Po tistem, ko je Jelena Aščić v avtorskem Utripu pred mesecem menda močno grešila zgolj z enim stavkom, ki se je glasil »In medtem ko se vlada in ljudstvo ukvarjata z migranti, pašteto in komedijo, vodja opozicije snuje svojo vojsko«, še zmerom nismo bili deležni niti najmanjše resne diskusije, česa točno je novinarka kriva.

Sledili so spletni in drugi medijski linči »kuzle lažnive«. Tudi obsodba varuha pravic gledalcev in poslušalcev. Cenzura prispevka, kar sicer vodilni zanikajo, češ da so ga zaradi pomanjkanja prostora zgolj premaknili drugam, nakar so ga res devet dni (!) kasneje v Odmevih tudi predvajali: ne nujno istega. Končno je sledila tudi cenzura prispevka v drugem mediju o isti cenzuri. Čemu ves ta kraval?

Če sem prav razumel Lada Ambrožiča je, novinarka v avtorski oddaji ravnala politično pristransko. Zapisal je:

»Avtorica Utripa je v oddaji izrekla nekaj, kar ne drži, za svojo trditev o ‘snovanju Janševe vojske’ ni imela nobenega sprejemljivega argumenta, s čimer je, logično, kršila temeljna poklicna merila (natančnost, nepristranskost, preverjanje dejstev, odgovornost, verodostojnost).

Morda res. Vendar je Aščićeva pri tem bila daleč od enoznačnosti: prej bi rekel, da lahko njen stavek, pri katerem je dejansko »pristranska« tudi do vlade, razumemo še drugače. Je prvi del stavka, ki se nanaša na vlado in njeno ukvarjanje le s pašteto in komedijo, podan skozi nek uravnoteževalen način, manj problematičen? Kje je meja pristrankosti?

Sintagmo o »svoji vojski« je mogoče brati tudi ohlapneje in bolj dobrohotno – kot »svoj koncept vojske«. In res Janša počne ravno to: predlog nacionalne garde z 25.000 domoljubi je del take ideje. Težava je seveda nekje drugje: v tem, da sta SDS in Janša njen nastop dojela kot žaljiv. In RTV Slovenija in novinarko nemudoma napadli.

Če smo pred leti obsojali politične pritiske na novinarje, se danes bolj zdi, da jim prikimavamo. Poskusimo izvesti le majhen miselni eksperiment in zamenjajmo vlogi predsednika vlade in vodje opozicije. Bi Miro Cerar na povsem isti način rohnel proti novinarki, ker je omenila njegovo vojsko? Verjetno ne. Toda že vnaprej ugibamo, da bi Janša rohnel, ker je omenila njegove težave s paštetami in komedijo. Poanta: Cerar ni oporekal prvemu delu stavka. Je res manj problematičen od drugega? Iskreno povedano, kontrasta sploh nihče ni opazil.

Janša kot pes, njegova vojska in mediji

Razprava o pristranosti morda v tem primeru ni ključna: če je Janša novinarkino sintagmo vzel za žaljivo, moramo to dejstvo vsekakor upoštevati. Težava je v tem, da ni nujno žaljiva, kot sem že opisal, če jo interpretiramo v ohlapnejšem smislu. V prvem primeru bi šlo predvsem za to, da mu pripisujemo nekakšen namen privatizacije vojske. V drugem tega namena ni. Razprava o pristranosti pa nesporno predpostavlja, da je trditev neresnična. Le kot takšna je lahko šele žaljiva diskreditacija. Pa je res?

Drži, verjetno nimamo zelo dobrih dokazov, da bi javno ugotavljali, kako Janša snuje svojo vojsko. Imamo pa nekaj induktivnega znanja in preteklih izkušenj: gospod je bil svojčas minister za obrambo. Je tudi diplomirani obramboslovec. Doslej ga je že veliko ljudi obtožilo, da je v preteklosti obvladoval podobne sisteme: Moris, Sovo, del vojske. Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni za to, da bi lahko dejali, da je nacionalna garda njegova vojska? Verjetno politični vpliv nanjo. Lahko tega res kar tako izključimo, poznavajoč njegovo dosedanje delovanje in čvrsto namero, da zmaga na naslednjih, po možnosti predčasnih volitvah?

Zato si predstavljajmo, da bi Jelena Aščić v oddaji povedala nekaj drugega: »Janša snuje svoje medije«. Ali: »Janša snuje prevzem medijev«. In bi se zgodilo, kar se je: vse bi bilo res. Saj je vendar on tisti, ki je lani zagnal nov imperij in pozval svoje članstvo k nakupu delnic. Kajti čeprav to zanikajo tudi svojčas pokorjeni mediji, se je v njegovem mandatu 2004 in dalje zgodilo prav to. Želim povedati: morda trditev novinarke ni tako zelo neresnična. Morda bo nekoč celo zelo točna.

Reakcija prvega zato bolj kot kaj drugega dokazuje njegovo občutljivost in alergijo na kritiko. Lep zgled tega je še iz časov, ko je tudi RTV Slovenija bila politično povsem njegova: Natašo Štefe so praktično takoj želeli odpustiti, ker je v radijski eter dejala, da je prvi zadetek na youtubu, če vtipkate ime »Janša« – pes. Ja, trditev je bila točna, kar pa direktorja TV Slovenija ni posebej zanimalo, domnevna žaljivost je bila sankcionirana.

Senzibilizacija kriterijev

Iz povedanega sledi precej očitno spoznanje: danes se v Sloveniji pogovarjajmo raje o povečani senzibilnosti – če je to sploh prava beseda – glede domnevne pristranosti. Kar je storila novinarka, bi verjetno pred leti ne štelo za poseben prekršek. Tudi marsikje drugje v tujini. Ne bi štelo niti pri nas, če ne bi šlo za Janšo.

Posledica: samocenzura, uvajanje uredniških pregledov oddaj, strah pred izgubo všečnosti neke politike. Poljski urednik navaja zanimivo uredniško prigodo »žalitve« novinarjev, tokrat skozi karikaturo, usmerjeno v njihovega predsednika. Primer je nekoliko drugačen, vendar odpira isto vprašanje razmerja med svobodo izražanja in sankcioniranjem novinarja:

And surprise — things got even more complicated. Warsaw Business Journal editor-in-chief Andrew Kureth told me that in Poland,  “offensive” often means insulting to the President, as it’s possible to be prosecuted for “insulting symbols of the state” — including heads of state. Although Polish journalists are careful about what they say about the President, Kureth said the line is always being tested.“Just this week we are publishing a cartoon in which we depict the President refusing to sign the Treaty of Lisbon because it is ‘perverse blasphemy’, while someone is whispering in his ear, ‘Mr. President, it’s Lisbon not lesbian’ (the President and his party are known for their anti-gay views),” he wrote in an email. “I do, however, fear repercussions. We’ll see what happens. We have steered clear of cartoons which depict the President as, for example, a dog and – god forbid – a potato.”

Biti lizbonski, ne lezbijski je karikaturni moment, ki domnevno žali politika, ker ima »svoje« poglede na istospolno usmerjene in slabo razume nekatere pojme. Za razliko od Aščićevega je poljski kontekst humoren. Kaj šteje za možno diskreditacijo v politiki in novinarski Rubikon, ki je prestopljen, si oglejmo na še enem, včerajšnjem primeru.

Nataša Pirc Musar, rešiteljica na mestu potopljene SMC

Voditeljica Erika Žnidaršič je v pogovor s predsednico Rdečega križa Natašo Pirc Musar v osrednjem večernem dnevniku vpletla čuden podatek, s katerim je močno začinila temo o »križih in težavah« v sporu med predsednico in generalno sekretarko. Od nekod so namreč potegnili neznano raziskavo Episcentra, o kateri ni še nihče poročal in naj bi najbolj prepričljivo kot »obraz nove levice« odkrivala taisto predsednico.

V kar treh naletih vprašanj na to temo s strani voditeljice se je razvil naslednji del pogovora:

EŽ: Ste vi podjetju Episcenter naročili javnomnenjsko raziskavo (…)

NPM: Ne. (…)

EŽ: To, da ste ambiciozni, niste nikoli skrivali. Ali boste izkoristili funkcijo predsednice za skok v politiko?

NPM: Absolutno ne.

EŽ: (…) Še enkrat vas bom vprašala: ali obstaja kakšna možnost, da postanete nov obraz levice, če bo potonila Stranka modernega centra? Slabo ji kaže v zadnjem času.

NPM: »Ne, politika me ne zanima.«

Nadaljujemo torej z razpravo o žaljivosti. Če odmislimo insinuacijski vložek o tem, da naj bi Pirčeva »izkoristila funkcijo predsednice za skok v politiko«, kar bi lahko prizadeta vzela za poskus osebne diskreditacije, zapakiran v insinuacijo, poskusimo ovrednotiti trditev o »novem obrazu levice« po tistem, ko naj bi svoj brodolom doživela SMC. Menda ji slabo kaže, je še dejala voditeljica.

Moja zastavitev problema je zelo podobna zgornji: kakšne tehtne razloge ima voditeljica TV za svojo ugotovitev, da SMC v zadnjem času kaže slabo in lahko doživi potop? Ista RTV Slovenija je le nekaj dni nazaj povzela zadnjo raziskavo Dela in zapisala:

Medtem se razmerja med političnimi strankami niso bistveno spremenila. Na prvem mestu ostaja SDS (12,3-odstotna podpora), sledijo SMC (9 odstotkov), ZL (5,2 odstotka) in SD (2,4 odstotka).

Po vsem drugih raziskavah je Cerarjeva stranka še vedno in prepričljivo dovolj trdno na drugem mestu. Bili so časi, ko je vladajoča stranka kotirala bistveno nižje. Je torej insinuacija Žnidaršičeve utemeljena? Se nahajamo pred volitvami, iščemo nove liderje, je vladajoča stranka potopljena? Nikakor. Javno mnenje ne kaže česa podobnega.

Poanta: tako kot se je Janša obregnil ob žalitev Aščićeve, bi se lahko pri Cerarju ob Žnidaršičevo. Zato, ker niso potopljeni. Pa se verjetno ne bodo. Žaljivost s tem postane precej arbitraren princip, v celoti odvisen od subjektivne senzibilnosti in morda političnih aspiracij nagovorjenega.

Zakaj ne in kaj nam ta asimetrija reakcij pove? Morda o javnem servisu predvsem to, da so včasih bistveno bolj pazljivi, ko gre za kritiko Janše kot kritiko vlade.

Več:

http://vezjak.com/2016/01/29/primer-ascic-kako-prispevke-na-tv-slovenija-mecejo-v-kos/

http://vezjak.com/2016/01/30/kako-smo-popravili-jeleno-ascic/

http://vezjak.com/2016/02/01/tv-komedija-popravek-popravka/

Borut Pahor je po pričakovanjih maksimalno izkoristil nastop v oddaji »Na žaru« za lastno promocijo. Priznajmo, v nobeni doslej še nismo slišali toliko posrednih opravičil, da v njej gostijo predsednika republike. Kot da bi jim bilo nerodno. Z navajanjem javnih pomislekov nas je že na začetku obveščal voditelj Lado Bizovičar.

Biti na lastnem pogrebu

Seveda smo lahko slutili, da bo to oddaja, v kateri bodo nastopajoči dodobra cenzurirali sebe. Kakšnih zares sočnih in krepkih ni bilo slišati. Prej smo zaznali, da so vsi med njimi, od Bojana Emeršiča, Tine Maze in Helene Blagne, prikazali nekakšen »predsedniški humor«, lepo oskubljen pričakovane polnine. Benignost komike je bila tolikšna, da jo je na koncu opazil še predsednik. In verjetno čisto iskreno lahko v zaključnem govoru dejal:

»Presenetljivo sem slišal zelo veliko prijaznih besed na svoj račun, mislim da jih ne bom toliko niti na svojem lastnem pogrebu.«

Domači producenti oddaje bi se torej lahko zamislili, če ne bi bili očarani nad gledanostjo: njihov gost je komičnost postavil v okvirje, ki se zahtevajo pri pogrebnih slovesnostih. O pokojniku vse najlepše!

A ne le to, Pahor je uspel celo demagoško zmanipulirati vse pomisleke o tem, da bi v oddaji ne smel nastopiti. Svojim kritikom je zlagano pripisal, da so neupravičeno zaskrbljeni za njegov lasten imidž. Kar res nikoli ni držalo: če nas je za kaj skrbelo, je zgolj smešenje in degradacija funkcije, ki jo opravlja, ne on sam.

Pričakovani uspeh njegovega flirtanja z ljudstvom nikoli ni bil pod vprašajem. In vendar si je predsednik morda privoščil majhno laž. »Kar se tiče mojega sodelovanja na tem dogodku, je bilo v javnosti izraženih nekaj dvomov. Jaz jih nisem imel,« je dejal proti koncu.

Nekdo bi moral pojasniti, če misli resno: Bizovičar je pred tedni v kamere povedal, da je Pahorja za oddajo snubil polni dve leti. Očitno zaradi predsednikovih dvomov in pomislekov, kaj pa drugega.

Imamo eno domovino

Vrhunec oddaje je bil nesporno predsednikov finalni nastop. V katerem se po licenčni vsebini pričakuje, da se bo svojim komentatorjem nekako oddolžil. Pustimo ob strani, kako je bil pri tem kot nekdo, ki mu ploskajo, ker dela eno napako za drugo, kot se je izrazil, uspešen. Zadnji stavki njegovega nastopa so najbolj pomenljivi:

»Gospe in gospodje, mislim, da moramo gojiti kulturo dialoga. Če mislimo različno, ni potrebno, da se žalimo. Poskušajmo to raje povedati na en strpen, morda celo na duhovit način. Bolje, da se šalimo, kot da se žalimo. In danes smo vadili za to. Imamo eno domovino, in ta mora biti domovina za vse. Moramo se navaditi živeti skupaj  tako, da nam bo lepo. Lažje bo reševati probleme, če se bomo znali pogovarjati, če se bomo znali dogovarjati. In se tudi nasmejati. Sami sebi in en drugemu. Prijazna prihodnost je Slovenija z nasmehom. Hvala vsem v dvorani za vašo dobrodelnost. Bil je nepozaben večer. Hvala. Srečno, Slovenija!«

Pahor se je zelo zavedal, da ga gleda cela država – nanjo se je naslovil kot v kakšnem uradnem komunikeju, po protokolu. Oglejmo si njegove poudarke: omenja kulturo dialoga, strpnost, potrebno enotnost, ker imamo eno domovino, prijazno prihodnost.

Smo kaj spregledali? Diskurz in uporabljen register besed zvenita kot nekaj, kar je vzeto ali napisano za kakšno drugo priložnost: za razpravo o (med)kulturnem dialogu in medsebojni komunikaciji, pogovoru o nestrpnosti in sovraštvu, kongresu o pomenu sprave med Slovenci, domoljubju ali morda razvojnih priložnostih države.

Kaj imajo ti konteksti opravka z nastopom v oddaji, ki naj tako ali drugače smeši izbranega gosta in daje prostor duhovitostim? Popolnoma nič. Služijo le izdelavi kamuflaže, maskiranju oddaje v nekaj drugega, kar je ona sama. Pripisu nekega poslanstva, ki ga koncept oddaje nikoli ni imel in ga ne more imeti. Še posebej je bila izpostavljena dihotomija med šalo in žalitvijo: kdaj se šalimo, kdaj se žalimo?

Naslednja postaja, ki terja strpnost: Big Brother

Vendar bi bilo seveda preveč zahtevati, da nam pojasni ločnico. Ker take ambicije njegova nasilna transformacija namena oddaje ni imela. In ta je bil verjetno dosežen: da bo čim manj ljudi opazilo, kako predsednik odlično blefira, ko je svoj nastop preinterpretiral v nekakšen decentni, skoraj slavnostni prispevek k dvigu medsebojne tolerance in čim manj kreganja v eni skupni domovini.

Če je kaj takega sploh kdaj iskreno mislil, si je vsekakor izbral najbolj napačno oddajo na svetu. No, morda le ni tako hudo: naslednjič ga lahko ugledamo v Big Brotherju, kjer so dileme strpnosti v komunikaciji in dialogu verjetno še hujše…

Bivši minister za šolstvo, kulturo in še kaj, dr. Žiga Turk, si je kot Siolov kolumnist prislužil reakcijo Sveta za odziv na sovražni govor. Med drugim tudi zaradi domnevno rasistične ocene o tem, da bi lahko Afričani tudi hitreje mislili.

Kajti hitrost misli mu manjka, ko jih opazuje, kako hitro tečejo. Zakaj jo pogreša, ni povedal. V nedavni kolumni pa je svoj sovražni ali rasistični diskurz zanikal ter poskušal pojasniti, zakaj je po njegovem »samooklicani« Svet velika nevarnost za svobodo izražanja pri nas in zakaj je ta vrednota po njegovem ogrožena. Tudi zaradi delovanja Sveta. Nekateri se pri nas v času, ko se sovraštvo razplamtevata, bolj kot kadarkoli prej trudijo z napadi na tiste, ki pred njim opozarjajo.

Vprašanje na mestu je, ali je navedeni Turkov stavek res rasističen? In nato, ali je presoja Sveta točna? Oglejmo si in ustavimo le pri enem:

Imamo pač različne talente, čeprav se sprašujem, zakaj ne bi Afričani tudi hitreje mislili, če že hitreje tečejo. Enkrat, ko bodo imeli dobre šole, je mogoče tudi to. Nobenih predsodkov nimam o tem.

Takoj vidimo, da je bil Turk res previden v svoji dikciji. Velikodušno je posplošeno dopustil, da bi Afričani, če bodo nekoč hodili v dobre šole, nadoknadili svoj zaostanek v počasnem mišljenju, značilnem zanje kot Afričane – karkoli mu že »počasi misliti« pomeni. Toda kaj ga pri tem odveže od morebitnega začetnega prepoznanja rasizma  – ideologije in govorice, pri kateri rase obravnavamo kot inherentno večvredne ali manjvredne glede na njihove domnevno dedne sposobnosti, lastnosti in kvalitete? V Svetu za odziv na sovražni govor so svoje stališče utemeljili na naslednji način:

V tekstu dr. Žige Turka je že v začetku nakopičenih nekaj grobih rasizmov (»Zakaj ne bi Afričani tudi hitreje mislili, če že hitro tečejo. Enkrat, ko bodo imeli dobre šole je mogoče tudi to.«), ki jih avtor »nadgradi« z (ana)logicističnim, »zdravorazumskim« utemeljevanjem predsodkov in stereotipov do muslimank in muslimanov (»Ni vsak musliman potencialni terorist … so pa skoraj vsi teroristi muslimani«). Turkovo razmišljanje je polno negativnih stereotipov o arabskem svetu, muslimanski veri in kulturi, obenem pa poveličevanja kulture zahodne civilizacije kot nosilke svobode in človekovih pravic. Avtor se problematičnosti načina svojega ubesedovanja zaveda, svoja stališča na več mestih mehča, zavija v leporečje o nujnosti integracije, kljub temu pa se osnovni liniji jezika kulturnega rasizma in etnocentrizma ne odreče. Umanjka zavedanje, da pri naslavljanju tovrstnih občutljivih vprašanj z jezikom ne smemo izražati, širiti, razpihovati, spodbujati ali opravičevati ideologij večvrednosti enih nad drugimi, rasizma, ksenofobije, etnocentrizma ter predsodkov in stereotipov, ki lahko vodijo v izključevanje, diskriminacijo ali celo nasilje.

Nabor ugotovitev o kolumnistovi poziciji je torej širok: bivši minister pod vlado Janeza Janše naj bi v prispevku uporabljal jezik kulturnega rasizma in etnocentrizma, sledil ideologiji večvrednosti drugih ras, predvsem pa uporabljal utemeljitve, ki njegove predsodke in stereotipe do npr. muslimanov afirmirajo in osmišljajo.

Turk je bodisi bil preskop v razlagi ali pa je manipuliral. Ker na trenutke se zdi, da se z zadovoljstvom spoprijema z možnostjo, da ga bodo razumeli kot razpihovalca predsodkov. Da bi resnično ovrgel očitek, ki v svojem temelju govori o umski ali siceršnji večvrednosti neke rase in manjvrednosti druge, bi moral navesti dokaz, zakaj Afričani počasneje mislijo: frazo verjetno lahko hitro razumemo kot nekakšno »neinteligentnost«. Tako kot je navedel, da objektivna dejstva dokazujejo, da Afričani hitro tečejo (namreč tekmovalni rezultati), bi navedel objektivna dejstva, ki dokazujejo, da Afričani mislijo počasneje. Nenavadno, da se je v enem primeru trudil, v drugem pa niti malo.

Dokaz je logično pravilna izpeljava neke trditve, pri čemer je stavek, ki ga izpeljujemo, resničen ali vsaj verjeten. Tega posla pa se ni dotaknil. Trditev o razliki med Afričani in drugimi je preprosto implementiral. V argumentacijskem smislu je dodal razlago – »ker ne hodijo v dobre šole«.

Povedano enostavno: z njo se Turk ne more obraniti, še vedno je mogoče začetno mnenje razumeti kot rasistično. Niti ni jasno, če je ta povsem točna in nas na tem mestu ne rabi posebej zanimati: da bi namreč obstajala kakšna prepoznavna korelacija med dobro šolo in hitrim mišljenjem. Je sposobnost »hitrega mišljenja« – kakorkoli ga že definiramo kot neko umsko sposobnost –  res stvar bolj kvalitetnega šolanja?

Svojo trditev, da Afričani mislijo počasneje, je stereotipno predpostavil, nikoli poskušal dokazati in z manevrom o boljših šolah, ki jih potrebujejo, morda poskušal ubežati vsem ugovorom.

Dodana razlaga je po definiciji le podpora, bolj ali manj točna, uspešna in znanstvena, neki določeni trditvi ali spoznanju. »Ker ne hodijo v dobre šole« ga v ničemer ne razbremeni začetne rasistične domneve o miselnem deficitu Afričanov. Želimo dokaz, ne poljubno razlago!

Na enak način bi za sovražnogovorca (uporabnika sovražnega govora) štel nekdo, ki bi učinkom šole pripisal, da so geji ostali ali postali posiljevalci, Judje oderuhi in Romi kleptomani. Hkrati pa bi v isti sapi dodal, da takšni niso po svoji genski zasnovi in sveženj nestrpnih ali sovražnih opisov, ki jih je uporabil, povezal izključno z negativnimi učinki šole.

Odsotnost navajanja objektivnih dokazov in preskok k razlagi, ki podpre stereotipni pripis, je nevarna, ker lahko nestrpne stavke tipa »geji so mentalno retardirani, saj jih starši niso imeli dovolj radi« vedno zapakiramo v nekakšen kvaziznanstveni diskurz. Vsekakor je bivšemu ministru treba priznati, da se za razliko mnogih trudi – toda le glede pravice in zagovora svobode izražanja. Pri ostalem malo manj.

Zgodba ima po svoje srečen konec. Bivši minister je spremenil svoj kurz. V svoji repliki z naslovom »Zapomnite si svobodo govora« je očitke proti sebi pričakovano zavrnil:

Da imajo temnopolti nekaj v sebi, da hitreje tečejo, je objektivno dejstvo. Preštejte olimpijske kolajne v teku na sto metrov. Kdaj jo je dobil zadnji belec? Ravno zato, da ne bi kak tepec iz tega izpeljal, da beli pa hitreje mislimo, sem pristavil, kar res verjamem, da ni nič na tem. Da je razlika v šolah, ne v genih.

Iz začetne trditve »Afričani mislijo počasneje, ker ne hodijo v šole« je prešel na neko drugo: ker belci ne mislijo nič hitreje, po novem dodaja, bi zato veljalo, da vsakdo misli počasneje, ker/če ne hodi v šolo. Kar je od začetka zvenelo kot rasistična ideja, je zdaj postalo bistveno bolj ali povsem omiljeno s trditvijo, da ne obstaja bistvena prednost enih pred drugimi.

Morala zgodbe: tako kot je imel Svet za odziv na sovražni govor dobre razloge verjeti, da Turkova izjava širi rasizem, jih z dodanim pojasnilom več ne moremo imeti. Ugibamo lahko zgolj, ali je svoje stališče enostavno korigiral ali se morda v prvo ni izrazil dovolj posrečeno. Če to drugo, bi bilo pošteno, da prizna in ima več razumevanja, ker so ga brali narobe, namesto da ideološko sesuva omenjeni Svet.

Po tistem, ko so si nekateri učenci osnovne šole Toneta Čufarja v Mariboru ob Prešernovem dnevu v sklopu kulturnih vsebin ogledali film z islamsko tematiko – film Zeleno kolo (Wadjda), ki govori o odraščajoči deklici v Savdski Arabiji, so z megabombastično nedokazano trditvijo že v naslovu, češ po osnovnih šolah Slovenije se odvija nevarna in za nameček načrtna islamizacija Slovenije, začeli prispevek pri Janševi Nova24TV:

To je začetek načrtne islamizacije učencev po slovenskih osnovnih šolah – starši ogorčeni

Dokaza zanjo seveda niso ponudili. Svojo naslovno ideološko agendo so nato skrili za domnevne strahove staršev, vendar kasneje ne predstavijo niti enega njihovega tovrstnega mnenja, da bi se z njim vsak minimalno legitimirali, kaj šele česa bolj otipljivega:

Kaj imata skupnega film v arabščini in Prešernov dan? Zaposleni na Osnovni šoli Toneta Čufarja tukaj očitno vidijo tesno povezavo, saj so si otroci ob slovenskem kulturnem prazniku ogledali film z muslimansko vsebino. Starši otrok se sprašujejo, v čem je smisel takšne odločitve. Bojijo se, da se na tak način postopoma uvaja načrtna islamizacija Evrope.

Podpisana Nina Knapič je nato pridobila mnenje ravnatelja Dušana Merca, ki je dejal, da je takšno dejanje »bedarija« in da bi bilo treba zahtevati šolsko inšpekcijo. Argument? Ta film ni povezan s slovensko kulturo.

Na drugi strani sta ravnateljica mariborske šole Špela Drstvenšek in predsednik združenja ravnateljev Gregor Pečan pojasnila, da je bil kulturni dan deloma namenjen slovenskemu kulturnemu prazniku, deloma pa filmski vzgoji in določenim temam, povezanim s tematiko filma. Torej da v obisku kina ni nič spornega.

Resna razprava o tem bi najbrž morala biti odvisna od resničnosti premise, da se na slovenski kulturni praznik res sme razpravljati zgolj o Prešernu in slovenski kulturi. In od pojasnil, ali je to res dosedanja standardna, nikoli kršena praksa po osnovnih šolah. K temu bi veljalo dodati še nabor vseh filmov, ki so si jih slovenski učenci doslej ogledali v kinu na kulturni praznik. Morda bi ugotovili, da ti nikakor niso bili povezano zgolj s slovensko kulturo – sploh glede na njihovo dokaj redko zastopanost v kinih.

Da bi sredi begunske krize morali popolnoma cenzurirati islamske vsebine in jih nadomestiti s »pravo« kulturo, je prej znamenje šolske zaplankanosti in lažnega domoljubja.

Zato je že malo presenetilo, ko je avtorica zaključila z mnenjem ravnateljice in predsednika združenja ravnateljev, ki sta zelo dobro prebrala propagandno nakano medija. Seveda jo je prva ustrezno zapakirala v nedopustno »krivdo medijev« in »iskanje napak novinarjev«, nato pa le zapisala mnenje Drstvenškove:

“Sicer pa mi ne preostane ničesar drugega, kot da zaupam vaši presoji, kako napisati članek, da ne bo še dodatno spodbujal nestrpnosti, ki smo ji v današnjem času prepogosto priča, v zadnjem času tudi do novinarjev,” je ravnateljica dejala ob zaključku pogovora.

Točno za to gre, seveda.

Koliko neintegriranih sodelavcev premore RTV Slovenija? Kot kaže, ne le enega.

Sovražni in sovraštveni govor do novinarjev ostaja, vsaj po mojem občutku, precej tabuizirana tema. V zadnjem času je ena bolj izpostavljenih žrtev tega novinarka TV Slovenija Jelena Aščić. K temu doda veljati po novem že daljši seznam »neintegriranih migrantov« med novinarji.

Primer »kuzle lažnive« je razgrnil širino politično motivirane nestrpnosti do novinarjev. Ko so jo zaradi inkriminiranega stavka v Utripu napadli na družbenih omrežjih, je Aščićeva na Facebooku svoje doživljanje opisala kot znak za alarm:

Sovražnost se razplamteva. Mene sicer taki zapisi ne prizadenejo na osebni ravni, a menim, da jih ne smemo ignorirati. Tudi ali predvsem zato, ker so med tistimi, ki so te skrajno žaljive in nacionalistične komentarje všečkali in jih delili naprej celo poslanci v državnem zboru, oseba, ki je bila uvrščena med deset najvplivnejših pravnikov, pa me je označila za neitegrirano migrantko. Ko sovraštvo postane del javnega diskurza oseb, ki imajo nek vpliv, je to znak za alarm.

Ob prispevku, za katerega uredniki pravijo, da ni bil cenzuriran, je pa bil osvobojen konteksta sovraštva do novinarjev predstavljen deveti dan (!) po predvideni objavi, so v osrednjem dnevniku na kratko predstavili tudi stališče uredništva Informativnega programa TVS.

Kjer so zapisali, da obsojajo »sovražne in žaljive odzive, ki so jih na družabnih omrežjih sprožili, delili in se nad njimi celo navduševali nekateri gledalci zoper avtorico sobotne oddaje Utrip Jeleno Aščić – med njimi celo prvak in nekateri poslanci največje opozicijske stranke in ena oseba, ki je bila lani razglašena za eno od desetih najbolj vplivnih pravnic leta. Gre za zavržno spodbujanje sovraštva in nestrpnosti in to s strani ljudi z močnejšim vplivom na družbo.«

Tako novinarka kot uredništvo torej omenjata »osebo, ki je bila uvrščena med deset najbolj vplivnih pravnic leta«, torej Lucijo Ušaj Šikovec, avtorico zapisa pod tvit o »kuzli lažnivi«, češ da je novinarka Aščićeva neintegrirana migrantka.

Nehvaležni sovražniki naroda

Zgodilo se je, da je bila omenjena odvetnica 16. februarja povabljena v oddajo Studio ob 17. Tema: sovražni govor. Domnevam, da si je vstopnico priborila zato, ker je želela voditeljica preveriti, čemu je bila žaljiva (ali sovražna) do novinarke.

In res jo je tudi vprašala. Priznati je treba, da je bila Ušajeva v svoji razlagi koherentna: navedla je identičen motiv v vrsti primerov. Na izziv, da bi podrobneje pojasnila, čemu je Aščićevo sovražno in žaljivo označila za neintegrirano migrantko, se je iz obtožbe poskušala izviti z izgovorom, da pripis ni bil mišljen osebno. In je začela naštevati cel seznam njej podobnih neintegrirancev iz iste hiše, v kateri je v tistem hipu sedela: Sekuja Condeta, Marka Radmiloviča, Denisa Avdića. No, slednjega je dodala iz drugega medija. Ker se bil po naključju tudi sam gost iste oddaje, sem v tistem hipu lahko le protestiral.

Prepis dela magnetograma objavlja v svoji kolumni Vlado Miheljak, v njem je ugledal simptom iskanja »sovražnikov ljudstva«, to pot v novinarskih vrstah, iz njega pa je razvidno, da je pravnica vsem po vrsti pripisala žaljivo ravnanje do Slovencev, ki so njim, migrantom, tako darežljivo in prijazno ponudili zatoščišče v naši prečudoviti deželici. Namesto hvaležnosti po njej pljuvajo in izkoriščajo svojo medijsko moč. Pustimo ob strani, da sta med štirimi naštetimi dva rojena v Sloveniji.

Integrirana politična pridelava

Tragikomičnost obrambe, pri kateri se braniš s tem, da začetni greh še poglobiš in podaljšaš seznam tarč sovražnih žalitev, je pri Ušajevi prišel še bolj do izraza zato, ker je enourna oddaja dejansko govorila o nevarnostih sovražnega govora – omenjena je sicer zagovornica praktično absolutne pravice do svobode izražanja, pri kateri je prvi seveda nepotrebna prtljaga, ki bi se je morali otresti in jo vidi zelo selektivno po političnem ključu kognitivne pristranosti: »naši« nikoli ne uporabljajo sovražnega govora, »njihovi« pač.

Podobno kot že marsikdaj poprej pa se je zgodilo, da je molk ob tem povsem zasenčil začetni incident, diskreditacijo in nato še njegovo naknadno legitimiranje: nikomur na RTV Slovenija se do danes ni zdelo vredno vzeti v bran svojih lastnih neintegriranih migrantskih novinarjev, čeprav je prišlo do napada nanje celo v njihovem mediju.

Še huje: ker so sprva branili novinarko Aščić, bi pričakovali, da bodo ob istovrstni diskvalifikaciji celega seznama svojih novinarjev ostali konsistentni. Ne, ni se zgodilo. Zato je tudi izpad prvotno načrtovanega prispevka s fokusom na novinarskih tarčah in ki menda ni bil cenzuriran, za nazaj postal bolj smiseln.

Podoben molk velja za Društvo novinarjev Slovenije ali tudi kakšnega od medijev – z izjemo Miheljakovega zapisa. Morda mislijo, da je seznam štirih zaenkrat še prekratek. Ja, v tej državi se neintegriranih migrantov med novinarji pač ne poskuša cehovsko braniti.

Niti takrat, ko postajajo vedno bolj pod udarom politično pravilno integriranih. Morda bo prihodnost slovenskega novinarstva odvisna od dvoboja med njimi. Ali morda uvedbe čistokrvnih pasemskih psov čuvajev slovenskega porekla po zgledu predloga dveh ideologov desnice, Mateja Makaroviča in Matevža Tomšiča, ki sta pred leti čisto resno predlagala financiranje ti. »državnih novinarjev«.

Če to ni dober predlog za integracijo novinarjev, kaj je?

Več:

http://vezjak.com/2016/01/29/primer-ascic-kako-prispevke-na-tv-slovenija-mecejo-v-kos/

http://vezjak.com/2016/02/14/janseva-vojska-in-cerarjev-potop-od-cenzure-do-zaljivosti-in-nazaj/

http://vezjak.com/2016/01/30/kako-smo-popravili-jeleno-ascic/

http://vezjak.com/2016/02/01/tv-komedija-popravek-popravka/

Oddaja »Na žaru« je znova razdelila ljudsko mnenje, ne pa tudi poklicnih komunikacijskih in političnih strategov, ki niso mogli skriti navdušenja nad Pahorjevo imenitno odločitvijo in izvedbo. Če so skeptiki očitali poceni nabiranje političnih točk, všečnost in kurtoazijo, postavljeno na najnižji možen nivo, piarovski instrumentalnistični um po drugi strani v nastopu po defaultu ni videl nič slabega: kar prinaša dober rezultat, ne more biti slabo, kajti cilj vselej posvečuje vsa sredstva. Kjer je zvišana popularnost, tam je vedno prava pot. Na komercialni televiziji so se spomnili še nekaterih post festum poskusov upravičenja njegovega nastopa, med katerimi je najbolj prepoznavno naslednje: predsedniku moramo zaploskati, ker je svojo funkcijo pogumno moderniziral, so namigovali. Ker hodi v korak s časom, ki ga tudi razume. Drugi ga ne.

Pogled od spodaj, ljudski pogled torej, je ostal razdeljen na dve polovici: manjšina, ki je sicer vedno manjša, se zgraža in Pahorja kritično premleva in motri z zgražanjem. V to vrsto zadržanih skeptikov prištevam tudi sebe, analizirajoč njegovo politično eksistenco že iz obdobja, ko ni zasedel predsedniškega prestola prvega državnika. Nezanemarljivo število ljudi in seveda ljudska večina poskuša raje z opravičili njemu v podporo in prve kara kot nedoletne in zavistne zafrustrirance v trenutkih, ko se ji ne ljubi argumentirati. Ko pridejo na vrsto bolj trezni momenti, pa uporabi naslednja dva argumenta, daleč najbolj navzoča.

Argument iz neškodljivosti popularnosti

Če si nek politik poskuša prizadevati biti popularen in pridobiti simpatije čim večjega števila ljudi, po sebi ne more početi nič slabega. Kajti s tem sledi naravi političnega udejstvovanja in tekmovanja. Pahor je v razumevanju takšne narave naravnost odličen in zato mu lahko kvečjemu aplavdiramo. Politika je področje, kjer je skorajda vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano. Če predsednik koketira, če želi biti všečen na različne načine, je s tem zgolj v nekem zelo naravnem stanju, ki ga moramo ceniti in pozdraviti. Da bi v tem bilo kaj škodljivega, preprosto ni možno in je stvar slabe presoje. Saj vendar vsi politiki počnejo taisto ves čas, nekateri na bolj zavite načine, spet drugi manj. Celo takšni med njimi, ki se izrecno odpovedujejo želji po popularnosti, ravnajo tako le iz prepričanja, da mu bo takšna drža prinesla želene simpatije!

Argument iz ljudskosti

Pahor se je kot eden zelo redkih politikov znal približati ljudem in se postaviti na njihovo pozicijo. Obul je njihove škornje, dobesedno, oblekel njihove obleke, spet dobesedno, prijel za njihovo delovna sredstva, česar drugi politiki ne znajo. Govoriti poskuša njihov jezik, na trenutke tudi preklinjati, pogledati za kakšno mladenko (kdo pa ne), biti radoživ in človeški. V zadnjem intervjuju po oddaji »Na žaru« se je celo pohvalil, da je njegova drža postala uspešen izvozni artikel, ki se prijema tudi na tujem. Skratka, če me drugi imitirajo, ne počnem nič slabega, je impliciral. Pozicijo sem sam večkrat poimenoval kot flirt-populizem ali flirtajoči populizem. Na ravni principa predsedniku države ne moremo ničesar očitati, ker je biti blizu ljudem po definiciji obravnavano kot vrednota, ne slabost. Še več, ob domnevi, da so politiki doslej vedno bili od ljudi odtujeni, lahko njegovo ljudskost neposredno obravnavamo kot vrlino in odličnost. Zakaj bi grajali le zato, ker je ljudski?

Seveda so še drugi argumenti ob naštetih, s katerimi Pahorjevi podporniki ščitijo ravnanje predsednika. Morda bi tretji lahko bil njegova zmernost, spravljivost, končno zavzemanje za spravo in spoštljivost. Navedena sta ključna in daleč najbolj pogosta ne le v recepciji predsednika in legitimitaciji njegovega početja, razvidna sta iz njegovih ravnanj, izpričana v pogostnosti njunemu sledenju. Največkrat nastopata celo z združenimi močmi in oddaja »Na žaru« je bila zgled sovpadanja obeh: Pahor je stopil na oder, kjer so se pričakovala smešenja na njegov račun prav zaradi prepričanja, da mu lahko nastop le koristi, ne škodi. Povečana popularnost je bila anticipirani cilj, bržkone je omiljeni humor bil tudi zapovedan in res so se ratingi priljubljenosti takoj po oddaji dvignili, sama oddaja pa je bila deležne rekordne gledanosti. Še več, kot neposredni učinek se je priljubljenost po raziskavah dvignila tudi drugim nastopajočim, npr. Evi Irgl. Hkrati je predsednik izpadel človeški z manifestiranjem svojih napak in hib, ko je dovolil šaljivost in norčevanje, usmerjeno proti sebi. S te vrste »ranljivostjo« je omogočil novi identifikacijski moment pri množicah.

Če oba argumenta povzdignemo na raven političnih principov, potem bo moral nekdo, ki zagovarja ali ščiti Pahorja, v duhu doslednosti postopati enako vsakič, ko sta principa uporabljena. Če sta popularnost in populizem na opisani način sprejemljiva politična strategija ali celo pohvalna, njun nastop ne more ostati vezan le na podobo slovenskega predsednika.

Poglejmo si naslednjo možno analogijo: mar obeh principov ne uporablja tudi Donald Trump, trenutno najbolj razvpita zvezda ameriške predsedniške kampanje? Če kdo, potem on sledi makiavelistični maksimi, po kateri cilj posvečuje sredstva in ga ni koraka, ki bi lahko škodil popularnosti – zavoljo nje je dovoljeno praktično vse. Očitek Pahorjevega podpornika, češ da v tem pretirava, medtem ko Trump ne, nas ne rabi zanimati in še manj zmesti: ko ocenjujejo veljavnost principa, ga vzemimo kot upoštevanja vrednega »po sebi«. Med Pahorjem in Trumpom na ravni sledenja principu popularnosti ni razlike.

Je kakšna razlika na ravni drugega principa: ljudske všečnosti in populizma? Tudi ne: morda so tehnike različne, Trump zaenkrat ne asfaltira cest, podira dreves ali peče pic, vendar nesporno sledi imperativu ljudske všečnosti: uporablja jezik množic, resda tudi govorico sovraštva in ksenofobije, servira različne vulgarizme in nesporno deluje ne le kot nekdo, ki si želi povečati priljubljenost, temveč osvojiti ljudska srca.

Zagotovo se med Pahorjem in Trumpom velike razlike. Moja poanta pa je enostavna: kdor pristaja na uporabo obeh principov, njuno veljavnost v areni političnega življenja in soglaša z njima, bo moral to enakovredno storiti tako v Pahorjevem kot v Trumpovem primeru. Če ju priznava prvemu, jih bo moral tudi drugemu. Če se nad njima zgraža selektivno, ravna močno nekonsistentno. Navajanje nians v izvedbi ne spremeni čisto ničesar v hipu, ko smo oba principa sprejeli.

Iz ust ravnateljice Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju prihajajo neprepričljiva pojasnila, s katerimi želi zaščititi svoj kolektiv učiteljev, ki ne mara mladoletnih prosilcev za azil: »Razumljivo, da smo negotovi.«

Razumljivost česa, negotovost koga? Kar je povedala Mirjam Bizjak, pritrjuje vsem slutnjam o škandaloznem ravnanju velikega dela tamkajšnjega profesorskega zbora, ki je povzdignil glas proti namestitvi mladoletnih beguncev v dijaškem domu. Namesto da bi se ta opravičil za svoja nečastna dejanja, poskušal vsaj zdaj ohraniti svojo integriteto, ga je kot mladoletnega varovanca vzela v bran njihova šefica.

K sreči je danes predsednik vlade že poskušal posredno odgovoriti na apel 1300 podpisnikov, naslovljen nanj in resorno ministrico – s tem, ko je nestrpno ravnanje vendarle ocenil za nesprejemljivo. Na kaj več še čakamo.

Neprepričljiva reakcija ravnateljice kaže, da to ne bo dovolj. Nerodno zagovarjanje svojega kolektiva izpelje s sklicevanjem na slabo informiranost, kajti »če ni pravočasnih in popolnih informacij, se razrašča strah.« Tudi po njeni šoli.

Dovolj zvito pa Bizjakova svojo obrambo 24 učiteljev obleče v plašč moraliziranja o splošni prestrašenosti, ne da bi posebej izpostavila svoje kolegice in kolege. Menda so vsega krive prešibke informacije:

Smo v aktualnih razmerah migracijskih tokov brez primere vsi bolj ali manj negotovi ali celo prestrašeni, zato ne gre obtoževati ljudi zaradi strahu pred neznanim. Zato je toliko bolj pomembna vloga odločevalcev, da vsem omogočijo pravočasne, popolne in verodostojne informacije in ustrezne varnostne ukrepe, da se strahovi ne razraščajo in da bomo kot družba lahko ustrezno pomagali tistim, ki zdaj potrebujejo našo pomoč.

Skratka, omenjeni profesorji te gimnazije so razumljivo indolentno negotovi, živijo v strahu pred neznanim in so posledično prestrašeni. Tako kot vsi ostali. V bistvu niso ničesar krivi. Želijo biti in ostati čiste žrtve.

No, to je še razlog, zakaj se morata po mojem prepričanju iz omenjenega apela predsednik vlade in ministrica nemudoma odpraviti v Kranj. Ker nekdo brije norca in se spreneveda. Ker si dijaki te šole tako zelo nevednih in prestrašenih učiteljev pač ne zaslužijo.

