Se je v včerajšnjih Odmevih zgodil manjši incident v razpravi o Janševem zmerjaškem zapisu, kjer so gostili Dejana Verčiča in Mitjo Štularja?

Interni viri poročajo o pravcati vojni in notranjih pritiskih na urednike in vodstvo, da bi se v javnem zavodu sploh odločno zganili in na TV Slovenija vendarle vsaj poročali, zato je treba včerajšnji prispevek razumeti predvsem kot velik uspeh tistih, ki so tematizacijo zahtevali – kajti vodilni so pred to možnostjo bežali.

Seveda nas je zanimalo, kako bodo Janševi podaniki priskočili na pomoč svojemu šefu v godlji, imenovani neposrečen mačističen tvit.

V socioloških analizah strokovnjaki že leta ugotavljalo refleks, ki ga številni seksisti gojijo v sodobni kulturi posilstva, kot temu pravijo v feminističnih teoriji. V njej je spolno nasilje normalizirano in perpetuirano skozi jezik mizoginije. Obrambni refleks v prid posilstva je, če ga osvobodimo nekaj tančic, vselej preprost: »Saj je vendar hotela!« Saj je hotela seks.

Kaj se je dogajalo v Odmevih

V domači nekulturi političnih mojstrov diskreditacije se nam dogaja nekaj podobnega. V včerajšnjih Odmevih je predsednik Programskega sveta RTV nakazal, da te funkcije ne opravlja po naključju – tam je stal, da obrani lik in delo svojega varovanca in njegove besedne eskapade o dveh odsluženih prostitutkah iz iste javne hiše, Eugeniji Carl in Mojci Pašek Šetinc.

Ko je Štular pred voditeljico Tanjo Gobec prvič odprl usta, je prepoznavno imel v mislih zgoraj opisano strategijo: na prvem mestu ne bomo obsodili dejanja šefa SDS, ne bomo branili lastnih novinark v lastni hiši, ožigosanih za prostitutke, temveč jih bomo problematizirali. V smislu: Saj so vendar hotele. Saj so vendar želele, da jih nekdo označi za prostitutke. Podobno kot si je gotovo Jelena Aščić želela, da jo imamo za »kuzlo lažnivo«.

Štular zato ni presenetil, kot je hitel že v prvem stavku apelirati na »celotno konstelacijo te zgodbe«, ki da je nekoliko širša. Razpravo je želel že v prvem stavku preusmeriti v domnevno neprofesionalni prispevek novinarke Eugenije Carl, ki da je razjezil gospoda Janšo, kasneje je celo problematiziral še nek drug njen prispevek. Pričakovano celo s strani voditeljice, ki je nastopila izjemno pogumno: ob začetnem švrku, usmerjenem v reakcijsko medlost vodstva javnega servisa, je hitela Štularja ustavljati takoj, ko je zaznala njegovo izmikanje.

Nanizala je cel niz medklicev (»Lahko komentirate tvit, bomo potem prišli k vzrokom?«, »Oprostite, ker niste odgovorili na vprašanje«, »Najprej oceno tvita?«, »Torej tvita ne boste ocenili?«) in vztrajno minirala Štularjevo strategijo, kako večino minutaže pokuriti za preusmeritev teme.

Pomembna je bila, evidentno, predvsem viktimizacija žrtve, kazanje s prstom na novinarske prostitutke, ki domnevno slabo opravljajo svojo profesijo. In seveda je računal, da bo čisto na koncu, tako kot predsednik Pahor pred časom v zapisu o sovražnem govoru, moral nekako navesti tudi, da je Janševa izjava »neprimerna«. Minimizirano, kot čisto neobvezen in manjši dodatek, predvsem pa z zamikom in šele na drugem mestu.

Gobčeva je lahko svoje drezanje utemeljila tudi z nedavnim Janševim tvitom, kjer je novopečeni ekspert za medijsko prostitucijo prst usmeril prav v istega Štularja in ga označil za figov list – za nekoga, ki v »javni hiši«, kot ji pravi, ne poskrbi za red in disciplino, za spoštovanje strogih profesionalnih standardov, ki jih kršijo prostitutke. In res, Štular je hitel v Odmevih dokazati, da je slišal opozorilo in se varovancu z zamudo tako rekoč poskušal oddolžiti.

Njegov trik preusmeritve pozornosti skozi perverzno viktimizacijo žrtev ni bil edina tragična reakcija na nesprejemljivo Janševo dejanje. Od vodstva RTV bi morali pričakovati ne samo takšno ali drugačno obsodbo, terjati bi moralo tudi opravičilo. Ali celo napovedati, da Janše ne bo vabilo v svoje programe tako dolgo, dokler se ta ne bo opravičil. Seveda, enako bi moralo dosledno ravnati pri vseh politikih.

Napaka je očitno bila že, ob dovolj verjetnem pričakovanju, kako bo Štular reagiral, da se je takšno osebo v Odmeve sploh povabilo. Nič hudega, če je predsednik programskega sveta, toliko slabše zanj.

Bledičnost izjave vodstva RTV Slovenija

Med najbolj bizarne reakcije smo žal primorani prišteti stališče vodstva RTV. Spet smo lahko videli na delu nenavaden in vztrajen Angst pred Janšo. Njihova reakcija je zvenela popolnoma pahorjansko, v krčevitem strahu pred zamero, hkrati je bila tudi izsiljena, najbrž že s strani zaposlenih. Šla je tako daleč, da je Janšo anonimizirala, stališče pa posplošila na raven nekega univerzalističnega zavzemanja za več strpnosti in kulture v komuniciranju:

»V zadnjem času smo na družabnih omrežjih priča porastu sovražnega govora in nedopustnih pritiskov na novinarje RTV Slovenija, ki opravljajo svoje delo skladno z visokimi profesionalnimi standardi in družbeno odgovorno. Na RTV Slovenija pozivamo vse déležnike, še posebej pa javne osebnosti, ki imajo v družbi posebno vlogo, k strpni in argumentirani komunikaciji, sovražni govor in nedopustne pritiske pa ostro obsojamo.«

Bolj od tega, da pisci odziva čisto konkretno ne omenjajo ne Janše in celo ne lastnih novinark, raje jih preprosto zatajijo, je boleče dejstvo, da smo ga nekateri, v prav takšni formi, lahko napovedali. Vodstvo RTV v svoji politični previdnosti in naklonjenosti pač ne more več presenetiti. Če v pedagoške namene za kanček pretiravam, potem bi dejal, da je podano stališče podobno reakciji kakšnega amaterskega društva za pravice žensk, ki bi konkretno posilstvo v nekem kraju pospremilo z ugotovitvijo, da je potrebno v komuniciranje med moškimi in ženskami vnesti več strpnosti, sicer pa, kakopak in čisto mimogrede, takšno dejanje obsoja.Temu se pač reče mimikrija obsodbe – kako nekaj obsoditi, da ne bo bolelo tistega, ki ga obsojate. Ker se mu pač ne želite zameriti.

Srečen materinski dan!

Lep zgled istega je prišel tudi s politične strani. Novopečena sopotnica gospoda Janše, ki bi po nekaj letih ohlajenih odnosov z njim zdaj rada skupaj s SDS in SLS gradila novi Demos 2.0, je Ljudmila Novak. Če beremo STA, je uspela priti celo do materinskega dneva:

Predsednica NSi Ljudmila Novak je glede tega tvita po posplošeni naznanitvi, da so »ženske pogosto izpostavljene neprimernim komentarjem« prešla k bolj partikularni ugotovitvi, po kateri so tiste, ki nastopajo v javnosti, veliko bolj izpostavljene kot moški in zato tudi večkrat deležne neprimernih komentarjev ali opazk.

Ob tej priložnosti je Novakova vsem ženskam zaželela, naj bodo ponosne, vsem materam pa čestitala ob skorajšnjem materinskem dnevu. “Želim, da se ženske kljub takšnim komentarjem ne bi umikale iz javnega in iz političnega življenja,” je dejala.

Vnovično izmikanje in preusmeritev pozornosti – v argumentacijskem smislu menjava teme in red herring – sta navrgla celo predčasno čestitko vsem materam in globinsko ugotovitev, da so ženske bolj izpostavljene v javnem diskurzu od moških, celo priporočilo, da naj bodo ponosne na svoj spol. Človek ne more verjeti, da so mediji, uspeli odziv predsednice NSi zapakirati v »ostro obsodbo« in Novakovo obravnavati skupaj z drugimi. V njenem statementu pač ni niti trohice obsodbe.

Čeprav je tokrat odzivnost, vzeto generalno, bila ustrezna dogodku: od večjih medijev v dveh in pol dnevih skupaj o tem ni pisal le Večer, med drugimi bi težko iskali takšnega, ki bi temo prezrl. Odzval se je aktiv novinarjev RTV Slovenija, odzvalo se je Društvo novinarjev Slovenije, uredništvo Televizije Koper – Capodistria je poskušalo v ostrini popraviti pričakovano praznino v izjavi vodstva. Vsi so dovolj eksplicitno opozorili na vse nevarne elemente takšnega tvita: pritisk na novinarje, možno samocenzuro, diskreditacijski in seksističen diskurz.

Jack Nakladač

Neizmerno presenečenje je sledilo v reakciji desnega in Janši naklonjenega Združenja novinarjev in publicistov (ZNP), ki je osupnila celo predsednika SDS, zato se je z žalitvijo moral odzvati celo nanj. V ZNP so namreč tvit nesporno obsodili in s tem s kakšno svojo izjavo prvič v svoji zgodovini kritizirali Janšo, v drugem koraku pa napadli novinarko.

A ni zaleglo,  Janša je v svoji tviteraški aktivnosti, reakciji na reakcijo drugih, podivjal z novimi in novimi opletanji proti novinarjem, kot da bi želel pokazati, da ne bo popustil in se še manj opravičil. Medijske prostitucije je med drugimi obtožil še POP TV, vmes pa je v enih izmed replik namignil, kaj utegne biti njegova prihodnja obrambna taktika: vse skupaj je bila le provokacija.

Če sem lahko metaforičen v pedagoške namene: prvak SDS nastopa kot kakšen verbalni tviter Jack Nakladač Razparač, ki išče vedno nove žrtve med prostitutkami in je ob vsaki še bolj samozavesten, ker ga policija ni ujela. Ob tem se nam smeje v brk in vsem po vrsti odkrito signalizira, da obsodbe niso bile uspešne.

In kot smo lahko v prispevku v Odmevih slišali, je poslanec Grims v svojem komentarju dodal, da je bil njegov nadrejeni še blag in prijazen. Res lahko pričakujemo, da bodo novinarji opravili svojo dolžnost in ga pobarali, kakšna je videti prava ostrina po njegovem.

Zdaj, ko so celo pri Svetu Evrope obsodili Janšev tvit na račun novinark RTV Slovenija Eugenije Carl in Mojce Pašek Šetinc, kar so označili za najvišjo obliko pritiska na novinarje, ko so na nedopustnost žalitev opozorili celo Novinarji brez meja, je morda prišel čas za kratko rekapitulacijo motivov Janševih permanentnih verbalnih napadov na novinarje.

Njegove pritiske na medije bi lahko v grobem razdelili na realne, konkretne intervencije vanje, dolgo bojevane vojne z njimi s pomočjo npr. državnih lastniškim deležev in nadzornih svetov, kakršnim smo bili priča predvsem v njegovem mandatu 2004 do 2008, ter na tiste druge, diskreditacijske, verbalne, propagandne.

Slednji se kažejo predvsem v oblikah uporabe diskreditacijskega jezika, norčevanjih, žalitvah, smešenjih in v zadnjem času tudi seksizmih. Česar Janša v svoji previdnosti ni uspel izreči v kamere, mu je največkrat uspelo v navidez varnem zavetju tviterja.

Vojna z mediji in novinarska voljnost

Konkretni pritiski in zavojevanja so dosegli svoj vrhunec upora v novinarski peticiji leta 2007, še danes eni največjih Janševih bolečin, ki je ne more pozabiti, pa tudi kontrareakcijo njemu v podporo v Steinbuchovi antipeticiji, ustanovitvi ZNP in nastanku brezplačnikov, ko se je Janša po delnem neuspehu odločil zamenjati strategije neposrednega osvajanja medijev in za eno leto prešel v gverilske taktike delovanja. Nikoli ni priznal, da so bili brezplačniki njegovo finančno in uredniško maslo.

Čeprav še danes zanika svoj neposreden vpliv ali poskus vpliva na medije, pa nikoli ni bilo pravega dvoma, da so bili v njegovem prvem polnem mandatu sprva lastniško in nadzorniško, nato pa uredniško in vsebinsko v večji meri njemu podrejeni naslednji: STA, RTV Slovenija, Delo, Večer, Primorske novice. Kasneje so se jim pridružili še nekateri.

Dolga leta sem kritiziral novinarsko nesenzibilnost in neobičajno solidarnost v odnosu do novega političnega škornja, ki so ga v posameznih kolektivih novinarji preprosto sprejeli kot novo neizbežno dejstvo, brez posebnega upiranja. Vsa čast izjemam, toda bile so preredke.

Kot dober zgled upora žal ne bi mogel izbrati nobenega: na STA so se v veliki meri podredili direktorici Alenki Paulin in odgovornemu uredniku Borutu Mešku, na RTV Slovenija je vladal triumvirat Možina (direktor TV Slovenija), Vasle (direktor Radia Slovenija) in Guzej (generalni direktor), družbo pa jim je delal Stane Granda kot predsednik programskega sveta. Primer Dela je sorazmerno dobro dokumentiran, rokave sta na misiji najbolj zavihala Danilo Slivnik in Peter Jančič.

Na Večeru sta se za predsednika vlade žrtvovala zakonca Milan Predan in Darka Zvonar Predan, pomočnikov ni manjkalo. Na Primorskih novicah so ob pomoči župana Borisa Popoviča delo ob drugih opravili Sergej Škrlj, Tino Mamić in Suzana Zornada Vrabec.

Vendar je bila bolj od navedenih problematična molčeča večina, vdana v usodo, sprijaznjena in indignirana v zelo omejenem obsegu. Dobro dokumentiran je npr. primer uredništva Večera, ki je kolektivno javno zapisalo, da pri njih ni političnih pritiskov in cenzure, čeprav so se v pisarnah istočasno spotikali ob ti. bunkerje.

Predsednik vlade kot dežurni urednik

Kot je za New York Times nekoč povedala njegova državna sekretarka, ki je ob vezani trgovini nakupa Dela v zameno za Mercator stopila na stran Boška Šrota, je Janša dnevno pisaril urednikom slovenskim časopisov in zahteval spremembe naslovov in vsebin. Toda ko je zaradi izgube politične moči in delno vendarle pritiska novinarjev začel upadati njegov neposreden vpliv, je prišel leta 2008 še poraz na volitvah. Glede svojih  strasti v odnosu do njih je za nekaj let bil prisiljen staviti na svoje zveste medijske satelite in novinarske pribočnike, ki so mu še ostali in še ostajajo, dokler se leta 2015 ni odločil za naskok s projektom Nove 24, začel zbirati denar ter prepričevati delničarje v korist nove medijske hiše, ki bo »normalizirala« nenormalno medijsko stanje. Kot izkušeni politik se za nameček zaveda, da se politične bitke danes ne dobivajo brez konstrukcij medijske realnosti – te so odločilne.

Ves ta čas, vsa ta leta, pa je skupaj s svojimi političnimi privrženci nadaljeval s strankarsko diskreditacijo vseh medijev, urednikov in novinarjev, ki so mu slikali neljubo resničnost, za katero je presodil, da ni usklajena s podobo in stvarnostjo, v kateri je on nezmotljivi vladar.

