrudno vrteli v prazno mlin iskanja razlogov tolerance do »strokovne napake«. Ves premislek se je dogajal okoli njih. Ali kot je zapisal kolumnist:

Tarča je tudi v drugih ozirih zgrešila poanto. Razen lucidne pripombe enega od udeležencev, da v primeru dr. Zimmermanna sploh ni šlo za strokovne napake, se je nato vsa razprava vrtela prav okrog njih: o tem, kako jih je treba obravnavati obzirno in nikakor z namenom kaznovanja, pač pa da se ob njih učimo in s tem zmanjšujemo možnost ponovitve. Na koncu se je zdelo, da je bilo šušmarstvo dr. Zimmermanna mogoče zaradi strahu drugih zdravnikov, ki tudi sami delajo napake ali ker jih takrat, ko o napakah hočejo govoriti, njihovi predpostavljeni šikanirajo, pa tudi zato, ker še nimamo agencije za kakovost, itd. itd.

Res strokovna napaka ali kaj drugega?

In res, Jamnikova je že v uvodnih besedah uvedla zgrešeni diskurz o »številnih strokovnih napakah«, ki kasneje ni niti za hip ponehal, o tem, da na zbornici ni nobene prijave, da so »vsi pristojni o napakah vedeli«. In seveda, kar je potem prešlo v nezgrešljivo rdečo nit razprave, zakaj so o tem zdravniki dolga leta molčali. S tem je bila usodno začrtan fokus razprave – ob drugem poudarku o tem, da na ceh nekaj prikriva.

Tarčo so zato že v najavah pospremili z ambicijo, da bo spregovorila o tem, »kaj nam o kakovosti storitev, varnosti, preglednosti in nadzoru, a tudi o celotnem slovenskem zdravstvu pove afera Zimmermann?… Zakaj so molčali zdravniki? Zakaj ga nihče ni preveril? Zakaj zdravniška zbornica ob prvih pojavih ni ukrepala bolj odločno? Zakaj zdravstvena zavarovalnica, ki je za storitve pri njem izplačala 388 tisočakov ni opravila poglobljenega nadzora? Zakaj ministrstvo šele zdaj predlaga zakonske spremembe? Zakaj je bilo na vložitev ovadbe treba čakati do zdaj? Ali bo poslej kaj drugače?«

Moja poanta je preprosta: Kebrov očitek se zdi zelo točen in tako so v oddaji, zapeljani s strani urednikov in novinarjev, tudi sami sodelujoči govoril o nečem, kar tehnično vzeto ne more biti točen opis dejanj, ki jih je izvajal dr. Zimmermann.

Prva dilema, enkrat več nedotaknjena, je že tale: govorimo o dejanjih, ki so kazniva ali ne? O tem je bilo v javnosti relativno malo pojasnjenega. Če bi vpleteni razpravljali v tej perspektivi, bi bili prej prisiljeni pomisliti na pravilnejši opis in kategorizacijo ravnanj zdravnika. Če bi pogledali v kodekse medicinske etike, bi ugotovili še kaj več.

Prvič, Zimmermann evidentno ni storil klasične strokovne napake v smislu kaznivega dejanja. Do nje pride, ko zdravnik ali kakšen drug zdravstveni delavec v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje. Podobno velja, ko zdravnik ali drug zdravstveni delavec z medicinsko izobrazbo opusti neko dejanje, pri čemer posledica ni pomembna. Ta možnost odpade.

Drugič, je morda ravnal le malomarno? Ne, ker je v kazenskopravnem smislu to oseba, ki pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke, s čimer povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje. V pojmu malomarnosti je očitno vsebovan element poslabšanja zdravja. V večini primerov svojevrstne inačice dr. Frankensteina, kot mu pravi Keber, znova odpade.