Ker stavek  »Vse, kar so moji sodelavci izrazili, je skrb in strah za varnost dijakov in potrebo po ustreznih uradnih informacijah ter varnostnih zagotovilih in ukrepih« dokazuje, da osnovnih načel o nedopustnosti diskriminacije in nestrpnosti ne razumejo niti zdaj, ko so bili deležni javne lekcije. Če nečlovečnosti ne omenjam. Kako so še lahko učitelji, če se niso zmožni naučiti niti tega?

Ni prvič, da je Janšev podprvak Damir Črnčec zaigral na struno spomina na turške vpade, da bi nas posvaril pred strahotnimi posledicami begunskega vala:

»To ni človekoljubno ali humanitarno vprašanje. Slovenija in Evropa sta žrtev agresije, invazije, sodobne oblike turških vpadov, katerih namen je islamizacija, arabizacija in šeriatizacija. Mi smo ponosni potomci prednikov, ki so ob številnih žrtvah premagali turške vpade. Enostavno ne smemo in ne bomo dovolili, da ta novodobna invazija okupira, uniči našo državo, družbo, vrednote. Našo domovino!«

Ponosni samorazkriti potomec, ki je pripravljen tudi danes hrabro poprijeti na orožje, pravzaprav k temu tudi kliče, se v hujskaški retoriki perfidno sklicuje na nekaj, kar naj bi v kolektivnem nezavednem spominu menda maksimalno mobiliziralo strah slovenskih množic.

Ob tem mu pride prav podoba Drugega par excellence, torej nevarnega Turka, pred katerim je treba nemudoma zapreti meje, nato pa podobno, kot meni Janša, narediti Slovenijo za »free zone«, prostor polne rasne čistosti, kjer ne bo niti enega migranta. Izraz, ki ga netilci sovraštva uporabljajo raje kot »begunec«.

Primož Šterbenc razloži, zakaj mobilizacijska asociacija sredi skrbno negovane kolektivne psihoze proti njim ustreza številnim stereotipom: »Poleg tega naj bi bil islam sovražen do racionalne misli in naj bi zasužnjeval ženske. Pri tem se lahko naslonijo na močno ukoreninjenost protiislamskih stališč v Evropi, saj je musliman obravnavan kot nevarni drugi vse od začetka 12. stoletja – tovrstno stališče so zagovarjali tudi največji evropski humanistični intelektualci. Na žalost tudi karikature, kakršne so bile objavljane v napadeni reviji in v drugih medijih, prispevajo k utrjevanju protiislamskega diskurza.«

Identifikacija beguncev s Turkom, na kateri že v drugo insistira Črnčec, verjetno ni naključna, zdi se skrbno premišljena, ker lažje prevaja prastrahove v realno ksenofobično pogojeno nestrpnost. Ker so Turki očitno tisti Drugi, pisan z veliko začetnico, ki ustrahuje Evropejca in uteleša zlo, kot pravi Mustafa Soykut, za Cerkev so najhujši sovražniki krščanstva, za renesančnega človeka so bili sovražniki grške in s tem evropske civilizacije. So kot divje svinje v vinogradu krščanstva.

Ko se sprašujemo podrobneje, kdo hujska ljudstvo in kateri propagandni prijemi porajajo najhujše forme prazne paranoidne groze pri ljudeh ali netijo sovraštvo, se velja spomniti današnjih ponosnih potomcev tistih, ki so menda nekoč odgnali Turke iz teh krajev in se hvalijo s svojim čistim rodoslovnim deblom.

Več:

http://vezjak.com/2015/10/01/granstrategija-za-begunskim-valom-poskus-osvojitve-evrope/

Predsednik republike je sredi protibegunske protestniške ihte oddelal 20 minutni intervju za TV Slovenija. Namesto običajne tiskovne konference, kjer bi bil podvržen morebitni torturi vprašanj, se je na vedno hujše očitke zoper svojo pasivnost odločil stopiti na varnejšo pot – izbrati en medij.

Ob koncu je bil videti zelo zadovoljen s sabo. Javni servis je odstatiral svoje, presenečenj ni bilo. Na njegovi uradni strani so kasneje in prav tako včeraj (na isti dan) povzeli, kar je navrgel na Jesenicah ob obisku dijakov: »Povem, kar mislim, in ne, kar je nujno politično korektno, in ob tem omenil današnji pogovor za televizijo o migrantski in begunski problematiki.«

Zdaj smo lahko še bolj osupli, povedano nikakor ne drži. Borut Pahor ni izrekel čisto nič političnega nekorektnega. Fraza ima funkcijo, da zakrije bistvo: vse povedano je bilo do neprepoznavnosti prazno v neki lažni do problemov distancirajoči se politični korektnosti.

Da bi ostal »predsednik vseh«, kar je prepoznavna agenda, ki ji zvesto sledi, je silovito pazil, da se komu ne bi zameril. Da se denimo ne bi zameril vsem, ki obiskujejo ali organizirajo proteste proti beguncem in netijo sovraštvo. Ali političnim snovalcem iz ozadij. Ne, za njih je ohranil veliko razumevanja. Za nameček se je zlagal glede svojega lastnega angažmaja okoli nestrpnosti.

Predsednik kot Nostradamus

Zakaj dovoljujemo, da nam predsednik republike laže? Pustimo ob strani indiferenco medijev, nezmožnih kaj takega zaznati ali očitati, njihovo generično nevednost, apatijo in sodelovanje s politiko. Z vprašanjem mislim naslednje: kje se bo našel kakšen, ki bo Pahorju poočital, da si je absolutno izmislil trditev o svojih lastnih opozorilih glede nestrpnosti?

Ne, obratno drži: k besedi se je preglasil šele zdaj, ko mu je kritično veliko ljudi sporočilo, da je njegov molk glede protibegunske psihoze in traktorskih shodov postal zelo nevzdržen. Tako kot Cerarjev, kjer je premier končno le povedal nekaj času primernih.

Znova sem pregledal vse predsednikove govore, ki jih sicer spremljam sproti, zato lahko decidirano povem: ne, Pahor v resnici nikoli ni obsodil nestrpnosti do beguncev. Nikoli se ni konkretno opredelil. Še huje, o tem praktično ni govoril. Zato ne drži zapisana trditev o tem, katere avtor je njegov urad:

Predsednik republike je dejal, da se je na pojav nestrpnosti in drugih problematik, povezanih s prebežniško krizo, odzval že večkrat, in nekatere pojave, s katerimi se zdaj ukvarja država, tudi napovedal.

Celo nasprotno je res, v isti sapi, ko nas prepričuje, da jih je obsodil, je v omenjenem zadnjem nastopu večkrat pojasnil, da obsodba ni dovolj, da »ne smemo tekmovati« v tem. Izvedel je perfidno distanciranje do obsodbe! Tudi v svojem mnenju 5. novembra 2015 pred parlamentom, že podrobneje opisanem, se nedopustnih reakcij hujskaštva, ksenofobije in nestrpnosti ne dotakne, niti teh terminov ali njim podobnih ne uporabi.

Celo v nekaj stavkih, kjer spregovori o sovražnem govoru, ga v prvi vrsti in najprej zanima pravica do drugačnega mnenja, potreba po kritični in demokračni razpravi o problemu begunske krize.

Ko spregovori o sovražnem govoru, ga predvsem okarakterizira za nekaj, pred čimer »nihče ni imun« in blago predlaga, da se izogibamo stališčem, ki bi bila »nestrpna in žaljiva«. Omenjena je skoraj edina njegova raba pridevnika »nestrpen«, ki smo jo lahko od začetka begunske krize naprej zaznali.

Torej ne drži, da bi se Pahor večkrat odzval na pojav nestrpnosti. To si je, nekaznovano, popolnoma izmislil!

Ker smo nad mediji obupali, gremo dalje: zakaj dovoljujemo, da predsednik manipulira z nami? V mislih imam desetine družboslovcev in humanistov, za katere pričakujem, da s svojim strokovnim in akademskim znanjem s pomočjo diskurzivne in retorične analize prepoznavno pokažejo na njegovo sicer spretno veščino bežanja proč od konkretne izjasnitve. Ne preseneča več, da se odlično izmika jasnim opredelitvam, ker želi zadržati volivce in simpatije tako na levi in desni. Čudi nezmožnost, da bi takšno prefrigano indiferenco in relativizacijo podrobneje analizirali in grajali.

Dialog s figo v žepu

Njegova iznakažena pozicija temelji na dveh gestah: na prazni retoriki dialoga, za katerega že vnaprej ve, da ne bo dosežen, a ga vedno znova predpostavi kot pogoj ne samo rešitve, temveč celo začetka (!) reševanja političnih težav. Konkretno: če želimo ustaviti nestrpnost do beguncev, morajo politični akterji doseči dialog, sožitje in soglasje; tri besede, ki jih vrti vedno znova. Seveda zelo dobro ve, da za isto mizo nikoli ne bo dobil Cerarja in Janše in drugih akterjev, na to pa iz njih izsilil nekakšen pakt o koncu širjenja sovraštva do beguncev.

Zato je njegova psihoretorika sožitja, dialoga, sprave in skupnih rešitev le bister manever, s katerim spretno krmari v svoji všečnosti pri volivcih vseh ideoloških usmeritev. Ponujena rešitev je tako imaginarna in nerealna, da lahko vedno elegantno pokažeš s prstom nanjo s polno gotovostjo, da ne bo dosežena, pri tem pa zaigraš celo modreca: vidite, ne poslušate me, pa sem vam lepo povedal, kaj morate storiti!

Ostane mu le ena težava: ob vsej nečlovečnosti, grozah in trpljenju vpletenih je treba zadržati hladne živce, ker bi ti preveč javno izkazane simpatije in solidarnost znižali trenutne javnomnenjske ratinge. Če bo prišlo do eskalacije nasilja, bo težava še večja. Takrat bo to treba nekako obsoditi dogajanje. Že vnaprej vemo, kako.

Izmikanje obsodbi nestrpnosti

Vse druge zadrege rešuje predsednik z uvedbo hipoteze o nezadostnosti, ki nato služi kot alibi ali izgovor, da kaj ni narejeno: karkoli že ponujamo v možno rešitev, za vsako lahko vedno rečemo, da »ne bo popolnoma pomagala«. Da ni zadostna.

Zato Pahor ponavlja, da obsodba nestrpnosti ni dovolj. Namesto, da bi jo izvedel, jo s tem legitimira. Poglejmo si, kako perfiden je v izmikanju taki obsodbi. Kratek slovar za prevod politične načelnosti v pahorjanščino bi bil videti takšen. Namesto nedvoumnega sporočila, da je nestrpnost, hujskaštvo, ksenofobijo treba preprečevati, nam predsednik pove tole:

»Politiki moramo s svojimi ravnanji odpravljati probleme v družbi. Trenutno se soočamo z migrantsko in begunsko problematiko. Politiki moramo odpravljati probleme, ki jih ta val migrantov in beguncev prinaša s seboj. Le tako bo manj strahu, dvomov in nestrpnosti, ne pa, če bomo politiki tekmovali v tem, kdo bo izrekel več obsodb.«

Skratka, preveč obsodb lahko škodi. In to nam pravi nekdo, ki ni izrekel niti ene! Hujskaštvo in ksenofobijo lahko grajamo, ampak s tem ne bomo nič rešili. Zato raje tega ne počnimo. Se bomo zamerili svojim volivcem, predvsem na desnici.

Isti motiv je Pahor včeraj variiral. Odvečnost obsodbe protibegunske nestrpnosti je označil za neproduktivno ravnanje:

»Medsebojno obsojanje ni produktivno, ampak moramo eden drugega spodbujati, da iščemo najboljše v nas.«

Diskurzivne logike izmikanja presoji in odkriti opredelitvi do diskriminacije in sovraštva,  nezaupanja in strahu pred begunci, manipuliranja s čustvi ljudi in političnih zlorab je preigral še v svojstveno racionalizacijo teh stanj. In poziv k  duhovni samoizboljšavi. Ja, spet se zmanipulirana večina morali strinjati. In vse to se dogaja, ker slovenska politika nima načrta. Ljudi je, pazite, tako rekoč upravičeno strah:

»Zaradi odsotnosti načrta, tako slovenskega kot evropskega, ki bi ljudi prepričal, da ima politika probleme pod nadzorom, se rojevajo nezaupanje, strah, tesnoba, posledično pa nestrpnost.«

Njegova razlaga ima spet vsaj eno lepotno napako: če bi že bila točna, pozabi povedati kakšno bridko o tistih, ki strah in nestrpnost širijo. Celo ko se dotakne fenomena vaških straž, ne bo omenil, da so nevarna in nedopustna oblika ljudskega organiziranja. Ne, rekel bo:

»Vaške straže niso potrebne. Niso ne koristna ne potrebna alternativa. «

Namesto obsodbe torej redukcija na nepotrebnost. Problema sovraštva in nestrpnosti se moramo nemudoma lotiti« se prevede tudi v »Smo v situaciji, kjer ni lahkih rešitev.« Drži, lahko je na ta način pametovati nekomu, ki ne želi ponuditi nobene, ki ne želi obsojati nikogar in ki se zaklinja le k dialogu, za katerega ve, da ga nikoli ne bo.

V istem rangu svaril, da ni treba ničesar storiti, ker nič ne zadostovalo, je tudi Pahorjev stavek »Poziv k strpnosti je legitimen, vendar ni dovolj«. V rangu blokade iskanja rešitev pa njegova demagogija, da je treba šele ugotoviti,  kakšne so rešitve, nato doseči kompromis glede njih in politična enotnost. Skratka, vedno znova se želi vrniti na nulto točko, »moramo se posvetovati med seboj in poiskati ustrezne kompromise, politična enotnost bo odpravila strah ljudi«.

Pozicija, kjer strahu ni treba demaskirati, ker je morda upravičen, »ampak je treba ravnati z njimi obzirno«, žal niso iskreni pozivi k njihovi odpravi, temveč poskusi legitimacije. Spet vidimo, da ima Pahor veliko razumevanja za vse vpletene strani.

Mi nismo na vrhuncu krize, mi smo na njenem začetku, dodaja. Pahor se zaveda, da vse šele prihaja, torej je njegova odgovornost še večja. Vendar podobne fraze izreka le zato, da bi izpostavil svojo lastno modrost, nostradamusovsko držo, ki mu omogoča, da je nekatere fenomene, kot je dejal, že pred meseci napovedal!

Predsednik bo, po vsem sodeč, znova ušel kritičnemu pretresu zavoljo svoje neverjetne diskurzivne manipulativnosti, s katero zmore obsoditi nestrpnost, ne da bi jo obsodil, ponuja rešitve, ne da bi jih serviral, navidez odgovorno izigrava moralno avtoriteto, ne da bi ravnal odgovorno ali moralno. Ter končno, ponuja svojo pomoč v begunski krizi.

In kako to stori? Na zabaven način. Ne le, da sugerira odločitev za  »humano« (!) najvišjo številko beguncev, ki jih Slovenija sme sprejeti, svojo pomoč v begunski krizi je definiral čisto po svoje. Ne bo oblekel delovnih hlač, ne bo odšel do begunskega centra, delil hrane, ne bo zavihal rokavov, kar sicer rad počne. V intervjuju je povedal le, da ponuja svojo pomoč v pogovorih na sestankih z drugimi domačimi politiki v parlamentu in širše. Pa še to je dejal, da je na voljo za sestanek, če bo kdo presodil, da bo koristen. Požrtvovalnost brez primere!

Res izjemen je tak angažma. Zato, ker lahko vse to počne nekaznovano in je celo nagrajen z dvigom ratingov, zato, ker imamo indolentne medije in smo brez kritične javnosti, lahko za nameček svojo brezjajčno prazno ubesedovanje brez odziva označi za hudo politično nekorektnost. Torej nekakšno pogumno verbalno bravuro. In se nam spet smeji v brk. Kako je že rekel pesnik? To live and shame the land from which we sprung.

Več:

http://vezjak.com/2015/11/05/pahor-najprej-o-pravici-do-drugacnega-mnenja-nato-sele-o-sovrastvu/

Kakšen politični in medijski učinek lahko proizvedete, če sredi hude, morda najhujše politične in medijske nestrpnosti zberete skoraj 2000 podpisov, med katerimi so res pomembna imena slovenskega družboslovja in humanistike, ter od predsednika vlade Mira Cerarja in resorne ministrice Maje Makovec Brenčič terjate pojasnilo, zakaj vlada RS pristaja na protiustavno in protizakonito ravnanje, s katerim se mladoletnim prosilcem za azil brez spremstva onemogoča nastanitev v kranjskem dijaškem domu v nasprotju z vsemi demokratičnimi in poklicnimi standardi v vzgoji in izobraževanju?

Ob tem izrečete še fakultativno pričakovanje, da se omenjena odpravita v Kranj in poskušata ustaviti plaz protibegunske psihoze, v neposrednem kontaktu obsodita ravnanje pedagogov, učiteljev na gimnaziji. Izjava in podpisniki so navedeni spodaj.

Tule je trenutno zelo kratko poročilo, kaj sledi, ko pismo pošljete omenjenima, predsedniku vlade in ministrici, hkrati pa tudi o tem preko obširnih medijskih list obvestite urednike in novinarje. Povedano velja nato za dva dogodka: s kolegico Darja Matjašec sva kot prvopodpisana apel poslala najprej 25. februarja 2016, ker s strani naslovnikov nisva prejela prav nobenega odziva, sva ga poslala znova po enem tednu, 3. marca 2016. Skratka: politika,v tem primeru vlada, vas ignorira. Kaj počnejo mediji?

Medijsko poročanje je bilo, če preštejem zgolj omembe obstoja apela, in to v novinarskih prispevkih za oba dogodka v seštevku, takšno: STA: 2, Delo: 0, Dnevnik: 0, Večer: 0, Mladina: 0,  POP TV: 0, RTV SLO: 0.

Če upoštevam novinarje, ki so mene ali kolegico kontaktirali v osmih dnevih, se številka ustavi pri 2: še pred pošiljanjem in realizacijo je klicala STA, po pošiljanju in objavi apela pa le novinarka POP TV, kar je v celoti vzeto končen rezultat neposrednega novinarskega zanimanja.

Izkupiček je nekoliko boljši, kot ga sugerirajo zgornje številke, in sicer v naslednjem smislu: apel sta objavila Večer in Dnevnik v svojih pismih bralcev (!), o njegovem obstoju je sporadično pisala stran 24ur.com, STA sta z omembo povzela tudi Svet24 in MMC. Marsikdo bo rekel, da je to že veliko. Morda, ampak če bi dodatno analiziral povzemanja, bi se razkrilo, da gre za redukcijo na dvostavčno sporočilo v stilu »Oseba A in oseba B sta zbrali 1000 podpisov in se naslovili na premierja«. Da bi kdo kaj vprašal podpisane ali jih vsaj omenil, to pač ne! Četudi so med njimi izjemni strokovnjaki.

Pomembno se je zavedati: ravno zato, ker mediji odpovejo, s tem generirajo politično aroganco in molk. Vladni piarovci presodijo, da zgodba ni medijsko zanimiva, zato na zahtevo državljanov niti kurtoazno nima smisla odgovarjati.

Rezime: ker se s spremljanjem slovenskih medijev intenzivno ukvarjam že vsaj 15 let, nisem bil nad ničemer posebej presenečen. V bistvu sem glede odzivnosti pričakoval še manj. Nisem pa prepričan, da bo to razumela širša javnost ali da bi vsi skupaj morali razumeti. Drži, številni podobni poskusi so na enakem in še na slabšem, vse tri kategorije novinarskih prvakov, medijski vratarji, cenzorji in mali bogovi, takšni ali drugačni, pač vestno opravljajo svoje delo. Nič posebnega v odzivnosti, skratka. Pač pa lepa nova ilustracija tega, da s politiko v Sloveniji nič ne moremo tudi zato, ker imamo medije, kakršne smo si naredili.

Vsekakor naj bo v svarilo vsem, ki bi se v veliki naivnosti lotili česa podobnega, državljanske akcije buttom-up, a medijske situacije ne razumejo: polagam na srce, da nima prevelikega smisla. Politika bo molka izrazito vesela, slovenski novinarji pa bodo še naprej raje nabijali svoje dragocene misli o grdih in umazanih oblastnikih, če se z njimi ne strinjajo ali obratno svoje hvalili, če se, ter neustavljivem razraščanju nestrpnosti, ki ga lahko menda le nemo in nemočno opazujemo. Kaj konkretnega kdo terja od politikov, o tem pa raje ne.

Javni apel predsedniku vlade Miru Cerarju in ministrici Maji Makovec Brenčič glede dogodkov v Kranju

Spoštovani predsednik vlade Miro Cerar, spoštovana gospa ministrica Maja Makovec Brenčič! Človeka nevredno odzivanje v Kranju ob nastanitvi mladoletnih prosilcev za azil brez spremstva odraslih je šokiralo javnost. Ob morda še razumljivi, čeprav povsem neupravičeni kolektivni psihozi strahu zaradi morebitne nastanitve manjšega števila beguncev, ki so še otroci, pa je popolnoma nedopustno ravnanje 24 profesorjev Gimnazije Franceta Prešerna, ki so ostro nastopili proti njim. Pomagala niso niti zaklinjanja direktorice doma Judite Nahtigal, da potrebujemo vzgojo za strpnost in morajo vzgojnoizobraževalne ustanove poskrbeti za to, kar je naša prihodnost: multikulturnost.

Prepričani smo, da država postopa narobe, ko s pomočjo ministrstev brezglavo išče dijaške domove, kamor bi namestila šest otrok, starih med 10 in 14 let. Podleganje diktatu posameznih staršev je protizakonito in protiustavno, z umikanjem svojih predlogov pa vlada daje najslabši možen zgled državljanom. Kot je zapisala še dr. Mojca Kovač Šebart, so otroci, ki jih želijo nastaniti v dijaškem domu, ranljive, mladoletne, šoloobvezne osebe brez spremstva, ki bodo, dokler bivajo, v Sloveniji očitno obiskovale osnovno šolo. V 10. členu Zakona o osnovni šoli v RS (tuji državljani) je jasno zapisano: »Otroci, ki so tuji državljani oziroma osebe brez državljanstva in prebivajo v Republiki Sloveniji, imajo pravico do obveznega osnovnošolskega izobraževanja pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije«.

