Pahor prizna, da se kampanja nikoli ni končala

V petek bomo izvedeli, kdaj bomo dobili novega – ali pa starega novega – predsednika republike. In čeprav se bo kampanja uradno začela šele mesec dni pred tem, se je za marsikoga že zdavnaj. To je končno neposredno priznal tudi aktualni šef države, Borut Pahor. Tokrat je bil – v enem samem dnevu – kajakaš, tabornik in sladoledar.

Precej javnosti neopazno je minilo Pahorjevo neposredno priznanje v  prispevku POP TV, ki so ga pospremili z zgornjim besedilom. Priznanje česa? Na dan, ko je opravljal kar tri samopromocijska opravila, je mimogrede navrgel:

Irena Joveva: Se volilna kampanja za vas je že začela ali je še?

Borut Pahor: Zame se nikoli ni končala.

Pahor kot tabornik: izsek iz omenjenega prispevka v dnevniku POP TV

Pustimo ob strani, da se je novinarka malce jezikovno zapletla, njeno vprašanje je bilo dovolj jasno. Odgovor, podan s polno resnostjo in zunaj kakšnega šaljivega konteksta, pušča še manj dvoma.

V bistvu je kolosalno pomemben. Ne le, da sem taisto opažanje, da se Pahor nikoli ni odpovedal kampanji, na tej strani že nekajkrat zapisal. Se res opazi, nič posebnega. A zdaj smo dobili zanj neposredno potrditev iz prve predsedniške roke.

Posledice so porazne, če dobro in temeljito premislimo: Slovenija je v mandatu 2012-2017 imela ves čas predsednika, ki končno prostodušno priznava, da ni opravljal svojih predsedniških dolžnosti.

Nemogoče je trditi, da predsednik republike resno opravlja svoje delo, če hkrati trdi, da je vso poslanstvo, ki ga je vodilo, bilo nenehno v funkciji naslednje volilne kampanje.

Kar nam odpira le eno možnost obravnave: da smemo in celo moramo sleherno njegovo ravnanje zadnjih petih let uzreti v tej luči. Državniškega obnašanja pri njem ni bilo, skrbi za dobrobit države in politično modrih dejanj tudi ne, bila je le bolestna bitka za naklonjenost volivcev, ki bodo napolnili njegov ego in mu prinesli podaljšanje mandata. Da je lahko neko dejanje oboje hkrati? Ne bo šlo. Eno ali drugo.

Skratka: morda je to najpomembnejše priznanje, ki smo ga slišali iz ust ljubljenca množic, sladoledarja, kajakaša in tabornika – zgolj tistega enega vročega dne.

In potem se je predsednik, pri tabornikih je bil s svojim tetoviranim delfinčkom in megafonom v roki videti kot kakšen mlečnozobi akter iz filma Gremo mi po svoje, podal še na svojo pešpot po širni Sloveniji z imenom Po dolgem in počez. Nič po svoje, premišljeno. Kot da bi se bal, da mu kakšne pedi domače zemlje ne bo uspelo preznojiti s svojo prezenco in prepričati še tistega zadnjega volivca. Skratka, ne samo, da se kampanja nikoli ni končala, Pahor se zdi obseden s tem, da mora fizično osvojiti tudi najbolj zakotno skritega in oddaljenega volivca. Ne le, da kampanje nikoli ni končal, z njo je bil ves čas patološko okupiran.

Kajti zanj, kar nujno sledi iz zgornjega priznanja, ne obstajajo državljani. Obstajajo le volivci, ki zate oddajo glas na naslednjih volitvah.

Pahor kot važič: sredi snemanja reklame za Red Bull?