Poskušam si predstavljati, kaj bi storil kot novinar, če ne bi o neki javni osebi in politiku želel napisati nobene žal besede. Takšni sicer, o kateri moji novinarski kolegi pišejo kot o kontroverznem poslovnežu s politično podporo, permanentno vpetem v različne afere, sporna poslovanja, zlorabe javnega podjetja v zasebne namene, političnih in ne strokovnih nastavitvah, srečnem dobitniku po pomoti nakazanega denarja s strani prijatelja župana. In ki se mu zaenkrat, po vsem hudem, ni skrivil las na glavi.
Razmišljal bi verjetno takole. Rekel bi, da je trdoživ, da mu nič ne pride do živega. Poudaril bi torej njegovo stanovitnost. Opisal bi ga kot mačka, ki ima devet življenj. Pohvalil bi njegovo herkulovsko vztrajnost. Morda bi omenil, da se giblje na robu zakona, ampak je po odisejevsko zvit, da je še vedno varno na pravi strani, izpostavil bi Fortuno, ki jo ima ves čas pri svojem početju. Dodal bi še, da kakšen denar, ki je po pomoti nakazan, slučajno zaide v njegov žep, po Zevsovi želji.
Morda bi pohvalil njegovo lukrativnost, da denar kar sam rad kaplja do njega. Izpostavil bi lep značaj in njegovo trdno voljo, pa uspešnost njegovega zasebnega podjetja in nesebično požrtvovalnost – tudi to, da se rad odpove milijonski odškodnini, ki mu lahko pripade. Vse za skupno in javno dobro. Njegov odnos do župana, s katerim sodeluje, pa bi označil kot nežen, prijateljski.
Ampak kaj bi našteval, skoraj vse to je storil novinar Boris Šuligoj v Delu (8. avgust 2016). Svoj intervju z Gašpar Gašpar Mišičem je uvedel s takšno začetno občudovalno deskripcijo:
Zanj velja, da mu zlepa nič ne pride do živega. Opisujejo ga kot mačka, ki ga vržeš, pa se ujame na vse štiri. A to ni edini opis, ki ga je mogoče slišati na Obali – da je vztrajen človek z neizmerno voljo. Nekajkrat se je gibal na robu zakona ali še čez (denimo nedovoljene gradnje v Piranu), imel pa je tudi veliko sreče in denar je včasih kar sam pricurljal v njegov žep. Podobno kot pri zadnjem poslu v izolski Rezidenci Livade, v katerem bi mu po nekaterih ocenah moralo »kapniti« vsaj dva milijona evrov. Nenavadno močno si želi nazaj na čelo Luke Koper.
Če bi izbiral med milijonom evrov odškodnine in petletnim mandatom predsednika uprave Luke, bi izbral drugo … Zdaj je največji prijatelj koprskega župana Borisa Popoviča, zadnji dve leti je njegov svetovalec, prav tako je direktor komunalnega podjetja Marjetica Koper. V lasti ima podjetji Gasspar Naložbe in Gasspar Invest, ki mu prinašata največ dobička.
O Gašparju Gašparju Mišiču, tem vztrajnem, srečnem in menda neuničljivem Arnoldu, ki mu denar kar sam dežuje z neba (kaplja ali kapne, to je zdaj še edina dilema), sem nedavno pisal v podobnem kontekstu. V tistem, ko je rajcal, dobesedno, tudi novinarje. Ne vem, kako opisati niti malo originalen pristop, morda slog, kakršnega ubira Šuligoj. Kot novinarski panegirizem? Kot idilično koprsko novinarsko bukoliko?
Velja sicer, da ima takšno novinarstvo devet življenj. Nič mu ne pride do živega. Ko ga vržeš, se ujame na vse štiri. In se vmes posmehuje svojim kolegom, ker verjame v domačo medijsko samsaro, v zakleto večno vračanje istega.
Več:
Kako na tretjem z Mišičem rajcajo novinarje
Filed under: mediji, medijska pristranost Tagged: Boris Šuligoj, Delo, Gašpar Mišič