Zaradi škandaloznega ravnanja 24 profesorjev na omenjeni gimnaziji v Kranju in njihove peticije proti tem otrokom predlagamo, da vi in ministrica zaradi nestrokovnega ravnanja v nasprotju s temelji poklicne etike obiščete omenjeno ustanovo in ustrezno ukrepate.

Pedagoški delavci so s svojim ravnanjem kršili osnovna načela poklicno odgovornega ravnanja učiteljev, med katere nedvomno spada tudi preprečevanje vseh vrst rasizma, predsodkov in diskriminacije v izobraževanju zaradi spola, zakonskega stanu, spolne usmerjenosti, starosti, veroizpovedi, političnega prepričanja, socialnega ali ekonomskega statusa, nacionalnosti ali etične pripadnosti in izvora.

Podobno so delovali proti določilom Konvencije Organizacije Združenih narodov o pravicah otrok, posebno tistih, ki se nanašajo na izobraževanje, ter splošnim načelom po prizadevanju za uveljavljanje demokracije in človekovih pravic v izobraževanju.

Tudi v Sloveniji sledimo in moramo slediti obče sprejetim poklicnim etikam v vzgoji in izobraževanju ter mednarodnim deklaracijam, kakršno je sprejela tudi Izobraževalna internacionala o poklicni etiki, ki opredeljuje osebno in kolektivno poklicno odgovornost učiteljev in drugih zaposlenih v izobraževanju.

Spoštovani gospod Cerar, spoštovana gospa ministrica Makovec Brenčič, od vas pričakujemo, da aktivno in takoj posežete v nastalo situacijo in pokažete, da v Sloveniji še delujemo ne samo po temeljnih načelih solidarnosti in človečnosti, temveč tudi v skladu s poklicnimi standardi, ustavo in zakoni.

Podpisniki:

Boris Vezjak, Darja Matjašec, Milica Antić Gaber, Bojko Bučar, Lucija Čok, Marjeta Doupona, Srečo Dragoš, Božidar Flajšman, Miha Fošnarič, Pavel Gantar, Boštjan Gorenc, Alenka Gril, Maja Hawlina, Dušan Jovanović, Franco Juri, Dušan Keber, Friderik Klampfer, Zdenko Kodelja, Nevenka Koprivšek, Bogomir Kovač, Miha Kovač, Roman Kuhar, Tamara Lah Turnšek, Miha Lobnik, Ljubica Marjanovič Umek, Metka Mencin Čeplak, Matevž Krivic, Vlado Miheljak, Marko Milosavljević, Rajko Muršič, Ranko Novak, Luka Omladič, Janez Pipan, Igor Plazl, Barbara Predan, Barbara Rajgelj, Rado Riha, Jelica Šumič Riha, Andrej E. Skubic, Jelka Šutej Adamič, Tadej Troha, Neda Pagon, Jože Pirjevec, Viktorija Potočnik, Tone Ravnikar, Grega Repovž, Rudi Rizman, Sašo Slaček, Marjan Šimenc, Darko Štrajn, Peter Tancig, Simona Tancig, Marina Tavčar Krajnc, Niko Toš, Aljaž Ule, Mojca Urek, Valerija Vendramin, Matjaž Vesel, Ksenija Vidmar Horvat, Jože Vogrinc, Maja Weiss, Miha Zadnikar, Drago Zajc, Pavel Zgaga, Igor Žagar, Janja Žmavc, Ana Kučan, Miha Kozinc, Amelia Kraigher, Veronika Bajt, Darja Zorc Maver, Diana Koloini, Edvard Protner, Eva Matjaž, Gorazd Grošelj, Grega Hribar, Irena Jerala, Iztok Majhenič, Jana Rapuš Pavel, Maja Jošt, Marin Medak, Marko Jenšterle, Aleš L. Gulič, Nika Ravnik, Olga Poljšak Škraban, Polona Fijavž, Rok Gros, Tomaž Vec, Yona Merel Černe, Janez Smole, Matjaž Maček, Alenka Kreč Bricelj, Andrej Primožič, Anja Musek, Asta Vrečko, Barbara Kelbl, Boris Benko, Darja Demšar, Katarina Klajn, Katarina Slukan, Maja Sever, Marko Dobrilovič, Maša Gril, Matej Blenkuš, Mojca Dolinar, Nada Kirn Špolar, Nadja Penko Seidl, Peter Steničnik, Petja Grafenauer, Petra Černe Oven, Sanela Jahić, Tadej Žaucer, Valentina Schmitzerl, Remzo Skenderović, Lili Remec, Matjaž Cizelj, Sonja Umek, Aleksandra Surla, Alja Bradaškija Cizelj, Alja Hafner Taha, Bronislava Hafner, Darko Remec, Franc Korotaj, Manca Remec, Nejc Remec, Adelina Sotirov, Adevija Domazet, Adi Omerovič, Adis Imanović, Aida Canda, Aidan Cerar, Ajda Kotnik, Alain Veldin, Albina Škerbinc, Aleksander Petrič, Aleksander Počivašek, Aleksandra Belle, Aleksandra Ilijevski, Aleksandra Lazič,  Aleksandra Marijanović, Aleksandra Rekar, Alen Toplišek, Alena Dolenc, Alenka Ciglar, Alenka Bartulovič, Alenka Debenjak, Alenka Hudales, Alenka Kušar, Alenka L. Bajec, Alenka Simonič, Alenka Mihelič Vipotnik, Alenka Paveo, Alenka Ravšelj, Alenka Salamon, Alenka Stanič, Alenka Unk, Aleš Babnik, Aleš Justin, Alessandro Volta Yusuh, Aleš Hvasti, Aleš Jane Jankovič, Aleš Korpič, Aleš Šketa, Aleksandra Rode, Alexandra Zaman, Alice Camara, Aliki Kalagasidu, Alja Rems, Alja Žehelj, Alja Žehelj, Alja Kranjec, Aljaž Novak, Aljoša Cetinski, Alma Dževatova, Alma Kahriman Korič, Ambrož Pivk, Amela Deljanin, Amela Zahirovič, Ana Jug, Ana Ambrož Strle, Ana Barič Moder, Ana Facchini, Ana Jereb, Ana Lipovšek, Ana Murn, Ana Ozura, Ana Pandur Predin, Ana Purger, Ana Rebič Černe, Ana Tepina, Ana Tia Maria, Ana Vlaisavljevič, Andraž Glavič, Andraž Jerič, Andraž Torkar, Andrea Feher, Andrej Kotolenko, Andrej Škrapin, Andrej Adam, Andrej Bergant, Andrej Erjavec, Andrej Godec, Andrej Gruden, Andrej Kositer, Andrej Rejec, Andrej Sagadin, Andrej Šorgo, Andrej Troha, Andreja Gracej, Andreja Lapuh Maležič, Andreja Mali, Andreja Pliberšek, Andreja Pliberšek, Andreja Trbuha Kukec, Anesa Rejan Harun KaltakDurič, Anja Bajda, Anja Cerjak, Anja Golec, Anja Golob, Anja Gomizelj, Anja Koleša, Anja Musek, Anja Perovič, Anja Pirec, Anja Ramšak, Anja Turin, Anja Ursič, Anka Malej, Anton Kokalj, Anton Pugelj, Anton Rozman, Anton Simonič, Anuška Delić, Anuška Mekiš, Avguština Zupančič, Barbara Breskvar, Barbara Habič Pregl, Barbara Imenšek, Barbara Jamšek, Barbara Kalan, Barbara Klavžar, Barbara Lapajne Predin, Barbara Levak Tonejc, Barbara Morec, Barbara Neza Brecko, Barbara Pogačnik, Barbara Prassel, Barbara Skubic, Barbara Smajila, Barbara Švagelj, Barbara Tisler, Barbara Turk Niskač, Barbara Umnik, Bartolo Lampret, Beba Ladiha, Betka Skok, Biljana Lukić, Biserka Avsec, Biserka Čičerov, Blanka Tivadar, Blaž Klobučar, Blaž Kolman, Blaž Udovč, Blažka Čas, Bojan Arko, Bojan Berlot, Bojan Brajković, Bojan Kuljanac, Bojan Maraz, Bojan Marijan Leskovsek, Bojan Mastilovič, Bojan Mehle, Bojan Sotirov, Bojan Šen, Bojan Varga, Bojan Vrlič, Bojan Zemljič, Bojan Žnidaršič, Bojana Bertoncelj, Bojana Kunst, Bojana Tratnik, Boris Hafner, Boris Ferk, Boris Jakopič, Boris Kazimir Hostnik, Boris Palčič, Boris Prodanovič, Boris Radosavljevič, Boris Turičnik, Borja Borka, Borut Brumec, Borut Bučo Bučinel, Borut Dolenec, Borut Jerman, Borut Maleševič, Borut Novak, Borut Perc, Borut Peterlin, Borut Stergar, Bostjan Kovacec, Boštjan Bajželj, Boštjan Dagarin, Boštjan Flajnik, Boštjan Gorenc, Boštjan Hudomalj, Boštjan Kmetec, Boštjan Mulej, Boštjan Radovan, Boštjan Slatenšek, Božica Selinšek, Branimira Sever, Branka B. Železnik, Branka Bertoncelj, Branka Lemajić, Branka Nova, Branka Ribičič, Branka Šubic, Branko Andel, Branko Povoden, Breda Biščak, Breda Potočnik, Breda Savnik, Breda Tratnik, Brigita Tavčar, Carmen L. Oven, Cecilija Stančič, Cetinski Katja, Christina Thaler, Ciril Oberstar, ČRt Lines Ambrožič, Črt Štrubelj, Črtomir Tavš, Dada Matilda, Damijan Koprivc, Damjan Mandelc, Damjan Zorc, Danica Jordan, Danica Novosel, Danica Vihar, Danijel Vegel, Danijel Mihelj, Danijela Stegel, Danijela Levpušček, Darja D. Tomc, Darja Fišer, Darja Medic, Darja Potočan, Darja Stare, Darja Vuga, Darko Fabjan, Darko Nikolovski, Daša Lakner, David Ličen, David Prajnc, David Zupančič, Davor Lazarevič, Davor Pavlović, Davor Tavčar, Deborah Marko, Dejan Barič, Dejan D. Tulimirović, Dejan Davidovič, Dejan Savić, Dejan Turk, Denis Grgič, Diana Palčič, Dijana Galijasevič, Dijana Mikić, Dijana Roos, Dino Mitrović, Dita Reichenberg, Dita Urh, Dolores Padewsky, Domen Fras, Domen Puncer Kugler, Domen Savič, Dominik Olmiah Križan, Donovan Pavlinec, Dora Lenart, Doroteja Tranel, Dragan Raičevič, Dragica Marčeta, Drago Bulc, Dražen Dragojević, Duca Širok, Dunja Kalčič, Dusa Pekarovič, Dušica Ivanič, Dušan Maučec, Dušan Trušovec, Dušan Dvorščak, Dušan Kaluža, Dušan Rizmal, Edi Rosič, Edi Dominko, Edin Saračević, Edita Štamulak, Edo Omerovič, Edvard Mihalič, Edvard Protner, Elena Kecman, Elizabeta Benigar, Elizabeta Purger Luzar, Elvir Lović, Ema Bernik, Emina Frljak, Erika Pirkovič, Ermin Međedović, Erno Mikolavčič, Eva Rozenstein, Eva Weissbacher Baretič, Eva Belec, Eva Čulig, Eva Fischer, Eva Koprivšek, Eva Lina Hönn, Eva Perko, Eva Pirnat, Eva Traven, Eva Vrtačič, Evelina Bukovac, Franc Golob, France Primožič, Franci Jontes, Franci Zidar, Fredi Gorjup, Frenk Plankar, Gagula Darko, Gaja Kores, Gaja Trbižan, Gasper Koren, Gašper Trojner, Goran Forbici, Goran Gavrić, Goran Lorencin, Goran Smuk, Goran Šalamon, Gorazd Klančišar, Gorazd Andrejč, Gorazd Brne, Gorazd Jurman, Gorazd Kovačič, Gorazd Mauri, Gordana Goga Stojiljković, Grega Mohorčič, Grega Rudolf, Gregor Aljančič, Gregor Frome, Gregor Kodela, Gregor Vuga, Groga Tancek, Grudnik Tadej, Hafir Hoxha, Hana Košan, Hana Ostan Ožbolt, Hannah Greener, Helena Hafner, Helena Krapež Škoberne, Helena Lola, Helena Milinković, Helena Pavlič, Helena Pavlin, Ida Weiss, Igor Spreizer, Igor Štromajer, Igor Koršič, Igor Mlakar, Igor V. Bajec, Igor Vidic, Igor Volf, Igor Volk, Igor Weigl, Ina Gostencnik, Ines Jenšterle, Ines Kajin, Ines Medica, Ines Ojkič, Ines Vidmar, Irena Planko, Irena Ravnikar, Irena Čuček, Irena Lavrič, Irena Levičar, Irena M. Evačič, Irena Porekar Kacafura, Irena Rimc Voglar, Irena Šumi, Irena Udovc, Irena Urbič, Iris Pirc, Irma Kadić, Ivan Florjančič, Ivan Hrastnik, Ivan Koren, Ivana Belasić, Ivo Frbežar, Iza Škrjanec, Iztok Sitar, Jadranka Barbarić, Jadviga Bogataj, Jagoda Tovirac, Jaka Batič, Jaka Mori, Jakob Vigec, Jan Küzma, Jan Bednarik, Jan Šuntajs, Jana Bučar, Jana Bučar, Jana Jocif, Jana Kolarič, Jana Petković, Jana Puhar, Janez Hlebš, Janez Arh, Janez Kanič, Janez Pelko, Janez Stariha, Janez Turk, Janez Vovko, Jani J. Močnik, Janina Curk, Janja Gomboc, Janja Rakovec Bodnaruk, Janja Stojanovič, Janja Vidmar, Janja Zorko, Janko Kramberger, Janko Lozar, Januša Avguštin, Jaruška Majovski, Jasmina Nahbar, Jasmina König, Jasmina Ploštajner, Jasna Puh, Jasna Božič, Jasna Kolarič, Jasna Skoberne, Jasna Suhadolc, Jean McCollister, Jedrt Lapuh Maležič, Jelena Aleksić, Jelena Blagojević, Jelena Vidic, Jelka Ciglarič, Jelka Dolinar, Jernej A. Prodnik, Jernej Cvetek, Jernej Pavšič, Jernej Skof, Jernej Vidmar, Jerneja B. Bovha, Jiri Hollan, Jolanda Harmat Császár, Jolanda Zagorc, Jolanda Zagorc, Josephina Prah, Joško Matjašec, Joze Vidmar, Jože Barši, Jože P. Zajc, Jože Tršelič, Jožef Grginič, Jožica L. Lah, Jožica Pečar, Judita Corn, Julija Sumič, Jure Kozamernik, Jure Ajdovec, Jure Colja, Jure Korenč, Jure Mesarič, Jure Poglajen El Dentista, Jure Puncher, Jure Vizjak, Jurij Bavdaž, Kaja Plavčak, Kaja Poteko, Kajetan Škraban, Kamilo Lorenci, Kancilija Živa, Karmen B Rrecl, Karmen Hostnik, Karmen Kanalec, Karmen Pecnik, Karmen V. Drevenšek, Kartini Djalil, Katarina Bervar Strnad, Katarina Čuk, Katarina Eržen, Katarina G. Pokrivač, Katarina Juvančič, Katarina Keček, Katarina Klemenc, Katarina Mikulić, Katarina Štok Pretnar, Katarina Višnar, Katica Rek, Katja Božič, Katja Golouh, Katja Goričan, Katja Katarina Zakrajšek, Katja Kolšek, Katja Košir, Katja Križnik Jeraj, Katja Lang, Katja Pavlovič, Katja Rejec, Katja Sitar, Katja Skusek, Katja Stojnić, Katja Tolar, Katja Zakrajšek, Katja Zakrajšek, Katjusa Krlovini, Katjusa Tomsič Juvancič, Katra Kodela, Katya Učakar, Kim Turk, Kirsten Hempkin, Klaudio Serdoz, Klemen Mavec, Klemen Perko, Klemen Ploštajner, Kristina Bratož, Kristina Jurkovič, Kristina Rešek, Kristina Rutar, Kristina Voda, Kristof Kristofferson, Ksenija Ponikvar, Ksenja Osolnik, Ksenja Pucher, Lado Šepec, Lara Dular, Lara Metlika, Laura Orel, Lea Bevc, Lea Langstrumpf, Leja Jurisič, Leja Kramar, Lenart Roos, Lenčka Slapar, Leon Škrlovnik, Lev Sever, Lidia Horvat, Lidija Goljat Prelogar, Lidija Leskosek, Lidija Maurer, Lidija Rupnik, Lili Mohorčič, Lilijana Domadenik Rimele, Lina Habjanič, Liza Debevec, Ljiljana Gornik, Ljuba Kapus, Ljubica Pavlović, Lojzka Zore, Luan Berisha, Lucija Grm, Lucija S. Enbohm, Lucijan Polajnar, Lučka Pirih, Ludvik Pandur, Ludvik Šetrajčič, Luka Bauman, Luka Esenko, Luka Gorjup, Luka Kejžar, Luka Komidar, Luka Petermanec, Luka Pirnat, Luka Pulutnik, Luka Romih, Maaso Glas, Maca Švabić, Magda Perko, Maida Džinić Poljak, Maja Bizjak, Maja Strel, Maja B. Erzen, Maja Bavdaz Gross, Maja Bogataj, Maja Bohar, Maja Ceh, Maja Horvat, Maja Isakovič, Maja Lemur Živanović, Maja Modrijan, Maja N Ivankovič, Maja Pavlin, Maja Pavlin, Maja Ropret, Maja Šalamun, Maja Vardjan, Maja Zalar, Maja Žorga Dulmin, Majda Balant, Majda Bažato, Majda Koren, Majda Širca, Majda Zakrajšek, Manca Gašperšič, Manca Juvan, Manca Špendal, Manca Treer, Mare Štempihar, Margerita Capot, Marica Živković, Marica Gorjan, Marija Fabčič, Marija Košir, Marija Zlatnar Moe, Marijan Novak Slunjski, Marijana Valette, Marijana Vugrin, Marina Seliškar, Marinka Milenković, Marisa Popovič, Marjan Čeh, Marjan Pintar, Marjana Mar, Marjana Gruber, Marjana Marič, Marjana Škoflek, Marjanca Kočevar, Marjeta Lasan, Marjeta Trampuš, Marjuta Slamič, Marko Jalen, Marko Grden, Marko Jenko, Marko Kafol, Marko Krašan, Marko Logar, Marko Markelj, Marko Ocvirk, Marko Petejan, Marko Pigac, Marko Serafimovič, Martin Gramc, Martina Jenko, Martina Marencič, Maruska Zeljeznov Seničar, Maruša Bertoncelj, Maruša Kerec, Maruša Robida, Maruša Rose, Maruša Žabkar, Maruška Bučka, Maša Kogovšek, Maša Mlačnik, Maša Nahtigal, Maša Stošič, Maša Vajs, Matej Črnjavič, Matej Ernecl, Matej Höfler, Matej Keglevič, Matej Kejžar, Matej Kušar, Matej Omerzu, Mateja Ben Ali, Mateja Breznik, Mateja Erzen, Mateja Gestalt, Mateja Kordiš, Mateja Košnik, Mateja Kraševec, Mateja Lindič, Mateja Mlakar, Mateja Naglič, Mateja Pivk, Mateja Renko, Matevž Vogrinec, Matic Majcen, Matic Munc, Matic Primc, Matija Ketis, Matija Kovač, Matjaz Kolar, Matjaž Savšek, Matjaž Farič, Matjaž Grilc, Matjaž Hanžek, Matjaž Jazbar, Matjaž Kovše, Matjaž Oberstar, Matjaž Puhar, Matjaž Tavčar, Matjaž Tičar, Matjaž Vouk, Melita Cimerman, Melita Cotič Trojer, Melita Djurič, Mensur Makić, Meta Kojc, Meta Kordiš, Meta Lah, Metka Bertoncelj, Metka Bogataj Gnezda, Metka Kordiš, Metka Štoka Debevec, Metka Švagelj, Metka Zver, Metod Češek, Metoda Ciglar, Metoda Vuga, Miha Čuk, Miha Fišer, Miha Markič, Miha Maurič, Miha Erjavec, Miha Istenič, Miha Kunc, Miha Maver, Miha Milič, Miha Potočnik, Miha Velikanje, Mihalič Nina, Mika Cimolini, Milan Baretič, Milena Petrič, Milena Banjac, Milena Lebar, Milena Modic, Mileva Štukelj, Miljana Požar, Milka Gruber, Mima Suhadolc Jenko, Mina Fina, Mira Muršič, Mira Matković, Miran Cerkvenik, Miran Repič, Miran Brumec, Miranda Rijavec, Mirjam F. Lapanja, Mirjam Perosa, Mirjam Ratosa, Mirjana Čakardič, Mirjana Erlah Košnik, Mirjana Oblak, Mirjana Sajinovič, Mirko Klemenčič, Mirko Strehovec, Miroslav Ražman, Miroslav Cunjak, Mirt Bezlaj, Miša Hrib, Mišo Dačić, Mitar Pavlović, Mitja Lazar, Mitja Kadič, Mitja Kmetec, Mitja Podgornik, Mitja V. Iskrić, Mito Gegič, Mladen Stariha, Mladen Uhlik, Mojca Antonič, Mojca Antonič, Mojca Čebulj, Mojca Dolinar, Mojca Hercog, Mojca Hrobat, Mojca Indihar Štemberger, Mojca Kondardi, Mojca Krivec, Mojca Omerzu, Mojca Senegačnik, Mojca Suhovršnik, Mojca Tiršek, Mojca Volovsek, Monika Janša, Nada Pogačnik, Nada Drnovšek, Nada Strnad, Nadja Špacapan, Nadja Vuga, Naila Sinanović, Nanika Holz, Nastja D. Bučalič, Natalija Herlec, Natasa Hohkraut, Natasa Strozak, Nataša Požeg Dular, Nataša Bombač, Nataša Erat, Nataša Fabjančič, Nataša G. Krajnc, Nataša Grozina, Nataša Hrastnik, Nataša Kajba Gorjup, Nataša LeŠt, Nataša Petek Hvala, Nataša Skušek, Nataša Šafarič, Neja Borovnik-Duh, Neja Kaiser, Nejc Draganjec, Nen Cuslava, Nena Vauda, Nerma Baltič, Neva Vrba, Neva Mole, Neza Rihtar, Neža Rojko, Neža Bajec, Neža Fon, Neža Kozak, Neža Mekota, Neža Oder, Neža Vilhelm, Nika Autor, Nika Gerdovič, Nika Kovač, Nika Mahnič, Nika Per, Nika Puncer Kugler, Nika Vistoropski, Niki Slevec, Nina Kodela, Nina Neli, Nina AZ, Nina Balent Moran, Nina Hribernik, Nina Hudej, Nina Jeram, Nina Lončar, Nina NinaBelle, Nina Ovsenek, Nina Stanonik, Nina Šorak, Nina Štros, Nina Tertnik, Nina Tomaš, Nina Vastl, Nina Vencelj, Nina Veršnik, Nina Vrečko, Ninočka Zupančič, Nives Mikulin, Nusa Rakovec, Oliver Cvijanovič, Pavla Mlinarič, Petar Bukarica, Peter Potočnik, Peter Bedrač, Peter Celarc, Peter Dragovič, Peter Mocnik, Peter Smolič, Peter Šušnjar, Petja Šegatin, Petla Petruška, Petra Behce Petrovčič, Petra Godiša, Petra Škofic, Petra Demšar, Petra Hribernik, Petra Malgaj, Petra Marinšek, Petra Meško, Petra Miklavc, Petra Očkerl, Petra Perne, Petra Pogorevc, Petra Potočnik, Petra Ramić, Petra Škrlovnik, Petra Žitnik, Petrus Ka, Pia Beliš, Pika Pa, Polona Glavan, Polona J. Gaind, Polona Jaunik, Polona Kopmajer, Polona Petek, Polona Ponikvar, Polona Studen Pauletič, Primož Adamič, Primož Papič, Primož Premzl, Priscila Gulič, Prometej Prinašalec Luči, Ramon Fog, Refet Medi, Renata Knap, Renata B. Slabe, Renata Butala, Renato Romić, Robert Dolinar, Robert Hönn, Robert Kranjc, Robert Ristič, Robi Žontar, Rok Arnuš, Rok Polajžer, Rok Terglav, Rok Gros, Rok Košir, Rok Mar, Rok Parovel, Rok Vevar, Roman Cicmirko, Roman Kukovič, Roman Nahtigal, Roman Novak, Romana Bassin, Romana Lavrič, Romana Salazar Hudovernik, Roni Kordiš, Rozina Rozi Zalokar, Sabina Popit, Sabina Autor, Sabina Briski, Sabina Kranc, Sabina Podjed, Sabina Zalar, Samo Dekleva, Samo Gosarič, Samo Košnik, Samo Petanc, Sanda Sifkovč, Sandi Kofol, Sandi Maver, Sandra Napast, Sandra Pušaver, Sani Okretič Resulbegović, Sanja Gracej, Sanja Čakarun, Sanja Leban Trojar, Sanja Pajnkihar, Sanja Rejc, Sara Monzalgi, Sasa Bezan, Sasa Sadar, Saso Coz, Saša B. Lubej, Saša Bem, Saša Krapež, Saša Lindič, Saša Markič, Saša Sadar, Saša Škof, Saška Aleksandra Bellian, Sašo Marinšek, Sebas Gec, Sebastian Šulek, Senka Polanec, Senta Pirman, Silva Zupancič, Silvo Mihelič, Simon Demšar, Simon Streljaj Gmajner, Simona Pavlović, Simona Tičar, Simona Tomažič, Sine Franc Uršič, Slađana Breznik, Slavica Logar, Sofija Baškarad, Sonia Krauser, Sonja Korelc, Sonja Bezenšek, Sonja Matejina, Sophia Andolsek, Spela Kalcič, Spela Lah Pipan, Spela Novak, Spela Semion, Spela Strukel, Srečko Niedorfer, Srečko Niedorfer, Stane Hering, Stanislava Lesnik, Stanko Ivančič, Stasa Stajnpihler, Staša C. Trček, Staša Lazički, Staša Zupančič, Stela Mihajlović, Stela Šibac, Stella Šibanc, Stina Goršič, Stojan Spetič, Stojan Žitko, Stojan Žitko, Suzana Benko, Suzana Hržič, Suzana Oroz, Svetlana Hansel, Svetlana Tomić, Špela Zalokar, Špela Bedene, Špela Borko, Špela Čebela, Špela Čižman, Špela Jakomin, Špela Logar, Špela LoLa, Špela Oberstar, Špela Pučnik, Špela Razpotnik, Špela Šuškovič, Špela Zorn, Tadej Štrok, Tadej Turnšek, Tadeja Tišlar, Tadeja Pirih, Tadeja Zgaga, Taja Premk, Tajda Podobnik, Tamara Langus, Tamara Maričić, Tamara Žlender, Tanja Godnič, Tanja Lampret, Tanja Luketina, Tanja Petrovič, Tanja Skale, Tanja Škrilec Švegl, Tanja Žugelj, Tara Devi, Tarkvinij Prisk, Taša Gorjanc, Tatjana Capuder Vidmar, Tatjana Frangež, Tatjana Genc, Tatjana Gyorkos, Tatjana Joksimović, Tatjana Pirc, Tea Humar, Tea Goljevšček, Tea Hvala, Tea Larsson, Tea Logar, Teiia Martinović, Teja Bitenc, Teja D. Kunst, Teja Kleč, Teja Tarman, Terezija Dravinec, Tevž Logar, Tilen Štrancar, Tina Turk, Tina Bohorič, Tina Bončina, Tina Corič, Tina Grmek Blasutto, Tina Mahkota, Tina Seršen, Tina Šorc, Tina Štupica, Tina Terseglav, Tina Turk, Tina Zupanc, Tine Bele, Tine Lindič, Tinka Volarič, Tit Plevnik, Tita Loštrek, Tiva Vlaj, Tjaša Egart, Tjaša Grkman, Tjaša Hrovat, Tjaša Mislej, Tjaša Plaznik, Tjaša Podpečan, Tjaša Potočnik, Tjaša Smrekar, Tjaša Vrečko, Tjaša Vrhovnik, Tom Andrew Tomanič, Tomaž Acman, Tomaž Arhar, Tomaž Furlan, Tomaž Jakhel, Tomaž Kunst, Tomaž Rogelj, Tomaž Seliškar, Tomaž Zupanc, Tomi Matič, Tomi Rozman, Tomo Kozjak, Tone V. Straka, Toni Ujčič,  Matjaž Učman, Ula Furlan, Urban Babnik, Uros Turnšek, Uros Lehner, Uros Sankovič, Uroš Lubej, Uroš Badovinac, Uroš Feldin, Uroš Miklavčič, Uroš Prah, Uroš Škrjanc, Uroš Trauner, Uroš Zver, Urša Chitrakar, Urša Hlis, Urša Jurman, Ursa Pate, Ursa Zazi Zakotnik, Urša Kalan, Urša Novak, Urška Breznik, Urška Comino, Urška Gabrič, Urška Gorkič, Urška Lapajne, Urška Štimec, Urška Zagorc, Urška Zorič, Valentina Škafar, Valerija Perger, Vanja Kovač, Vanja Mihelič, Vasilia Tsigarida, Velo Lovrekovič, Vera Vidmar, Vesna Mikolič, Vesna Obradovič, Vesna Ornik, Vesna Puh, Vesna Atlagič, Vesna Gmeiner, Vesna Grosek, Vesna Katana Burja, Vesna Kosmatin, Vesna Kraner, Vesna Ročak Kralj, Vesna T. Sancin, Vesna Veselinovič, Vezire Hajdari-Kurtaj, Vid Kmetič, Vida Jocif, Vilma Ninin, Vinko Jenko, Vlasta Klep, Voglar Voglar, Vojka Miklavc, Vojko Gorjanc, Zala Primc, Zala Velkavrh, Zala Žibert, Zana Bečič, Zarja Predin, Zdenka Alenka, Zdravko Kogej, Žiga Bebler, Živa Frelih, Živa Jalovec, Ziva Jurancič, Živa Skrlovnik, Živa Zupančič, Zlatko Hernčič, Zoran Stančič, Zoran Gabrijan, Zoran Pavlović, Zoran Petrovič, Zoran Pistotnik, Zorica Sekulić, Zorica Asanin, Zorka N. Pintarič, Zorman Anže, Zvonka Makuc, Zvonka Vujević Prislan, Zvonka Tutek, Žarko Nanjara, Žiga Aljaž, Žiga Valetič, Žiga Vrtačič, Živa Pirc, Adelisa Malanović, Adrian Bradjan, Aida Pajalič, Ajda Mikolič, Aleksandar Stepanović, Aleksander Plut, Alen Balja, Alen Kobal, Alenka Bratina, Alenka Fink, Alenka Hlep, Alenka Korenjak, Alenka Krč, Alenka Mehle, Alenka Mozer, Alenka Protić, Alenka Ramšak, Alenka Sottler, Alenka Veler, Alenka Vidic Grmek, Alenka Žugič Jakovina, Ales Kavcič, Ales Pernek, Aleš Bržan, Aleš Manfreda, Aleš Oven, Aleš Poje, Aleša Zrimšek, Alex Cavalex, Alja Paštrović, Aljoša Likar, Alma Kljajič, Alojz Plazovnik, Amira Ringwald, Ana Debevec, Ana Marinšek, Ana Novak Velkavrh, Ana Slavec, Ana Svetel, Ana Šinkovec, Anamarija Pirc, Ana-Marija Vuković, Ana-Peregrin Košir, Andraž Purg, Andrej Rekelj, Andreja Balja, Andreja Gačnik, Andreja Gros, Andreja Jelenovna, Andreja Kecman, Andreja Logar, Andreja Ninković, Andreja Tkalec, Andreja Vekar, Andreja Zupančič, Andrijana Marc, Aneta Varl, Angela Truntič, Angelca Kovačič, Anita Hajdari, Anita Kerševan, Anita Stefin, Anja Bezlova, Anja Dulmin, Anja Eržen, Anja Grubelnik, Anja Kavčič, Anja Kovačič, Anja Oman, Anja Oman, Anja Rus, Anja Uršej Marinč, Ankica Radivojević, Anže Perne, Apolonia Alic Mosely, Arijana Radič, Arnold Marko, Audrey Barnes, Ave Roškar, Azira Kozjek, Babu Binela, Barbara Banović, Barbara Čičak, Barbara Glavič, Barbara Jernejčič Fürst, Barbara Mlakar, Barbara Prebil, Barbara Slanič, Barbara Vetrih Bolčina, Barbka Gosar Hirci, Bernarda Kunstelj Lepojič, Bili Jankovič, Biserka Škrinjar, Bistra Janjoš, Bojana Ivanjsič Mureskič, Bojana Vodnjov, Bojana Žuraj, Boris Lešnik, Boris Makoter, Boris Svagelj, Borut Skvarca, Bostjan J. Thurnherr, Boštjan Bajec, Boštjan Šuštaršič, Boštjan Zamernik, Bozena Ržen, Boža Plut, Božena Ambrozius, Branislav Milanovič, Branko Banko, Breda Vidmar, Cvetka Zalokar Oražem, Dada S. Brunšek, Daisy Doren, Dajana Hrast, Dajana Marković, Damjana Jugovič, Dan Podjed, Danaja Pečnik, Danaja Wanderlust, Danica Hanželj, Daniel Janežič, Daniel Malalan, Danijela Mladenović, Dare Cekelis, Darinka Ristič, Darinka Strukelj, Darinka Strukelj, Dario Rejc, Darja Barborič Vesel, Darja Damari, Darja Hočevar Mlinarič, Darja Šmerc, Darja Žolgar Cankar, Darko Bodnaruk, Darko Plohl, Darko Vršič, David Kac, David Stritar, David Zorko, Davorin Lampe, Davorin Mikos, Dejan Svirac, Dejan Vujič, Dounia Berrahmoun, Draga Puc, Dragana Gartner, Dragica Gustincič, Drago Koletnik, Drago Vrsič, Dusan Mihelič, Dusanka Mravlja, Dušan Jamnik, Dušan Trušnovec, Edita Zahirovič, Elbasana Gaši, Elvira Medved, Elvira Štrk, Elza Klenovšek, Ema Ermela, Ema Hojnik, Ema Lukan, Ema Verbnik, Emanuela Gulič, Eminca Pivac, Emir Hajdarevič, Eni Kaltak, Enja Rojenica, Erik Kostanjevec, Erika Pirkovič, Esada Rastoder, Esmeralda Vidmar, Eva Japelj Preželj, Eva Jerič, Eva Pavlič, Eva Slavec, Eva Strukelj, Franc Plut, Gaj Rakun Lukić, Gasper Najdenič, Goca Brjskva, Goga Kos, Gojko Golez, Goran Smuk, Goran Zavrsnik, Gorazd Jurman, Grega Rodriguez, Grega Sever, Gregor Grešak, Gregor Primc, Gregor Vrhovnik, Helena Boban, Helena Pantar, Helena Potočnik, Helena T. Velikanje, Hojka Oman, Igor Đukanović, Igor Jelovčan, Igor Pavlovčič, Iki Povoden, Ilijana Javornik, Ina Pravica, Ines Györek, Ines Ojkič, Ines Zagoranski, Irena Dobnikar, Irena Košir, Irena Kurajić, Irena Likar Kotnik, Irena Maretič, Irena Mihalinec, Irena Rapuš, Irena Samide, Iso Hadžić, Iva Dominkovič, Iva Gasar, Ivan Benk, Ivana Gradišnik, Ivana Odič, Ivo Gašperič, Iztok Hribar Schutz, Iztok Vončina, Jadran Drlje, Jaka Birsa, Jaka Klasinc, Jakob Kapus, Jakob Kramžar, Jan Likar, Jan Robin, Jana Fojkar, Jana Grafenauer, Jana Hančič, Jana Jevtovič, Jana Trobiš, Janez Cuderman, Janez Trtnik, Janez Žura, Janja Vrtnik, Janko Vrhunc, Jasmin Durić, Jasmina Majcen, Jasmina Paštrović, Jasmina Sans, Jasmina Smajič Supuk, Jasna Majdič, Jasna Novak, Jasna Podreka, Jasna Špiler Birsa, Jasna Tepina, Jelka Hudoklin, Jelka Kuret, Jernej Polajnar, Jerneja Erjavec, Jerneja Faletič, Jolanda Borovnik, Jozefa Babnik, Joža Sotenšek, Jože Brezavšček, Julija Kovič, Julija Potrc, Jure Barborič, Jure Damjan, Jure Gasper, Jure Salobir, Jure Štajnbaher, Jurij Hudeček, Kaja Aleš Luznar, Kaja Klobas, Kaja Lorenci, Kaja Vovk, Karin Vidic, Karmen Gorenc, Karmen Keržar, Karmen Kohek, Katarina Ahačič, Katarina Gadnik, Katarina Puc, Katarina Valentinčič, Katarina Velušček, Katja Mali, Katja Stravs, Katja Stušek, Katja Šušteršič, Katjusa Kranjc, Klavdija Kosič, Klemen Filipič, Klemen Kozjek, Klemen Puhar, Klemen Tepina, Kosir Barbara, Kristijan Radikovič, Kristina Kiki Božič, Ksenija Malia Leban, Lea Širok, Leja Jecelj Habič, Leja Mahnič, Lena Vastl, Leon Krkič, Leonida Hajd, Leonida Papotnik, Leticia Slapnik Yebuah, Lidija Breskvar Žaucer, Lidija Brezavšček, Lidija Libersar, Lilijana Lili Remec, Lilijana Zorec, Liza Stana, Lovro Kolbl, Lučka Leskovec, Luka Florjanc, Luka Štucin, Luka Tišler, Luka-Ludvik Dijak, Maja Božič Kranjc, Maja Delak, Maja Filipič, Maja Korun Hočevar, Maja Miljakovič, Maja Petrovič, Maja Šetina, Maja Vester, Majda Medvesek, Majho Majhica, Manca Stare, Manja Kovačič, Marhana Jafner, Marija Azman, Marija Brunčič, Marija Cesar, Marijan Gerdej, Marijana Hlebš Radžo, Marijana Lihteneker, Marinka Poštrak, Marizela Dadanović, Marjan Simonič, Marjan Zupan, Marjana Pernek, Marjana Samide, Marjana Štalekar, Marjeta Horvat, Marjeta Oman, Marko Bratkovič, Marko Kolman, Marko Perko, Marko Vuk, Marko Zadnik, Marsela Podboj, Maršelona Marušič, Marta Verginella, Martina Zaletel, Martina Zrimsek Povsič, Maruša Dobljekar, Maruša Vidmar, Maša Černovšek Logar, Maša Križan, Matej Hribar, Matej Janžekovič, Matej Kejžar, Matej Potocan, Matej Ramšak, Mateja Bohorič, Mateja Kordiš, Mateja Lappas, Mateja Tomelj, Matevž Pintar, Matija Milkovič Biloslav, Matjaž Milinovič, Matjaž Nekrep, Matjaž Sušnik, Maya Rebel, Melani Skornšek, Meri Sarajlija, Meta Andrejc, Meta Hauptman, Metka Kučan Ivšek, Metka Pirc, Metka Stošički, Michaela Selmani, Miha Bitežnik, Miha Mijatovič, Miha Vučkovič, Mila Bili, Milan Gregorn, Milan Malek, Milan Mrđenović, Milan Perne, Milena Banjac, Milena Stojčovski, Mileva Mitrič, Miljenko Vojnović, Miloš Krajnc, Mima Malešević, Mira Hladnik, Mirjam Marinič, Mirjam Picman, Mirjam Zdovc, Mirjana Kraljič Kenk, Miro Mirkoslav Drobne, Mišo Goriup, Mitja Dolenc, Mitja Klopčar, Mojca Blažič, Mojca Cesnik, Mojca Doria Milek, Mojca Goriup, Mojca Lavrič, Mojca Ostir, Mojca Prislan, Mojca Pucelj, Mojca Strajher, Mojca Šavnik, Mojca Toš, Mojca Trampuš, Mojca Tušek, Mojca Urbanc, Mojca Valič, Mojca Volf, Mojca Žugman, Monika Kambič, Nada Dokl, Nadica Iskra, Nadja Urevc, Nanca Muck, Natacha Berrahmoun-Vrscaj, Natasa Hozjan Breznik, Natasa Kern, Natasa Mrkonjič, Natasa Veselinovič, Natasa Zajc, Nataša Čuk, Nataša Dolinar, Nataša Gaši, Nataša Jeremić, Nataša Kristanc, Nataša Letig Žagar, Nataša Mirtič, Nataša Mršol, Nataša Novak Mulej, Nataša Rus, Nataša Šerbinek, Neda Isakovič, Neja Zupančič, Nejc Cijan Garlatti, Nejc Frece, Nejc Tancek, Nejc Trušnovec, Nejc Vilar, Nena Čehovin, Neva Kohlenbrand, Nevenka Rojc, Neza Cussigh, Nika Damjanovič, Niki Akaša Medvešček, Nikolay Wolchok, Nikolina Klepac, Nina Babsek Azbaha, Nina Jerala, Nina Luskovec, Nives Makarovič, Noemi Kandus Mavrič, Nuša Gašparac, Nuša Križnik, Nuška Dolenc Kambič, Pavlina Gorenc, Peter Dirnbek, Peter Glasnović, Petra Draksler, Petra Hafner, Petra Klobasa Petrač, Petra Lotrič Ogrin, Petra Marovt, Petra Martinjak, Petra OmTanit Baukman, Petra Podbregar, Petra Podgornik, Petra Regvat, Petra Slatinšek, Petra Vidic, Petra Vilhar, Pija Kapitanovič, Pika Golob, Polona Čeligoj, Polona Černe, Polona Jan, Polona Lah, Polonca Lovsin, Primoz Gresak, Primož Debevec, Primož Kujundžič, Rajko Bizjak, Rastko Milivojević, Reinhardt Christian, Renata Bezjak, Renata Rančigaj Lachaal, Renata Vajndorfer, René Koradin, René Koradin, Robert Begus, Robert Hazl, Robert Ivanc, Robert Sinur, Robert Slopko, Robert Waltl, Rok Jelaš, Rok Kastelic, Rok Stepisnik, Rok Triller, Roland Perovšek, Roman Hren, Romana Gogala, Romeo Palčič, Romina Kralj, Rudi Kastelic, Sabina Erjavec, Sabina Luskovnik, Sabina Piber, Sabina Zorko, Samo Turk, San Sand, Sancy Hankić, Sandi Frelih, Sandi Modrijan, Sandra Marchesan, Sandra Preradovič, Sandra Pucelj, Sandra Sagadin, Sandra Turk, Sanja Baltič, Sanja Brezovar, Sanja Kuhar, Sara Isa, Sara Kern, Sara Kovačić, Sara Rebov, Sara Zaninovič, Sasa Ales, Sasa Sadar, Sasha Taglavia, Saša Deleja, Saša Dokiai, Saša Hrženjak, Saša Jamnik, Saša Kenig, Saša Pogačar Wheeler, Sašo Borojevič, Sašo Milohnoja-Sale, Selma Sarvan Karabašić, Sergej Lah, Shala Sara Shqipe, Silva Bajc, Silvana Furlan, Simon Bubola, Simon Pečkaj, Simon Pintar, Simona Červek, Simona Elmallah, Simona Vasiljević Kogovšek, Slavica Božič, Slavica Kostanjevec, Slavica Popović Primožič, Slavka Grlj, Slavko Červ, Slavko Podbrežnik Dobnik, Smilja Bučan, Smilja Cresnik, Smiljana Ivanc, Sonja Knez, Sonja Mesar, Sonja Velkavrh, Spela Piskar-Lambrecht, Srecko Zen, Srečko Uršič, Staša Ilić, Staša Sitar, Stefan Podhraski, Suada Smlatić, Suzana Benko, Špela Gornik, Špela Kališek, Špela Modic, Špela Smolej Milat, Špela Stele, Tadej Lazar, Tadeja Ivančič, Tadeja Tišlar, Taj Ana Urank, Tálja Përál, Tamara Lampreht, Tamara Trajkovski, Tanja Cvitko, Tanja Gabrijan Strah, Tanja Hadler, Tanja Labus, Tanja Lipovec, Tanja Sahir Gombač, Tatjana Cvetko, Tatjana Jug, Tatjana Ljubič, Tatjana Lukež, Tatjana Mikuž, Tatjana Petek, Tatjana Skrabl, Tatjana Žagar, Tilen Gabrovšek, Tilen Kovačič, Tina Čerkez Miladinovič, Tina Ferbežar, Tina Hauptman, Tina K. Vinkovič, Tina Kovač, Tina Logar, Tina Plevnik, Tina Pogacnik, Tina Zigon, Tina Žigon, Tjasa Ucakar, Tjaša Kastelic Asomani, Tjaša Novak, Tom Krašovec, Tomaž Zajelšnik, Tomaž Zaman, Tomi Erlih, Urban Pfeifer, Urban Vucer, Uroš Perovič, Urška Ferletič, Urška Gojkovič, Urška Stražišar, Ursula Lavrencič, Urša Glavan, Urša Hribar, Urša Podrekar, Urša Valič, Urška Dolinšek, Urška Krišelj Grubar, Urška Lučev, Urška Petek, Urška Petrič, Urška Špeh, Urška Telban, Valdete Pulaj, Valentina Gjorek, Valerija Smolej, Valter Curk, Vanja Mesko Russenberger, Vasja Ocvirk, Vasja Potočnik, Vatroslav Tomac, Vera Isakovič, Vera Zorko, Veronika Frešer, Veronika Jazbec, Vesna Bukovec, Vesna Mislej, Vesna Prošič, Vesna Vidmar, Vesna Vravnik, Vida Erjavec, Vita Ornik, Vitomir Čop, Vladimir Zelić, Vlado Maroh, Vlado Milosevič, Vojka Celesnik, Vojko Baumgartner, Zala Časl, Zdenka Kašovič, Zdenka Poles Filipovič, Zdenka Steblovnik Župan, Zdravko Pavlovič, Zilhad Džananović, Zinaida Muratagič, Zlatka Markovič, Zlatko Lamot, Zora Slivnik, Zoran Cepuran, Zorica Kalinić Markovič, Zorica Škorc, Zuki Durić, Živa A. Žel, Živa Pogačnik, Fanika Fras Berro, Miro Mrak, Damjan Kolarič, Dejan Kokol in drugi.