O zdravstveni strokovni napaki nadalje govorimo takrat, ko pride do nepričakovanega in nenačrtovanega dogodka, ki povzroči ali bi lahko povzročil škodo bolniku. V tem smislu je ta odstopanje od rutinskega in pričakovanega načina izvedbe zdravstvenega ukrepa. Spet lahko ugotovimo, da niti tak opis ne definira situacij, o katerih govorimo – v ravnanjih kirurga ni bilo prav veliko nenačrtovanega.

Šušmarstvo in mazaštvo, cepljeno na korist

Nič od tega, skratka, žilni specialist ni počel. Je pa izvajal nekaj drugega, sodeč po vseh medijskih poročilih: iskal je nedolžne in zdrave žrtve, jim ponudil ambulantni poseg proti plačilu, večkrat v higiensko neustreznih razmerah, in zaračunaval svojo storitev, kasneje pa preganjal paciente s SMS sporočili, če so zamujali, pri tem pa oškodoval tudi zavarovalnico in vse davkoplačevalce. No, kar nekaj časa se je tudi pretvarjal, da je kirurg in operiral brez licence, ki jo je kasneje pridobil v Nemčiji.

Spornost njegovega sistematičnega ukvarjanja s pacienti je pretežno zato povsem drugje: strogo vzeto ni v napakah, ampak v odvečnosti posegov (»operiralo se je po nepotrebnem«, je v nekem trenutku dejal predsednik zdravniške zbornice, dr. Možina), in v šušmarski ali mazaški dejavnosti, nestrokovno opravljenem delu. Med napako in rutinsko ponavljano nestrokovno dejavnostjo zaradi materialnih koristi pa je bistvena, verjetno odločilna razlika.

Nekaj podobnega bo veljalo, če se odločimo njegovo dejanje opisati kot mazaštvo – ker nekaj specialistov je pred kamerami opisalo alternativno kirurško metodo, po kateri naj bi Zimmermann zdravil, s posebnim poudarkom na tem, da niti ne zdravi po njej, da se nanjo le formalno sklicuje.

No, tudi mazaštvo je kaznivo dejanje, po 80. členu KZ takrat, ko se nekdo ukvarja z zdravstveno dejavnostjo brez predpisane kvalifikacije in pri tem odvrne bolnika od pravočasnega iskanja zdravniške pomoči. Drugi člen dodaja, da se zaradi mazaške dejavnosti kaznuje nekdo, ki »povzroči pomembno škodo na zdravju osebe, ki v postopke zdravljenja ni privolila ali ni bila sposobna privoliti«. Za potrebe razprave v Tarči pa še najpomembnejše, ne glede na to, kako bomo opisali sporno zdravnikovo početje: tudi mazaštvu ne bomo dejali strokovna napaka.

Če sklenem: v Tarči so iniciirali razpravo v napačno smer – in žal je večina gostov pri tem sodelovala. Neustrezno zdravljenje, po vsem sodeč iz koristoljubja, oziroma »nepravilno in prekomerno zdravljenje«, kot je v oddaji dejala državna sekretarka, zahtevata specifikacijo takega dejanja, ko iščemo odgovorne ali ocenjujemo reakcije ustanov ali zdravnikov. Verjetno ne bi bilo odveč, če bi v studio povabili kakšnega pravnika, če je že sodelujočim zmanjkalo znanj.

Je pa Tarča poskrbela za vsaj eno dobro plat: kar nekaj puščic je odletelo proti predsedniku Zdravniške zbornice, ki znova ni skoparil s svojo aroganco. »Koliko nog bomo še videli, preden bo odločila stanovska organizacija?« se je v nekem trenutku slikovito vprašala voditeljica.

Odgovor je lahko preprost: eksplicitno kazanje zdravljenih nog ne bo dovolj, treba je zastavljati odločilna vprašanja pravim ljudem. To pot je v oddaji prepoznavno umanjkala refleksija, o kakšni vrsti dejanj šušmarskega zdravnika sploh govorimo. In posledično obarvala in preusmerila potek in obseg diskusij.