Bobovnik, Trump in relativizacija nasilja

Razprava o Trumpovi zakasneli in tudi sicer benigni obsodbi rasizma po izbruhu uličnega nasilja v Virginiji in prvi izjavi, po kateri je niti malo presenetljivo enakovredno obsodil obe strani in s tem uravnotežil krivdo med rasisti in antirasisti, je bila dovolj mamljiva tudi za voditelja Odmevov.

Voditelj v elementu spraševanja: trojna relativizacija nasilja

S tem ni nič narobe. Toda čeprav se je zdelo, da smo dosegli hipni javni konsenz o nedopustnosti relativizacije nasilja, iskanja ekvidistance in skrivaštva pred odgovornostjo, v kateri sta se celo v ZDA demokratska in republikanska stran končno zedinili, Slavku Bobovniku tega ni uspelo zaznati. Kakor da ni opazil čvrstosti in homogenosti v javnih stališčih, da je treba rasizem in nasilje nedvoumno obsoditi.

Ja, obstajajo razlike v kulturnih tradicijah. V Sloveniji pač živimo drugačna življenja, imamo omledne politike in še bolj omledno novinarstvo. V le malce drugačnem kontekstu sovraštva do beguncev novinarji tod ne zmorejo uvideti, da slovenski predsednik ni prav veliko boljši od ameriškega: ko gre za ekvidistanco, se Borut Pahor preprosto skrije za frazo o pravici do drugačnega mnenja – obeh strani, kot je to zelo jasno povedal v svojem prvem zakasnelem odzivu na izbruhe ksenofobije pri nas. O tem sem podrobneje pisal.

Kaj bi z obsodbo sovražnega govora, ki vodi do sovražnih dejanj, če je treba iskati ravnotežje med dvema taboroma! Res, Trump bi se lahko marsičesa naučil pri svojem slovenskem kolegu in namesto fraze o »krivdi na obeh straneh« uporabil »pravico do drugačnega mnenja obeh strani«. Če Trumpa obsojamo, bi mu pri nas množica navdušeno ploskala kot carju in frajerju, ko bi le malce preformuliral svoj pogled – kar konstantno počne slovenskemu flirt predsedniku.

Povsod so slabi ljudje

A vrnimo se k Bobovnikovim izhodiščem v razpravi z gostom. Kaj torej v takšni situaciji, po tako rekoč univerzalno doseženem strinjanju o Trumpovi nedopustni podpori rasizmu in celo predsednikovi korekciji po kritiki zaradi prvega odziva, naredi v studiu?

Svojega sogovorca, sociologa Damjana Mandelca, uspe vprašati naslednje:

»Ravno predsednika (sc. Trumpa) sem hotel citirati. Pravi, da slabi ljudje so na tej in oni strani.«

Le na prvi pogled je pozicija izjave nedolžna. Kajti, seveda, voditelj ničesar ne trdi, on le sprašuje. Spraševanje kot erotetika mu nudi lagodno varno zavetje, da mu ničesar ne morete očitati neposredno. A v resnici na točki že omenjenega konsenza glede obsodbe rasizma in nasilja anahronistično gloda dalje in afirmira taisto graje vredno govorico nevtralnosti.

Varni pristan, kjer ga na ravni neposredno izrečene besede ne morete grajati, da kaj trdi in celo ne tega, da sugerira, saj on vendar le naivno sprašuje, nas samoumevno vodi do kimanja: ja, seveda so slabi ljudje na vseh straneh. Nekako je nemogoče, da ne bi bili povsod. In potem ima Trump seveda prav, ko s prstom kaže na obe.

Pustimo ob strani popolno menjavo teme: argument pač ne govori o tem, kje najti slabe ljudi, če bi že vedeli, na kaj merimo z navedenim opisom – njihova definicija je bistveno širša od razprav o rasizmu, suprematizmu, ksenofobiji in sovraštvu in tudi zunaj pričakovanega konteksta Trumpovih strašljivih izjav. Novinarski populizem, kot smo mu priča, voditelju omogoča razpravo, ki bo ustrezala »malemu človeku«. Se pravi, da želi predvsem najti pritrditev čvrsto ukoreninjenim predsodkom množic, kjer napor mišljenja ni potreben. Nekako v smislu: zlo se dogaja, ljudje so zli, razlikovati med vsem tem bi bilo nesmiselno in predvsem mentalno prenaporno.

Bobovnik nas z vprašanji vodi v smer, ko zgolj pritrjuje takemu horizontu zgrešenih prepričanj »nemiselne« večine. In se za nameček mora pretvarjati, da Trumpove začetne geste še nismo obsodili. Morda celo, da je ne rabimo: če so slabi ljudje na obeh straneh, potem je na obeh, menda nekako logično, tudi odgovornost. Kar je natanko tisto, kar je povedal ameriški predsednik.

Relativizacija nasilja kot nasilja

Da Bobovnikov mišljenjski modus operandi ni naključen, se pokaže že v nadaljevanju dialoga. Najprej v Mandelca vrta z vprašanji, ki nimajo enostavnih odgovorov, ki jih seveda pričakuje. Recimo: »Zakaj postajajo ti protesti vse bolj nasilni?« ali »Kje je tam vzrok za nasilnost?«. In potem sledi namig, ki je po osnovni strukturi podoben prejšnjemu, tokrat še bolj neposredno usklajen z ljudsko miselno folkloro in tokrat niti več ne formiran kot vprašanje:

Tudi pri nas doma pravijo mnogi: za nasilje sta potrebna dva.