P.S. Opravičilo vsem, ki so morda izpadli, imena so bila prenašana in vnašana ročno, kar je mukotrpno opravilo.

Sprva sem menil, da gre za popačeno vest STA, kar se pri Demokraciji redno dogaja. Vendar je podrobnejši pregled pokazal, da nas danes Janševa Demokracija prva in zaenkrat edina, torej ekskluzivno, obvešča o novih odpuščanjih na Delu:

No, naj ob tem dodamo, da časopisna hiša Delo pod vodstvom svojega lastnika Stojana Petriča zaradi racionalizacije nadaljuje z odpuščanjem novinarjev. V zadnjih mesecih so tako pri tej časopisni hiši odpustili že več kot trideset novinarjev. Prav včeraj pa so dobili odpoved štirje dopisniki s terena Dejan Karba (Prlekija), Robert Galun (Maribor), Dragica Jaksetič (Ilirska Bistrica) in Katja Željan (Nova Gorica). No, Karbi očitno niti pljuvanje po Janši ni pomagalo …

Podatka, da so na Delu včeraj odpustili štiri nove dopisnike, nisem našel nikjer drugje, razen pri Zlobcu. In ja, ni bila STA.

Bog nas obvarji medijske krajine, v kateri prvenstvo v obveščanju o odpuščanjih prevzema Janševo strankarsko glasilo. Ja, piše se marec 2016 in takšno je realno stanje.

Sicer je edino mesto, kjer lahko zvemo kaj več o dogajanju na Delu, tako rekoč živi almanah odpuščanj, postal omenjeni blog Marijana Zlobca, ki v enem zadnjih zapisov prinaša pripoved Maje Megla, še ene odpuščene novinarke.

Vprašanje nesolidarnosti, ki gre celo do nivojev neobveščanja in njegovega izrinjanja iz medijskega mainstreama, tu trči na še eno bolečo rano, ob novinarski nesolidarnosti se odpira še vprašanje, hmm, kolaboracije:

Delo ima še vedno precej izvrstnih kadrov, tako novinarjev kot tudi fotografov. Delo z njimi je bilo v užitek in veselje. Žal pa tistim kolegom, ki so zoper svoje sodelavce kolaborirali z upravo, ni mogoče priskrbeti dovolj mila, da bi si z njim lahko očedili svoje umazane roke.

Več:

http://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

http://vezjak.com/2016/01/22/delov-novi-odgovorni-urednik-in-pozitivna-kultura-odpuscanj/

http://vezjak.com/2015/12/28/zgodovina-odpuscanj-na-delu-se-ponavlja/

Je referendum o nastanitvi migrantov v Sloveniji, kakršnega je predlagala stranka SDS, stvar demokratične odločitve ljudstva ali ne? Reakcija na ultimativno preračunljiv predlog je bila menda burna in ostra, STA je v nekaj potezah opisala strankarske zavrnitve:

Predlog SDS za posvetovalni referendum glede nastanitve migrantov je v DZ naletel na ostre odzive. V SMC ga razumejo kot politično potezo, v DeSUS menijo, da bi bil referendum zapravljanje davkoplačevalskega denarja, v SD in ZL poudarjajo, da se je treba takim predlogom upreti. V kabinetu predsednika DZ medtem menijo, da gre za kompleksno tematiko.

Poslanec Vinko Gorenak je odločitev pospremil z sklicevanjem na voljo večine: »Verjetno bo večina rekla, da gre za nabiranje političnih točk, a zame osebno in za stranko, ki ji pripadam, je situacija relativno jasna – ljudje morajo odločiti o vprašanjih, kjer se vladajoča politika očitno izogiba in pripravlja rešitve, ki so v nasprotju z večinskim mnenjem državljanov Republike Slovenije.«

Dovolj razlogov, da sem se odločil na kratko preveriti, zakaj samo SDS pripisujemo zlobne nakane in namene, namesto da bi grehe porazdelili malce širše. Če to stori levičar, se morda včasih spomni še na Boruta Pahorja in njegovo cincavo koketirajoče mnenje, ki se vedno boji zameriti kateri od straneh, zato tudi ob begunski krizi svari pred tem, da ne bi za mnenje pozabili vprašati ljudi. Ali mu vsaj prisluhnili.

Nato s prstom pokaže še na Mira Cerarja, ki s svojim žargonom o varnosti in veliki skrbi za državljane poraja občutke nevarnosti in nato pohiti povleči po meji bodečo žico, da nas je potem ne manj, temveč bolj strah. Morda Cerar res ni čisto prepričan v referendum.

Toda kaj storiti z bistveno bolj eksplicitnimi odklonilnimi stališči do beguncev, čemu se toliko zaletavati le v sofisticirane izjave omenjenih državnikov in Janševega tabora? Tu so zato trije primeri povezanih rezoniranj, ki sem si jih spomnil ob tem. Na Facebooku sem poskušal preveriti, kako jih bodo brali njegovi uporabniki. Zato sem ločeno objavil naslednje tri kratke zapise:

In smo slišali še en argument za posvetovalni referendum, ki ga zganja SDS. Tisti, ki nasprotujete razpisu posvetovalnega referenduma o nastanitvah migrantov v Sloveniji in zagovarjate radikalno odprtje meja: se zavedate, da zahteva pomeni odpravo oziroma uveljavitev ogromne spremembe v statusu quo države, ne da bi se prej demokratično posvetovali s prebivalstvom, glede na to, da so naše države demokratične nacionalne države? Odgovor bi se seveda glasil, da bi tudi begunci morali dobiti volilno pravico – a to gotovo ni dovolj, saj je to ukrep, ki bi bil mogoč šele, ko bi bili begunci vključeni v politično ureditev neke države.

In smo slišali še en argument v podporo referendumu proti beguncem, ki ga zganja SDS. Takole gre: preden so čez Slovenijo začeli prihajati vali beguncev, so se Slovenci ponašali s podatki, koliko beguncev bi sprejeli na dom. Zdaj, ko jih je dohitela realnost, jih je večina tiho.

In smo slišali še en argument v podporo referendumu proti beguncem, ki ga zganja SDS. Oni hodijo v Evropo, ker jim bo tu bolje. »Razmišljanje v smislu ‘odprimo meje, begunci pridite,’ ni rešitev. Begunci so ljudje, kot vsi drugi. Veliko med njimi je hudobnih, nasilnih, zabitih, nevarnih. O tem je treba odkrito govoriti.«

Vsi trije so podani na način, da posredno, ne pa eksplicitno namigujejo na to, da je avtorju argumenta blizu podpiranje idej SDS. Da je verjetno nekdo, ki zganja protibegunsko retoriko. In tako ali drugače najbrž podpira referendum, tudi eksplicitno.

Moj hipotetični in predvideni cilj je bil dosežen, noben od komentatorjev ali »všečkarjev« ni opazil ali posumil, da so vsi trije dobesedni citati delo »radikalnega levičarja«, famoznega Slavoja Žižka. In torej ne kakšnega zadrtega člana SDS. Vpletenim se, če se čutijo prizadete, za tak miniaturni eksperiment opravičujem.

Torej znova, da ne bo pomote: stavki (1) »Se zavedate, da zahteva pomeni odpravo oziroma uveljavitev ogromne spremembe v statusu quo države, ne da bi se prej demokratično posvetovali s prebivalstvom, glede na to, da so naše države demokratične nacionalne države? Odgovor bi se seveda glasil, da bi tudi begunci morali dobiti volilno pravico – a to gotovo ni dovolj, saj je to ukrep, ki bi bil mogoč šele, ko bi bili begunci vključeni v politično ureditev neke države«, (2) »Preden so čez Slovenijo začeli prihajati vali beguncev, so se Slovenci ponašali s podatki, koliko beguncev bi sprejeli na dom. Zdaj, ko jih je dohitela realnost, jih je večina tiho.« in (3) »Razmišljanje v smislu ‘odprimo meje, begunci pridite,’ ni rešitev. Begunci so ljudje, kot vsi drugi. Veliko med njimi je hudobnih, nasilnih, zabitih, nevarnih. O tem je treba odkrito govoriti« so dobesedni citati Žižkovih javno objavljenih in medijsko citiranih stališč in izjav.

Ki lahko zelo hitro preidejo v legitimacijo referendumskega odločanja o beguncih; prvi to praktično je. Pred nami se rolajo zelo značilni motivi, s katerimi nas slovenska desnica s pomočjo svojih medijskih orkestrov dnevno predozira: da so begunci grdi, umazani zli, da ima ljudstvo pravico do strahu pred njimi in da so levičarji hinavski dvoličneži, katerih solidarnost je obupno zlagana.

Iz zelo majhnega vzorca odzivov sicer ne bi ničesar trajnega sklepal. Toda bolj skrbi tisti večji vzorec, iz katerega lahko razberemo, da se (naj)večji del domače družboslovne in humanistične elite ne spomni opozoriti na bližino stališč enega in drugih. Prej se najdejo njegovi apologeti, ki premlevajo o nekakšnih krivičnih »dekontekstualizacijah«, prepovršnem branju in poskušajo ravnati zaščitniško, v Žižku pa videti majhna, vendar nikakor ne usodna protislovja. Žal konteksti nič bistvenega ne spremenijo, obramba ni prepričljiva.

Povedano drugače in naravnost: v čem točno se že to pot razlikujeta esdeesovska in žižkovska retorika? Zgolj v tem, da poskuša slednja na dodani deklarativni ravni biti distancirajoča do »antiimigrantskega populizma«, nato pa ji v tem zelo hitro zdrsne? Zgolj v tem, da prva pove še kaj zraven?

O Žižkovem obratu v desno se je sicer kar veliko pisalo. V tujini, pri nas skoraj ne. Pač tabu tema, ki ji botruje dvoje: oportunistična naklonjenost medijev, ki jim je v interesu graditi in ohranjati nezmotljivo podobo superavtoritete, in seveda prestrašenost akademske stroke, ki se ne želi nikomur zameriti. Glede prvega je lep zgled nedavno gostovanje v Mariboru: pri Večeru so se odločili Žižka postaviti na prvo in drugo stran, v celoti. Z vidika promocije filozofije je to lepo. Ampak v kontekstu nalog filozofije je v mariborski drami predvsem govoril o – beguncih.

Ja, domači levici več iskrenosti in poštenosti v sodbah ne bi škodovalo. Prej ji bo koristilo. In dajmo se že enkrat navaditi, da za vso hujskaštvo in njegove učinke ne more biti kriva le SDS.

Intervju, ki bi ga pričakovali v kakšnem od mnogoterih Janševih antibegunskih medijev.

Tu je recimo Delova priloga »Ona«, kjer so si, tako kaže, pravično razdelili delo: v resnem časopisu opozarjajo na ksenofobijo, v prilogi pa z njo novinarji koketirajo. In nato vse povzamejo v svojih »Slovenskih novicah«:

Katja Cah je postavljala vprašanja »sociologu, pesniku in poslancu Združene levice Matjažu Hanžku, nekoč predsedniku stranke TRS in varuhu človekovih pravic«, ki se mu, kako kratkovidno, »zdi strah pred milijoni priseljencev z Vzhoda, ki so že in še bodo prišli na evropska tla, povsem odveč.« Skratka, sumljiv tip.

Med drugim ga je izzvala s skrbjo za delovna mesta in nato prejela Hanžkov odrezav odgovor:

V Sloveniji je bilo lani po podatkih Statističnega urada RS uradno registriranih 112.726 brezposelnih oseb. Se vam ne zdi, da bi morali najprej poskrbeti za nova delovna mesta slovenskih državljanov in šele potem dajati socialno podporo tujcem?

Ponavljam odgovor na rasistično vprašanje: begunci niso krivi za brezposelne v Sloveniji! Zanimivo, da se nekateri spomnijo brezposelnih le takrat, ko jih uporabijo proti drugi prizadeti skupini, ki je še niže na lestvici do dostojnega življenja. Gre za klasično preusmerjanje sovraštva in iskanja grešnega kozla.

Novinarka implicira, da bodo »tujci« ogrozili ali da že ogrožajo delovna mesta slovenskih državljanov. Na to je, skratka, odkrito namigovala – resnici na ljubo v medijsko izrazito razširjenem stereotipu. Hanžek ima v svoji karakterizaciji vprašanja popolnoma prav – čeprav gre pri »rasističnem vprašanju« bolj za ksenofobno implikaturo kot kaj drugega. Zato je naslov prispevka, ki želi biti sicer zoprn do Hanžka, nekakšen avtogol in kar pravšen izbor.

Če si ogledamo celoten niz vseh vprašanj, je podoba še strašljivejša – celo bolj od strahu brez begunci, ki ga želi promovirati; prav vsa so vztrajno usmerjena v spodbujanje paranoje, strahu pred begunci in poskus stigmatizacije tistih, ki begunce destigmatizirajo. Poglejmo:

Na zadnjih protestih v Ljubljani so podporniki priseljevanja beguncev večinoma nosili jugoslovanske zastave, tudi s peterokrako zvezdo, aktualne slovenske zastave pa ne. Je to primerno?

Zakaj se nasprotnike žigosa z označbami nacist ali fašist – že zato, ker bi radi najprej zaščitili svoje ljudi, Slovence, ki jim že čez nekaj generacij grozi izumrtje, ter družino, ki je kot osnovna, za človeka najpomembnejša enota tako dovolj ogrožena že zaradi pohlepnega neoliberalizma?

V Sloveniji je bilo lani po podatkih Statističnega urada RS uradno registriranih 112.726 brezposelnih oseb. Se vam ne zdi, da bi morali najprej poskrbeti za nova delovna mesta slovenskih državljanov in šele potem dajati socialno podporo tujcem?

Pa če pogledamo širšo sliko – del Evrope je sprejel vlogo zaščitnika prebežnikov – ne glede na to, za koga gre – drugi del pa ne in opozarja, da gre v resnici predvsem za ekonomske migrante. Kje se bodo ta nesoglasja končala, morda v državljanski vojni?

Kako komentirate očitke, da mainstreamovski mediji in novinarji objavljajo večinoma zgodbe in posnetke, ki begunce prikazujejo le v lepi luči, medtem ko se nemalo pretresljivih dogodkov, grozovitih posilstev in umorov pogosteje prezre oziroma opravičuje z besedami, da je šlo bodisi za zadrogirane bodisi duševno motene posameznike?

Že dolgo nisem videl takšnega prototipa intervjuja, ki bi v vprašanjih z avtentično ihto grabil intervjuvanca in se vanj zaletaval z enovito, kompaktno in homogeno agendo protibegunstva.

Na koncu uredniki v naslovu izpostavijo svoje rasistično vprašanje in dajo tak naslov še na prvo stran One, kjer nas vabijo k branju… Ali so maloumni ali pa ponosni na svoj rasizem.

Časopis Delo je poskrbel za presenečenje okoli 2000 podpisnikov javnega apela predsedniku vlade Miru Cerarju in ministrici Maji Makovec Brenčič glede dogodkov v Kranju, saj jih je obtožil podpiranja populizma in politizacije. Žal je obtožba zaenkrat minila brez kakršne koli reakcije.

Kot prvopodpisani pod apel se zato čutim dolžnega komentirati zapisa novinarke Sonje Merljak, objavljena v Delu 8. marca 2016. Prispevka sta dva, članek in komentar,  ter nosita naslov »Vlada je vzpostavila okolje, v katerem je nestrpnost normalna« in »Všečne zahteve javnosti«.

Z njima se je Delo nanj odzvalo dvanajsti dan (!) po pošiljanju naslovnikoma in medijem – prej ga v svoji tiskani izdaji ni niti omenilo. Zamik v reakciji in obenem Delova kritika apela dajeta slutiti, da je med obema morda neka vzročnoposledična povezava. V nadaljevanju bom na kratko osvežil zgodbo in poskušal pokazati, kakšne argumente uporabi novinarka v svoji negativni oceni; hkrati bom poskušal pokazati, da z njimi ni uspešna in da je posledična njena presoja močno deplasirana in končno tudi žaljiva.

Za kaj gre

25. februarja 2016 je bil predsedniku vlade in ministrici poslan poziv, v katerem je 2000 podpisnikov protestiralo zaradi nestrpne reakcije 24 kranjskih gimnazijskih profesorjev, usmerjene proti nastanitvi šestih begunskih otrok brez spremstva, starih med 10 in 14 let. Brezglavo iskanje lokacije in podleganje diktatu posameznih staršev smo podpisniki označili za protizakonito in protiustavno, umikanje predloga pa najslabši možen zgled državljanom.

Predlagali smo, da g. Cerar in ga. Makovec Brenčič obiščeta gimnazijo v Kranju in ustrezno ukrepata. Podpisi so bili zbrani spontano in v zelo kratkem času, v enem dnevu se jih je nabralo okoli 1200 in v naslednjih dnevih spontano še 800.

3. marca, torej točno po enem tednu, je bil apel poslal ponovno (tudi to pot v vednost medijem), saj se naslovnika nista na noben način odzvala, čeprav so med podpisanimi pomembna imena slovenskega družboslovja in humanistike. Besedilo, podpisniki in opis medijskih objav so dostopni na tej strani.

7. marca pa sem kot prvopodpisani prejel vprašanje omenjene novinarke, v katerem jo na kratko zanima, »kakšen odziv ste pričakovali/imeli v mislih?«, iz česar bi sledilo, da se čudi že v drugo izraženemu pričakovanju po odgovoru.

Naslednji dan, 8. marca, sta izšla omenjena članka, v katerih avtorica očita populizem in politizacijo, pri čemer oboje – med drugim  – poveže tudi z zahtevo po kaznovanju učiteljev, ki jo je, kot bom pojasnil, napačno zaznala v našem pismu. Poglejmo, kakšni so njeni argumenti.

Očitek politizacije

Merljakova označi za nedopustno, da bi kranjska zgodba postala izhodišče »za vstop politike in populizma v šolo ali celo za medsebojno obračunavanje.« Kot dodaja v svoji oceni, bi »njegove zametke (sc. populizma) lahko razbrali v razmišljanjih, da je za dogodek soodgovorna vlada, ki da ni obvestila vpletenih in ki pedagoških delavcev ni pripravila na sprejem begunskih otrok.« Kot so povedano podkrepili v podnaslovu priloženi fotografiji, bi morali pri tem paziti, da šola ne postane spolitizirana: »Šola naj bi bila prostor humanosti in solidarnosti, ne politike.«

Kam točno novinarka locira očitek o politizaciji, v čem jo vidi? Prepoznavno že v sami trditvi iz apela, da bi morala vlada pristopiti k reševanju problema z zavrnitvijo nastanitve otrok brez spremstva. Na podlagi tega razbira, da bi to pomenilo »vdor političnih ali populističnih pričakovanj v družbene podsisteme«, kar bo vodilo, po njenem, do nesprejemljivih in nedopustnih posledic. Merljakova nato dodaja:

»Ravnanje kranjskih pedagogov je za marsikoga nedopustno, a še bolj nedopustno bi bilo, če ga politiki, sindikalisti, strokovnjaki ali javnost ne bi izkoristili za širjenje in krepitev strpnosti, ampak za vstop politike in populizma v šolo ali celo za medsebojno obračunavanje.«

Nabor možnih grešnikov je torej razširjen in ob tem novinarka citira še predsednico Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije Fani Al-Mansour, ki meni, da »politika nima mesta v šolskem prostoru«.

O kakšnem vdoru politike govori, od kod ga je vzela? Kakšna je stehtana teža očitka o politizaciji? Takoj je treba povedati naravnost nekaj, kar je skoraj odveč: iz apela ni mogoče izpeljati takšne pretenzije. Dan pred objavo obeh prispevkov sem na vprašanje iste novinarke znova pojasnil njegov namen ali predlog. Zapisal sem ji, da bi morala vlada storiti vse, da ustavi »protiustavno ravnanje preprečevanja mladoletnim prosilcem za azil, da se nastanijo v dijaškem domu, s tem pa da jasno vedeti tam zaposlenim učiteljem in najširši pedagoški javnosti, da je takšno ravnanje neskladno s poklicnimi standardi in čutom za človeškost. Abstraktne kabinetne obsodbe niso ne zadostne ne učinkovite.« Pričakovanje je jasno definirano.

In tudi v apelu ni zatrjenega prav nič, kar bi lahko šteli za politizacijo: predsednik vlade in ministrica bi morala uporabiti svojo moralno in politično avtoriteto ter učiteljem povedati, da ravnajo v nasprotju s poklicnimi merili. Iz očitka o politizaciji bi sledilo, da se ministrica in premier na noben način ne bi smela odpraviti na kranjsko gimnazijo. V tem duhu lahko razumemo tudi poudarek v njenem članku, ki že v podnaslovu (»Ministričin odziv ne sme biti oster«) implicira, da je ministrstvo storilo prav vse, kar je lahko. Tej tezi v podporo je navedeno mnenje predsednika združenja osnovnošolskih ravnateljev Gregorja Pečana, v katerem poziva k angažmaju šolske inšpekcije, ki pa je očitno nihče sploh ni angažiral:

»Če so zakoni kršeni, lahko ukrepa le šolska inšpekcija,« pojasnjuje in dodaja, da se ministrica na dogajanje v Kranju ne bi mogla odzvati ostreje, kot se je, saj je inšpekcija, ki edina lahko vstopa v šole in preverja morebitne kršitve zakonodaje, organ v sestavi ministrstva. Ostrejši odziv bi lahko razumeli kot pritisk na njihovo odločitev.

Kot bom pokazal kasneje, je novinarkina intenca ves čas potiskana v smer argumentacijskega strašila: podpisnikom želi podtakniti nekaj, česar nikoli niso trdili, da od predstavnikov vlade pričakujejo kazen in ostro ukrepanje zoper neposlušne učitelje. Na podlagi karikiranega pričakovanja lahko tudi g. Pečan organizira svoje pomisleke: kot da podpisniki menijo, da bo Cerar namesto inšpekcije izpeljal ugotavljanje kršitev zakonodaje in predlaga kazni.

Njegova sugestija po tem, da »ostrejši odziv« ni na mestu, je spet zgovorna po sebi v tem, da ne predlaga svoje rešitve. Ob tem nastane vtis, da se s stanjem moramo kar sprijazniti, saj nihče ne zahteva angažmaja inšpekcije, nihče ne zahteva česarkoli, zato lahko zmaga status quo: nestrpnost in izgon otrok brez spremstva.

Očitek populizma

Tudi vzporeden pripis populizma Merljakova sugerira že v podnaslovu članka (»Gre za politizacijo in vdor populizma v šolstvo?«), potem pa ga podrobneje ne pojasni. V sorodni maniri stori isto še v svojem komentarju, ki nosi naslov »Všečne zahteve javnosti« in evidentno meri s tem na apel, podžge pa ga še v podnaslovu: »Še bolj nedopustno bi bilo, če bi ravnanje učiteljev izkoristili za vstop politike ali populizma v šolo.«

Novinarkina vrednostna ocena, kot rečeno, ni v ničemer utemeljena, da bi jo lahko lažje in bolje pretehtali. Zato je ni mogoče razložiti drugače kot na naslednji način: podpisniki apela izvajajo pritisk na slovensko vlado, ki pa je storila vse, kar je v njeni moči. Zahtevajo politizacijo ali s svojo zahtevo sami politizirajo: glede tega se ni opredelila.

Ker terjajo nekaj nemogočega (nastanitev otrok v kranjskem domu za dijake),  želijo biti všečni javnosti in ustvariti vtis, da so na strani ljudi in proti politični eliti. V tem primeru novinarka implicitno meni, da gre za všečni izbruh levega populizma, saj se desnica v Sloveniji in velik del množic ne postavlja za begunce, temveč proti njim. Zavzemanje za nastanitev mladoletnih otrok brez spremstva je torej dokaz takšne všečnosti – v tem primeru tistega dela slovenskih prebivalcev, ki do beguncev goji solidarnost.

Kako odgovoriti na tak očitek? V bolj tehničnem smislu se novinarka zateče k zagovoru večno »nepopularnega« mnenja stroke, ki ne sme slediti diktatu všečne večine; ob tem omenja dva primera. Prvega iz Zdenske vasi, kjer so strokovnjaki ugotovili, kot pravi, da bi namestitev otrok po družinski tragediji v bližini kraja bila njim v škodo, zaradi česar je »tudi v primeru otrok brez spremstva namestitev otrok v okolje, ki je do njih sovražno nastrojeno, verjetno njim prej v škodo kot v korist.«

V sicer dveh povsem neprimerljivih zgodbah želi zagovarjati stroko, ki bi, tako implicira, bila proti namestitvi beguncev v Kranju. Ob tem pa pozabi navesti njihova stališča – meni žal neznana. Nato navede že finsko prakso, tam otroke »najprej namestijo v posebne ustanove, kjer z njimi delajo osebe, ki imajo dovolj znanja in osebne širine, šele nato jih začnejo vključevati v lokalno okolje.«

Skratka, očitno je to predlog, ki bi mu morali po njenem mnenju slediti: namesto namestitve v Kranju ali kjerkoli drugje potrebujejo begunski otroci brez spremstva izolirano namestitev in predhodno socializacijsko obravnavo. Očitek o populizmu potemtakem govori o tem, da podpisniki apela nestrokovno napadajo slovensko vlado in želijo biti všečni množicam, ne da bi sledili zapovedim stroke, ki terja posebno namestitev. Pri tem pozabi omeniti, da se pod apel podpisuje ravno vrsta strokovnjakov – verjetno ne iz popolne nevednosti in brez razloga.

Sam sicer zaradi pomanjkljivih znanj ne želim in tudi ne morem merodajno presojati, koliko so vredni njeni predlogi. Vsekakor pa lahko trdim, glede na osnovno intenco poziva, ki je v obsodbi ksenofobnega in sovražnega odziva učiteljev, da je njena graja o populistični všečnosti močno deplasirana. Zato sploh ne čudi, da se novinarka v obeh prispevkih niti posebej ne trudi obsoditi ravnanja učiteljev – glede na to, da zavzame stališče ločene namestitve. Ali to pomeni potuho tamkajšnjim učiteljem, lahko vsak presodi sam.

Očitek o nedopustnosti kaznovanja

Tretji novinarkin očitek je povezan s prvima dvema: znotraj politizacije in populizma v apelu razbira tudi težnjo po kaznovanju 24 učiteljev. Zapiše, da ni treba nikogar kaznovati in »še manj, da je treba sistem spremeniti in kaznovanje omogočiti.«

Kot sem že nakazal, je osrednja strategija novinarkine kritične intence zgrajena na konstrukciji karikiranega strašila kot pogoste argumentacijske prevare: dokazovati želi škodljivost in nevarnost poziva, pri tem pa se upre na edino mesto v njem, kjer se poziva, da premier in ministrica »ustrezno ukrepata«. Ta sintagma je edina v besedilu, na katero se je oprla v svoji osrednji izpeljavi.

Že zgoraj sem pojasnil, da takšno napihovanje intence predstavlja obliko grdega zavajanja: nihče ni pozival h kakršni koli sankciji, saj ta niti ni možna in je ne predvideva noben predpis, zaradi česar je nihče ni imel v mislih in v sintagmi tudi ni implicirana.

Iz tega razloga je odveč njeno poudarjanje, da »nad zakonitostjo ravnanja v šolah bdijo inšpektorji« in retorično razglabljanje, ali »bi bilo prav, če bi zaradi kranjskega dogodka o (ne)etičnem ali (ne)zakonitem ravnanju šolnikov odločal še kdo?« Obenem v danem kontekstu navaja omenjenega g. Pečana in njegov poduk, da sme v tem primeru ukrepati le šolska inšpekcija (kot da si je za tem kdo prizadeval) in nato še go. Al-Mansour, češ da »pozivi k ukrepanju zoper učitelje niso na mestu«, zaradi česar »sankcioniranje zaposlenih ni primerno«.

Da bi smeli soočenje predsednika vlade in ministrice na šoli interpretirati kot nevaren politični pritisk, je demantirala že sama ministrica, ko je (spodaj) zapisala, da se na ministrstvu zavedajo pomembnosti in občutljivosti situacije, zato odprta vprašanja razrešujejo skupaj z ravnateljicami in ravnatelji šol, omenila pa je tudi, da se je v minulem tednu »o pomembnosti strpnosti pogovarjala tudi z ravnateljico Gimnazije Franceta Prešerna Kranj, gospo Mirjam Bizjak«. Kaj torej šteje za obliko politizacije, že pogovor, morda le obisk na šoli? Žal novinarka tega ne pojasni, po najmanj prvi (bizarni) razlagi pa je ministrica pravzaprav primer že politizirala. Ko opozarja na zakone (znova spodaj), bi spet lahko dejali, da bi lahko na to spomnila šolski inšpektorat, ki deluje v sestavi njenega resorja.

Novinarka Dela me dan pred objavo svojih člankov  ni spraševala o tem, kaj si predstavljam pod pojmom »kaznovanja«, zanimalo jo je zgolj, kakšen odziv predsednika vlade in ministrice pričakujem. Poslal sem ji odgovor, iz katerega je lahko zelo dobro razbrala, da prvopodpisani pod apel nimam v mislih nobenih oblik kaznovanja – kot je podtaknila podpisnikom -, temveč že citirani poziv k odločnejšemu nastopu vlade. Navzlic temu, da je vse to vedela, se je naslednji dan odločila v prispevku in nato še v komentarju podpisnike obremeniti s tezo o nedopustnem pozivu h kaznovanju, populizmu in politizaciji, čeprav s temi pomisleki v komunikaciji z mano ni postregla.

Kakšno rešitev podpira novinarka?

Na kratko povedano: ne vemo. Novinarke v ničemer ni zmotila neodzivnost vlade, zdi se ji, takšna kot je, celo ustrezna. V prispevku sicer korektno citira moje poudarke, tudi o tem, da je že neodzivnost odsev manka  politične in komunikacijske kulture, ki jo je predsednik SMC zagovarjal ob svojem vstopu v politiko, s tem pa osnovne omike in nespoštljivega odnosa do podpisanih državljank in državljanov. A ta del je manjša težava, ki je ne vznemiri.

V odsotnosti sleherne ponujene rešitve ali namiga, kaj bi bil pravilen pristop v primeru »kranjske zgodbe«, hote ali nehote podpira status quo: ničesar ne pove o ingerencah šolske inšpekcije, še manj kritizira vlado in celo ne odziva profesorjev, govori pa o posebni nastanitvi za begunske otroke.

Oba zapisa v Delu morda pojasnita, zakaj se časopis do tistega trenutka, torej celih 12 dni, ni odločil za to, da bi »obstoj« apela sploh omenil, četudi je prejel celo dva poziva. Ker je očitno presodil, da s takšnimi populističnimi idejami nima smisla vznemirjati javnosti…

Pomenljivo je tudi, da je novinarka uspela kar v obeh zapisih tega dne (članku in komentarju) opozoriti na dejstvo, da bodo podpisniki vendarle prejeli odgovor. Zapisala je: »Ministrica, ki se je tudi odzvala takoj po dogodku, je medtem sporočila, da bo avtorjem pisno odgovorila še ta teden« in v komentarju nato še »Ministrica je svoj pisni odziv avtorjem apela že napovedala, v vladnem uradu za komuniciranje menijo, da se je premier pravzaprav že odzval.« Učinkovalo je: prav na dan objave v Delu (8. marca), torej dvanajsti dan, je prispel odgovor ministrice, do tega trenutka, ko to pišem, pa premierjevega ni in ga očitno, glede na napoved, tudi ne bo.

Kaj lahko iz povedanega sklenemo?

Avtonomija šolstva se ne kaže v tem, da podlegamo kolektivni psihozi protibegunske retorike in se nato sklicujemo na prestrašene starše, ki da nasprotujejo beguncem, nato pa jim preprečujemo vstop v dijaški dom in verjetno tudi v šolo. Da je obsodba takega ravnanja označena za politizacijo, je sprevrženo – gre ravno za odziv na nem pristanek politike na izsiljevalski ksenofobni diskurz, ki doseže svoj cilj, se širi po šolah in končno zmago tistih, ki se v svoji anonimnosti nato skrijejo za svojo avtonomijo. Pozivi, da predstavniki vlade ne smejo biti preostri pri tem in da se ne smejo vpletati v dogajanje, tudi da ne smejo oditi v Kranj, res niso prepričljivi.

Ravno tako ne more šteti za populizem obsodba protibegunske nestrpnosti: bo za takšnega obveljal vsak, ki na nehumano zavračanje beguncev opozarja in ne tisti, ki ga, sklicujoč se na splošno mnenje in strahove, tudi izvaja? Opisana pozicija čez ravnanje vladajoče politike nima ali ne more imeti nobene pripombe, tudi ne čez kranjske profesorje. Aja, saj res: čisto abstraktno jih morda velja obsoditi.

Ko ob koncu dneva ugotovimo, kaj se s tem podpira, je to na kratek rok nesporno naslednje: begunski otroci so še naprej odveč in ne vemo, kaj bi z njimi, nestrpneži so še naprej nestrpni, učitelji še naprej anonimni in skriti za avtonomijo, vlada še naprej brezmočna, šolska inšpekcija še naprej brez dela, tisti, ki opozarjajo, pa bodo obveljali za politikantske populiste. Krasen novi svet!

Več:

http://vezjak.com/2016/03/04/skoraj-2000-razlogov-za-molk/

Odziv ministrice dr. Maje Makovec Brenčič (8. marec 2016):

Spoštovana gospa Matjašec, spoštovani gospod Vezjak, spoštovani vsi podpisniki javnega apela,

ob omenjenem  dogodku v kranjskem dijaškem domu in odzivu nekaterih profesoric in profesorjev Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju sem večkrat javno izpostavila, da je v teh časih pomembno biti strpen, še posebej, ko gre za otroke. Vsi otroci bi namreč morali imeti pravico do mirnega otroštva, do izobrazbe. Prav bi bilo, da skušamo to omogočiti tudi tistim, ki so se brez staršev znašli v Sloveniji. Multikulturnost postaja del našega vsakdana, zakaj ne bi v tem skušali iskati bogastvo in učenje različnosti. Obenem sem opozorila na zapisano v 2. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki določa, da mora sistem izobraževanja temeljiti na vzgajanju medsebojne strpnosti, razvijanju zavesti o enakopravnosti spolov, spoštovanja drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanju otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razvijanju enakih možnosti obeh spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi. Pomembno je tudi poudariti, da se na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport  zavedamo pomembnosti in občutljivosti situacije, zato odprta vprašanja razrešujemo skupaj  z  ravnateljicami in ravnatelji šol, ki se s problematiko vključevanja migrantov v izobraževalni sistem že srečujejo.  Hkrati pa sodelujemo tudi z vsemi drugimi ravnateljicami in ravnatelji, ki želijo preveriti informacije, postaviti strokovna vprašanja, razrešiti odprte dileme.

V minulem tednu sem se o pomembnosti strpnosti pogovarjala tudi z ravnateljico Gimnazije Franceta Prešerna Kranj, gospo Mirjam Bizjak. V pogovoru sem poudarila, da smo vsi pedagoški delavci dolžni delovati v skladu z našim poslanstvom in uresničevati cilje sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, delovati v duhu strpnosti in za strpnost. V tej smeri je pomembno razvijati kulturo celotnega šolskega okolja, ki ga usmerja in sooblikuje tudi vodstvo  šole.

Naše ministrstvo bo še ta teden javnost seznanilo s konkretnimi aktivnostmi na področju vključevanja otrok in mladostnikov brez spremstva v izobraževalni sistem. Predstavili bomo obstoječe primere dobrih praks vključevanja otrok migrantov v slovenske šole ter objavili spletno informacijsko točko, ki bo namenjena ravnateljem, vzgojiteljem, učiteljem, staršem ter širši javnosti.

Lep pozdrav,

Maja

Zdaj, ko se je razkrilo, kako grozljivo so bile kršene temeljne pravice delavcev v podjetju Marof Trade iz Loške doline, kjer govorimo o trgovini ljudi, izkoriščanju tujih delavcev, delu brez pogodbe o zaposlitvi in življenju delavcev v neustreznih pogojih, se poraja vprašanje, ali bi se lahko priglasil k besedi predsednik republike Borut Pahor.

Obstaja ne samo en, temveč vsaj dva dobra razloga, da si vzame čas ob svojem flirtanju z ljudstvom in stori kaj svoji moralni avtoriteti primernega: v času svoje predsedniške kampanje je namreč Pahor na povabilo istih delodajalcev, ki so skupaj z mrežo podizvajalcev kršili številne predpise s področja zaposlovanja in davčne zakonodaje, ne samo obiskal Marof Trade, temveč se v tem istem podjetju preizkušal v svoji klasični flirt disciplini kot njihov delavec.

Njegovo delo na črno so takrat reklamirali na njegovi spletni strani in nas družno spodbujali:

Predsedniški kandidat Borut Pahor je v okviru že 45. projekta “SKUPAJ – spodbujajmo drug drugega” prostovoljno delal v okviru Gozdnega gospodarstva Postojna in sicer v lesno-predelovalnem podjetju Marof Trade v Starem trgu pri Ložu. V dopoldanski izmeni je delal na stroju za žaganje hlodovine, nato pa še na oddelku za sortiranje rezanih kosov lesa za izdelavo AB opažnih plošč, ki se uporabljajo v gradbeništvu po celem svetu, saj je podjetje večinsko izvozno naravnano.

Glede nečesa bi se lahko strinjali: nehumanost in flirtajoči populizem ne gresta skupaj, sploh ne na isti lokaciji. Seveda ne moremo Pahorja obtožiti kakšne posebne soodgovornosti, lahko pa upamo, da ga bo spomin na njegovo volontiranje v podjetju Marof Trade opomnil, da so tamkajšnji sotrpini ravno tako na poseben način volontirali – veliko njih za 150 evrov na mesec po 12 ali 16 ur dnevno.

Zgodba o podjetju Marof ostaja velik izziv za novinarje, ki zaenkrat v medijskih poročilih še zdaleč niso uspeli niti približno navesti potencialno odgovornih oseb in razkriti okoliščin.

Toda pred še večjo izkušnjo je predsednik, ki je ob koncu od svojega flirtajočega volontiranja zelo veliko pridobil: postal je predsednik države. Njegovi sodelavci v Marofu so izgubili vse, sploh pa svojo človečnost.

Pahor bi res moral začutiti kanček odgovornosti in sočutja ter državljanom zaupati, kaj si misli o novodobnem suženjstvu – o njegovem prostovoljstvu sicer vemo že dovolj.

Ministrica za notranje zadeve bi nadzorovala in shranjevala vse vaše dejavnosti na družbenih omrežjih, zbirala bi prstne odtise in DNK-material, nenehno bi snemala naše registrske tablice, z radarji bi kukala v stanovanja. Pri tem kaže na bolj represivno ravnanje od največjega ljubitelja represije v državi:

 »Iste represivne policijske standarde, ki jih ni uspelo uzakoniti prvi Janševi vladi, želi zdaj uzakoniti ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar.«

Tako alarmantno zveni začetek Mladininega nosilnega članka v zadnji številki z naslovom »Učinke domine«, njemu je posvečena še Lavričeva karikatura čez celotno naslovnico.

O čem piše Mekina? O tem, da želi slovenska policija po novem uporabljati opremo in orožje Slovenske vojske, oklepnike, morda celo patrie, protioklepno orožje, helikopterje in pehotno orožje, namenjeno boju v mestih. Da si želi, tako avtor, da bi s pomočjo novih tehnologij okrepila množični nadzor nad ljudmi. Načrtujejo, da bi policija dobila nova pooblastila, zelo široka, da bi s pomočjo novih tehnologij okrepila množični nadzor nad ljudmi, da bi lahko npr. zbirala podatke na Facebooku ali Twitterju že na podlagi »zaznanih dvomov«.

Policija bo za svoje potrebe lahko podatke zbirala z brezpilotnimi letali, droni, termovizijskimi kamerami in radarskimi sistemi za detekcijo navzočnosti oziroma premikov skozi stene. Pri opazovanju skozi zidove po predlogu zakona o pooblastilih policije več ne bi nujno potrebovala soglasja sodišča. V prispevku so takšne težnje še zlasti pripisane osebno ministrici Vesni Györkös Žnidar – vsaj na enem mestu se zdi, da avtor želi poudariti njeno osebno privrženost večji policijski represiji, ki včasih celo v njeni lastni stranki, celo ne pri predsedniku vlade, nima zadostne podpore.

Pričakovali bi, da bo Mladinin članek, glede na to, da je prvi doslej, odmevno vstopil v domače medijsko polje in sprožil vsaj kakšen novinarski povzetek, služil za izhodišče informiranja o načrtih notranjega ministrstva, ki ravnokar končuje predlog sprememb zakona o pooblastilih policije. Ni se zgodilo, naletel je na gluha ušesa, padel je na nerodovitno njivo, odmevnost članka bi smeli opisati z dvema številkama: 0,0. Smo preveč nestrpni, bo treba še počakati? Prav, a izkušnje temu ne pritrjujejo.

V članku sta citirani mnenji strokovnjaka za policijsko pravo Miroslava Žaberla s Fakultete za varnostne vede, po katerem gre »večina vsebinskih predlaganih sprememb v smeri večje represivnosti policije, kar je z vidika policijske učinkovitosti pričakovano, z vidika varstva človekovih pravic in pogleda strogega testa sorazmernosti, predvsem segmenta nujne potrebnosti, pa vprašljivo«.

Nekaj podobnega opaža informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik , ki zgroženo ugotavlja, »da policija ni upravičena na zalogo in na splošno vršiti nadzora vseh javnih virov, še zlasti ne objav na družbenih omrežjih, forumih in podobnih spletnih straneh z uporabniško generirano vsebino«. Dodaja, da bi morala policija svoje delo omejiti na postopke v zvezi s konkretnimi osumljenci, za neselektiven, permanenten in množični nadzor 24 ur na dan pa ni opravičila, zanjo je to značilnost policijske države.

Represija in policijska država brez zunanjega povoda, pridobivanje vojaških pooblastil za policijo in policijskih za vojake, kot temu pravi Mekina, vodita do vedno večjega prikritega nadzora nad ljudstvom. Celo dovoljenje za nekatere akcije bi lahko po novem prevzela »notranja organizacijska enota generalne policijske uprave in policijske uprave, pristojne za zatiranje kriminalitete«, ne pa več tožilec.

Pričakovali bi, da bo o tem v javnosti steklo dovolj obširno informiranje, a zaenkrat nič ne kaže na to. Begunska kriza Slovenije ni prizadela do te mere, da lahko služila kot izgovor za represivno regresijo zakonodaje, takšen premik ni utemeljen niti v kakšni oceni o varnostni situaciji.

Če ni informiranja, če se domačim medijem na ljubi načeti Mladininega pisanja in nadaljevati v smeri problematizacije, ne smemo pričakovati, da bo izpolnjen naslednji samoumevni moment deliberativnih demokracij, da bo o tem stekla kakšna javna razprava. Ko mediji zamolčijo kakšno za družbo pomembno zgodbo, s tem zagrešijo dva smrtna greha: odtegnejo se osnovnemu novinarskemu poslanstvu, obveščanju državljanov, obenem pa onemogočijo argumentirano izmenjavo mnenj. Kar vodi do še ene, mentalne represije.

Velikokrat zato preti nevarnost, da bo v standardni dihotomočni razpravi »varnost proti svobodi« na koncu celo zmagalo naivno stališče tistih, ki prostodušno ugotavljajo, da jih prikriti nadzor na noben način ne moti, ker nimajo ničesar skrivati, ker jih ni strah, ker živijo pošteno in ker je vredno biti zaščiten pred morebitnim vdorom npr. teroristov. Tak kronski argument se običajno izpelje v smeri alibičnega mnenja »Bolj čutiti nelagodje Big Brotherja kot biti žrtev kriminalca in terorista«.

Da morda postajamo družba polnega nadzora, kratenja osebnostnih pravic in da končno izguba zasebnosti vodi v konec družbenega razvoja, bi nas moralo skrbeti. Da nas ne, bomo morali pripisati tudi medijem.

Lanskega junija je družba FMR iz Idrije, ki jo lastniško obvladuje Stojan Petrič, kupila časopisno hišo Delo na zaprti dražbi in zanj plačala 7,3 milijona evrov. Pred tem je Pivovarna Laško zanj odštela bistveno večji znesek, 95 milijonov evrov.

S tem je nov lastnik kupil ne samo Delo, ampak tudi Slovenske novice, ki so dolga leta najbolj bran dnevni časopis pri nas – naklada sicer pada, toda zadnji podatki se gibljejo za Delo okoli 30.000 prodanih izvodov, za Slovenske novice pa okoli 60.000, približno enkrat več.

O pestrem dogajanju konec lanskega leta in tudi letošnjega, o številnih odpuščanjih novinarjev in prerazporeditvah, svojo žalostno kroniko zapisuje Marijan Zlobec na svojem blogu.

Po tistem, ko je TV Slovenija minuli teden pisala o oškodovanju delničarjev, ki si ga je domnevno privoščil Petrič kot predsednik uprave Kolektorja s tem, da je Vegradu Gradnje odpisal dolg, v zameno pa prejel (ali kupil) stanovanje v Savudriji, so se zdaj oglasili pri Slovenskih novicah. Avtor, podpisan z inicialkama E.N., je pričakovano vzel v bran svojega lastnika in TV Slovenija obtožil blatenja:

Od nacionalne televizije javnost upravičeno pričakuje visoke profesionalne standarde poročanja. Ti vključujejo tudi in predvsem temeljito preverjanje vsakršnih javnosti posredovanih informacij. Toda včasih si nacionalka privošči ravnanje, ki ji resnično ne more biti v čast, pri čemer je na mestu vprašanje, ali medij, ki ga plačujejo davkoplačevalci, res dela v dobrobit javnosti ali zgolj v dobrobit ozkih parcialnih interesov. Vprašanje je seveda – čigavih? No, tega gotovo ne bomo izvedeli.

Zato pa smo preverili informacijo, o kateri so minuli teden poročali v osrednji informativni oddaji Dnevnik, češ da bivšemu predsedniku uprave Kolektorja Stojanu Petriču očitajo oškodovanje delničarjev, ker naj bi odpisal dolg Vegrad Gradnjam v znesku 270.000 evrov, s tem denarjem pa si menda kupil stanovanje v Savudriji. Šlo naj bi za dogajanje v letu 2011, zoper Petriča pa naj bi bila vložena kazenska ovadba.

Motiv, ki ga razvijejo v Slovenskih novicah: Petrič je trn v peti Hidrii Fin, d.o.o., ki je vložila kazensko ovadbo. In zato je proti njej in njeni odgovorni osebi vložena kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja krive ovadbe.

V luči odpuščanj se nam pred očmi zarisuje klavrna podoba slovenskega novinarskega poklica: na eni strani nebrzdana logika odpuščanj, najbrž v smeri vse večje racionalizacije poslovanja in doseganja profita, na drugi servilno novinarstvo, ki spontano ali nespontano čuti dolžnost reagirati na zapise o svojem lastniku in jih jemati v bran. Pa saj ne, da je to bile eden od tihih zastavkov pri nakupu, nadzirati pisanje medijev nasploh in še zlasti takrat, ko pišejo o tebi? Mar ne bi bilo higienično to prepustiti drugim?

Več:

http://vezjak.com/2015/12/28/zgodovina-odpuscanj-na-delu-se-ponavlja/

http://vezjak.com/2015/12/25/odpuscanja-na-delu-in-novinarska-tisina/

Hvalevredno je, da so nekateri mediji opazili Pahorjevo zadrego z načelnostjo, ker je v okviru flirt projekta »Skupaj – spodbujajmo drug drugega« leta 2012 obiskal podjetje Marof Trade, mesto novodobnega slovenskega sužnjelastništva –  tudi po moji zaslugi. Kajti s tem, ko ga je obiskal, je promoviral tudi vse obsodbe vredne delodajalce v tem podjetju, ki so očitno načrtno in na najbolj podle načine izkoriščali tuje delavce. Njegov obisk je bil nehoteni priklon nevzdržnim kršitvam človekovih pravic in izigravanju delovne in finančne zakonodaje v državi, ki ji predseduje.

Vendar se je nemogoče znebiti občutka, da je Pahorjev medijski servis, kot temu pravi Hina, spet neutrudno opravil svoje delo in od predsednika republike ni želel izvabiti kakšnega otipljivega stališča o zatiranih tujih in domačih delavcih. Zanesljivo pri tem novinarji niso bili ali niso želeli biti vztrajni.

Med zelo redkimi, ki so uspeli iz njega izvleči pisno stališče o tej temi v času, ko je nekje pri Ormožu že igral novo dežurno vlogo gasilca in »opravil servis na ročnem gasilnem aparatu in napolnil tlačno posodo s pomočjo kompresorja na stisnjen zrak«, je bil časopis Svet24, za katerega so v njegovem kabinetu pojasnili:

»Predsednik republike Borut Pahor leta 2012 na obisku in delu v podjetju Marof Trade ni bil seznanjen s problemom izkoriščanja tujih delavcev ali sumom kršitve delovne zakonodaje v tem podjetju. Za to je izvedel nedavno ob poročanju medijev. Predsednik republike ob domnevni nezakonitosti ravnanja vodstva podjetja in ob podobnih nesprejemljivih praksah izkoriščanja delavcev opozarja na nujnost učinkovitega sankcioniranja in poudarja očitno potrebo po učinkovitejšem preprečevanju takšnih protipravnih praks. Predsednik se je tudi v tem podjetju, kot v ostalih, kjer je opravljal podobne delovne prakse, med, pred in po delu pogovarjal z zaposlenimi. Značilnost pogovorov v tistih časih je bilo pogosto pritoževanje nad nizkimi plačami, izkoriščanje delavcev, kot se omenja v tem podjetju, pa ni bilo omenjeno. Predsednik ni seznanjen, ali se je to dogajalo že pred slabimi štirimi leti, ko se je za en dan mudil v podjetju Marof.«

Bi smeli biti s pojasnilom zadovoljni? Nikakor. S klasičnim instantnim izgovorom, da »ni vedel«, se je predsednik seveda razbremenil neposredne odgovornosti za svoje medijsko flirtanje na terenu med žaganjem hlodovine. Ja, seveda verjamemo, da ni vedel, toda pričakovali bi, da bo teža moralnega bremena zanj nekoliko večja in se ne bo zadovoljila zgolj s pobožno ugotovitvijo o »učinkovitem sankcioniranju protipravnih praks«, ki da ga potrebujemo.

koda 4 – 11.00 predsednik republike Borut Pahor se bo v okviru projekta Skupaj – spodbujajmo drug drugega na povabilo prostovoljnega gasilskega drustva Ormoz za en dan pridruzil njihovi enoti; ob 12. uri bo predsednik republike na voljo za izjave; Gasilski dom Ormoz, Ljutomerska cesta 1, ORMOZ

Popolnoma nezadostno je tudi pojasnjevanje, da se je takrat pogovarjal z zaposlenimi, a so mu omenili »zgolj« nizke plače, da pa se nad izkoriščanjem niso pritoževali. Spet nekaj,  kar je v funkciji hipne razbremenitve odgovornosti predsednikove vloge leta 2012, ob njegovem obisku.

Tako zelo značilno ob tem umanjka kakršna koli perspektiva, znotraj katere bi nam Pahor, ker še naprej izvaja projekt in apelira na »spodbujanje drug drugega«, povedal kaj motivacijskega v tem hipu– kaj storiti zdaj, kako razrešiti težave v številnih podjetjih, ko delavci ostajajo brez plačilnih listov, brez nakazanih prispevkov, delajo brez pogodbe o zaposlitvi? Da bi se javno vprašal, zakaj takšnim delodajalcem niso izdane kazni in prepovedi, zakaj lahko z prezaposlovanjem delavcev izigravajo finančno in drugo zakonodajo. In končno, kot pravi žalostna statistika, v zadnjih sedmih letih (do leta 2015) ni bilo sprocesiranih kar 17.000 (!) kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost, pri čemer so v zadnjih petih bili do obsodbe pripeljani le trije (3) primeri.

Vse to so dileme, za katere ima veliko moralno odgovornost in dolžnost, da bi ji odprl in terjal rešitve. Pahorjevi piarovci so ob akciji »Skupaj – spodbujajmo drug drugega« njen namen opisali z visokoletečimi frazami o srečevanju s težavami različnih kategorij prebivalstva in iskanju rešitev zanje v neposrednem stiku z ljudmi:

Gre za eno od oblik srečevanja in razpravljanja o sedanjosti in prihodnosti Slovenije, zlasti skozi skupno delo, probleme in priložnosti. Z delavci, kmeti, ostarelimi, nezaposlenimi, mladimi, inovatorji, umetniki, študenti, podjetniki in drugimi se bo Borut Pahor sredi njihovega dela seznanjal z njihovimi problemi in njihovimi pogledi na možne rešitve.

Skratka: če bi resno mislil in verjel v svoj projekt medsebojnega spodbujanja in navidezno depolitiziranega stika z resničnimi problemi navadnega delavca, bi se moral nesporno takoj odpraviti nazaj v Marof Trade in do Gozdnega gospodarstva Postojna, morda še kam, pogovoriti z istimi delavci in delodajalci, aktivno poseči v dogajanje in pokazati, da mu ni vseeno za prihodnost države, ki jo vodi. Ker tega ne stori, za nazaj in naprej nakazuje blefersko in samozadostno naravo svojega flirtanja.

Morda je res vzpodbudno, da so ga v Ormožu naučili opraviti servis na ročnem gasilnem aparatu. Nič slabega o gasilcih. Toda dokler v državi gorijo veliki požari in se pred našimi očmi odvija novodobno suženjstvo za 140 evrov na mesec v nemogočih pogojih dela in življenja, bi gasilec Borut moral drugače zavihati rokave in pozabiti na promocijske pristope. Za državljane že vemo, da jih flirt gospoda predsednika povsem očara in zadostuje, zato nimajo nobenih pričakovanj, razen po še več flirtanja. Še bolj se praznosti svoje devize zaveda sam.

Zato naši največji dolžniki ostajajo in tudi vedno bolj postajajo mediji in kritična javnost, ki predsednikove gasilske vaje v koketiranju dopuščajo, gojijo in hranijo. Če ne bodo oni pritiskali nanj, pač ne bo nihče.

Več: http://vezjak.com/2016/03/13/pahor-v-marofu-ko-suzenjstvo-premaga-flirt/

koda 4 – 11.00 predsednik republike Borut Pahor se bo v okviru projekta Skupaj – spodbujajmo drug drugega na povabilo prostovoljnega gasilskega drustva Ormoz za en dan pridruzil njihovi enoti; ob 12. uri bo predsednik republike na voljo za izjave; Gasilski dom Ormoz, Ljutomerska cesta 1, ORMOZ

Eugenija Carl in Mojca Pašek Šetinc sta novinarski prostitutki. Sta Milanovi zvodnici. Njuna cena je 30 in 35 evrov.

V tem duhu se je na tviterju oglasil Janez Janša in znova pokazal, koliko je vreden in kam je usmerjen domači in hkrati domačijski diskreditacijski diskurz proti novinarjem.

Med drugimi mu je prikimala Lucija Ušaj, predsednica njemu blizke Iniciative za svobodo govora, in ocenila, da so to zmerne in konkurečne cene. Ja, to je tista gospa, ki je prav tako nedavno v programu Radia Slovenija na glas preštevala, kdo vse so neintegrirani migranti, zaposleni na RTV Slovenija: Jelena Aščić, Marko Radmilovič, Seku Conde…

Ne gre za sovražni govor, o katerem se doma pogovarjamo na način, da ga niti nočemo konsenzualno definirati, ker bi njegovim uporabnikom kajpak ne ustrezalo, mi pa jih ne znamo ne ustaviti in še manj kaznovati. Ali povedano natančneje: po tem ne kažemo nobene prave volje.

Ne, Janša uporablja klasičen žalilni in diskreditacijski govor, ki ga lahko kazensko preganjajo le omenjeni na zasebno pobudo. Pa vendar ob njem ne smemo in ne moremo molčati. Nasprotno, morali bi se mu enkrat končno z vso vehemenco zoperstaviti. Sploh zato, ker je tak diskurz postal mainstream nemajhnega dela slovenskega novinarstva – z diskreditacijami in obravnavo ad hominem se obračunava s političnimi nasprotniki, z njimi se jih poskuša utišati, in velikokrat pravzaprav del novinarjev veselo pljuva po drugem delu.

Tole je le minimum: ker gre za novinarki javnega zavoda, bi pričakovali odločno reakcijo in obrambo vodstva te hiše. Ko so se pred meseci oglasili v podporo Jeleni Aščić, med drugim označeno za »kuzlo lažnivo«, so to storili zelo sramežljivo, prispevek so celo umaknili in ga predvajali devet dni kasneje, toda povsem predrugačen: iz njega so izpustili problem diskreditiranja novinarjev, temo so posplošili na občo formo splošne razprave o sovražnem govoru. Ki, kot rečeno, s prvo ni povezana. Čeprav je bil primer z Jelenko Aščić prva motivacija za prispevek, na koncu politični napadi na novinarje in obračuni z njimi niso bil niti omenjeni. O tem sem obširno pisal, tudi o težavah z objavo popravka stranke SDS.

Ko je pred dnevi Janša komentiral novinarja Radia Slovenija Tomažu Celestini, je bil le za kanček manj žaljiv, znova ga je uvrstil v zvrst »opankarskega žurnalizma«, v žalilno domislico, s katero je sprva opremil novinarko Gordano Stojiljković in morda celo mislil, da je pri tem duhovit.

Zgodba o novinarskih prostitutkah ni naključna, postala je del vsakodnevne Janševe produkcije sramotenj novinarjev. Svoje začetne poskuse je, kot rečeno, največkrat zapakiral v navidez zabavne sramotitvene sintagme, včasih pa se ne uspe zadržati in uporabi žargon klasične gostilniške kompromitacije.

Na tej strani sem že neštetokrat opozarjal, kako Janša ob vsaki priložnosti »malopridnim« novinarjem deli piškotke – in kaj takšna tviteraška zabava njemu točno pomeni. Povezave na svoje zapise navajam spodaj.

Pravzaprav o njegovih žalitvah in zmerjanju novinarjev vemo že čisto vse. Le zgodi se prav nič temeljitega: novinarska srenja, udeležena na tviterju, jih skoraj vedno nemo spremlja. Ne prihaja do nobene medijske blokade njegovega dela, redko prihaja do deklarativne obsodbe. In kar je najhuje, tudi sami novinarji takšen diskurz o sebi bolj ali manj dopuščajo. Ker ga, je na koncu prav njihova servilnost tista, ki daje peruti žalitvam na njihov rovaš, jih generira in omogoča. Ne servilnost vseh, seveda, temveč večine.

Pred leti je podobne primitivne žalitve o Eugeniji Carl, Petri Vidrih in Barbari Verdnik kot po tekočem traku proizvajal koprski župan. Boris Popovič jih je označeval za »psihiče«, »lezbijke«, »ljubice« posameznih političark, na koncu pa svojo užaljenost kronal s prijavo programskemu svetu. Napad je najboljša obramba.

Upam, da nas ne čaka podobna ironija tudi v zadnjem primeru: da bi namesto ostrega odziva, zahteve po opravičilu ali kakšnega še bolj konkretnega koraka s strani vodstva RTV Slovenija in programskega sveta bili deležni le prijave SDS zaradi domnevno nepoklicnega ravnanja novinark…

Več:

http://vezjak.com/2016/01/29/primer-ascic-kako-prispevke-na-tv-slovenija-mecejo-v-kos/

http://vezjak.com/2016/02/14/janseva-vojska-in-cerarjev-potop-od-cenzure-do-zaljivosti-in-nazaj/

http://vezjak.com/2016/01/30/kako-smo-popravili-jeleno-ascic/

http://vezjak.com/2016/02/01/tv-komedija-popravek-popravka/

http://vezjak.com/2016/02/19/neintegrirani-novinarski-migranti-in-cistokrvni-psi-cuvaji/

http://vezjak.com/2014/01/17/opankarski-zurnalizem-kaksen-priimek-mora-imeti-novinar/

http://vezjak.com/2014/11/20/kdo-so-piskotki/

http://vezjak.com/2015/12/25/rosvita-pesek-prejela-dva-piskotka/

http://vezjak.com/2013/03/10/sikajoci-politiki-med-novinarskimi-psihici/

Temu se reče perfidna apropriacija ali prilaščanje športnikov – ko so uspehi vrhunski, bi vsi radi bili na njih udeleženi. V dnevih, ko smo ponosno slavili uspehe Petra Prevca, si ga nekateri osebno brez sramu prisvajajo in pripisujejo njegove zasluge sebi.

Tako smo pri prvaku opozicije Janezu Janši lahko prebrali, da Prevca ne bi bilo, če ne bi bilo vlade SDS – no, retvitnil je gospo Milojko Balevski, občasno kolumnistko Večera, ki je tvorno pomagala graditi njegov medijski imperij. Andreja Valič Zver je temu prikimala, Janša je ustvaril pogoje za planiški triumf!

SDS je namreč skupaj z Janšo menda poskrbela za infrastrukturo Planice. Tudi če bi to že res držalo, iz tega menda logično sledi fenomen Prevc. Prav včeraj pa je se prvak opozicije priklonil še misli, da je bila Planica praznik desnih vrednot in jih tudi naštel: individualizem, poštena tekma, trdo delo, zaslužki in domoljubje.

Prisvajanje športa in športnikov, šlepanje na njihove uspehe, ni posebej inovativno, komunikacijsko in propagandno predstavlja piar dejanje na prvo žogo in je, kot kaže, velikokrat uspešno. Politiki se silno radi pomudijo v družbi zmagovalcev, da bi si višali vidnost in javnomnenjsko podporo. Seveda pa moraš pokazati še nekaj dodatne arogance, če si želiš pripisati še zasluge zanje. Kdo ve, morda je Janša v Planici zrihtal tudi odlične, tako rekoč sanjske vremenske razmere z obilico sonca.

Zabavna postane ta računica, ko jo dodatno postavite v omenjeni ideološki okvir. Ko recimo menite, da Prevca ne le ne bi bilo brez vas, brez SDS, temveč da je on celo promotor vaših ideoloških prepričanj.

Da je Prevc tako rekoč desničar, da zagovarja vaše vrednote, ne leve. Čeprav je znano, da SDS rada na ta način novači med športniki, da jim je to uspelo v primeru Tine Maze, bo zanimivo videti, ali se bo v prihodnosti z Janšo slikal tudi Pero Mišica. Ne zato, ker bi on to želel, ampak prvi: če bo slovenski športni junak, eden največjih v zadnjih desetletjih, pristal na ujetost v skrbno stkani mreži okoli sebe s strani tistih, ki so mojstri propagandnega tkanja in populističnega prisvajanja, socialnega mreženja

Tudi seznam vrednot je tudi osupljiv: menda levici ni lastno, da bi bila individualna, da bi bila poštena, da bi trdo garala, da bi imela rada domovino in da bi bila privržena – presenečenje – želji po zaslužku. Čigavi že, morda športnikovi?

In Peter je menda, pravijo, vse to. Da ne govorimo o 111.000 obiskovalcih Planice: po tej interpretaciji so to »naši«, vsi po vrsti pravcati cvetober domoljubov, privrženih desnim vrednotam.

Apropriacija je, če je dovolj vztrajna in ponavljajoča, običajno uspešna: tako kot so naši počasi interpelirane v  »naše«, počasi »naš« postane Peter in nato še vsa Planica.