Kalifati in džihad

Velik del intenzivnega diskreditacijskega diskurza je bil vezan na zapise na spletni strani SDS, kjer nikoli ni zmanjkalo stigmatizacij in žalitev, na nastope v parlamentu, različne intervjuje ali medijske pojavitve, nekaj časa tudi na anonimne zapise nekega Tomaža Majera. V njih je vedno znova odkrival zarote, njemu nenaklonjena komunajzarska trobila, »uradne liste tranzicijske levice«, novinarske politkomisarje in Goebbelsove podanike.

Ko je leta 2011 Janša prešel na tviter, je počasi začel odkrivati neslutene propagandne možnosti tega socialnega omrežja in jih s pridom uporabljati. Postajal je vedno bolj drzen, besede so postajala vse težje, novinarjem pa znova običajno ni bilo mar, napade nase so največkrat stoično prenašali brez ugovora. Že leta 2014 je npr. Janša na svojem tviter računu označil Delo za »uradno glasilo kalifata«. Ne, nič se ni zgodilo.

Spomnim se, da sem prvi opozoril na nevzdržen sovražni govor, ki ga je z oznako »opankarski žurnalizem« Janša sprva usmeril v novinarko Gordano Stojiljković, potem pa še v druge. Še pred tem sem dolga leta svaril pred posledicami diskurza »ad hominem« v domačem političnem govoru in ga konkretno ilustriral. Sledili so napadi ne Erika Valenčiča kot »potencialnega terorista«. V nekaj zapisih sem analiziral Janševe večletne pritiske na novinarje skozi podeljevanje »piškotkov« – in ni se težko prepričati, da se nanje nihče ni odzval vse do danes.

Težava je morda celo v tem, da teh razbohotenih diskreditacij v njihovi bogati paleti variacij, vse od žalitev, kompromitacij, posmehovanja in šovinizma, niti ne znamo misliti. Šele kasneje nastopi težava z reakcijskim pogumom in posledično bojaznijo upora. Verjetno se nekateri novinarji celo tolažijo z povsem napačno taktiko, češ treba ga je ignorirati. Prepričan sem, da ta nikamor ne vodi.

Novinarski soustvarjalci

Ko se danes morda kdo čudi, zakaj se je Janši nenadoma »poslabšalo« in je postal izjemno žaljiv, zakaj je začel licitirati medijske prostitutke in jim kot kakšen zvodnik predpisovati cene, potem tak ne res ne pozna okoliščin. Ne, ni se poslabšalo, neodzivnost je dobesedno tlakovala pot radikalizaciji njegovih diskreditacij, dajala mu je krila. Za sabo ima prakso stoterih podobnih tvitov, spregledanih in netematiziranih. In tudi te dni, po vseh reakcijah nase, z nezmanjšano ihto nadaljuje s svojim napadi ravno zato, ker se mu ne zgodi hudega. Ker ga mediji ne znajo ali nočejo kaznovati.

Zato je Janševe mačistične in šovinistične tvite treba razumeti. Kot logično nadaljevanje in stopnjevanje nesankcioniranega in neustavljanega govora, kot spregled in prijazno dopuščanje političnega propagandizma, usmerjenega v medije in konkretne novinarje, za katerega se nihče nikoli ni zares zmenil.

Janša je konsistenten, novinarji v svoji obrambi niso. Zato ni pretirano reči, da so njegovo radikalnost, ki jo razbiramo iz mačističnih tvitov, omogočili in soustvarili novinarji sami. Vendarle pa je treba priznati, da so se to pot, s tvitom o RTV prostitutkah, mediji pretežno le zganili na način, ki je dostojen, dovolj intenziven in ustrezno izčrpen. Upajmo, da je to znamenje prekinitve s poprejšnjo kilavo prakso.

***

Kratek vodič po nekaterih zapisih o Janševih diskreditacijah medijev na tej strani:

Novinarski opankarji

Novinarski piškotki

Novinarski teroristi

Novinarski kalifat

Novinarski Goebbelsi

Novinarska diskreditacija

Novinarski cinizem

Kakšna točno bi lahko bila razlika v političnem profilu med Mirom Cerarjem, predsednikom vlade, ter Janezom Janšo, prvakom opozicije? Nemogoče vprašanje, bi marsikdo porekel – saj vendar ni primerjave. Ne nujno.

Zdi se, da so volivci julija 2014 večinsko zaupali vodenje Slovenije nekomu, za katerega so vsaj malo, če ne kar močno presodili, da ne sme biti Janša – glas za novoobraznega Cerarja je nesporno bil v veliki meri izsiljeno ‘antiglas’. Nekaj temu sorodnega se je zgodilo že leta 2008 z vlado Boruta Pahorja, nato debaklu Pozitivne Slovenije, ki je sicer zmagala na volitvah decembra 2011, a ni uspela sestaviti vlade, in nato, po enoletnem kazenskem mandatu Janeza Janše, vladi Alenke Bratušek, ki je prevzela 20. marca 2013 in ga spet predčasno končala.

Ne more biti dvoma, da je na vseh naštetih volitvah predvsem levo volilno telo z večjo lahkoto dajalo prednost kateri koli izbiri, s katero bi ustavilo demokraciji in človekovim pravicam prenevarnega prvaka SDS, venomer hrupno rožljajočega s svojo avtoritarno agendo. Seveda bi bilo pretirano reči, da obstaja obsežna sorodnost med Janšo in Cerarjem, pa vendar so trenutki, ko se zdi, da je razlika znatno manjša od tiste, v katero smo v resnici pripravljeni verjeti.

Naj navedem primer. Decembra lani sem tvegal analogijo za enega izmed dnevnih časopisov in Cerarjevo pozicijo ocenil kot stanje nekakšnega Janševega simulakra v sprejemljivejši verziji:

Vlada srednje uspešno krmari med zbujanjem vtisa, da uspeva za silo gospodarsko konsolidirati državo, hkrati pa ne polarizirati čustev državljanov s tako ali drugače ideološko obarvanimi mnenji. Rezultat – Cerar je vedno bolj podoben omikani in prijazni verziji Janeza Janše: do protibegunskega sovraštva se ne opredeli, raje na hitro ograjuje državo v rezilno žico; sežiganja knjig sicer ne podpira, a tudi ne obsoja; načeloma nima nič proti porokam istospolnih parov, a v imenu vlade jih raje ne bo podprl. Napovedano višjo etičnost političnih principov je zamenjala popolna oportunost. Je pred nami »AntiJanša?« Ne, priča smo fenomenu »Janše, ki ni Janša« in mu kot predsedniku vlade omogoča konstantnih 30 odstotkov podpore.

In res, profesorski zmagovalec brez kakršnega koli programa, subjekt-ki-se-zanj-predpostavlja-da-je etičen, ki se je kasneje dezorientirano in amatersko proglasil za ‘ne tič ne miš’, skratka politični center, včasih za sabo nehote pušča sledi političnega kreda predsednika SDS – ne samo v tem, da je njegova političnoekonomska usmeritev bolj ali manj neprikrito neoliberalna, tudi v marsičem drugem ravna kot kakšen brezkofeinski Janša, če uporabim Žižkovo analogijo.

Torej kot njegova blažja, manj radikalna emanacija, ki ji je odvzeta določena radikalnost. Od tod naprej imamo nekaj možnosti za spekulacije: je Cerar uspešen ravno zato, ker imitira svojega podobnika in si Janše volivci nekako nezavedno bolj želimo, kot smo pripravljeni priznati? Je morda zaradi tega neuspešen? Je imitacija odvisna od brezhrbteničnosti, je strukturno nujna, omogoča nediferenciacijo ista globinska struktura, sorodna politična ekonomija in svetovni nazor?

V bližnji smeri se je pred dvema tednoma, morda še bolj radikalno, gibal Luka Mesec: vlada nam dejansko Janša, ne Cerar, je dejal, čeprav ni na oblasti. Prvak Združene levice ni govoril o podobnosti, svoje teze ni niti podrobneje razdelal, iz njegove ocene pa nesporno izhaja, da je Cerarjeva vlada izgubljena in da uspeva Janša iz zasede, tako rekoč spontano in nehoteno, vplivati na njene mlahave odločitve. V medijskem imaginariju Janševe Demokracije so misel pograbili in jo napihnili v sintagmo o brezdušni zombi naravi aktualne oblasti.

Naj mi bo dovoljeno pustiti razširitev teh misli za kako drugo priložnost. Raje se pomudimo pri še eni podobnosti – eno takšnih bližin utegnemo zaznati v njunem dojemanju medijev. V zadnjem intervjuju za Dnevnik je Cerar uspel v njih zaznati sovražnika na način, kot to prislovično zelo rad počne prvak opozicije:

Vas ni strah morebitnega maščevanja? Niste nikoli pomislili, da bi se vam kdo morebiti utegnil maščevati zaradi te vaše udejanjene iniciative zaprtja balkanske begunske poti?

Če bi razmišljal o tem, bi me moralo biti vsak dan strah. Mediji namreč vsak dan sprožate oziroma objavljate sovražne vsebine proti vladi, tudi proti meni osebno se pogosto piše na zelo žaljiv in grozeč način. Če bi bil te vrste, da bi se bal, potem bi živel v stalnem strahu. To funkcijo sem sprejel zato, ker verjamem, da skupaj s svojimi sodelavci znam in zmorem potegniti Slovenijo na pot normalnega razvoja. To tudi nedvomno dokazujemo. Na mestu predsednika vlade sem zato, da se soočam z razmerami, ki jih imamo.

Skratka, ni vas strah, ste pa jezni na medije. Ali so…

Ne, nisem jezen.

… dovolite, da končam vprašanje. Državni statistiki so izračunali, da je bil kazalnik zaupanja potrošnikov v marcu na letni ravni nižji za 6 odstotnih točk, od povprečja prejšnjega leta pa je bil nižji za 8 odstotnih točk. So za to krivi mediji s svojimi negativnimi objavami, da ljudje ne vidijo vašega uspešnega dela?

Zakaj pravite, da sem jezen?

Tako vas je razumeti. Rekli ste, da mediji vsak dan objavljamo vsebine proti vladi in vam osebno.

Ja, rekel sem, da bi se lahko vsak dan bal, če bi bil takšen človek. Vi ste me spraševali, ali me je strah, da mi bo kdo kaj naredil zaradi mojih iniciativ, bodisi mednarodnih bodisi domačih. Ni me strah, to pa ne pomeni, da sem jezen.

Cerarjeva percepcija medijev kot tistih, ki nas ne marajo, osebno sovražijo in napadajo je verjetno ena najbolj konstitutivnih potez Janševega dojemanja sveta. Lani se je Janez Jerovšek v Demokraciji spraševal, od kod izvira sovraštvo do Janše pri velikem delu prebivalstva. Pisal je o tem, da levičarski kontinuitetni mediji že dvajset let bruhajo same negativne in lažnive članke o njem, da obstajajo specializirani novinarji za pisanje sovražnih člankov, da je to njihova delovna dolžnost, da je bilo sproduciranih na tisoče člankov in »da je Janša preživel, stoično prenašal vsa ponižanja in ostal vodilni politik na začudenje novinarjev, ki mislijo, da je njihova moč tako velika, da vsakogar lahko uničijo z medijskim umorom.«

Lahko bi brez pretiravanja dejal, da v Cerarjevih zgornjih besedah razbiramo odjek Janševega občutenja sovražnega odnosa, ki ga posledično želi tudi vračati.

V Dnevnikovem intervjuju je zanimiv nenaden preskok od precej neobičajnega poudarka, da bi se kdo premierju lahko maščeval, ker je soodgovoren za zapiranje begunske poti – kdo točno, nam niso povedali – k vprašanju strahu pred mediji, ki ga je induciral sam.

Njegov prehod v dodano primerjavo, češ potem bi me moralo biti dnevno strah, saj mediji do mene gojijo sovraštvo, in to z neizrečeno vmesno premiso, da so tisti, do katerih gojimo sovraštvo, prej tarča nekega maščevalnega pohoda kot tisti, do katerih tega ne počnemo, neposredno osumlja medije kot generatorje sovraštva in posledično tiste, ki sprožajo dejanja, ki bi se jih morali bati. A Cerarja ni strah, zagotavlja, pa tudi ni jezen, kot pomirjujoče zagotavlja na novinarsko trditev.

Neodgovorjenih je s tem ostalo več vprašanj. Prvič, kako precizna je ugotovitev, da mediji do Cerarja gojijo sovraštvo? Kateri točno? Skupaj zanesljivo pri tem nima v mislih opozicijskih, desnih. Imam kar dobre razloge verjeti, da je takšna karakterizacija močno patološka, »janšistična«; da Cerar ne vidi bruna v svojem očesu. Evil is in the eye of the beholder.

Drugič, koliko je vredna trditev, da bi nekoga zaradi tega sovraštva medijev moralo biti strah? Priznajmo, tega Janša nikoli ni uspel izpeljati: zaradi pisanja medijev se nikoli ni potožil, da bi se čutil življenjsko ogroženega.

In tretjič, že nakazano, ali je primerjava strahu pred povračilnimi ukrepi zaradi zaprtja begunske poti res vredna paralelizma z mediji in domnevno spodbujeno nevarnostjo, pred katero bi bilo njega, Cerarja, lahko strah, ker novinarji pišejo na grozeč in žaljiv način? Mar ni ta analogija nekoliko privlečena za lase? Je predsednik vlade bolj ogrožen ne zaradi svojega političnega delovanja, temveč po njegovem potencialno enako ali bolj zaradi permanentnih napadov medijev, ki iz njega ustvarjajo podobo, za katero si on sam predstavlja, da bi jo lahko kdo zlahka zasovražil, posledično pa se upravičeno čuti prestrašenega?

Cerarjevo resda sporadično dojemanje medijev je nedvomno postalo še ena točka, ki ga približuje prvaku SDS. Na točki medijsko inducirane grožnje in strahu ga je, kot rečeno, tudi prehitel. Če se bo zapletel v bitke z njimi ali si jih celo poskušal podrediti, pa med njima več ne bo razlike.

Pogovor s kardinalom Francom Rodetom na Škrabčevi domačiji, ki ga je vodila Manca G. Renko, je v izdaji Siola zanimivo čtivo in z nekaj video prispevki pričara že skoraj razburkane odtenke ambienta.

Predvsem si ga morajo ogledati vsi, ki se želijo prepričati, kako nevarna je lahko dinamika komunikacijskega razmerja v trikotniku med voditeljem, gostom in publiko: zdi se, da Rode v njemu lastnem stilu skozi pogovor venomer izrazito koketira z občinstvom, poskuša iz njega izvabljati čim več odobravanja, smeha in navdušenja nad svojo intelektualno kakor-superiornostjo. Najpomembnejše ob tem – velikokrat na račun posmehovanja voditeljici. K vtisu nesporno prispeva tudi Siolov izbor nekaterih insertov.

Kardinalova lapidarna, klena in odrezava govorica seveda ne preseneča, zaradi nje je zaslovel. Vedno znova nas lahko razžalosti nekaj drugega: nesposobnost javnosti v širšem smislu, da bi odkrito kaznovala njegova stalna sprenevedanja.

Ne le, da nam je nekdo, ki se je včasih zgražal nad Slovenijo kot edinim ateističnim otokom v Evropi, to pot s pomočjo francoskega eksistencialista Sartra narisal neko silno razumevajočo podobo ateizma in se, ker je takšen bil menda tudi sam na svojem začetku, razglasil za zelo tolerantnega do brezbožnikov, ne samo, da nima dobrega mnenja o Argentincih, kjer je dežela lepa, ‘folk’ je pa zanič, kakor je dejal, pričakovano ga je Rode na veliko biksal pri vprašanju beguncev.

Naj navedem zgolj en, zame zelo neprebavljiv primer sprevrženega sprenevedanja. Renkova ga je izzvala, kaj storiti z begunci, nevralgično točko vseh, ki se smrtno bojijo, da so zaradi njihovega prihoda smrtno ogrožene judovske in krščanske korenine evropske civilizacije. Pričakovano je tu Škrabčev gost ubral dve elegantni metodi izmikajočega odgovora. Prva je seveda sklicevanje na papeža Frančiška, ki da ne zamudi nobene priložnosti, da ne bi opozoril na njihovo trpljenje. Še dobro, kajne, ker potem nam ni treba.

Drugi manever je tudi že neštetokrat ponovljeno sklicevanje na arabske države: čemu prihajajo k nam v Evropo, zakaj ne želijo ostati v bogati Arabiji? Zakaj jim je bližja tuja in manj bogata kultura, zakaj zavzemajo ravno naš prostor?

»Kako da jih vleče v to Evropo, zakaj?«, je hlinjeno ponavljal Rode in seveda ponudil v razmislek, »ali je ta tok beguncev spontan ali organiziran, z namenom.« Ko nekdo povleče na plano prepozavni konspirativni vzorec, potem ste lahko vnaprej prepričani, da ga poglobljeni odgovori niti ne zanimajo – v resnici je treba le nekako vzdrževati libidinalno ekonomijo strahu pred begunci in kateri koli element teorije zarote dovolj dobro služi temu namenu.

In ko je razpoloženi kardinal že zadovoljno predel in mislil, da je dobro opravil nalogo, kajpak ob znova predvidljivem solidarnostnem končnem suplementu k diskurzu o beguncih, ki ga običajno uvaja prislov »seveda«, da je namreč »seveda človeku, ki je stiski, treba pomagati«, je prišla še voditeljičina primerjava. Preprosta: mar tudi vi niste bili begunec, saj ste emigrirali v Argentino. Upiranje analogiji je bilo neizbežno.

Namerni poziv k več empatije do beguncev s sklicevanjem na našo lastno preteklo usodo Rode ni najbolje sprejel. Seveda je moral zatrditi razliko. V čem da bi bila?

Na uradni spletni strani slovenske RKC naletimo na naslednji biografski moment:

»Kot mnogo drugih družin se je tudi Rodetova leta 1948 izselila v Argentino, kjer je nadaljeval šolanje. Leta 1952 je v Buenos Airesu stopil v bogoslovje misijonske družbe (lazaristov) in leta 1957 izrekel večne zaobljube.«

Njegov odgovor je zvenel nenavadno – svoj položaj je označil za »čisto drugačno vprašanje« in nadaljeval z utemeljevanjem te drugačnosti med trenutno begunsko krizo in takratno domačo situacijo. Argument je bil:

»Tukaj je bila resnična nevarnost za življenje.«

Izselitev iz Jugoslavije leta 1948 je torej bila zanj nujna in neizbežna, šlo je tako rekoč za beg pred zanesljivo smrtjo, trenutni begunci pa nimajo ravno takšne težave, ne bežijo pred smrtjo in njihova življenja niso ogrožena. Smelost servirane dis-analogije zveni perverzno, sploh če kontekstualno pomislimo, kaj nam želi kardinal povedati: njegova družina da je bežala v vojnih razmerah, današnji begunci pa silijo v Evropo iz krajev, kjer menda sploh ni kakšne vojne.

In kakor da prva deplasirana misel ni bila dovolj, že je iskal in našel še eno pomembno razliko. Kjer človek osupne še bolj:

»Po drugi strani: če smo šli, smo šli za 14 dni, največ za tri mesece. To je bilo splošno prepričanje. Drugače sploh ne bi šli.«

Tole mora biti dovolj velika rokavica za vse zgodovinarje politične emigracije s poudarkom na Argentini: odhajali so torej za 14 dni, nič več. In drugače ne bi šli. Se pravi, da sploh niso odhajali za kaj več časa, kot trajajo daljše počitnice – čeprav smo nekako vedno verjeli, da so bežali pred komunizmom.

Zakaj so odhajali v veri, da se bodo lahko kar po dveh tednih ali treh mesecih vrnili, nam Rode ni povedal. Vsekakor bizarno stališče, sploh z vidika možnega iskanja pojasnila, čemu in s kako utemeljeno podlago so potem za tako kratek čas sploh odhajali ali bežali.

Nihče seveda ne misli, da se politični emigranti nekoč niso želeli vrniti v tujino. Toda Rodetov ekskurz v umetno iskanje neprimerljivosti je prekinil medklic voditeljice, ali je danes pri beguncih kaj drugače – češ saj se tudi oni želijo vrniti domov. Ob spremljajočem posmehu publike na njen račun je kardinal lakonično nasprotoval in ustvaril vtis spretnega zabijalca gola:

»O, jaz pa mislim, da danes ti ljudje kar hočejo ostati v Nemčiji.«

S čimer je bila menda utemeljena še druga bistvena razlika med njim kot tedanjim beguncem in sedanjimi iz Bližnjega vzhoda.

Morala zgodbe? Ve se, kdo je bil pravi begunec. Rode je krvavel za domovino, on je bil resnična žrtev, ne sedanji ekonomski migranti. In dejansko je vedno bil domoljub, v Argentino je odšel le za dva tedna, tako kot vsi drugi politični emigranti. Begunci pa le nedomoljubno špekulirajo.

Mimogrede, prvič se je v Slovenijo vrnil leta 1965, kjer je bilo njegovo prvo službeno mesto pri Sv. Jožefu v Celju. Sledila je epizoda z Bogomilo, ki se je po Delovi zgodbi o očetovstvu ne spominja več tako rad.

Več:

http://vezjak.com/2012/10/04/kardinal-ni-krsil-celibata-ali-res/

http://vezjak.com/2012/10/03/vrhunska-igra-kardinala-rode-in-novinarska-supervednost/

http://vezjak.com/2012/09/06/in-kdo-bo-branil-novinarja-karbo/

Odprto pismo vodstvu RTV Slovenija

Spoštovani, Janez Janša je na današnji izredni seji Odbora za kulturo na temo nedopustnih političnih pritiskov zaradi njegovega seksističnega tvita, namenjenega novinarkama RTV Slovenija Eugeniji Carl in Mojci Šetinc Pašek, povedal naslednje:

Nacionalna televizija, za katero plačujejo – jaz že dve leti ne več in pozivam tudi vse ostale, da s tem prenehajo – a velikanska večina odjemalcev električne energije plačuje to naročnino, ta televizija je po odločitvi vodstva, urednikov in neke novinarje, ocenila za primerno, da v osrednjem dnevniku, ki ga gleda 100.000 oziroma 200.000 ljudi, objavi poročilo gospe Carlove o tem, da so v nekem lažnem profilu neki člani SDS, in da baje še niso vsega tega tako hitro zanikali.

(Vir: http://www.sds.si/novica/janez-jansa-kljucni-problem-slovenskih-davkoplacevalcev-je-medijska-prostitucija-11616)

Predsednik SDS je s tem pred najširšo javnostjo naznanil, da že dve leti ne plačuje RTV prispevka in k temu pozval vse državljanke in državljane.

Po veljavnem Zakonu o RTV Slovenija, ki ga je po lastnem poznem priznanju spisal poslanec SDS Branko Grims v času njegovega vodenja vlade, je zavezanec za plačilo RTV-prispevka vsak, ki ima oz. uporablja radijski ali televizijski sprejemnik oz. katerokoli drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oz. televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija.

O tem govori 31. člen Zakona. Nobenega dvoma ni, da je Janša na svojem domačem naslovu registriran kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju – kar dokazuje njegova nenehna uporaba tehničnih predmetov, stalno spremljanje programa RTV Slovenija (in posledično preštevanje medijskih prostitutk in podeljevanje ti. piškotov novinarjem) in nenazadnje uporaba tviter računa.

V današnjem nastopu na istem Odboru za kulturo je direktor RTV Slovenija g. Marko Filli sicer že komentiral omenjeno izjavo, vendar je na Janšo zgolj apeliral, češ da pozivi k neplačevanju RTV prispevka povzročajo javnemu servisu škodo. Takšno stališče je močno pomanjkljivo.

Zato vodstvo RTV Slovenija sprašujem, kdaj bo s pomočjo službe za terensko kontrolo ali brez nje sprožilo prijavo na tržni inšpektorat zaradi suma prekrška neizpolnjevanja zakonsko določene obveznosti, za katero je predpisana globa. Izjavo predsednika SDS lahko namreč razumemo kot samoovadbo.

Prav tako sprašujem vodstvo, kaj bo storilo, da prepreči ali omili negativne posledice, ki sledijo ali bodo sledile takšnemu pozivu, zaradi katerega lahko pričakujemo nove prekrške neizpolnjevanja zakonsko določene obveznosti pri tistih državljankah in državljanih, ki se bodo klicu odzvali. Pričakovali bi namreč, da vodstvo stori vse za ustavitev finančne in moralne škode, ki je bila z Janševo izjavo in njegovim ravnanjem povzročena.

Boris Vezjak

1. april 2016

Ravno v času, ko je Haaško sodišče predsednika Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja oprostilo v vseh devetih točkah obtožnice, v katerih je bil obtožen vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti na Hrvaškem, v BiH in Vojvodini med letoma 1991 in 1993, se sredi Ljubljane na shodu Zbora za republiko rojevajo ideje o Veliki Sloveniji. Dogaja se praktično na isti dan.

Sodišče je večinsko razsodilo, da tožilstvo ni dokazalo vzročne povezave med govori Šešlja, ki velja za vodilnega zagovornika ideje Velike Srbije, ter zločini v hrvaškem Vukovarju, Malem Zvorniku v BiH ter vasi Hrtkovci v Vojvodini proti Hrvatom oziroma Bošnjakom.

Ideja Velike Srbije je bila v ozadju ravnanj bivšega srbskega predsednika Slobodana Miloševića, katere cilj je bila po navedbah tožilstva nasilna odstranitev večine nesrbskega prebivalstva z delov Hrvaške, BiH in Vojvodine:

»Cilj dogovora je bila obramba Srbov in ohranitev Jugoslavije in ne storitev zločinov,« je povedal sodnik Antonetti. Večina članov sodnega senata je namreč tudi presodila, da je bil projekt oblikovanja velike Srbije političen in ne vojaški oziroma zločinski.

Skoraj neverjetno bi bilo, če jih ne bi poznali, da so mediji spregledali nespodobnost uporabljenih konceptov v nastopu predsednika SLS Marka Zidanška na včerajšnjem shodu Zbora za republiko v »obrambo Slovenije«. (Verjetno je pravo vprašanje, kako se obraniti pred tistimi, ki bi nas branili.)

Ne samo, da so se odločili prezreti dejstvo, da so shod začeli z domobransko himno Moja domovina, pesmijo Lojzeta Mava, v osrednjem dnevniku TV Slovenija so se uredniki odločili poudarek usmeriti predvsem k žvižgom, namenjenim Ljudmili Novak. Katere nastop je z očitnim odporom, morda gnusom, na tviterju kasneje komentiral celo Janša.

Nastop predsednika SLS pa je nato po krivici zdrsnil mimo: terminološko je ob najbolj nerodnem času Zidanšek na dolgo in široko spregovoril o »Veliki Sloveniji«. Upajmo, da ne zato, ker je prav v tistem hipu Šešljeva ideja doživela svojo politično rehabilitacijo v Haagu.

Seveda je v ekstenziji uporabe pojmov pri obeh občutljiva razlika, žal pa je nespodobna terminologija ostala ista:

MOJA VIZIJA JE VELIKA SLOVENIJA. To je država, ki smo zgradili vsi državljani, vendar so jo ugrabili. Zato si moramo nazaj vzeti tisto, kar smo vsi skupaj 25 let gradili z lastnimi rokami.

Velika Slovenija je kraj, ki se ga prevaranti izogibajo, ker vedo da jih država ne bo zaščitila.

Velika Slovenija je država, v kateri ljudi ni strah, ker je država v službi ljudi in ne dela proti njim, pač pa zanje.

Velika Slovenija so mladi, ki spoštujejo preteklo delo upokojencev in jim namesto praznih obljub omogočijo dostojno življenje.

Velika Slovenija so starejši, ki v mlajših ne vidijo konkurence, ampak enakovredne partnerje pri zaposlovanju, posvetovanju in odločanju, od najmanjše obrti do vodilnih mest v podjetjih in v državi.

Velika Slovenija je država, kjer vsi ljudje vedo, da si bodo z delom lahko omogočili dostojno življenje. Zato da upokojencev ne skrbi, kako bodo z nizko pokojnino zdržali do naslednjega meseca, mladih pa ne, kako bodo prišli do lastnega stanovanja, kjer si bodo lahko ustvarili svojo družino.

Velika Slovenija je dom uspešne ekonomije, kjer vsakega dobrega delavca čaka dobro plačana služba. Kjer nihče nima minimalne plače in kjer so delavec, kmet, obrtnik in podjetnik cenjeni!

Velika Slovenija je dežela dobrih gospodarjev, kjer pošteni in delovni ljudje živijo v blaginji.

Velika Slovenija je kraj, kjer si državljanke in državljani medsebojno zaupajo, se ne pustijo spreti med seboj, ampak v težkih preizkušnjah stopijo skupaj.

Velika Slovenija je država, ki si ne pusti vzeti ozemlja, ki ji pripada, ampak se zanj bori!

Velika Slovenija je dežela, v kateri vsi želijo živeti, vendar je ta privilegij na voljo le tistim, ki vanjo verjamejo!

Da potrebujemo Veliko Slovenijo? Šešelj bi lahko zahteval avtorske pravice. Včerajšnji shod Zbora za republiko si bomo zapomnili po štetju SDS, ki je navedlo, da je na trgu skoraj 10.000 ljudi, medtem ko so jih mediji prešteli 2000.

Morda kdaj kasneje si ga bomo osvežili v spomin tudi po propadu projekta Demos 2.0, saj je zaenkrat očitno, da Zidanškovo povabilo Novakovi in Janši k skupnemu delovanju ne bo uspešno: nenazadnje je Novakova dve leti nazaj Janšo označila za destruktivno, agresivno in ranjeno žival, na shodu pa sta se prvaka držala bolj kislo. Vtis je potrdil nekaj ur po shodu objavljeni že citirani Janšev tvit.

Ob domobranski himni res ne bi veljalo spregledati deplasiranega klicanja k Veliki Sloveniji in izrecne politične vizije o tem.

Očitno boleče in tragične zgodovinske izkušnje, celo če so obujene hic et nunc, še vedno niso dovolj, da bi pazili, kakšne koncepte in besede uporabljamo. Rehabilitacija Šešlja je lahko promotorjem tovrstnih idej žal le v pomoč.

Ali Janez Janša plačuje RTV prispevek? Na petkovi seji Odbora za kulturo je v svojem nastopu povedal, da ga že dve leti ni plačal in k temu pozval tudi državljanke in državljane.

Še isti dan sem se naslovil na vodstvo RTV Slovenija z odprtim pismom in ga vprašal, kaj bo storilo, da zaščiti moralno in finančno avtonomijo javnega servisa. In, seveda, ali bo dolg izterjalo.

O neplačevanju piše v današnjem sredinem Dnevniku njihov novinar Blaž Petkovič, dejansko prvi in edini, ki je sploh reagiral na škandalozni apel prvaka SDS, kar je še ena žalostna slika domače medijske krajine:

Spomnimo, da je Janša na omenjeni seji parlamentarnega odbora tudi pozval vse državljane, naj prenehajo plačevati RTV-prispevek. »Pozivanje politikov k neplačevanju RTV-prispevka in s tem k državljanski nepokorščini je zelo neprimerno in neodgovorno dejanje. Spoštovanje zakonov je dolžnost vsakega posameznika, zlasti pa javnih oseb, kar politiki zagotovo so,« je Janšev poziv včeraj za Dnevnik komentiral generalni direktor RTVS Marko Filli. Zaradi Janševih besed se je z odprtim pismom na vodstvo RTVS obrnil tudi filozof Boris Vezjak in s Kolodvorske prejel odgovor, da bi sodelavci Janševo (ne)plačevanje RTV-prispevka preverili tudi brez njegovega pisma, kot to počnejo po navadi.

In res, še isti petek, 1. aprila, sem na svoje vprašanje prejel zaničevalen odgovor Marka Fillija, generalnega direktorja RTV Slovenija, ki mi je privoščil kratek stavek, s katerim mi sporoča, da je moje pismo odveč:

Spošt. dr. Vezjak,

ni se vam bilo treba truditi. Sodelavci bi to preverili tudi brez vašega pisma, kot to počnemo ponavadi.

Pozdrav

Marko Filli

Kasneje sem upal na kaj več, a se ni zgodilo. Direktor se je izognil osnovni srži mojega javnega vprašanja – čeprav poslanega medijem, ga z izjemo Dnevnika nihče ni želel zaznati – kaj bo vodstvo storilo, da zaščiti svoje ime in potencialen odliv denarja zaradi neplačevanja naročnin.

Toda danes, v sredo,  je sledil preobrat: Dnevnik je v istem članku poročal o neuradni informaciji, da naj bi javni zavod uspešno izterjal tudi dolg Janeza Janše. Prav tako danes je portal Požareport objavil faksimile nekega drugega odgovora Marka Fillija (z datumom 4.4.2016), iz katerega izhaja, da so »neplačani prispevek izterjali po predvidenem postopku in je bil poravnan z obrestmi. Tako postopali tudi v prihodnje in z vsemi zavezanci za plačilo«.

Filli torej v petek bodisi ni vedel, da so pri Janši prispevek že izterjali, ali pa so ga uspeli nepričakovano izterjati od petka do ponedeljka. Bistveno verjetnejša je prva možnost: da bi Janša v petek popoldne izjavil, kako prispevka ne plačuje, nakar bi stekli vsi postopki, verjetno v ponedeljek dopoldne, čemur bi v nekaj urah sledilo plačilo kazni, se preprosto ne zdi preveč verjetno. Je pa res, da vodstvu zdaj silno ustreza napačen vtis v javnosti o njihovi učinkovitosti in moči, ki da jo imajo: zdi se, kot da so uspeli Janšo pritisniti v kot v roku dveh dni.

S tem plačilom je sicer vodstvo RTV rešilo le polovico svojega problema, saj očitno ne kaže nobene volje, da bi nastopilo proti vodji opozicije bolj odločno. Predvsem v delu, ko k medijski »nepokorščini« poziva druge in kar lahko prinaša otipljivo finančno in moralno škodo javnemu servisu. Sicer velja, da če politik druge poziva k temu, da ne plačujejo prispevka, je to približno tako, kot če bi državljanom svetoval, naj odmontirajo radiatorje, če nočejo plačevati ogrevanja. Ne, ne bo pomagalo.

Naslednja implikacija je naslednja: če je Janša v petek že vedel, da so od njega izterjali plačilo z obrestmi vred, kar je daleč najverjetnejša možnost, potem vodstvo RTV ta podatek pozna, ker pozna datume plačil. In potem ve, če je Janša govoril resnico.

V petek je namreč v parlamentu Janša nesporno uporabil sedanjik in dejal, da v danem trenutku ne plačuje prispevka in da se skupno izogiba plačilu že dve leti;  stavek se je glasil »jaz že dve leti ne več in pozivam tudi vse ostale, da s tem prenehajo«.

Če je Janša v petek popoldne lagal, ker je vedel, da je prispevek za dve leti nazaj poravnaval, posledice te laži niso nekaj, s čimer bi se morali ukvarjati na javnem servisu, je pa takšna laž zanimiva politično. Najmanj, kar je, sledi iz nje dis-kreditacija njegovega lastnega apela: če ga on sam na koncu plačuje, potem ni verodostojen, ko k temu poziva druge. Še huje, če k neplačevanju poziva druge z lažjo in prevaro, zavedajoč se, da je poravnal še obresti, potem mu državljanke in državljani pač ne morejo zaupati.

S tem jih ne navaja le k neplačilu, ampak v situacijo, ko bodo zneski na njihovih položnicah zaradi kazni še višji. Znova je predvsem odločitev predvsem na plečih njegovih sledilcev: slediti Janši stane, ker na koncu pridejo še obresti.

Politične in medijske prostitutke

Na petkovi seji je Janša razgalil trenutno depresivno stanje svoje politične demagogije in žargona, ki sta nesporno dosegla dno: nižje več ne gre. Nedvomno je bil na koncu dominantni zmagovalec seje Odbora za kulturo – ne zato, ker bi njegovi argumenti bili zmagoviti, ampak ker se na nivo takšnega diskurza nihče ni želel spustiti.

Ker je v samem diskreditacijskem diskurzu nekaj, kar omogoča nedosegljivo prednost v razpravi. Njegova obramba, zakaj so žaljivi tviti na račun odsluženih medijskih prostitutk z RTV servisa upravičeni, bi terjala sestavo kratkega vodiča najbolj proslulih tehnik upravičitve. Terjala bi tudi kakšen kritičen novinarski komentar.

Naj naštejem nekaj zimzelenih trikov: v inkriminiranih tvitih nikogar ni imenoval s polnim imenom in priimkom, je ponavljal, zato je vesel, da so se naslovnice, novinarke, kar same prepoznale. Da je šlo za provokacijo, ki so ji vsi nasedli in si zato želi še več podobnih razprav. In nato je problem »medijske prostitucije« prepoznaval kot generičen problem in generičen pojem, ki ga lahko najdemo na googlu v tisočih zapisov. No, naj kdo poskusi. Zato je, posledično, medijska prostitucija glavna težava, ki tare Slovenijo.

Naj v izključno pedagoške namene navedem nekaj osnovnih kvaziargumentacijskih strategij, v katere se je s tem zatekel. Predstavljamo si situacijo, ko bi premier Miro Cerar (ali kdorkoli že) tvitnil spodnji stavek:

Janez J. je najbogatejša odslužena politična prostitutka v državi s profitom 140 milijonov mark #trgovinazorožjem

Nato bi se na poljubni seji v parlamentu branil točno po recepturi prvaka opozicije. V tem primeru so replike veristično povzete po tem, kar je Janša resnično povedal v parlamentu. Kako zelo bi prepričale Janšo? Naštejmo jih:

Sklicevanje na nedoločenost imena: Oprostite, gospod Janša! Če se morda kakšen Janez čuti napadenega, potem se je samorazkril. Nikjer nismo napisali, da gre za vas, gre pač za Janeza J. Če ste se v tej izjavi prepoznali, je to vaša stvar in se vam toplo zahvaljujemo.

Sklicevanje na provokacijo: Oprostite, gospod Janša! Če se s tvitom osebno identificirate in če so se oglasili vaši politični pristaši, je to vaš in njihov problem, nasedli ste na provokacijo. Z vašo pomočjo končno lahko spet govorimo o trgovini z orožjem v Sloveniji, in to na seji nekega parlamentarnega odbora. Sicer bi šle stvari mimo, tako kot vse ostale. Vsi, ki ste se odzvali, ste nam nasedli, hvaležni se priporočamo še vnaprej.

Sklicevanje na ključni problem politične prostitucije: Oprostite, gospod Janša! Morali smo napisati tak tvit, kajti ključni problem slovenskih davkoplačevalcev je politična prostitucija trgovcev z orožjem. Zato se dajmo o njej pogovarjati intenzivno leta 2016 in leta 2017. Na vsakem odboru, na vsaki seji parlamenta.  Zaradi tega dejstva je bilo vredno sprožiti tak zapis.

Sklicevanje na krajo drugih: Tvit je le posledica nedopustne kraje in drugih trgovin skozi 30 let naše politike. Lahko vzamemo kateri koli datum v zadnjih 30 letih in gremo pogledat, pa bomo našteli več resničnih kraj, kot jih je bilo v trgovini z orožjem. Zato je napis o Janezu kot politični prostitutki tudi nastal – kot upor in reakcija na tiste druge resnične kraje.

No, morda pridejo leta, ko bo približno takšna videti deplasirana politična razprava pri nas – če se bo kdaj zgodilo, da bodo Janševi nasprotniki prevzeli njegovo vulgarno diskreditacijsko govorico.

Včerajšnjo Tarčo in Odmeve si bomo zapomnili po novih političnih merilih RTV Slovenija. Kot da so načelo uravnoteženja zamenjali s parnimi in neparnimi dnevi: na parne vabijo levico, na neparne pa desničarje. In ja, bil je neparen dan.

Jasmina Jamnik je gostila Milojko Balevski, Dejana Steinbucha, Angelco Likovič (ne ni šlo za resničnostni šov), Ljudmilo Novak, Marka Zidanška in Aleša Hojsa, vmes pa dvakrat pojasnila, da je vabila še Aleša Primca, a ni želel priti v studio. Tema: stanje na desnici. Dobra novica: vsaj ženske in moške kvote so bile uravnotežene.

Ne pomnim, kdaj je bila nazadnje izbira gostov, pričakovano sicer teamsko delo Travna, Rebernikove in Biziljeve, stoprocentno politično homogena – vsi omenjeni so zapriseženi desničarji. Voditeljica se vedla pričakovano restriktivno in neprepričljivo hkrati, poskušala je z uvedbo novega bizarnega principa, ki ga še nismo videli: o osebah, ki niso navzoče, se ne govori, ker se ne morejo braniti. Nenavadno, največ minutaže je šlo za razpravo o Janši – seveda je gospod bil odsoten.

Vsebinsko so »Trenja na desnici« postregla s samimi floskulami, predvsem so bila izjemna brezplačna reklama za novo Primčevo stranko. Gostje so se vsi po vrsti trudili, da se ne bi zamerili gospodu Janši, Likovičeva je priznala, da so se »Janšati dogajale krivice«, ampak da ima 25 let dovolj in zato naj prepusti prostor mlajšemu Primcu, ki da je brez nahrbtnika in bolj spravno usmerjen. To je bil najbrž višek odkritosti, vsi ostali so ponavljali mantro o tem, da »živimo v demokraciji, kjer lahko vsak ustanovi svojo stranko«.

Komaj smo si opomogli od Tarče, že so sledili Odmevi s Patrio, vrhovno sodišče je namreč pri presoji zahtev za varstvo zakonitosti razveljavilo sodbo višjega sodišča. Še pred tem pa pričakovani nastop gospoda Franca Kanglerja v studiu, čemu so nekateri mediji dejali »še ena zmaga pravice«: tožilstvo je umaknilo obtožnico zoper Kanglerja v zadevi Ježovita.

Slutil sem, kaj se bo zgodilo, pravzaprav v dani situaciji na javnem servisu niti ni težko, in nekaj ur pred tem napovedal dogajanje na svojem Facebook profilu:

Povabili so me, da za nocojšnje Odmeve povem nekaj misli o Francu Kanglerju in njegovih sodnih primerih zdaj, ko padajo kot po tekočem traku. Rečeno mi je bilo, da bo gost te oddaje prav nekdanji mariborski župan in da je težko najti sobesednike. V tem hipu ne vem, kako bodo izpeljali prispevek o tem in še manj, s katerimi poudarki.

Ko sem pred mesecem komentiral žalitve politikov na račun Jelene Aščić, se je končalo slabo. Prispevka, v katerem nastopava z Matevžem Krivicem, nato ni bilo oziroma so ga, postavljenega v širši in drugačen kontekst, objavili šele deveti dan (!) po dnevu, ko je bil menda zaradi pomanjkanja časa umaknjen. (povezava 1)

Kako bo nocoj? Ker nimam preveč zaupanja v urednike, bi rad na tem prostoru obnovil, kaj sem povedal v kamero in nato primerjal povedano z dejansko objavljenim. Moji najbolj bistveni poudarki v kamero so bili naslednji.

Prvič, že mogoče, da kazenske ovadbe padajo kot po tekočem traku, toda Kangler je zaradi tega nedolžen predvsem DE IURE, ne pa tudi nujno DE FACTO. Delovanje slovenskih tožilcev in sodišč je poseben problem. Slovenska medijska scena med tema dvema modusoma največkrat ne ločuje, kar smo lepo videli pri zadevi Patria: ko je bil Janša oproščen, so ga vsi mediji obravnavali ne le DE IURE, ampak kot DE FACTO nedolžnega. Nekaj podobnega v medijski obravnavi že vidimo v primeru Kangler.

Drugič, s tem ko mediji namenjajo že skoraj ekscesno minutažo Francu Kanglerju z različnimi objavami in povabili, npr. v studio, nehote ali hote pomagajo pri njegovi tako želeni rehabilitaciji. Spodobilo se, da se enakopravno sliši tudi druga plat zgodbe, v tem zadnjem primeru tožilska. (Kako bodo zgodbo ustrezno uravnotežili v nocojšnjih Odmevih, ki slovijo po sledenju temu principu, bomo videli čez dve uri.)

Tretjič, opozoril sem na Kanglerjevo izjemno ambicijo po tem, da bi bil rehabilitiran na vseh področjih, na veliko psihološko investicijo v to smer, zato moramo tudi v tem smislu razumeti, zakaj si izjemno močno želi nazaj na politični parket.

Četrtič, izrecno sem znova opozoril na njegovo intenzivno retoriko iskanja teorij zarot, temnih sil iz ozadja in razglašanja sebe za ultimativno žrtev, s čimer posnema Janšo in njegovo retoriko – politična paranoja je bistvo njunega političnega delovanja. (povezava 2)

Še zlasti me zanima, ali bo nacionalka objavila tiste bolj kritične poante in še zlasti ost, usmerjeno v medije. Najslabše, kar bi se lahko zgodilo, bi bila kombinacija obojega: poskus medijske rehabilitacije gospoda v kombinaciji s cenzuro tistega, ki na to opozarja.

No, tako slabega mnenja pa nimam o nacionalki niti jaz kot njen stalen kritik…

*

1: http://vezjak.com/2016/01/29/primer…

2: http://vezjak.com/2012/03/18/jaz-va…

Kot so me kasneje opozorili na socialnem omrežju kar drugi, se je uresničil najslabši scenarij: ustvarjalci Odmevov se sploh niso trudili v studio povabili kogarkoli drugega, v njih je popolnoma dominiral Kangler s svojo fizično in verbalno vehemenco. Za nameček je voditeljica Rosvita Pesek praktično bila odsotna: kot obnemela je pasivno spremljala izvajanje gotofega župana, ki je hitel razlagati svojo svetovno zaroto, katere žrtev je, utrujati s finesami s sodišč, ki so vse imele znova isti smisel: on kot ultimativna žrtev zarote, ki je dočakala trenutek prave resnice.

Nobenega drugega mnenja, nobenega pravnega konteksta, nobenega drugega gosta v studio, brez mnenja tožilstva. Nismo daleč od tega, česar sem se bal in celo napovedal v kamere, a so me pričakovano cenzurirali: da je Kangler dejansko močnejši zaradi medijev, kot jih imamo in zaradi takih nastopov, kot je bil včerajšnji. Da Kanglerja rehabilitirajo mediji. In ja, za RTV je bil neparen dan. Težava je v tem, da so skoraj vsi takšni.

Ker se je uresničila moja bojazen, da bo od približno pet minut posnetega materiala predvajanih le nekaj sekund mojih izjav, pa še to dokaj netipični in »neškodljivi« poudarki, brez medijske in politične kritike, se mi osebno sicer poraja vprašanje, kakšen smisel ima v bodoče asistirati pri takšnih poskusih političnega propagandizma v korist posameznikov, proti katerim so vodeni številnih kazenski postopki.

Državljani pa imamo točno tisti problem, ki ga je začel Janša, a ga ni vzel resno. Če karikiram: a v tej državi plačujejo položnice le levi ali zgolj desni volivci? Ironija njegove pozicije je namreč bizarna, toda makes sense: bolj kot je RTV prepoznavno desno usmerjena, bolj se prvak SDS spravlja na domnevno leve medijske prostitutke.

Po tistem, ko je jeseni 2014 družba Dober Večer na čelu z Urošem Haklom in Sašom Todorovićem kupila Večer, se je zdaj njena hčerinska družba Večer Revije, verjetno ustanovljena prav za ta namen, po maratonskem prodajnem postopku odločila podpisati pogodbo o nakupu 44 blagovnih znamk, včasih znanih blagovnih znamk Dela Revij.

Govorimo o revijah, kot so Jana, Lady, Obrazi, Stop, Smrklja, Naša žena, Kih, Radar, Eva, Rože in vrt.

Ob vseh peripetijah, menda že dogovorjenem nakupu z Bojanom Požarjem in njegovo Lanaka Media, ki pa je padel v vodo lani, ko se je od novinarja odvrnil njegov pridobljeni finančni partner v projektu, Joc Pečečnik, kasneje pa denar preusmeril v lastništvo Janševega medijskega upa, Nova24tv, se poraja več dilem okoli Večerovega manevra. Hakl je odločitev neotipljivo komentiral:

“Vrnitev palete tako priznanih revij bralcem je naravna in družbenoodgovorna odločitev za Večer kot založnika najstarejšega dnevnika v Sloveniji. Prepričani smo, da je možno vsaj najpomembnejše znamke ponovno oživiti, bralci teh revij si zaslužijo, da jim jih vrnemo v obliki, kot so je bili navajeni leta in leta. To bomo storili v najkrajšem možnem času, pri čemer bo strategija postavitve teh znamk na trg dvojna: bodisi z lastnim založniškim programom bodisi s podeljevanjem licenc za izdajanje teh znamk drugim založnikom. Konkretni načrt imamo, ko ga bomo začeli izvajati, bo javnost o tem obveščena,” pravi ob tem direktor in solastnik Večera Uroš Hakl.

Kaj si lahko o nakupu blagovnih znamk mislimo po tistem, ko so že nakup Večera nekateri pospremili s polno sumničenji. Jože P. Damijan je npr. julija 2014  zanimanje Hakla in Todorovića do medijev opisal kot »ljubezen pedofilov do njihovih žrtev«:

Zgodba okrog prodaje Večera je smrdela že ves čas. Tisti, ki so bližje zakulisju te zgodbe, so že precej časa vedeli, da bo Večer na koncu pristal v rokah lobista in odslovljenega direktorja oglaševalske agencije Pristop Uroša Hakla in nekdanjega predsednika uprave nasedle družbe T-2 Saše Todorovića. Treba je le bilo v igro privleči še dva ponudnika, da bi prodaja navzven izgledala transparentno in da bi na koncu lahko zmagal ponudnik z “boljšo” ponudbo. Čeprav je ponudil polovico manj denarja od neizbranega ponudnika.

O “lažirani igri” veliko povesta dva zadnja detajla. Prvič, po pisanju portala MMC Rtv SLO, neizbran ponudnik, agencija Odmev, za katero naj bi stal tudi kitajski kapital družbe Poly Real Estate Group, ki naj bi bila pripravljena v Večer vložiti dva milijona evrov, je “želel vsaj 24 ur, da dobi zagotovilo, da ta denar bo, kar pa je bilo po informacijah Večera za Delo preveliko tveganje“. Mar bi se Hakl in Todorović, ki sta ponujala polovico manj, splašila, če bi morala čakati še en dan dlje?

In drugič, regulator medijskega trga, ministrstvo za kulturo, se je na novega kupca Večera odzvalo nenavadno pozitivno in njemu ter podjetju Astraea 2. julija izdalo soglasje: “Ministrstvo je na podlagi pridobljenih podatkov pri Agenciji za trg vrednostnih papirjev RS in vpogleda v javno dostopne podatke ugotovilo, da ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje soglasja, zato ga je obema družbama 2. julija tudi izdalo.” In dodalo, da v postopku izdaje soglasja ne smejo presojati, ali je potencialni vlagatelj tudi sposoben vodenja, upravljanja ter strateškega razvoja medijske hiše. “Ne glede na to pa ministrstvo pričakuje, da se novi lastnik družbe Večer, še zlasti v zaostrenih razmerah na domačem medijskem trgu, dobro zaveda svoje velike odgovornosti za prihodnost časnika” (Vir: MMC Rtv SLO). Zanimivo je, da isto ministrstvo ni bilo tako liberalnega mnenja nekaj let pred tem, ko ni hotelo izdati soglasja takratnemu kupcu Večera 3Lan iz Murske sobote.

Višina kupnine ni znana, ugibalo se je o enem milijonu evrov, a najbrž je bila manjša. Približno toliko, nekaj manj kot milijon, je stal tudi Večer. Dejstvo je, da sta nova lastnika v zadnjih dveh letih v svoji hiši tudi odpuščala: novinarje, dopisnike, fotografe in druge. Če želita resnično družbenoodgovorno, kot obljubljata, zagnati nekatere revije s starim imenom, bosta naletela na dve težavi: prva je nesporno, da so nekatere, menda kar 13, začele izhajati pod drugim imenom, za njih so izumili izraz klonirane revije, dozdajšnji izdajatelj, družba Salomon, se ni odločila za nakup. Slovenski trg pa je nedvomno zelo majhen po kupni moči.

Naslednji težavi sta investicijski in kadrovski. Če je bil Večer kupljen na kredit, je skoraj nemogoče verjeti, da se podobno ni zgodilo pri nakupu blagovnih znamk. To lahko pomeni še več racionalizacije v delovanju obstoječe družbe in morda tudi odpuščanj – ni posebej verjetno, da bi se Haklova napoved o podeljevanju licenc za izdajanje znamk drugim založnikom uresničila, bila uspešna oziroma da je bil nakup izpeljan s tem namenom.

Zanimivo bo spremljati, katere od njih se bosta lastnika odločila zagnati najprej in še bolj, kje bosta našla novinarje. Popolnoma možno je, da se bo Večerov novinarski in uredniški kader moral preusmeriti še v popoldansko pisanje v lahkotnejše revije in si s tem zaslužiti plačo.

Več:

https://vezjak.com/2015/02/28/izcrpavanje-vecera-in-njegovi-opazovalci/

https://vezjak.com/2015/05/13/jager-o-lobisticnem-lastniku-vecera-in-obcutkih-prostitutke/

https://vezjak.com/2015/05/17/pronet-ali-o-tem-kdo-kupuje-nase-paradne-casopise/

https://vezjak.com/2015/08/29/kako-se-vecerovi-novinarji-z-lastnikom-pogovarjajo-o-prihodnosti/

Vest o smrti Tomaža Pandurja ima zgolj šest kratkih stavkov. In čeprav so večinoma mediji danes, ko nas je iz Makedonije dosegla tragična novica, že poročali tudi o vzroku smrti, so se pri Slovenskih novicah odločili za senzacionalistični pristop nec plus ultra: sebe so odločili promovirati kot skoraj ekskluzivnega razkritelja, ki ve, kaj se je zgodilo.

V zgornjem zajemu zaslona je celotna vest. Pritegnitveni agendi iskanja pozornosti sledi nadnaslov (»Šokantna vest«), nato osrednji naslov  (»Razkrivamo, kaj je bilo usodno za Tomaža Pandurja«), potem pa šest kratkih stavkov, od katerih nam drugi po vrsti na kratko pove, da je bil za Pandurja usoden srčni infarkt:

Slovensko in širšo javnost je pretresla vest, da je med gledališko vajo za predstavo Kralj Lear v narodnem gledališču v Skopju umrl cenjeni gledališki režiser Tomaž Pandur. Kot poroča tportal.hr, je bil zanj usoden srčni infarkt.

Kompozicija in vsebina vesti razkrijeta, da novinarjem nikakor ni šlo za to, da bi želeli na tematski in ekskluziven način poročati o vzroku smrti – na kar tabloidno namigujejo v naslovu, nakar namesto pričakovane ekskluzive dobimo omembo hrvaškega portala kot vira informacije. Vzrok je nato navržen čisto mimogrede, naslov pa je teaser na prvo žogo, ki naj pritegne šokirano bralstvo.

Vsaj ob tragičnih novicah bi smeli pričakovati, da novinarjem za trenutek zastane pero in se pietetno vprašajo o svojem poslanstvu, zahtevanih profesionalnih standardih. Kaj, če bi za to mejo enkrat le postavili vsaj smrt kot ultimativni dogodek, kjer nam preprosto mora iti za človeka, za človečnost in etični odnos. Sicer bodo preveč spominjali na trgovce s smrtjo, postavljene v čakalno vrsto v pričakovanju novih in novih krst.

Slovenski novinarji so znova doživeli hladen tuš: ko tuji mediji prvi decidirano poročajo o domačem dogajanju, ki so ga naši uspeli prezreti, je težko zanikati profesionalno blamažo. In še kaj več.

Novica je iz športnega sveta in opazil jo je POP TV, z njo danes njihov osrednji dnevnik. Postavljena je bila celo, verjetno prenapihnjeno, za prvi prispevek v njem, pred tem je poročal Kanal A. Ostalih tematizacij skoraj ni bilo.

Štorija: trener Olimpije Marko Nikolić je ozmerjal svojega igralca Blessinga Elekeja in ga po tekmi v prvi ligi proti Zavrču (1:1) označil za »črnega idiota«.

Po tem je sicer disciplinski sodnik NZS na podlagi 29. člena Disciplinskega pravilnika NZS uvedel postopek proti trenerju Olimpije, po katerem pa je Nikolić obdržal službo.

Čisto dovolj, da so se pri BBC-ju, Guardianu, Telegraphu in drugod odločili o tem pisati. Mimogrede, o uspehih Peter Prevca v Planici niso. Kaj nam to pove?

Odziv angleških medijev je predvsem izrazito drugačen od domačih. Najprej zato, ker (sploh) je. Čeprav je Nikolić obdržal službo, se tudi opravičil, češ da je šlo za čustveno reakcijo, so v kontekstu občutljivosti v boju proti rasizmu, ki v nogometnem svetu postaja neomajno pravilo, odigrali svojo družbeno vlogo na način, kot jim pritiče. Domači ne.

Da bi stvar bila še bolj neverjetna, se je odziv slovenskih medijev bolj vezal na poročanje angleških, češ: »Poglejte, omenjajo nas, poročajo o nas.« Stupidno in pritlikavo. Indikativen je naslov prispevka pri BBC:

“Marko Nikolic, šef Olimpije, je zadržal službo kljub rasistični izjavi.”

Novica govori o opravičilu trenerja samemu nogometašu. Kako je možno, da rasizem domačih nogometnih delavcev za nas ni novica, je zgolj za druge?

Kako je možno, da z mirnostjo nevpletenega voajerja domači novinarji spremljajo dogajanje v mariborskem klubu, kjer je športni direktor Zlatko Zahović izrekel številne lahkotne žaljivke na račun nogometaša Agima Ibraimija, nakar ni bil kaznoval on, temveč suspendiran slednji?

Naj spomnim, kaj je počel Zahović: »Užalil je mojo preteklost, ponovno je užalil mojo mamo, užalil pa je tudi moj narod in mojo vero. To pa so že stvari, prek katerih ne morem in prek katerih po mojem mnenju ne bi smel nikoli nihče,« je dejal Ibraimi ob odhodu iz kluba in mesta.

V NK Maribor so se raje izvijali, da »vse zadeve rešujejo znotraj naših zidov, v krogu članov vijoličaste družine«. Ne, takšne zadeve se rešujejo v javnosti, to npr. Angleži vedo. Še več, nogometaša so obtožili, da se je »odločil enostransko podati svojo plat zgodbe« in da »obstajata dve plati«, kot so pojasnili v upravnem odboru.

In je stvar rešena, pometena pod preprogo. Po principu: »Rasizma in podobnih pojavov pri nas ni. Ravno včeraj smo nagnali zadnjega, ki je nanj opozoril.«

Skratka, dogajanje v Sloveniji je obratna zrcalna podoba tistega v Angliji: rasizem in žalitve na podlagi vere in narodnosti se tam obsojajo, ne tolerirajo. Tolerirajo se v Sloveniji. In to obilno, velikokrat z izdatno pomočjo anemičnih medijev, ki bi se enkrat kakšno lekcijo lahko naučili od tujih. Sploh takrat, ko so izzvani. Dosežki nimajo nobene barve, je dejal Abraham Lincoln. Kot kaže, pa morajo biti pri nas še vedno prave barve in ustrezne narodnosti.

Namesto tega pa tuje informacije o našem domačem rasizmu obravnavajo in reciklirajo z lažno samozavest dvigajočo radostjo, podobno kot kakšne priložnostne tujejezične turistične članke o lepotah Slovenije. »A ste videli, omenja nas BBC!« Ja, res smo frajerji.

Čeprav se nesojeni lastnik Bojan Požar trudi, da bi dokazoval prepoved izdajanja »klonov« Dela Revij, se je zgodilo prav nasprotno: sodišče je še enkrat zavrnilo prepoved njihovega izdajanja.

Predlog za izdajo začasne odredbe družbi Salomon za prepoved izdajanja izpeljank revij je podal KBM Leasing, Okrožno sodišče v Ljubljani ga je zavrnilo. Pri družbi Salonom so obenem v sporočilu za javnost protestirali tudi proti prodaji blagovnih znamk Dela Revij družbi Večer Revije. Razloge povzema STA:

Kot so v sporočilu za javnost zapisali v družbi Salomon iz skupine Media24, je sodišče tako kot v prvem odločanju novembra lani glede revij Vklop, ki izhaja po zasnovi revije blagovne znamke Stop, Zvezde (Lady), Dom2 (Pri nas doma), Bodi zdrava (Lepa & zdrava) in Ženska (Naša žena) presodilo, da predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen. Blagovna znamka Zarja (Jana) ni bila predmet predloga za začasno odredbo.

Po navedbah Salomona gre s tem za ponovno zavrnitev predloga KBM Leasing, da prepove pravico do dela vseh avtorjev in ustvarjalcev teh revij, ki vsak dan skrbijo, da revije redno in neprekinjeno izhajajo. “Državna banka je s takim početjem ogrozila več kot 40 delovnih mest ustvarjalcev revij, kar je povsem nedopustno in sramotno,” so prepričani.

Protestirajo tudi proti uporabi izrazov, kot so nadomestki ali kloni za omenjene revije, saj so po njihovih navedbah avtorsko delo vseh ustvarjalcev. Trdijo tudi, da so revije prodajajo celo bolje kot stare blagovne znamke, 99 odstotkov starih naročnikov pa naj bi se odločilo za naročnino na revijo z novim imenom.

Ostro so se v Salomonu odzvali tudi na odločitev KBM Leasinga, da v okviru likvidacijskega postopka 44 osnovnih blagovnih znamk Dela Revij v že tretjem poskusu prodaje proda hčerinski družbi mariborskega Večera, Večer Revije. Večer je tako pridobil blagovne znamke, kot so Jana, Lady, Obrazi, Stop, Smrklja, Naša žena, Kih, Radar, Eva, Rože in vrt ter znani prireditvi Viktorji in Slovenka leta.

Do junija lani je namreč blagovne znamke Dela Revij od KBM Leasing najemala prav družba Salomon, kjer poudarjajo da so revije v času najemne pogodbe izhajale redno, do zaključka pogodbe pa so banki plačali več kot 3,5 milijona evrov, kar po njihovi oceni pomeni, da so banki enkrat že plačali celotno vrednost blagovnih znamk.

V družbi Salomon so prepričani, da so v prodajnem postopku večkrat ponudili najvišjo ceno za odkup blagovnih znamk, to je 4,3 milijona evrov, a se KBM Leasing vseeno ni odločila za njih. Pri ravnanju banke se po njihovem mnenju pojavlja upravičen sum privilegiranosti določenih kupcev, zato so vse sumljive posle, ki so se dogajali pri prodaji blagovnih znamk, prijavili Komisiji za preprečevanje korupcije, obvestili pa so tudi nadzornike NKBM, v katere skupine sodi KBM Leasing, Slovenski državni holding in bodočega pretežnega lastnika mariborske banke, ameriški sklad Apollo.

Včeraj sem že pisal o nekaterih zanimivih okoliščinah te prodaje in možnih perturbacijah v delovanju Večera, investicijskih in kadrovskih težavah. Nova izjava pa meče slabo luč na kupčijo z Večerovimi lastniki: kako je mogoče, da se je prodajalec raje odločil za štirikrat manjšo kupnino od te, ki jo je ponujal Salomon? S kakšnim interesnim ozadjem? Glede na ogromne morebitne premike v domači medijski areni, ki jih potencialno ponuja posest vseh blagovnih znamk, intrigantno vprašanje.

Več:

https://vezjak.com/2016/04/12/vecer-revije-o-nekem-druzbenoodgovornem-nakupu/

Ertevejski osemdnevni zamik zanimanja za dogajanje na Kongresu IDS v Krškem, ki se je odvil 9. aprila, ni mogoče pojasniti zgolj s pojasnilom o burnem zakulisnem vrenju, ki da pesti stranko. Govori tudi o živem zanimanju urednikov TV Slovenija za nekatere ekscesne momente v politiki, skorajda o angažiranem novinarstvu v iskanju pozornosti, ki je kakšni drugi strani verjetno ne bi namenili. Predvsem pa odpira žgočo dilemo, ali so znotrajstranske zdrahe res nekaj, kar ima javnost pravico poznati, ter do kakšne mere. Ker se vsi sklicujejo na demokracijo in transparenco, bi morala ta dilema biti lažna.

Nedeljski dnevnik TV Slovenija z Eriko Žnidaršič je, kot sem že večkrat nakazal, čas za specialna vabila gostom v studio in posebne prijeme. Kdor vsaj malo pozna »dialoško« dinamiko voditeljice in celo odmisli nekatera ozadja, je ob povabilu Luke Mesca na pogovor z njo lahko zaslutil popolno razburkanost pogovora še pred njegovim začetkom.

In res, voditeljica je vnovič uprizorila svojo odrezavo neolikanost, na trenutke aroganco, zakamuflirano v skrb za gledalca, v imenu katerega ne bo dovolila, da ji gost naklada. Ona bo presodila, kaj je smiseln odgovor in vsakič, ko po njenem tega ni deležna, sogovorca tudi ustavila.

Intenca urednikov dnevnika, sodeč po intonaciji in slogu, seveda ni bila kaj prida nevtralna, o tem priča že izbira naslova relativno dolgega prispevka, ki je ob pogovoru z Mescem vključil še vest z najnovejšo javnomnenjsko raziskavo Vox populi na način, da jo je gost lahko tudi pokomentiral.

»Bodo razprtije raztrgale IDS?« so nas naslovili; stilnojezikovna analiza vprašanj voditeljica bi samo utrdila začetno slutnjo, ki jo močno sugerira ekspresiven izraz »raztrgale«, da je namreč tabloidnost kot prvina postala vodilo prispevka. Kaj so bili ključni poudarki?

Žnidaršičeva je prispevek uvedla s splošno informacijo o tem, da bi kongres IDS minil neopazno, če ne bi ob sicer ob  njegovem zapiranju v javnost »pricurljalo, da je bilo dogajanje vse prej kot mirno«. V kratkem stavku je obnovila njegov namen, namreč razpravo in glasovanje o združevanju treh strank Združene levice v eno, nato pa hitro prešla v poudarek, da je tam prevladalo »kričanje, tolčenje po stenah, pljuvanje, skorajda so zapele tudi pesti«.

S tem je že bilo jasno, kakšna bo osnovna intonacija začetega dialoga. Z besedo iz naslova: trgajoča, negativistična, senzacionalistična. Utemeljena predvsem na vednosti iz neke notranje korespondence, ki je ušla v javnost in jo je prvi objavil Bojan Požar.

Žnidaršičeva je začela z vprašanjem »Kako v koaliciji Združena levica sodelujete po tem kongresu?« in takoj naletela na repetitivnega in medlega sogovorca, ki se je v prvem stavku odločil pojasnjevati nekaj, kar menda državljani sploh ne vedo, da je namreč Združena levica »zveza treh strank« in jih poimensko naštel.

Svojo informacijo je začel s frazo »Javnost ni seznanjena«, pri tem naštevanju pa je, žal je javnost dovolj seznanjena, gladko izpustil četrto skupino znotraj ZL, koalicijo civilnodružbenih gibanj in posameznikov, ki je po vseh dokumentih enakopraven partner.

Zakaj je to storil sredi najhujših očitkov prav o tem, da zanika obstoj te četrte vstajniške koalicije, ki ni želela v stranko, je kuriozum brez odgovora. O tem, kako se vstajniško gibanje sesuva vase, vključno s strankami, ker je izgubilo svoj raison d’être, sem pred časom že podrobneje pisal.

Pričakovano se je voditeljica nato odločila, da ga ustavlja s prekinjanjem, zato je znova ponovila in signalizirala svoje nezadovoljstvo: »Ampak vprašanje je bilo, kako zdaj po tem kongresu sodelujete v Združeni levici?«

Mesec je uporabil že slišano floskulo o »določenih nasprotovanjih, kar je normalen del demokratičnega procesa«, čemur voditeljica za spremembo ni oporekala, toda le zato, da je lahko uvedla prispevek novinarke Nataše Markovič, ki je pred mikrofon povabila enega glavnih kritikov ZL, predsednika DSD, Franca Žnidaršiča, in članico IDS Asto Vrečko.

Predsednik DSD je pokazal, kar zmorejo stari prekaljeni in zviti obrazi, tudi če si o njih ne mislimo nič dobrega, proti mladim: bistveno bolj vešče je na strjen način naštel vse očitke proti IDS in Luki Mescu, predvsem o soliranju, izključevanju in prevzemanju skupne stranke.

Aritmetika je očitno velik problem, vse se konča pri štetju, zato se je tudi on odločil informirati javnost in za razliko Mesčevih treh naštel štiri članice ZL. Omenil je, skratka, četrto civilnodružbeno skupino:

»Do neke mere so pozabili, da smo v koaliciji še vedno štirje. Nas ne vprašajo po stališču, kadar govorijo o ZL. Mi mislimo, da je to diskriminacija oziroma prevzemanje ZL s strani dveh v imenu štirih.«

Dodal je še očitek, da IDS in TRS sklicujeta tiskovne konference brez vednosti ostalih dveh, enako da velja za spletne strani, kjer da v DSD in četrti skupini ne smejo pisati. In kot da to še ni dovolj, je Žnidaršič ukradel še ime Združene levice, ga v predponi dodal k imenu svoje stranke, v kamero pa vse pojasnil z veliko mero elegance: da so ime vgradili zato, »da ne bo dvomov, kdo tja spada«. Zdi se, da bo zaradi te ugrabitve imena nekoga še močno bolela glava.

V istem posnetem prispevku smo nato še slišali, da ima IDS težave sama s seboj, da so znotraj nje tri neenotne struje. Markovičeva je znova poudarila poskus fizičnega obračunavanja, na koncu pa citirala še članico IDS Mojco Žerak, ki je vodstvu stranke navrgla, da je kongres ustavilo, ker se stališča članov niso ujemala z vodstvom, kar je po njenem elitizem.

Žnidaršičeva je nato nadaljevala pogovor z gostom v studiu, njeno začetno vprašanje je bilo združeno z vrednostno oceno: »Gospod Mesec, torej Združena levica poka po šivih.«

Že dodobra stisnjen v kot je gost nato neprepričljivo odgovoril z »Združena levica se združuje«, kmalu zatem pa ga je voditeljica že ustavljala z medklicom, da je tu beseda o soliranju izključevanju, elitizmu in tako naprej, kar pač ne kaže na združevanje. Sledil je njegov odziv o »zelo težkih besedah, ki pa ne izražajo realnosti«, ki ga je prav tako hitro ustavila z novo vrednostno oceno.

Nadaljevala je z vztrajnostjo, ki je mejila na zoprnost: »Če pustiva zdaj ta politično všečen govor. Zakaj ste burno dogajanje na kongresu IDS poskušali pomesti pod preprogo?« Repetitivni Mesec je znova odvrnil s celim stavkom: »Nismo ga pometali pod preprogo. Kongres je bil zaprt zaradi internosti te debate.«

Po še enem medklicu je voditeljica spet napadla frontalno:

EŽ: »Kdo vas je želel pretepsti na kongresu?«

LM: »Nihče me ni želel pretepsti.«

EŽ: »Ampak to ste vi zapisali!«

LM: »V svojem pismu… sem pozval k temu, da se naj članice in člani obnašajo v skladu z demokratičnimi pravili.«

EŽ: »No, ampak zakaj ste to zapisali? Zapisali ste, da so vam v lastni organizaciji grozili s fizičnim obračunom?«

LM: »Več od tega ne bom komentiral. Ker v stranki mamo organe, ki se s tem ukvarjajo…«

EŽ: »Ampak tu ste kot poslanec in verjetno vaše volivce zanima, kdo vam je grozil.«

LM: »Kot sem rekel, v IDS imamo del članstva, ki nasprotuje združitvi.«

EŽ: »Kaj boste naredili z njimi?Jih boste izključili iz stranke ali boste vi poslanci izstopili iz IDS?«

Po Mesčevi repliki je sledil znova pričakovan karajoč zaključek voditeljice v obliki novega očitka: »Dobro, niste mi zelo konkretno odgovorili.«

Zgoraj zgoščeno citirani del pogovora je verjetno ključen za artikulacijo celotnega prispevka: v ZL je vse narobe, poka po šivih, predsedniku ene od strank grozijo s fizičnim obračunom. Skratka: this is the end. Bodimo jasni glede fokusiranja na fizični obračun, ki je bil več kot očitno rdeča nič prispevka: res ni pomembno, kdo je poskušal Mesca pretepsti. Takega vprašanja si nacionalka ne rabi privoščiti, tega ne zahteva nobena pravica javnosti po vednosti. Kar nikakor ne pomeni, da strankarsko dogajanje javnosti ne rabi zanimati.

V nadaljevanju je bil gost povabljen še h komentarju javnomnenjske raziskave in padca podpore ZL ter rasti podpore njemu.

Čeprav je imel en teden časa za pripravo medijskih odgovorov, se koordinatorju IDS ni uspelo verodostojno obraniti pred predvidljivim »trganjem« nacionalke. Tudi začetno zanikanje poskusa fizičnega obračuna, kjer je moral sam v naslednjem stavku že skesano pristati na to, da svojih lastnih besed pač ne more vzeti nazaj in da nima smisla lagati, ni prav nič prispevalo k temu, da bi gledalec lažje uvidel nakano urednikov dnevnika in agresivno zapiralo na mišelovki, ki so mu jo nastavili.

Če so se v ZL oziroma v IDS odločili, da bodo notranje špetire skrivali pred javnostjo in zapirali kongrese pred njo, bodo težko moralizirali o neki hudi demokraciji, ki jo zdaj kot glavni označevalec preurejajo v končni alibi svojih internih konfliktov. Ko stopajo pred javnost, bodo izpadli demokratično le z več iskrenimi pojasnili svojim volivcem in z manj praznih floskul. Žal so v tem primeru s svojo nerodnostjo nehote uspeli legitimirati novinarske prijeme, dramatizacijo, hiperbolične naslove in senzacionalistični univerzum, v katerega se je RTV že dolgo nazaj začela zatekati.

Več:

https://vezjak.com/2016/02/10/nostalgija-po-vstajah-zakaj-jih-pogresamo/

Današnjo sejo Programskega sveta RTV Slovenija si bomo zapomnili po burni razpravi in obravnavi seksističnega zapisa Janeza Janše na tviterju. Izteklo se je v sprejetje sklepa, s katerim je svet vsaj nekoliko in s kar nekaj zamude zaščitil dve novinarki in urednici TV Slovenija. Žal je pri tem, gledano tehnično, Janšev tvit napak označil za sovražni govor in kot takšen nesprejemljiv. Kot sem že povedal, je ta govor vse prej od tega: je osebna diskreditacija, gostilniški seksizem, groba žalitev, mačizem.

Na tapeti se je znašel tudi predsednik Programskega sveta, dr. Mitja Štular, ker je v več svojih nastopih poskušal relativizirati Janševo dejanje. Kot je danes sam večkrat poudaril, se skoraj bolj problematizira njega kot Janšo.

Ena izmed njegovih obrambnih taktik je bila v zanikanju, da bi posamične izjave dajal v svojstvu predsednika tega organa. Na to je energično opozoril glede svojega nastopa v oddaji lastnega servisa – tam da je govoril v svojem imenu.

Toda v čigavi funkcije je nastopil Štular 23. marca letos v Odmevih? Res kot posameznik? Ni treba storiti veliko, treba je zgolj osvežiti spomin. Nanj se je takrat kot na prvega obrnila voditeljica Tanja Gobec. Poglejmo si krajši transkript z začetka pogovora z gostoma v studiu, pred katerim so zavrteli kratek prispevek:

»Dober večer, spoštovana gosta, strokovnjak za javno komuniciranje, Dejan Verčič, in predsednik programskega sveta, gospod Mitja Štular. Začniva midva. Slišali smo strokovnjaka, profesorja Milosavljevića, odziv vodstva hiše. Vi niste neposredno vodstvo hiše, v prenesenem smislu, kot šef Programskega sveta. Vaš odziv na ta tvit, vaša ocena?«

Voditeljica se je nanj nesporno naslavljala kot na predsednika Programskega sveta RTV Slovenija. Zaradi te funkcije je verjetno bil tudi povabljen, na ta način je bil tudi podpisan pod sliko. V celotnem nastopu niti enkrat ni opozoril, da podaja stališče le v svojem osebnem imenu. Nasprotno, v svojem nastopu se je večkrat skliceval na situacije in okoliščine svojega dela, npr. v stavku »mi se v Programskem svetu pogosto soočamo« ali »kako vzpostaviti takšne standarde v hiši«.

Nobenega dvoma ni, tam je bil kot njegov predsednik. Temu ni oporekal. Niti se na nobeni točki ni upiral, niti ni podal kakšnega disclaimerja. Zakaj nas torej slab mesec po svojem nastopu nenadoma prepričuje, da je tam stal kot posameznik? Jasno, da bi sebe razbremenil očitkov pred člani sveta. Ampak kako je pri tem prepričljiv? Približno toliko kot volk v »Rdeči kapici«, preoblečen v babico: v lutkovnem gledališču se mu otroci hihitajo, ker so ga prepoznali po velikih ušesih.

Nastop v Odmevih in splošno dogajanje okoli tvita sem že podrobneje analiziral. Zato zgolj v osvežitev: seveda nas je takrat zanimalo, kako bodo Janševi podaniki priskočili na pomoč svojemu šefu v godlji, imenovani neposrečen mačističen tvit.

V socioloških analizah strokovnjaki že leta ugotavljalo refleks, ki ga številni seksisti gojijo v sodobni kulturi posilstva, kot temu pravijo v feminističnih teoriji. V njej je spolno nasilje normalizirano in perpetuirano skozi jezik mizoginije. Obrambni refleks v prid posilstva je, če ga osvobodimo nekaj tančic, vselej preprost: »Saj je vendar hotela!« Saj je hotela seks.

V domači nekulturi političnih mojstrov diskreditacije se nam dogaja nekaj podobnega. V včerajšnjih Odmevih je predsednik Programskega sveta RTV nakazal, da te funkcije ne opravlja po naključju – tam je stal, da obrani lik in delo svojega varovanca in njegove besedne eskapade o dveh odsluženih prostitutkah iz iste javne hiše, Eugeniji Carl in Mojci Pašek Šetinc.

Ko je Štular pred voditeljico Tanjo Gobec prvič odprl usta, je prepoznavno imel v mislih zgoraj opisano strategijo: na prvem mestu ne bomo obsodili dejanja šefa SDS, ne bomo branili lastnih novinark v lastni hiši, ožigosanih za prostitutke, temveč jih bomo problematizirali. V smislu: Saj so vendar hotele. Saj so vendar želele, da jih nekdo označi za prostitutke. Podobno kot si je gotovo Jelena Aščić želela, da jo imamo za »kuzlo lažnivo«.

Štular zato ni presenetil, kot je hitel že v prvem stavku apelirati na »celotno konstelacijo te zgodbe«, ki da je nekoliko širša. Razpravo je želel že v prvem stavku preusmeriti v domnevno neprofesionalni prispevek novinarke Eugenije Carl, ki da je razjezil gospoda Janšo, kasneje je celo problematiziral še nek drug njen prispevek. Pričakovano celo s strani voditeljice, ki je nastopila izjemno pogumno: ob začetnem švrku, usmerjenem v reakcijsko medlost vodstva javnega servisa, je hitela Štularja ustavljati takoj, ko je zaznala njegovo izmikanje.

Nanizala je cel niz medklicev (»Lahko komentirate tvit, bomo potem prišli k vzrokom?«, »Oprostite, ker niste odgovorili na vprašanje«, »Najprej oceno tvita?«, »Torej tvita ne boste ocenili?«) in vztrajno minirala Štularjevo strategijo, kako večino minutaže pokuriti za preusmeritev teme.

Pomembna je bila, evidentno, predvsem viktimizacija žrtve, kazanje s prstom na novinarske prostitutke, ki domnevno slabo opravljajo svojo profesijo. In seveda je računal, da bo čisto na koncu, tako kot predsednik Pahor pred časom v zapisu o sovražnem govoru, moral nekako navesti tudi, da je Janševa izjava »neprimerna«. Minimizirano, kot čisto neobvezen in manjši dodatek, predvsem pa z zamikom in šele na drugem mestu.

Gobčeva je lahko svoje drezanje utemeljila tudi z nedavnim Janševim tvitom, kjer je novopečeni ekspert za medijsko prostitucijo prst usmeril prav v istega Štularja in ga označil za figov list – za nekoga, ki v »javni hiši«, kot ji pravi, ne poskrbi za red in disciplino, za spoštovanje strogih profesionalnih standardov, ki jih kršijo prostitutke. In res, Štular je hitel v Odmevih dokazati, da je slišal opozorilo in se varovancu z zamudo tako rekoč poskušal oddolžiti.

Več:

https://vezjak.com/2016/03/24/kako-ne-obsoditi-jansev-tvit-od-rtv-prostitutk-k-materinskemu-dnevu/

https://vezjak.com/2016/03/22/novinarske-prostitutke-so-plod-medijske-servilnosti/

https://vezjak.com/2016/03/26/prostitutke-in-medijski-zvodniki-kako-so-jansev-tvit-soustvarili-novinarji/

»Kdo so te močne sile, ki so to sposobne narediti?« znova sprašuje RTV Slovenija Franca Kanglerja v zanj rezerviranih terminih, tokrat na tretjem programu v 42 minutnem pogovoru.

Sposobne česa? Zarotiti se proti njemu, ki se mu dogaja svetovna krivica, obrniti ljudstvo proti njemu. Tisto, ki ga ima v resnici rado, tako kot izbrani mediji. In namesto pravilnega odgovora na »kdo«, ki je nekaj takšnega kot »Združene sile Bilderberga, udbomafija, CIA in seveda David Icke«, je njegov prvi odgovor znova: »dr. Vezjak«. K mojemu imenu nato pritakne še Toneta Partljiča.

Novinarka Nataša Markovič se mi je skoraj zasmislila – najbrž sploh še ni slišala zame, za močno silo. Po drugi strani niti intervjuvanec verjetno ne ve; naj omenim, da sem gospoda prvič in zadnjič v živo srečal leta 2008 na okrogli mizi o prihodnosti Pekarne in alternativne kulture v mestu. V Pekarni. Z njim torej neposredno nikoli nisem imel nič, z njim nisem izmenjal enega samcatega stavka v neposrednem pogovoru, gospoda ne poznam. Lucky me.

Čeprav sta minila šele dva tedna od njegovega nastopa v Odmevih, je znova dobil priložnost za medijsko stokanje o krivici, ki se mu dogaja, in seveda novoustanovljeni stranki, ki bo ugledala luč sveta v roku dveh tednov. Ne le to, v intervjuju ugotavlja, da menda nisem ustavil le njega, ampak pred tem že Tomaža Pandurja. Ki ga je on pripeljal v Maribor – potem pa je spet nastopila neka sila. In seveda, »veliki državljan«, kot se je Kangler samoopisal, je s skrbnim uvidom opazil, da so bile mariborske vstaje zrežirane. Močna sila pač.

Tam so bili Nemariborčani, z avtobusnimi prevozi pripeljani od drugod, »iz Kranja, Ljutomera, Šentilja…«. Njegova ocena: od 12.000 ljudi na ulici je bila od drugod pripeljana polovica. Skratka, ena polovica zmanipuliranih, druga polovica uvoženih. May the Force be with you.

Problematične sekunde

Kanglerjev psihični univerzum ne bi smeli absolvirati z levo roko. V bistvu gre za bistveno več od tega, ne samo zaradi medijskih zrcaljenj. Morda je spet čas, čeprav sem to že nekajkrat storil, za dodatna pojasnila. Ko ti pripišejo paranormalne socialne in organizacijske sposobnosti, da finančnih ne omenjam, se vsaj malo počutiš počaščen – a kot reden analitik psihopolitike domačih zarot tudi dodatno zaskrbljen. Stvar je resnejša – Kangler mi pripisuje ne samo posebne moči, v včerajšnjem intervjuju se bode z mojo neverjetno medijsko prezenco, menda razkošno odmerjeno. Ta ga moti.

Tisto torej, ki so jo v cenzuriranih Odmevih skrčili na nekaj drobcev terenskega poročila – novinar mi je dejal, da drugega sogovorca sploh niso našli –  njemu pa so nato namenili deset minut solo nastopa v studiu – o čemer sem podrobneje pisal. Očitno je vsaka sekunda moje medijske navzočnosti Kanglerju nevarna in odveč – žal pa gre res za sekunde.

No, resnica je totalno drugačna in natančno nasprotna od sugerirane. V »Odmevih« nisem nastopil najmanj pet ali šest ali sedem let. V Delo me praktično ne vabijo. V Dnevniku občasno citirajo mojo stran vezjak.com, vendar spet ne na zadano temo. V Večeru? No podrobnejšo statistiko vodi njihov dvojni urednik Matija Stepišnik, ampak ta me je za notranjepolitični komentar nazadnje vprašal okoli leta 1999. V zadnjih treh letih sem morda trikrat odgovarjal na vprašanja, povezana s Fištravcem, poklicala me je Branka Bezjak.

Ne, s Kanglerjevo medijsko prezenco se pač ne morem meriti, počutim se kvečjemu na obisku pri Liliputancih. Po drugi čudni plati pa ima verjetno celo prav: če je peščica kritičnih nastopov proti njemu vse, kar zmorejo sfiltrirati mediji, potem sta verjetno statusa javnega intelektualca in kritičnega državljana pri nas na psu, s tistimi tremi imeni pa je mogoče politično obračunati mimogrede. In se je zgodilo.

Očetovstvo vstaj

Ker me je bivši župan pred dobrima dvema mesecema na tviterju označil za »očeta vstaj« – kar lepo manifestira obsesijo z mano – se opisano nesorazmerje še poglobi. Noben novinar me namreč na omenjeno temo nikoli ničesar ni vprašal. Očitek o rušenju se ponavlja že vsaj od leta 2010 – od vsega je res zgolj to, da sem bil županov stalni kritik, bolj ali manj na tej spletni strani.

Če je Mark Twain ob pogledu na svojo osmrtnico menda dejal The reports of my death are greatly exaggerated, se sam počutim zelo podobno: ni očetovstva,  the reports of my fatherhood are greatly exaggerated.

Ko bi se naključni zgodovinar zapodil v raziskovanje vstajniškega dogajanja, bi lahko ob terminu »mariborski vstajnik« v npr. arhivu Večera zasledil predvsem naslednja imena: Franc Trček, danes poslanec, Bojan Kranjc, danes poslanec, Sanjin Jašar in še nekatera druga.

Zakaj si je Kangler izbral ravno mene? Ne zanikam, da nisem sodeloval pri vstajah, toda še dobro pomnim, kako me je Večerova novinarka, ki sem jo nekoč firbčno vprašal, kako je prišla do ključa 12 identificiranih vstajnikov, s katerimi je naredila intervju, sam pa vseh nisem ravno poznal po tej imenitni vlogi, označila za fašista in nacista, ki se vpleta v novinarsko delo. Skratka, po tem, kako nekateri mediji pišejo zgodovino vstaj in marsičesa drugega, raje ne sprašujte. Kangler očitno redno ne bere Večera, sicer bi našel priročnejše in bolj usklajeno ime.

Radio Erevan in kolo, ki so ga ukradli

Dejstvo je, da ima njegova stigmatizacija moje malenkosti predvstajniško zgodovino,  na podobne njegove očitke moram odgovarjati ves čas. Spet nekaj, kar priča o pokorni mentaliteti večine. Na kritike njegovega županovanja v letu 2010 in trditve v Večerovem članku Ko politika »drvi na pamet« (30.12.2010)  sem na istem mestu poskusil replicirati z opisom njegove erevanske tehnike verbalnih političnih asociiranj, ko gre za iskanje zarotnikov. V Pismih bralcev sem takrat zapisal:

Mariborski župan je verjetno poslušal mestni radio Erevan: »Ali drži, da je Franc Horvat s Pobrežja na tomboli zadel avtomobil? Odgovor: Načeloma da, vendar to ni bil Franc Horvat,  temveč Janez Novak. Ni bil s Pobrežja, temveč s Studencev. Tisto ni bil avto, ampak kolo. In ni ga zadel na tomboli, temveč so mu ga ukradli.«

Res je, dan po odmevni aretaciji v Zimici, pisal se je 5. maj 2011, sem zahteval njegov odstop, pridružilo se je nekaj lokalnih intelektualcev, še več ljudi pa me je zavrnilo. Seznam in pismo sta bila objavljena na strani Zofijinih. V omejenem intelektualnem okolju, ki nam je na voljo, bi takšno pobudo z velikim veseljem prepustil komu drugemu. Tako kot danes.

Ko je dan po odmevni tretji mariborski vstaji (»Nesimo ga vun!«) 3. decembra 2012 gospod Kangler le odstopil,  očitno na prigovarjanje Janeza Janše, predsednika vlade, sem naslednji dan na Večerovi naslovnici spet pričakovano ugledal svoje ime, prvega na kratkem seznamu »stricev iz ozadja«, ki da so po njegovem zrežirali njegov tragičen konec, odstop in vstaje. Ker vem, kako uspešna je pri nas tehnika ad nauseam in njeno medijsko podpiranje, sem se odločil reagirati in v časopisu so objavili moj demanti:

Večer je dne 7. decembra 2012 na svoji prvi in nato še drugi strani navedel seznam ‘stricev iz ozadja’ mariborskih protestov. Na prvem mestu je, tako menda Franc Kangler, navedel mene. Vprašal sem svojo šestletno nečakinjo in svojega dvanajstletnega nečaka – oba ne tajita, da sem njun stric, skupaj z mano pa zanikata sodelovanje pri organizaciji mariborske vstaje.

Večer je nadalje na isti drugi strani in nato še v spletnem članku z naslovom »Je rektorjev krog financiral vandale?« (7. december 2012) navedel moje ime, znova kot prvo, in sicer v kontekstu, ki ga v celoti implicira citirani naslov. Zanikam, da bi spadal v nekakšen rektorjev krog ali da bi kakorkoli pomagal financirati vandale – karkoli že to pomeni v žargonu policijske države. Nekdo me na ta način želi pač pritlehno diskreditirati.

Vse to ne drži. Je pa res, da sem avtor peticije za Kanglerjev odstop, objavljene 5. maja 2011 na strani www.zofijini.net in nekaterih medijih, ki je marsikdo ni želel podpisati, avtor številnih kritičnih analiz na račun župana, žal novinarjem pretežno nezanimivih, in avtor knjige o paranoji in teorijah zarote v slovenski politiki, ki pripravlja gradivo za njeno morebitno nadaljevanje.

O mrtvih vse najbolj… zlorabljeno

Ob omembi Tomaža Pandurja, ki da sem ga podobno ustavljal kot njega, velja dodati še kakšno podobno nianso. Ni prvič, da se je Kangler skril za avtoriteto pokojnika – na podoben način je obravnaval že tragično preminulega Aleša Škofa. Če odmislim dejstvo, da poskuša vplivati na javnost s poceni čustvenimi apeli in identifikacijami v pietetnem času, je tudi na tej točki glede moje medijske navzočnosti, ki da je rušila gledališkega režiserja in ga izgnala iz Maribora, točno za 180 stopinj popačil realna dejstva.

Res ni naključje, da Kangler v intervjuju omenja neko mojo domnevno izjavo iz leta 2011 na kanalu YouTube (dejansko pojma nimam, kaj ima v mislih), kajti na kakšen drug medij niti pokazati ne more! Moje nekajletno entuziastično spremljanje stranpoti dogajanja okoli EPK je namreč imelo naslednje medijske rezultate: največ tri sporadična vprašanja STA, na Večeru so mi na kulturni strani zaprli vrata že leta 2000 (Večerova urednica je na to ponosna), na Delu podobno. Lahko razumem, vsaj za zadnje obdobje, moja kritika medijskega dobrikanja šefom tega projekta ni bila prijazna.

Seveda, na mojo tiskovno konferenco s predstavitvijo knjige o EPK ni prišel noben novinar, kaj šele, da bi do dneva današnjega koga zanimala. Edini medijski proizvod, ki se ga spomnim, je krajši intervju o EPK, ki ga je z mano naredil ljubljanski Dnevnik. Vsekakor velja, da sem v času pred ali po EPK okoli njega dal bistveno več izjav za tuje novinarje, okoli šest ali sedem, kot za domače. Skratka: nepomemben medijski disident naj bi v Mariboru sesul Kanglerja, še pred tem pa velikega Pandurja? Ne omenjam, ker bi jamral, disidentstvo ima svoje prednosti, nenazadnje je to skorajda nujna usoda vsakega resnega medijskega kritika  v državi, kjer je kritika medijsko bojkotirana. Je pa nujno, da bi prepričljiveje pojasnil, kako je že znotraj svojega žanra takšno Kanglerjevo natolcevanje maksimalno neprepričljivo, zlagano in napihnjeno.

Medijski impakt mojih stališč je torej praktično ničen – razen če ga ima stran, na katero ravnokar pišem. Vendarle pa mislim, da Kangler ni tako neumen, da bi v projektu svoje politične in medijske rehabilitacije, pri katerem mu pomagajo tudi stari znanci iz mariborskega kroga EPK, pa seveda cel niz medijev, streljal čisto na pamet. Predvsem velja opozoriti, da je svojo konspirativno narativo, ki je bila pred tem usmerjena v leve stranke in politično zaroto, zaradi katere je treba severovzhodni del Štajerske odcepiti od preostanka, zdaj personaliziral v nekaj posameznikov – predvsem mene in Toneta Partljiča. S tem je izgubil še nekaj kredibilnosti, meni pa po svoje naredil nepričakovano reklamo.

Več:

https://vezjak.com/2016/04/08/kangler-v-odmevih-bil-je-neparen-dan/

https://vezjak.com/2016/04/07/kangler-v-odmevih-ali-o-razliki-med-izrecenim-in-objavljenim/

https://vezjak.com/2016/02/10/nostalgija-po-vstajah-zakaj-jih-pogresamo/

Nova24TV, vedno v službi resnice, kot pravijo sebi, po novem svetuje tudi, kako se izogniti plačevanju davkov. Za takšno potrebo so se podali do sozapornika Janeza Janše, dr. Roka Snežiča, sicer znanega tudi po svojih številnih izjavah, da ga je investiranje v taisti Janšev medij prepričalo, ker ga je lahko v zaporu dobro spoznal.

In tako je preko svoje žene udeležen kot delničar, njegova žena Klavdija Snežič pa je obenem postala članica Upravnega odbora, morda zaradi vložka zaradi vložka 25.000 evrov v medijski projekt. Ob njej  v odboru sedijo še Andrej Kregar, Aleš Hojs, Aleš Primc, Ivan Štuhec in Božo Predalič.

Kaj pravi Snežič, predvidljivi intervjuvanec v tako rekoč svojem mediju, si lahko pogledamo že v naslovu prispevka:

Čeprav je v Sloveniji davčna utaja komplicirana materija, ker je pregon utajevalcev davkov predviden šele na določeno vsoto, ni nobenega dvoma, da Snežič spodbuja najmanj k prekršku, če ne h kaznivemu dejanju. Po nekaterih razlagah je v pripravi je predlog novele kazenskega zakonika, ki v 249. členu določa mejo za določitev kaznivega dejanja davčne zatajitve pri 50 tisoč evrih.

Snežič, ki se je v nekaj intervjujih odkrito posmehoval tudi domačemu zaporniškemu sistemu, češ da je preblag, pohvalil Toneta Krkoviča, ki da v zaporu peče odlične steake, sicer pa si je delil sobo z Janšo in vanj redno po lastnem priznanju hodil s pištolo, na originalen način opiše svojo martinkrpanovsko utajevalsko pozicijo:

Rad bi pojasnil, od kod vzdevek “Doktor davčnih utaj”. Jaz sem doktoriral iz prava, sem doktor pravnih znanosti in tema moje doktorske disertacije so bile davčne utaje. Končujem tudi drugi doktorski študij na drugi pravni fakulteti, kjer bo moja naloga prav tako iz davčnih utaj. Jaz se predvsem držim davkarije, davčnih predpisov, utaj in davkov nasploh. Martin Krpan pa sem verjetno zaradi tega, ker ločim med davčno moralo in utajanjem davkov. Pravim, da nekdo, ki vidi, kaj država počne, preprosto ne želi plačati davka. Zakaj sem rekel, da sem rad Martin Krpan? Ker sem rad tisti, ki noče plačati nekomu, ki denar razmetava in ga zapravlja po nepotrebnem. Raje ga imam zase in raje tudi pomagam ljudem, ki ga nimajo, kot pa da ga dam državi, da dokapitalizira banke, iz katerih na drugi strani krade. Torej, zakaj bi določenim politikom omogočal, da si polnijo svoje žepe, če pa imam denar raje jaz v svojem žepu.

V tviteraškem obračunu med Janezom Janšo in Romanom Leljakom so padle hude besede: prvak SDS je svojemu hišnemu publicistu očital, da preveč napada Antona Drobniča kot sodelavca Udbe oziroma SDV, Leljak pa je ves čas vztrajal, da ne bo delal diskriminacije med levimi in desnimi.

V svoji knjigi z naslovom Špiclji Udbe je namreč objavil tudi dokumente, ki bremenijo Drobniča in Justina Stanovnika, zato so številni na desnici Leljaku začeli obračati hrbet, češ da preveč tolče po svojih – kasneje je tega predvsem razjezilo, da je Drobnič javno širil informacijo o njegovem finančnem izsiljevanju v zameno za to, da bi državni tožilec ostal v knjigi neomenjen. Kar Leljak ostro zanika.

Ker ga je Janša brez dlake na jeziku obtožil, da mu je pomagal izdajati knjige, čeprav je vedel, da je bil ta profesionalni agent kontraobveščevalne službe (KOS), ki je v njegovem stanovanju nastavil prisluškovalne naprave, mu je Leljak med drugim odvrnil s stavkom »Jaz nisem prostitut« in s tem ciljal na novo diskreditacijsko terminologijo, ki jo predsednik SDS zadnje čase ne samo uporablja, temveč s svojimi pristaši tudi legitimira kot ustrezen, tako rekoč svetovno uveljavljen žargon.

Janšev portal Nova24TV pa danes presenetljivo prenaša Leljakovo prošnjo, naj njegov zapis o tožbi proti Janši, ki jo je napovedal, umaknejo, nekaj podobnega pa sugerira novinarkama RTV Slovenija:

Se bosta Lejlakovi odločitvi pridružili tudi Eugenija Carl in Mojca Pašek Šetinc?

Očitno si je Leljak glede tožbe premislil, od Nove24TV pa očitno pričakuje, da bo spreminjala vsebino člankov glede na njegovo počutje.

Ni pa jasno, ali bosta podobno postopali tudi Eugenija Carl in Mojca Pašek Šetinc, ki sta ne le grozili, ampak celo vložili tožbo proti Janezu Janši. Sicer sta novinarki dober primer tega, kako lahko gre etično novinarstvo v Sloveniji preko meja, nato pa padajo tožbe zaradi domnevne razžalitve. Morda pa bosta tudi onidve spoznali svojo zmoto in naglo jezo umirili ter umaknili tožbo.

Glede na to, da je Carlovo in Paškovo predsednik SDS označil za odsluženi prostitutki, je zapis zgleden primerek ekstremnega novinarskega cinizma neke imanentno politično motivirane vrste: strogo vzeto od obeh novinark RTV Slovenija pričakuje nič manj kot pripoznanje, da sta res novinarski prostitutki za 30 in 35 evrov, se pokesata svojih prostitucijskih grehov in odženeta jezo iz svojih glav, posledično pa odrečeta tožbi.

Skorajda emfatičen izraz »zmota«, uporabljen kot opis za njuno očitno neželeno dejanje vložene zasebne tožbe proti Janši, znotraj pričakovanega scenarija deluje že skoraj kot Wunscherfüllung: podpisani novinar si za svojega političnega gospodarja želi razbremenitve. Pravzaprav mora izreči željo, ki je njegova želja. Kar je neznosno, ni pripisana grešnost obeh domnevnih novinarskih prestopnic, temveč gospodarjeva: neznosno je živeti v spoznanju, kako umazan jezik uporablja tisti, v čigar superiornost zvesto verjamete.

Kar ni uspelo novinarski srenji, bo očitno prešlo na pleča sodišča: odločiti bo moralo, kako daleč smejo ali ne smejo politiki v svojih mnogoterih žaljivkah, ne da bi ostali nekaznovani. Žal mediji za kaznovanje ne znajo dovolj učinkovito poskrbeti.

Več:

https://vezjak.com/2016/03/22/novinarske-prostitutke-so-plod-medijske-servilnosti/

https://vezjak.com/2016/03/26/prostitutke-in-medijski-zvodniki-kako-so-jansev-tvit-soustvarili-novinarji/

https://vezjak.com/2016/03/24/kako-ne-obsoditi-jansev-tvit-od-rtv-prostitutk-k-materinskemu-dnevu/

Dr. Ivan Štuhec je danes na Janševem portalu, kjer je sicer tudi član upravnega odbora, licitiral heroje slovenske zgodovine. Spregovoril je tako imenovanih čistih herojih, takoj za generalom Maistrom tudi navedel ime drugega največjega. No, morda enako velikega:

Kontinuitetna in diskontinuitetna razlaga zgodovine se je na plečih Toneta Krkoviča znašla na usodni prelomnici. Za generalom Maistrom je Krkovič drugi čisti heroj dvajsetega stoletja slovenske zgodovine. Samo po njunih pogumnih dejanjih je slovenski narod pridobil, in ne izgubil. Čas druge svetovne vojne in revolucije nima heroja, katerega junaštvo bi imelo za posledico pozitivni izid za širšo skupnost. Maister je pridobil in zavaroval del slovenskega ozemlja pred germanskim vplivom, Krkovič pa je s svojim tveganjem zaustavil in onemogočil jugoslovansko armado, da bi nam preprečila začeto osamosvojitev. Seveda ne sam. A bil je prvi, ki je videl in deloval v pravi smeri. Pri tem je tvegal svoje življenje. Vojaška in strateška ocena obeh je bila pravilna in njun pogum se da meriti v dobrobiti celotne narodne skupnosti.

Ko nam neposredno sugerirajo nove heroje naše zgodovine, bi morali biti previdni že zato, ker nam jo evidentno pišejo. Tako rekoč dobesedno. Dobro je vedeti, po kom kanijo poimenovati letališča in ulice: nenazadnje smo to lekcijo v mandatu 2004-2008 že jemali.

Da bi bil Krkovič čisti heroj, tako rekoč novi Maister, je pa vendarle bosa. Razen če za zasluge po njegovem šteje udeležba v trgovini z orožjem, tudi bogato dokumentirana v kar nekaj knjigah, npr. Braneta Praznika, Matjaža Frangeža, Blaža Zgage in Mateja Šurca.

Potem je tu še tragična, še ne pozabljena zgodba s sestreljenim helikopterjem. In seveda, ne pozabimo, afera Patria.

Ne samo, da je Krkovič pripravljal odlične steake, kot je priznal njegov sozapornik Rok Snežič, doktor utajevanja davkov, gospoda so bremenili številni dokumenti, ki jih je nato Ustavno sodišče spregledalo.

Naj spomnim: pri odkritih dokumentih je šlo za to, da delitev plena, odkrita v zapisani formuli, ki se je glasila JZ+TK+ IC+stranka, nikakor ne sovpada z imeni osumljencev: JZ nikakor ne pomeni Jože Zagožen, TK nikakor ne pomeni Tone Krkovič, IC nikakor ne Ivan Crnkovič, pa tudi »stranka« ne pomeni SDS.

Borut Mekina je v Mladini takole opisal dokument  o delitvi dobička, ki so ga našli v Črnkovičevem računalniku:

Najpomembnejša je nedvomno formula o razdelitvi dobička, ki so jo kriminalisti našli na več mestih v Črnkovičevem računalniku, med drugim tudi pri kontaktnih podatkih Jožeta Zagožna in Toneta Krkoviča. Ta zapis imenovan »SABLONA JZ ZK« je bila ustvarjena dva dni po znanem sestanku s predstavniki Patrie na sedežu Holdinga Slovenskih elektrarn (HSE), v njej pa piše: »JZ+TK+ IC+stranka«, in da »Po racunu Profit se deli Vse stroske, +5 % PROFIT ROTIS POTEM PA NA STIRI ENAKE DELE PO RACUNU«. JZ kot Jože Zagožen, TK kot Tone Krkovič, IC kot Ivan Črnkovič in stranka kot SDS.

Črnkovič je na sodišču trdil, da naj bi šlo v tem primeru za formulo razdelitve dobička od izkoriščanj »lesnih sekancev« oziroma biomase, pri čemer naj bi bil TK »Tič Krkovič«, Krkovičev brat »Matija«, in ne Tone Krkovič. Ta alibi je verjetno tudi najzabavnejši element celotnega procesa, saj je bil hkrati ob zapisu formule pripisan še podatek o 30-milimetrskem topu, 120-milimetrskem dvocevnem minometu in 12,7-milimetrskem avtomatskem mitraljezu … Biomase pa z dvocevnimi minometi seveda ni mogoče izkoriščati.

Slovenci smo srečen narod, dvajseto stoletje smo napolnili z dvema junaškima likoma. Šele zdaj je morda postala jasna vsa sramota po tistem, ko so se Krkoviču zahvalili na eni izmed gimnazij v Ljubljani in zavrnili njegovo predavanje – nad čimer je tožil Igor Pirkovič v prispevku zadnjega TV Tednika. Kot da bi nekdo zavrnil generala Maistra.

No, morda pa gre znova za napako v črkovanju, tako kot pri aferi Patria. Skratka, morda je Štuhecev heroj, po katerem bo treba graditi spomenike in poimenovati trge, dejansko en Tič, Tič Krkovič.

Janšev tviteraški poklon po njegovem napačnemu prazniku, prvemu maju. Kar ga lahko najbolj demonizira, praznik namreč, je asociacija ad Hitlerum, z dovolj udarno reprezentativno grafično dopolnitvijo.

Res je, Hitler je leta 1933 uvedel mednarodni praznik dela, ga prisvojil in že 2. maja ukinil vse delavske sindikate, ki so mu bili v napoto, da bi napihnil svojega, nacionalsocialističnega. Od leta 1934 je poskušal slaviti 1. maj kot praznik delavnega nemškega ljudstva.

Z nekaj prikrajanja zgodovine in kontekstov lahko dosežete želene učinke. V bistvu gre za vaje v slogu: podobno se je Janša tudi letos spravil na 27. april, na Dan upora proti okupatorju, znova relativiziral vlogo NOB in za Osvobodilno fronto (OF) celo tvitnil, da je to dan, ki mora postati FO (fuck off). Očitno se je nato prilegel še pljunek po prvem maju.