Voditeljev populizem je s tem še bolj razgaljen: sredi najbolj intelektualno zahtevne informativne oddaje na nacionalki nam servirajo domislice, ki niso niti na ravni dometa gostilniških modrovalcev.

Kajti spet smo se znašli na točki, ki je ni mogoče razumeti drugače kot relativizacijo nasilja: če sta za nasilje potrebna dva, ker so slabi ljudje na obeh straneh, potem pravzaprav enostranske obsodbe nimajo smisla. Bobovnikova ljubezen do trumpizmov bi lahko hitro postala tudi Trumpova ljubezen do Bobovnika. Povedano drugače: zlahka si lahko npr. zamislimo govore, v katerih Trump variira ljudske variacije voditelja Odmevov. In mu je pri tem neizmerno hvaležen.

Glede presoje pravilnosti ugotovitve velja spomniti, da je voditeljev argument »Za nasilje sta potrebna dva« resnično priljubljen med gostilniškimi (in negostilniškimi) nasilneži. V resnici je kar zimzeleni izgovor brutalnežev, ki nasilje zganjajo: žena jih ves čas izziva, pa jih nato fizično utišajo. Dekleta, sploh natakarice, v kratkih krilih zganjajo psihični teror in poželjivo gledajo naokoli, razlagajo posiljevalci. In tudi delavec na bencinski črpalki je bil prav nesramen do nas, preden smo mu odmerili udarec.

To je ta ljudska mentaliteta vsegliharstva, ki se ji Bobovnik očitno dobrika in vmes skupaj z Odmevi prejema nagrade, kot so viktorji. In taista, le ameriška, je najbrž omogočila zmago alfa samcu »naše Melanije« – če citiramo še enega obiskovalca Odmevov, ki sliši na ime Boštjan M. Zupančič. Tudi o tem več v povezavi spodaj.

Relativizacija fašizma

Tudi v naslednjem primeru se je voditelj približal relativizaciji – vsaj na ravni rabe pojmov:

Gospod Mandelc, zadnje čase se je tudi pri nas pojavila cela kopica izpeljank na temo fašista. Prav izpisal sem si, poglejte: klerofašist, neofašist, evrofašist, levi fašist, da ne naštevam naprej. Kdorkoli danes komu ni všeč, si zasluži in dobi oznako fašist z neko predpono.

Bobovnik odpira prostor za možnost sorazmerne razlage rasističnega dogajanja še tretjič. Ne le, da so zli ljudje na obeh straneh, ne samo, da sta za nasilje potrebna dva, torej dve strani, tudi za fašiste se zdi, da so tu in tam.

Nominalizem, ki predvideva, da bomo o fašizmu lahko kaj povedali, če bomo raziskali njegovo ime ali njegove javne rabe in pripise, je zgrešil njegovo substanco. Celo več, najbrž se zgolj pretvarja, da bi jo uspel lažje zgrešiti, ker ga razprava o bistvu njegovega vzpona in razraščanja ne zanima. V zameno mora fingirati, da je pomembno, kdo komu pravi, da je fašist, ter da se poimenovanje enakomerno dogaja z vseh strani.

Ergo, kot se spet vsiljuje zaključek: ker vsi za druge menijo, da so fašisti, ne pa zase, je sam fenomen fašizma prazen. In smo spet pri anticipirani lenobi mišljenja: le kaj bi z razpravo o njegovih učinkih in posledicah, če so stvari tako uravnoteženo arbitrarne. Logika ekvidistance se tokrat v nizu nekaj minut pogovora ponovi še tretjič. Kar res govori o tem, da si jo je voditelj prisvojil za svoje izhodišče: navzven je celo videti, da ga preprosto fascinira, da so fašisti kakor na obeh straneh, kar spet izzveni v novo ponovitveno parafrazo Trumpa.

Sklep

Bi lahko voditeljevo vodenje interpretirali v zanj bolj dobrohotni maniri? Težko. Kot rečeno, ne verjamem v perfidni izgovor o tem, da sam ničesar ne trdi, da zgolj postavlja vprašanja in ponuja izhodišča za razpravo. Kajti enkrat več je postalo otipljivo prepoznavno, kako ključna za percepcijo uporabnikov medijev in končno državljanov so lahko novinarska vprašanja, namigi in teze, ki se jih zastavlja sogovorcu.

V danem primeru na način, ki preprosto sledi neki predpostavljeni vednosti in prepričanjem, da bi jim zadostil in jih pomiril. V kakšni drugačni konstelaciji bi, če dobro premislimo, podobna ali identična novinarska izhodišča voditelja pričakovali na protrumpovski Fox News, ne na TV Slovenija. Bistveno za razumevanje Bobovnikove »metodologije« pač ni, da bi ga smeli naravnost obtožiti protrumpističnih stališč.

Trik se skriva v mentalni operaciji populističnega niveliranja krivde in odgovornosti, ki črpa svoj izvor v antihumanizmu in načelnem »zavezništvu sovraštva«, kot temu pravi Boštjan Videmšek. Kar v praksi pomeni, da sovraštvo tihoma normalizira, namesto da bi ga obsojalo.

Več:

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Srečni dnevi za narod, ki ima takega carja

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno