Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga

Kaj točno nam sporoča predsednik Pahor z objavo video posnetka na svojem uradnem Facebook profilu, morda še kje, kjer se po stopnicah predsedniške palače sprehodi s svojim sinom, oblečenim v bolnišnična oblačila in z obema rokama v mavcu? Če so ene v mavcu, so druge v žepih:

Zapis na predsednikovi uradni Facebook strani

Ne vemo točno: morda je najbolje začeti z možno razlago, da nam promocijsko ponuja še eno podobo. Podobo simpatičnega očeta. »Tastarega«. Še eno v vrsti multipliciranega imaginarija, s katerim je dejansko začel svoj zmagoviti pohod v predsedniški kampanji leta 2012. Katere zaščitni znak je postal princip »jaz sem eden izmed vas« – Pahor se je hitel dobesedno preoblačiti v oblačila svojih državljanov v okviru projekta, še ne čisto zaključenega, s katerim želi malim ljudem zgolj pomagati. In slišati, kaj si mislijo o državi. Ker menda tega sicer, če se jim ne približaš kot enak enakim, ne povedo. Naj spomnim, ker je treba vedno znova: bilo je po tistem, ko je predčasno in porazno zaključil svoj projekt vodenja slovenske vlade.

Čeprav smo predsednika že videli v razposajenih stanjih, v mladostni pivski druščini sredi Laškega, poplesavajočega in preštevajočega »male miške« na maturantskem plesu ali navdušenega tinejdžerskega voznika katrce s svojim sinom, je zadnji posnetek  v svojem žanru vendarle nekaj posebnega.

Na njem se ob Luki, »znanem obrazu slovenske skejt scene«, kot so dejali v Slovenskih novicah, prešerno nasmejan sprehodi po prostorih svojega Urada. Oba ne rečeta ničesar. Pred sabo imamo neke vrste družinski fotoportret.

Moj tastari je predsednik

Prizor je evidentno zaigran. Bosonogi Luka, oblečen v pomendrano bolniško haljo, z dvignjenima rokama v mavcu, se nekam pohlevno premika po stopnicah ob svojem očetu, zraven pa je pribeležen bizaren enovrstičen frazeološko obarvan komentar v mladinskem slengu:

Ta star je naučil tamauga shodit z zlomljenimi rokami. ‪#‎skateboarding

»Tastari«, predsednik torej, je »tamauga« popeljal po stopnicah (»je shodil«), ker menda tega z zlomljenimi rokami ni zmožen. Verjetno se je odveč spraševati po kakšni posebni logiki predsednikove izpeljave – razen po tisti izpod Vršiča, da bo po prvi in drugi zlomljeni roki verjetno sledila še tretja.

Razposajeni predsednik sredi lekcije hoje ‘tamauga’

Morda bi smisel izjava imela, če bi njegov sinko imel polomljeni nogi. A vendar: pravcati smisel je najbrž skrit v uprizoritvi podobe nekoga, ki je »totalno kul tastari«; ne klasičen družinski oče, temveč hudomušno razumevajoč, naklonjen in empatičen do svojih otrok, pravzaprav spet po identifikacijskem principu »jaz sem eden izmed vas«.

Da je posnetek postal uraden, tudi ni posebno naključje, z njim nam Pahor nekaj sporoča o tem, kako razume svojo očetovsko funkcijo.

Voluntaristični Pahor kot Ronaldo

V že komentiranem intervjuju za Večer je že skesano priznal, da je v preteklosti to funkcijo zanemarjal in da mu je zdaj žal. Po tem sodeč verjame, da jo danes opravlja na pravilen in ustrezen način. Video na Instagramu naj bi nam verjetno to dokazoval.

Tvegal bom čisto svežo tezo: Pahor v svojim vedno pogostejših prezentacijah sebe kot družinskega človeka v bistvu niti ne poskuša biti zgleden oče, temveč jo je povsem podredil medijskim potrebam flirtanja z ljudstvom. Kar pomeni, da takšnega očeta zgolj igra, tako kot igra asfalterja, mesarja, picopeka, smetarja ali avtomehanika. Funkcijo je podpredil prezentaciji. V bistvu je vse, kar počne, podrejeno slednji.

Pahor je tudi v tem smislu volonter, prostovoljec: igra volonterskega, da ne rečemo voluntarističnega očeta, ponotranjil je svojo kampanjsko populistično flirtanje z državljani in ga ekstrapoliral na svoja družinska razmerja.

Tudi v tem primeru sledi načelu nastopaštva, ne »kvalitete« ali pristnosti. Ocena ni pretirana. Ko so ga v intervjuju za Avenijo vprašali, koga bi izbral v večni dilemi med Ronaldom in Messijem, je v svoji argumentaciji nakazal svoje preference. Dejal je, da je Messi nesporno boljši igralec, da pa gre zmaga Ronaldu, ker je tudi »še malo nastopača«.

Lepa in odkrita prispodoba tega, kar želi biti predsednik. In lepa prispodoba tega, kar želi biti kot oče. Pahor je kot oče Ronaldo, ne Messi. In verjetno je to tudi kot predsednik.

Izsek iz intervjuja za revijo Avenija; povzeto po spletni strani predsednika republike

Avtoritetna funkcija

Poškodbe v športanju so očitno v predsednikovem joie de vivre zgolj minorna epizoda, ob kateri je treba zamahniti z roko. Tudi če gre za sinovo. Avtoritetna funkcija predsednika je s tem postala popolnoma zanikana: če bi od njega pričakovali, da daje zgled državljanom s svojimi stališči, ravnanji in osebnim obnašanjem, se to ne bo zgodilo, svoj populistični flirt je prenesel tudi na razmerja znotraj družine. On pravzaprav ne želi biti zgled nikomur v državi, niti svojemu sinu ne.

Ilustracija njegove popolne odpovedi funkciji avtoritete, vključno z osnovnimi uzancami obnašanja v družbi, je tudi njegovo prostočasno rekreiranje. Ki mu sicer posveča enormno časa. V temle članku v Žurnalu24 so razkrili, da je dan po Putinovem obisku, kot običajno, predsednik že pritiskal na pedale svojega kolesa sredi Ljubljane – žal pa brez čelade in s slušalkami v ušesih. Kot da bi mlade želel podučiti, kakšna mora izgledati ura varne vožnje s kolesom.

Izsek iz članka na strani Žurnala24, vljučno z moralnim podukom

Ker kul si takrat, ko si brez čelade in poslušaš glasbo, ne takrat, ko paziš na varnost. Se pravi: ne verjamem več, da gre za enkratne zdrse, pri Pahorju gre za sistematično ponotranjeno sledenje populističnim principom.

Obrat od nepapeškosti  k družinskemu človeku

V prispevku o intimizaciji politike sem že opozoril na predsednikove vedno pogostejše diskurze o zasebnem življenju, začenši po zmagi na volitvah leta 2012.

Za njegovo pestro politično udejstvovanje do tega leta bi lahko dejali, da ga je bolj spremljala avreola koga drugega. V znani zgodbi o tem, ko je moral na TV Slovenija novinarju v studiu odgovarjati na namige, da so ga zasačili v objemu v nekega dekleta, je odrezavo dejal »Ne kandidiram za papeža, ampak za predsednika vlade!« – verjetno celo brez globokega razmisleka, da je s tem novinarju pritrdil. Obdobje nepapeškosti je minilo, zdaj je na vrsti nova podoba.

Tudi v zadnjem večjem intervjuju za revijo Obrazi želi biti in tudi je predstavljen kot družinski oče. Kot so zapisali na naslovnici,  gre za »ekskluzivni intervju in fotografije prve družine«.

Naslovnica Obrazov, 14. julij 2016

Če si prvi v državi, torej pripadaš prvi družini. Tisti, v kateri tastari uči tamauga, kako se hodi.

Glede na mojo tezo zgoraj bo zanimivo spremljati kontrast med medijsko željo po prezentaciji »perfektne družine« gospoda predsednika in njegovo realno dimenzijo ali celo predsednikovo intenco, ki tej ne želi slediti. Načine, na katere se bodo med sabo antagonistično dajali trije principi reprezentacij: idealizacija predsednika v režiji slinastega novinarstva, emocionalno potencirani senzacionalizem, ki največkrat ne prenaša idealizacije, ter kritična analiza predsednikovih upodobitev, ki ne prenaša ne prvega ne drugega.

Več:

Intimizacija politike in politična intimizacija

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne

Sproščeni Pahor in ideali neresne politike

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas