V današnjem dosjeju Večera se bivši župan Franc Kangler, proti kateremu so se menda zarotili dobesedno vsi, od medijev, posameznikov, politike, policije, tožilstva in sodišč, spet brani pred očitkom o okoli 150.000 evrih nepojasnjenega premoženja pri sebin ženi – kar je svojčas zanimalo KPK, zdaj pa zanima tudi Specializirano državno tožilstvo. Kangler je pokazal s prstom na bivšega tožilca Borisa Marčiča:

Ne samo Tatjana Kangler, z dokazovanjem izvora premoženja naj bi imel težave tudi Franc Kangler Po naših informacijah je njegovo premoženje pregledala KPK v času Gorana Klemenčiča, a poročila za razliko od sklepov nadzora premoženja pri Jankoviću in Janši ni javno objavila. Odstopila ga je mariborskemu tožilstvu, to pa naj bi sprožilo finančno preiskavo na podlagi Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI). Po naših neuradnih informacijah naj bi na Specializirano državno tožilstvo (SDT) podalo poročilo, v katerem naj bi ugotovili za okrog 150 tisoč evrov nepojasnjenega premoženja pri Kanglerju in njegovih ožjih družinskih članih. Na SDT so nam pojasnili, da so do vložitve tožb zadeve tajne, zato več podatkov “ne moremo posredovati”. Kangler trdi, da je poročilo za SDT sestavil bivši tožilec Boris Marčič, “pri čemer je namerno in zavestno izpustil obdobje 2002, 2003 in 2004”. V tem času da sta zakonca Kangler imela skupno za skoraj 212 tisoč evrov neto prihodkov, zato bi poročilo moralo biti njima v prid za 50 tisočakov, računa Kangler. Od SDT pričakuje, da bo zoper Marčiča zato sprožilo postopek. Primer davčnega nadzora Tatjane Kangler pa je na vrhovnem sodišču. “Z vso odgovornostjo lahko dokažemo, da je vse naše premoženje zakonitega izvora in ima pojasnjen izvor,” pravi Kangler.

Koliko je vreden Kanglerjev manever s sklicevanjem na Marčiča? Ne vemo točno, z lahkoto pa lahko prepoznamo velikansko spremembo v alibiju. 20. novembra 2012 je namreč Večer poročal o čisto drugačnem pojasnilu o tem, kako sta Kanglerjeva prišla do teh 154.000 evrov:

Pri dokazovanju izvora spornih 154 tisoč evrov je Tatjana Kangler poudarila, da imata z možem skupno premoženje, kot dokaz za obstoj teh sredstev pa je navedla več virov: okrog 71 tisoč evrov naj bi bil Franc Kangler dobil od svojega očeta leta 1995, 50 tisoč evrov naj bi bila dobila od njegovega brata Milana Kanglerja kot povračilo stroškov za vlaganja v stanovanjsko hišo, ki jo je brat podedoval po starših, 22 tisoč evrov naj bi si bila aprila 2007 sposodila od Rozalije Šumak, 18 tisoč evrov pa od Ane Živko. Ker vso gotovino hranita doma v sefu, je imela na razpolago dovolj denarja, ko je bilo treba plačati obroke za stanovanje, ki sta ga kupila od MTB. Po njenem je imela družina Kangler dovolj finančnih sredstev za vso porabo v inšpiciranem obdobju, zato ni bilo razlike med porabo sredstev in izvorom, saj je sredstva imel tudi Franc Kangler.

Kasneje je Tatjana Kangler, ker v davčnem inšpekcijskem nadzoru ni znala dokazati izvora 154 tisoč evrov premoženja, morala plačati dodatni davek v višini okrog 57 tisoč evrov.

Kaj je narobe z razliko v alibijih? Ravno to: Kanglerjeva sta leta 2012 poskusila manjkajočo razliko pojasniti s prejemki, ki se približno ujemajo z višino nepojasnjenih 154.000 evrov. Sklicevala sta se na to, da sta denar hranila doma v sefu vsa leta, vmes sta si ga celo sposojala in seveda kupovala nepremičnine in ostalo. Toda če podrobno navedete manjkajoče vire, ki so KPK in davkariji ostali neopaženi, skratka podedovani, darovani in sposojeni denar, potem to izključuje potrebo po tem, da bi se sklicevali na zavestno dejanje nekega tožilca, ki vam menda ni obračunal določenih let, da bi vam škodoval. Saj ste s tem, vsaj tako trdite, razliko v višini premoženja zadostno pojasnili in navedli ustrezno številko. Razen tega leta 2012 Kangler izpuščenih let pri obračunu in tožilske zarote ni omenjal.

Nekaj od dvojega ne bo držalo: ali Kanglerju ni verjeti danes, ali pa ni bil prepričljiv v pojasnilih leta 2012. Seveda je čisto možno, da ne drži nič od tega.

Včerajšnji svetovni dan svobode medijev je minil v znamenju relativno mlačne medijske upodobitve v domačih. Običajno letno dozo pozornosti in nekakšen memento, s katerim novinarji opozarjajo na svoje težave in pomen svojega poklica, so domači izkoristili zmerno do pretežno oblačno.

V Večeru, denimo, od koder prihajata prejšnji in sedanja predsednica Društva novinarjev Slovenije, v včerajšnji ediciji dnevu niso posvetili niti besede. Danes, 4. maja, so na svoji 11. strani priobčili komentar predsednice Petre Lesjak Tušek. Nič več.

Srčnost kot vrlina zdravnika

RTV Slovenija je v osrednjem Dnevniku gostila podpredsednika DNS Primoža Cirmana, v večernih Odmevih pa dr. Sandro Bašič Hrvatin. Slednja je v pogovoru z Bobovnikom izrekla nekaj konciznih, mestoma pikrih besed o slovenskem novinarstvu in domačih medijskih navadah na način, vreden pomnjenja.

Ko smo že pri memoriranju, si velja vtisniti v spomin Bobovnikovo reakcijo na njen opis novinarskega poklica, za katerega je ugotavljala, da sta v njem potrebna pogum in srčnost – da je to lep poklic, ampak težaven. Voditelj je poskušal, na njemu preveč lasten način, relativizirati izrečeno stališče. In kaj je storil? Z naštevanjem je začel nemudoma širiti polje srčnih poklicev in pojasnjevati, da so pogumni poklici tudi zdravniški, policijski…

Ko je Bašičeva zaslutila – kaj več ni mogla, ker nihče ne ve, kaj točno je bila Bobovnikova prava intenca – da je njegova gesta argumentacijsko čudna in jo takoj interpretirala kot »opravičevanje«, se je voditelj še dodatno potrudil v smeri pojasnila, kako srčni da so denimo zdravniki (»Brez srčnosti si težko predstavljamo nekega zdravnika ob treh ponoči, ki pripeljejo nekega poškodovanca«).

Žal res ne vemo, niti slutimo ne, kaj za božjo voljo je s svojim manevrom sploh hotel doseči. Prvič, opozoriti gostjo na pomanjkljivost definicije novinarja, drugič, relativizirati dejstvo, da so novinarji res pogumni, kaj tretjega? Morda kot novinar o srčnosti svojih kolegov ni želel veliko slišati? A v vsakem primeru razen splošne zmede in odtegnitve razprave od prave smeri v neko drugo, najbrž diskusijo o tem, kateri poklici so pogumni, ni proizvedel ničesar. Razumeli bi, če bi Bašičeva trdila, da je novinarstvo edini srčen in pogumen poklic na tem svetu, ampak tega nikoli ni dejala.

Paradoksen zdrs, skratka, kajti ravno v njunem kratkem pogovoru je bilo izpostavljeno, kako pomembna je argumentacija v medijih; temo je kasneje odprl ravno Bobovnik, ko je opažal, da je manjka na spletu – »Z nastopom spletnih medijev se izgublja čas argumentiranega dialoga« – a je izpadlo, da morda ne samo tam.

Vstopnice za prvo vrsto

Včerajšnji 3. maj je žal zaznamovala tudi nerodna, tako rekoč piarovska akcija Društva novinarjev Slovenije, s katero so na družabnih omrežjih želeli opozoriti na svoj poklic in omejitve, s kateri se srečujejo.

Toda storili so ravno nasprotno od tega: samopromocijsko so svoje težave nekako pozabili omeniti. V kratkih video prispevki so v akciji »Za svobodo medijev!« nastopili Joachim Ciecierski, Yavuz Baydar, Barbara Gradič Oset, Darja Zgonc, Jasmina Jamnik, Borut Mekina, Kristina Božič, Boštjan Videmšek in Lea Komerički.

Vsi po vrsti so odgovarjali na vprašanje »Zakaj si novinar/novinarka?«, odgovori pa so bili na trenutke precej zanosni, od klišejskih askripcij o najlepšem poklicu na svetu, pa vse do, kot da gre za izbor miss sveta, reševanja planeta.

Jasmina Jamnik je k temu, že takoj na prvem mestu, dodala zastonjske vstopnice v prvi vrsti, vse skupaj pa navdušeno pripeljala do ugotovitve, da opravlja fenomenalen poklic:

»Kjer drugje pa še dobiš možnost, da imaš vstopnico, da vse, kar se dogaja, spremljaš iz prve vrste…. Pa si zato še plačan. In še svet se vsaj trudim spreminjati na bolje.«

Lepo in pohvalno, če novinarji odkrivajo lepote svojega poslanstva, naj bodo tudi zadovoljni s sabo, toda, za božjo voljo, priložnost verjetno res ni bila prava.

Namesto tega bi v teh krutih časih pričakovali nekaj več solidarnosti, kakšen protest, kakšno ulično akcijo, kakšen festival pred Črno vdovo. Lahko poskušamo razumeti pozitivistični duh, inkorporiran v tovrstno akcijo ceha, ampak ta duh je lažen in žal ne odraža realnega stanja. Zakaj so se ustvarjalci odločili, da pred kamero ne povabijo tudi kakšnega novinarskega prekarca, koga izmed odpuščenih, nekoga, ki doživlja pritiske in cenzuro? Zakaj se niso odločili za princip »malo mešano«, če so že želeli ohraniti optimistični element v naraciji? Izpadlo je, da zaljšalo podobo, ki ni najlepša, ne nujno po njihovi krivdi.

Kdo bo dal glas njim, če ne mi?

Zakaj niso prisluhnili Eugeniji Carl, ki je včeraj opozorila na manko protestništva: »Zakaj je potrebno novinarstvo, so jasno in glasno povedali z uličnim protestom. Opozorili na nevzdržne razmere. Na kastrirajoče politične in ekonomske pritiske. Na evtanazijo poklica in medijske svobode, na naraščajočo cenzuro… In zahtevali odstope odgovornih… Vse to se dogaja tudi nam. A slovenski novinarji res ne moremo izpeljati resnega protesta, razen tistega na družabnih omrežjih?!«

Zakaj niso prisluhnili Jeleni Aščić, ki je ob akciji DNS dodala: »Videi, v katerih ne nastopa niti en odpuščen novinar. Ali novinar z enomesečno pogodbo in 600 evri honorarja. Ali novinar, ki se ga zaradi njegovih razkritij ne upa zaposlit noben medij. Ali novinar, ki je bil zaradi nevzdržnih razmer prisiljen zapustiti medij in celo novinarstvo. Kdo jim bo dal glas, če jim ga niti njihovi kolegi ne damo?«

V DNS so včeraj še zapisali: »Če situacijo v Sloveniji postavimo v globalni kontekst, je medijska svoboda pri nas relativno zadovoljiva, kar ponazarjajo tudi umestitve države na lestvicah, ki z več kriteriji merita medijsko svobodo (po meritvah Novinarjev brez meja je Slovenija na 40. mestu med 180 državami, Freedom House pa nas uvršča na 19. mesto v Evropi).«

Ja, v globalnem kontekstu je situacija zadovoljiva, v domačem bolj težko. In ker živimo v času glokalizacije: tudi Slovenija je od lani na prvi od omenjenih lestvic zdrsnila za pet mest.

Občasno kakšen od slovenskih časopisov zdrsne na čisto dno, kjer se tudi sicer giblje. Lepota tabloidnega diskurza je v tem, da se običajno trudi vse povedati že v naslovu, zato njegova zaznava in prepoznava zelo enostavna.

Članek Lane Dakić in Janeza Tomažiča je sicer opremljen z ustrezno mero podatkov in pridodanih grafov, govori o staranju prebivalstva in (pre)hitrem upokojevanju, nizki rodnosti in premalo priseljencev kot poglavitnih razlogih za manjšanje števila delovno aktivnega prebivalstva.

Kar da se bo zelo hitro poznalo pri pokojninah, ker na nevzdržnost pokojninskega sistema »kaže že vsakoletna zahteva po prenosu denarja (gre za milijardo evrov na leto) iz proračuna v pokojninsko blagajno, da ta sploh lahko izplačuje pokojnine, saj zbrani prispevki za to ne zadoščajo«.

In čeprav bi besedilu težko očitali stilistične značilnosti tabloidnosti, je naslov v čistem nesorazmerju glede nanj, tako rekoč orgazmično senzacionalističen:

Slovenci, seksajte danes, da bo jutri kdo lahko delal za vašo penzijo!

Hiberboličnost naslova v svoji vulgarni izpeljavi v bistvu sploh ni utemeljena z ničemer: razen v ohlapni asociaciji, da je za Slovence pri izplačilu pokojnin lahko usodna tudi nizka rodnost – ki pa nikakor ni edini razlog, zaradi katerega nam bo zmanjkovalo denarja za penzije, niti na noben način ni izpostavljen problem v članku.

A posebno iskanje smiselnosti poziva v njem je bolj mazohistična mentalna zadeva, podobno kot je odveč opozorilo, da bi morali v časopisu Finance, ki se že dolgo poslužuje najbolj rumenih uredniških tehnik, v svojem apelu natančneje razlikovati med prokreativno in neprokreativno spolnostjo. Ker druga ne bo prinesla naših pokojnin…

Toda kaj, ko so pri Financah oglaševalsko načelo »sex sells« vzelo zelo dobesedno.

Ko vam nacionalka v kar dveh informativnih oddajah zapored, v osrednjem Dnevniku (5.5.) in nato še v Odmevih, streže z Alešem Primcem pred Državnim zborom, potem se velja vprašati po njenih pravih, tako često zanikanih intencah.

Ne, to pot ni šlo za otroke. Šlo je za nekaj drugega. Ne glede na to, kaj si mislimo o dejanju Milana Brgleza, ki je zaustavil referendumsko pobudo predstavnikov sindikata delavcev migrantov in jim sporočil, da ne bo, upoštevaje ustavno utemeljene razloge, določil koledarskega roka za zbiranje referendumskih podpisov, je televizijska prezentacija protestnega shoda Odbora 2014 pred parlamentom, kjer se je po podatku iste TV Slovenija zbralo okoli 300 ljudi, pretiravala v obsegu in še čem.

Pustimo ob strani dejstvo, da je šlo dejansko za politični zbor »vztrajnikov«, kot sebi pravijo, političnega kroga Janeza Janše torej, ki sicer redno gostuje pred slovenskimi sodišči. Tudi ne gre za skrb suspenza volje tistih, ki so nabrali 2500 podpisov in zahtevali razpis roka za zbiranje 40.000 podpisov pod referendumsko pobudo. Ko se je pred kamero pojavil Aleš Primc, podpisan kot »Koalicija za otroke gre« in spregovoril kot ustanovnopravni ekspert, je bilo razlogov za čudenje že toliko, da ga lahko ustavi le še zelo partikularna hermenevtika. Če pomislimo, da je šlo za prvi prispevek sploh v Dnevniku in začetne minute v njem, se je vtis nesorazmernosti in vdoru Odbora 2014 pred teve ekrane še okrepil.

Ne le to, s tako rekoč javljanjem v živo se je kot novinarka na vklopu oglasila Tea Šavor. Čisto naključje verjetno, toda zanjo so lani pri Mladini v članku o trivializaciji TV Slovenije zapisali:

Tea Šavor je leta 2006 kandidirala na listi SDS za občinski svet občine Šmartno pri Litiji. Za izvolitev ji je zmanjkalo nekaj glasov, občinska svetnica je postala leta 2008, po smrti svetnika Jožeta Verbajsa. Politično funkcijo je opravljala do izteka mandata leta 2010. Ni tako narobe, da je bila novinarka nekoč mestna svetnica SDS, danes ni članica stranke, politično avanturo ji lahko tudi oprostimo.

V Odmevih z Igorjem E. Bergantom dve uri kasneje so vajo z veseljem spet ponovili: znova prvi prispevek v njih, znova dodane scene z zborovanja Odbora 2014 pred parlamentom z vso zimzeleno folkloristiko o udbomafiji na transparentih, pa spet posnetki izjav Aleša Primca, Zvonka Černača in drugih. In nato seveda izbrana gostja, ki je imela – nekam uredniško pričakovano – stališče v sozvočju z Janševimi protestniki. Proti izpostavljenim pravnikom te dni, proti Brglezu.

Presenetilo je edino, da ne v Dnevniku in ne Odmevih niso reproducirali Primčevega izjave o tem, da naš parlament vodi fašist, kar so vendarle storili na MMC RTV Slovenija:

“To je fašistična poteza, s katero se odteguje pravica ljudstvu, da bi sodelovalo v zakonodajnem postopku,” je dodal, ki je dejal, da so se danes zbrali zato, da ga opozorijo, da si ne želijo “fašista za predsednika DZ-ja”.

Zadrego, ki smo ji priča, je treba vendarle globinsko razumeti. Čeprav se zadnja leta največkrat pogovarjamo o ti. Janševem faktorju vpliva na RTV Slovenija, pa tisti, ki takšen faktor vpliva precizno meri, še vedno ni zadovoljen.

Zato občasno Ljerki Bizilj kot direktorici pošlje ne preveč nežno ljubezensko sporočilo, da je še zmerom ‘murgelska služabnica’. Kot v spodnjem tvitu, nekaj dni nazaj. Za njih gre, morda. Za anticipacijo zadovoljstva gospodarja, dialektiko medijske predanosti in strahu. Ja, potreben bo še en novinarski napor, encore un effort.

Cerarjeva današnja označba koalicijskih partnerjev v vladi, torej pri Socialnih demokratih in v DeSUSu za ‘male ljudi’, je pritegnila pozornost Suzane Perman, ki je pripravila prispevek v dnevniku POP TV.

Zgodba: Cerar je s tem želel vnaprej dati podporo Brglezu, če bo ustavno sodišče njegovo odločitev proti razpisu referenduma presodilo proti njemu.

Toda nato je na novinarsko poizvedbo sledilo pojasnilo Cerarjevega kabineta o njegovem lapsusu, ki je bolj zanimivo od žaljivega izpada o njegovih partnerjih. Obscurum per obscurius,  Cerarjev kabinet je ponovil svojo žaljivost, epitet ‘mali ljudje’ je zamenjal za ‘male osebnosti’:

V čem naj bi bili zdaj koalicijski partnerji bolj pomirjeni? Ker niso več ‘mali ljudje’ – Erjavec je menda odvrnil, da je s svojo telesno višino zadovoljen – in so zgolj ‘male osebnosti’, ki nimajo pojma o prevzemanju odgovornosti?

Če je to način popravljanja lapsusov znotraj vladajoče koalicije, potem je ta koalicija že po sebi en lapsus.

Tanja Starič je ob svetovnem dnevu svobode medijev napisala kratko kolumno za MMC RTV Slovenija, v katero je poskušala zajeti trenutno stanje domače situacije in nakazati njihove poglavitne težave.

Avtorica, znana po tem, da piše umirjeno in ne pretirava v sicer odličnih presojah, je kar nekaj misli namenila kritiki domačih novinarjev, predvsem »identitetni krizi« ceha in nemoči njegovega protestiranja:

Točnih podatkov, koliko redno zaposlenih novinarjev je v zadnjih dveh letih ostalo na cesti, sicer ni, zagotovo pa jih lahko štejemo v desetinah. Ta masovni eksodus v medijih poteka tiho, brez protestov, odmevnih tožb, novinarskih akcij. Novinarji so zadnjič stavkali leta 2004; razlog je bil položaj prekarcev, protest pa je neslavno propadel. Najbolj zaradi neenotnosti, saj se nekaj pomembnih komercialnih medijev ni priključilo stavki.

Danes slovensko novinarstvo ni več sposobno izpeljati skupne protestne akcije. V zadnjih letih je bil najbolj množičen shod novinarjev iz različnih medijev ob terorističnem napadu na francoski satirični časopis Charlie Hebdo. V Sloveniji lahko zbudi solidarnost morda le še nizkoten tvit Janeza Janše, protesti pa praviloma potekajo v virtualnem svetu družbenih omrežij.

Novinarji, prav tisti, ki najglasneje opozarjajo na družbene anomalije, v ključnem trenutku niso sposobni dvigniti glasu. Razlogov za to je več: neusmiljen in škodljiv generacijski spopad, tekmovalnost med (pre)številnimi mediji, strah pred izgubo službe, na drugi strani pa zavedanje, da so spremembe neizbežne, napovedi pa slabe. Takšne razmere so seveda idealne za lastnike, ki medij razumejo samo kot orodje in orožje za promocijo lastnih interesov. Prestrašeni, nemotivirani in vsevprek sprti delavci so lahka tarča za”čiščenje” odvečnih stroškov. Mantra o tem, da bi moral biti trg dela “bolj fleksibilen”, še nikoli ni zvenela bolj absurdno. Izkušnje kažejo, da odpuščenih novinarjev uprave ne nadomeščajo z novimi kadri iz vrst prekarcev, ki čakajo pred vrati. Zato bodo procesi, ki potekajo v globoki senci družbenih sprememb, tako usodno preoblikovali slovensko medijsko krajino.

Težko, da bi se s povedanim ne strinjali, dramatičnosti navkljub. Najbolj bode v oči iskrena samokritika, uperjen prst v novinarski ceh, brez olepševanj karajoč novinarsko nesolidarnost, dolgoletno pasivnost ravno v času in na dan, ko so se hrvaški novinarji podali na ulice in poskrbeli za lep kontrast, karakterizacijo novinarske tekmovalnosti in razklanosti, nemotiviranosti in strahu, nemoči misliti krute spremembe in pogoje dela.

Novinarkino oceno smemo dobesedno razumeti tudi kot pošteno samokritiko, saj je že drugič zapored članica Upravnega odbora DNS, ki sicer šteje deset članov. Nemoč, ki jo opisuje, lahko skratka štejemo za merodajen opis brezupa novinarskega društva samega, da bi doseglo spremembe, da bi npr. organiziralo proteste ali bistveno izboljšalo poklicni status novinarjev. To pa je vpogled, ki njene ugotovitve dela za še bistveno bolj pesimistične – znova jih lahko obravnavamo bodisi kot grajo društva ali pripoznanje njegove resigniranosti.

Staričeva nato stori še korak naprej in v obupu nad novinarsko skupnostjo, kot ji pravi, s prstom pokaže na kritično javnost, po njenem edino preostalo upanje, ki lahko iz zagate reši medije:

Edini zaveznik tistih, ki še vedno opozarjajo na družbeno odgovornost in javni interes, na to, da so kritični in resnicoljubni mediji eden od ključnih temeljev demokratične družbe, je lahko le še kritična javnost. Lastniki in – žal – tudi notranje razklana novinarska skupnost k temu očitno ne moremo več veliko dodati.

Se pravi: novinarji več ne morejo rešiti novinarjev, mediji ne medijev, zveni alarmantno spoznanje. Skrbniki družbene odgovornosti in pripisa izjemnega pomena so še edini preostali rešitelji, torej predstavniki kritične javnosti. A težava je naslednja: mar ni ta pojem izrazito amorfen, izpraznjen, nedoločen in nedoločljiv? Kdo je ta izvana kritična javnost? Ki bi ji za nameček bilo zelo mar ravno za medije in njihov centralni pomen v družbi? Kako mediji sami, ki jo kličejo na pomoč, strukturirajo in prezentirajo taisto javnost, ki je, domnevajmo ob odsotnosti kakšnega polnejšega opisa – verjetno del demokratično ozaveščene aktivne civilne družbe?

Govorim o paradoksu: kritične javnosti ni brez medijskega posredovanja. Imamo točno toliko te javnosti, kolikor je dovoljujejo in generirajo novinarji.

Poziv me nekoliko spominja na stališče DNS, Večerovih in Delovih novinarjev iz leta 2014, kjer so novinarji družno jadikovali zaradi »molka civilne družbe«, ki so jo klicali na pomoč. Spomnim se, da sem pred leti Delovemu novinarju postavil ravno to vprašanje: koga prištevate vanjo? Na dva prijazna poziva ni šlo, sledil je komplementaren »molk novinarjev«.

Če kaj, potem vem dokaj dobro, kako novinarji obravnavajo kritično javnost, kolikor je še imamo. V pomembnem delu so si zapravili njeno naklonjenost.

Več:

https://vezjak.com/2014/06/25/vecer-civilna-druzba-in-vratarjenje/

Nekaj zelo gnilega je v nacionalki – že na prvi pogled. Kjer iščejo stik z generalno direktorico, kar je dovolj dober razlog, da spet imenujejo Fillija.

Res ne vem, kaj so imeli v mislih člani programskega sveta RTV, ki so s kar 22 glasovi za od 26 prisotnih svetnikov imenovali dosedanjega generalnega direktorja Marka Fillija za vršilca dolžnosti – in te točke na dnevnem redu niti ni bilo! Razumem, da so sledili mnenju hišne pravne službe, ki je predvidljivo zagovarjala stališče v podporo svojemu direktorju, toda pred sabo so imeli sodbo, v kateri neizpodbitno sledi, da je bilo Fillijevo imenovanje razveljavljeno.

In kot da to ni dovolj, so za nameček istočasno »oblikovali skupino, ki bo Natašo Pirc Musar povabila, da pojasni, ali jo prevzem mesta generalne direktorice še zanima«.

Kakšna arbitrarnost! Kaj niso ravnokar s svojim imenovanjem prejudicirali svoje izbire in Filliju podelili vlogo vršilca dolžnosti za obdobje do največ enega leta? Človek je lahko tudi pravni amater, da bi dojel neko nemogoče neskladje med obojim. Se pravi: ali podeljuješ mandat osebi A, četudi začasen, ali pa resno verjameš, da mora biti generalni direktor v skladu s sodbo sodišča oseba B, katere ime je v njej zapisano. Ker sodbi zaupaš. In to ne kadarkoli, v danem trenutku. Da je, skratka, generalna direktorica RTV Slovenija oseba B, ki je bila pred tem že izbrana.

In kot da je težava v tem, kako pridobiti telefonsko številko nesojene direktorice, so svetniki »določili skupino, ki bo po odločitvi višjega sodišča o razveljavitvi Fillijevega imenovanja vzpostavila stik z Natašo Pirc Musar«. Še dobro, da niso ustanovili strokovne komisije za iskanje številke njenega mobilnika.

No, res ni bilo potrebe po tej farsi: na seji sveta je sedel njen odvetnik Dino Bauk, ki je že poprej povedal: »RTV ima veljavni sklep o imenovanju direktorice. Delovno sodišče z jasno obrazložitvijo ni pustilo prostora drugačnim interpretacijam.«

Ali kot je ponovil še na isti seji sveta vsem v obraz, da ne bi bilo nesporazuma: »Sklep o imenovanju Nataše Pirc Musar velja. In edino zakonito postopanje, ki ga lahko Programski svet na podlagi tega naredi, je to, da gospo pozove, da prevzame mandat.« Kar je pred tem povedala že sama.

To bi moral storiti vsaj formalno, Pirc Musarjeva je še pred sejo dala javno vedeti, da je vodenje RTV hiše niti več ne zanima. Ker je sprejela druge poklicne izzive. Med drugim. In to je dala vedeti celo med samo sejo v komunikaciji z mediji oziroma na svoji spletni strani. Če povzamemo zapis STA:

Programskim svetnikom je Pirc Musarjeva že pred današnjo sejo sporočila, da je bila zakonito imenovana za generalno direktorico RTVS, da je bila odločitev sodišča o tem pravnomočna in da bi bilo imenovanje kogarkoli tretjega za zakonitega zastopnika RTVS (četudi začasnega) ponovno nezakonito. “Posledično bi bila nezakonita, brez pravnega učinka ali vsaj izpodbojna tudi vsa dejanja takšne osebe,” je poudarila.

Kot je pojasnila, sta od maja 2014, ko bi morala nastopiti štiriletni mandat, minili dve leti. “Program in ekipa, ki sta bila pripravljena tedaj, sta stvar preteklosti. Člani takratne ekipe – z menoj vred – smo vsak na svoji drugačni karierni poti,” je navedla.

Sporočilo sodbe je zelo jasno, in sicer da so bila storjena nezakonita dejanja in da “je bilo pravo zlorabljeno”. Posledica tega bi morala biti sprememba delovanja programskega sveta RTVS, predvsem pa še bolj temeljita in predvsem dejanska ne le formalna izločitev vpliva politike na RTVS, je navedla Pirc Musarjeva.

“Po dveh letih, brez ekipe, ki bi ji lahko zaupala, in na novi poklicni poti, ne bi želela začeti opravljati funkcije generalne direktorice RTVS, pa čeprav vem, da je v tem javnem zavodu veliko kreativnega duha, ki čaka na priložnost za spremembe,” je pojasnila. Želi pa, da programski svet tokrat reši položaj spoštujoč statut RTVS.

Kot je navedla, se je s predstavniki programskega sveta pripravljena pogovoriti o možnosti, da sama poda pisno zahtevo za svojo razrešitev s funkcije generalne direktorice RTVS.

Majhna učna lekcija iz prava, s katero se vsebinsko strinjam: programski svetniki so znova ravnali nezakonito. In ker ni več dileme med tem, ali izbrati Fillija ali Pirc Musarjevo, ker odpade tudi veleumen načrt, da bo Programski svet »stopil v kontakt« z njo, da bi jo nekaj vprašal, saj po tem dejanju res ni več potrebe, je edino preostalo resno, pravzaprav skrajno resno vprašanje samo še, kdo je grdo zavedel svetnike, skupaj z najširšo javnostjo, in ali bo za to morda le odgovarjal. Sploh v primeru, če velja, da je še sveže novo imenovanje Fillija nezakonito in brez pravnega učinka, njegova dejanja pa izpodbojna.

Sicer si bomo zadnjo sejo zapomnili predvsem po protestu aktiva novinarjev RTV Slovenija s transparenti v rokah – v resnici prvem po res dolgem času. Žal se novinarji niso zbudili ne ob referendumu ob Zakonu o RTV leta 2005 in ne ob naslednjem leta 2010, tudi ne ob kaki drugi priložnosti. Zdaj so se, pohvalo in vzpodbudno.

Povod zanj pa je bila predvsem napovedana točka dnevnega reda z razpravo o domnevno politično pristranskem poročanju novinark, ki razkriva predvsem bruno v očesu tistega, ki je takšno pristranskost ugledal.

V javnost je prišel seznam 18 domnevno spornih poročanj in objav, ki so očitno zmotile nekoga na politični desnici. No, do razprave o tej točki dnevnega reda in s tem tudi bolj smiselnega učinka na koncu ni prišlo v celoti, saj so svetniki govorili predvsem o imenovanju direktorja.

Kasneje so se novinarji distancirali od obiskovalcev seje, ki so razvili napis ‘Smrt janšizmu’ na belem platnu in ne prihajajo iz novinarskih vrst ter ga označili za poskus politizacije.

Aktiv novinarjev Informativnega programa TV Slovenija, uredništvo Slovenskega programa TV Koper, Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije IO Aktiva novinarjev Radio Slovenija so že 25. aprila napisali odprto pismo članom Programskega sveta (objavljeno spodaj), v katerem pred napovedano razpravo opozarjajo pred nedopustnimi posegi v dele programa pred objavo in sprejemanjem odločitev ali stališč, ki so povezana z objavo delov programa.

Ni več čisto jasno, kaj se bo zgodilo z ne povsem nerealizirano točko dnevnega reda. Ve pa se, da bodo naslednjič v svetu že sedeli nekateri novi ljudje, ker se je starim iztekel mandat.

Seznam, domnevno pripravljen za razpravo na Programskem svetu po izboru nekaterih svetnikov

1) poročanje Eugenije Carl o domnevnem kupovanju glasov za župana enega od županskih kandidatov (Sebastjan Jeretič) na podlagi izjave brezdomca nekaj ur pred volilnim molkom;

2) zavajajoče poročanje Edvarda Žitnika o papeževem nagovoru škofov v ZDA;

3) neporočanje v primeru bivšega poslanca Antona Anderliča v zvezi z gradnjo dirkališča na vojaškem letališču;

4) neporočanje o zaposlitvi bivšega poslanca Boruta Ambrožiča na Rdečem križu;

5) neobjava Duhovne misli na RASLO1 dne 1.1.2015;

6) poročanje Eugenije Carl o sovražnem govoru do levičarskih in NOB gibanj, ki ga je pripisala stranki SDS na podlagi Facebook skupine;

7) poročanje Jelene Aščič, da »prvak opozicije dela lastno vojsko«;

8) poročanje Eugenije Carl o volitvah rektorja Univerze na Primorskem (protestno pismo vseh dekanov Univerze na Primorskem);

9) vodenje oddaje Studio ob 17.h, kjer voditeljica Jolanda Lebar ni predstavila in dala besede predsedniku Ustavnega sodišča, ki je studio zato zapustil;

10) poročanje Edija Mavsarja o Univerzi na Primorskem in tožba, ki jo je RTV Slovenija s tem v zvezi izgubila;

11) neuravnoteženost oddaje Studio City;

12) neporočanje o podjetju mag. Janeza Kocjančiča (dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije) v ZDA;

13) umik novice o izboru kandidatov za Evropsko sodišče za človekove pravice iz prve strani portala MMC;

14) odziv odgovornega urednika Mateja Sukiča, ki je na uradno vabilo koalicije »Za otroke gre!« odgovoril, da gre za homofobijo;

15) izbira samo ene gostje v studiu (Nataša Pirc Musar) v zvezi z nesoglasji na Rdečem križu;

16) izbor gosta ob izdaji biografije Melanie Trump, ko ni bil povabljen nobeden od avtorjev;

17) kolumna Marka Radmiloviča o spolnem nasilju migrantov v Nemčiji;

18) poročanje Eugenije Carl o domnevnem plačevanju protestnikov v zvezi z migranti na podlagi izjave aktivista nasprotne strani.

***

Odprto pismo članom Programskega sveta RTVS

Spoštovani predsednik, članice in člani Programskega sveta RTV Slovenija, Programski svet je, kot določa Statut RTV Slovenija, vodilni organ zavoda, kar zadeva programsko politiko. To seveda ne pomeni, da lahko neposredno vpliva na uredniško politiko ali konkretno delo posameznih novinark in novinarjev. Statut RTVS posebej izpostavlja, da Programski svet ne sme posegati v posamezne dele programa pred objavo in sprejemati odločitev ali stališč, ki so povezani z objavo delov programa. Zato smo prepričani, da Programski svet z zadnjimi obravnavami oddaj in prispevkov v naših programih, s  kritikami dela posameznih novinark in novinarjev, z izražanjem očitkov zaradi »neporočanja« o dogodkih in pojavih, grobo posega v novinarsko in uredniško avtonomijo ter tako izvaja pritisk na urednice, urednike, novinarke in novinarje.

Še posebej je nesprejemljiva napovedana izredna seja Programskega sveta, na kateri naj bi obravnavali 18 primerov prispevkov, oddaj, vsebin, o katerih se ni poročalo. Ta točka dnevnega reda namreč pomeni preseganje pooblastil, ki jih ima Programski svet RTV Slovenija. Pričakujemo, da Programski svet deluje v skladu z zakonodajo in internimi akti, ki določajo njegovo vlogo, položaj in pooblastila, zato protestiramo zaradi sklica izredne seje Programskega sveta RTVS, ker je po naši oceni nezakonita (omejevanje novinarske in uredniške neodvisnosti) in  zato nedopustna.

Ker nekatere člane Programskega sveta pri delu ter odločanju očitno vodi povezanost s formalnimi in neformalnimi centri politične moči,  naj vas spomnimo še na določilo Statuta RTV, ki pravi, da je pri uresničevanju svojih pristojnosti  Programski svet zavezan načelu politične neodvisnosti javne RTV Slovenija (načelo neodvisnosti). Pristojnosti Programskega sveta so naštete v 12. členu Statuta RTV, v katerem je posebej zapisano, da Programski svet RTV le »v izjemnih okoliščinah, na primer ob naravni nesreči ali vojni, neposredno odloča o oddajanju konkretnih informacij ali vsebinah javnega pomena«, kar je jasno sporočilo, da ima Programski svet neposredna programska pooblastila le v izrednih razmerah. Kot piše v Programskih standardih RTVS, smo ustvarjalci radijskih in televizijskih programov RTV Slovenija pri svojem delu neodvisni in avtonomni ter zavezani k profesionalnosti, za kritike in pobude za obravnavo konkretnega novinarskega dela pa obstajajo druge ustaljene poti (če pri novinarskem delu niso spoštovana načela javnosti, pluralnosti in neodvisnosti, lahko  Programski svet pisno obvesti generalnega direktorja RTVS, za varstvo pravic gledalcev in poslušalcev, zavezancev za RTV prispevek, sodelujočih v oddajah in programih RTVS v okviru zavoda deluje Varuh pravic gledalcev, na voljo so tudi druge pritožbene poti zunaj RTVS).

Programski svet ni organ, ki bi se ga smelo zlorabljati za pogrome na novinarke in novinarje, urednice in urednike, zato zahtevamo, da se načrtovana razprava o našem delu in osemnajstih konkretnih primerih umakne.

Ljubljana, 25. 4. 2016

Pisal se je 12. avgust 2005, ko je Janez Janša kot predsednik vlade v svojem kabinetu gostil famozen sestanek, s katerim je realiziral projekt čistega političnega prevzema časopisa Delo. Šlo je za čas, ko so slovenski novinarji hote in nehote, kakor kdo, sodelovali pri politični prestrukturaciji domače medijske krajine.

Kasneje je Zoran Janković za Mladino lapidarno povedal: »Mercator je (Janševa) vlada prodala zato, da je dobila vpliv v Delu.«

Ocena je bila točna. Danes, enajst let kasneje, je vse malce drugače. Zdi se, seveda le navideznor, kot da je Mercator vrnil udarec, postal je poglavitna vsebina Dela. Še več, na isti dan se je znašel kot glavni oglaševalec v plačanem oglasu na naslovnici Dela, Dnevnika in Večera, kot vidimo na spodnji fotografiji urednika Mladine Grege Repovža.

Spomnimo se, rezultat tajnega sestanka v vladni palači 12. avgusta 2005 je bil: Pivovarni Laško in Istrabenzu prodati delnice Mercatorja v zameno za svoj vpliv v Delu. Pri Janši so se zbrali Igor Bavčar, Boško Šrot in Andrijana Starina Kosem, kasneje še Matjaž Gantar, ter dogovorili za prodajo Sodovega in Kadovega deleža v Mercatorju – Istrabenz in Pivovarna Laško sta konec avgusta odkupila omenjene deleže, celo brez prevzemne premije in brez javne ponudbe ter za zelo nizko iztrženo ceno. Janša je, kot je kasneje povedal poraženec zgodbe, Zoran Janković, omogočil velike zaslužke Šrotu in Bavčarju v zameno za obvladovanje osrednjega časopisa.

Osrednji slovenski časnik, kot mu pravijo, je čez noč postal novi simbol politične podreditve medija. Še zdaleč ni potihnila štorija okoli RTV hiše, že se je kasneje vzpostavila nova. Bralci so začeli opažati številne spremembe, vrstiti so se začeli indici o pritiskih in cenzuri, tudi poročila o številnih odjavah časopisa niso pojenjala. Snovalci sproščenosti so si privoščili marsikateri sumljiv alibi v smeri zagovora podrejanja medijev. Prvega bi lahko strnili v argumentacijsko obliko »Vsi to počnejo, politizirajo medije, torej s tem ni nič narobe«. Drugi je ponarodel in se glasi »Tudi prejšnji so to počeli, torej smejo tudi sedanji«. Tretji je »Novi oblastniki se vsaj trudijo uravnotežiti medije, torej so boljši kot prejšnji«. Pomagalo ni, tovrstna stališča so lahko le pogreb novinarske neodvisnosti. Novinar Dela Peter Kolšek tega leta zapiše, da se je po uravnoteženju mnogim novinarjem izrisal na ustnicah mrtvaški nasmeh. V glasilu »Novinar« je novembra stanje ocenil takole: »Zgodilo se je, prvič po osamosvojitvi, da je slovensko novinarstvo doživelo frontalni politični napad, koordiniran na najvišji ravni.«

Na nek paradoksen način se danes Mercator, nič več v slovenskih rokah, navidezno maščuje. Če se je nekoč barantalo po načelu »Mercator za Delo«, je danes rezultat naslednji: »Mercator v Delu«. Za nameček pa še v Večeru in Dnevniku. Ker so v oglasih zase zlorabili še logotipe vseh časopisov, si jih prisvojili in inkorporirali vanje in ker so mu časopisi brez odpora dovolili zlorabo, bi lahko rekli tudi: »Mercator je Delo«. In tako dalje.

Velika zmaga kapitala nad novinarstvom, oglaševanja nad poslanstvom medijev. Ko stopijo na prizorišče vseh treh najpomembnejših slovenskih nacionalnih časopisov plačane naslovnice, ni druge razlage: politiki so začeli, kapital pa bo zabil v krsto novinarstva še zadnji žebelj.

Danes si že vsak politični biciklist domišlja, da poganja kolo zgodovine. Domači biciklisti si domišljajo, da poganjajo Slovenijo. Da poganjajo nas. Dobesedno.

Nekatere izjave predsednika vlade v tem smislu ne presenečajo. Njegov žargon postaja vedno bolj žargon nekoga, ki si domišlja, da je Slovenija njegovo privatno posestvo, na katerem smo državljani zaposleni kot izvajalci njegovih del. Izrazje, ki ga uporablja, je vedno bolj takšno. Simptom takšnega dojemanja.

Samo pred nekaj tedni je Miro Cerar svoje najbližje sodelavce označil za male ljudi. Ali za: majhne ljudi. Za kaj je šlo? Dejal je: »Izjave koalicijskih partnerjev, pa tudi drugih, so izjave malih ljudi.« Zgodba: premier je s takšno kritiko želel vnaprej dati podporo Brglezu, če bo Ustavno sodišče za njegovo odločitev proti zbiranju podpisov za razpis referenduma presodilo, da je ravnal narobe. Pri tem je usmeril prst v svoje sodelavce, ki vodijo državo – o tem se že pisal.

Pomislimo, kaj bi šele bilo, če bi šlo za koga bolj odmaknjenega. Že njegovi najbližji so torej mali ljudje, če ne mislijo z njegovo glavo. Kako sta reagirala njegova partnerja? Karl Erjavec je na vprašanje novinarke odvrnil, da je s svojo telesno višino zadovoljen. Skratka, poskušal je biti duhovit – on ni majhen, on je velik v centimetrih. Najbrž je diplomacija besed res edino sredstvo za nevtralizacijo.

Židanovi so na oceno, da so majhni ljudje, mlačno in nedoločno tvitnili, da se ponavadi radi kregajo mali ljudje, kar pa da ni politika in način delovanja v njihovi stranki. No, mimogrede, Židan premore kar nekaj centimetrov v višino.

Ko so pri Cerarjevih videli, da so ga malce mimo pihnili, so se po butalsko odločili popraviti napako. Dejali so, da gospod predsednik ni imel v mislih majhne ljudi, ampak male osebnosti. Centimetre so zamenjali za osebnostni opis. Kot da več ne bi dojemali, kaj točno govorijo, so eno žaljivko zamenjali za drugo.

Imeli so srečo, ker se slovenskim medijem s tem označbami ni ljubilo ukvarjati, celo ne opaziti: domači novinarji so pač takšne pohlevne ovčice, da bi si jih v svoji staji zaželel imeti vsak politik na svetu. In res, samo pomislimo, kaj si o navadnih državljanih misli gospod Cerar, če že svoje najbližje ozmerja z malimi ljudmi in malimi osebnostmi? Da je pomemben kontekst, da je označba bila specifična za tiste, ki ne razumejo Brglezovega postopanja? Ne, to dejstvo ne spremeni veliko, skoraj nič.

In potem se je nadaljevalo: res ni bilo treba dolgo čakati. Te dni je Alenko Bratušek predsednik odpravil z izjavo, ki si jo velja zapomniti. Gospa je v svoji opozicijski kritiki vztrajala, da dopušča kršitve zakonov, da pri svojih ljudeh uvaja dvojne kriterije. Na to je Cerar odvrnil naslednje, citiram:

»Kdo pa so moji? Moji ste vsi, vsi državljani in državljanke Slovenije.«

In se znova pohvalil, da njegova vlada deluje – ja, smo uganili –  izjemno uspešno.

Že večkrat zaznano tretjeosebno govorjenje o sebi (o tem več tukaj) je prešlo v prvoosebno govorjenje o državljanih. Fenomen, ki se mu splača slediti.

Cerarjevo dojemanje realnosti in ljudi okoli njega kaže nekatere prepoznavne simptome megalomanije, samopoveličevanja. Ko nam pojasnjuje, da je obkrožen z majhnimi osebnostmi in ljudmi, nam želi evidentno reči, da je sam ena taka velika osebnost. Velik človek. Če druge dojema kot majhne, očitno sebe kot velikega. Res smo mu hvaležni za to implicitno priznanje.

Ko vsem državljankam in državljanom pove, da smo njegovi, ko nas naslavlja z »moji ste vsi, vsi državljani in državljanke«, pa si nas očitno lasti in prisvaja. Na način verjetno, kot sem ga opisal: ima nas za zaposlene na svojem domačem fevdu. Želi nam povedati, da je naš gospodar, mi pa smo njegovi. Dobesedno. Njegovi kaj? Verjetno njegovi hlapci.

Vprašanje je zdaj samo še, ali bo on vzdržal v družbi toliko majhnih ljudi. Za velike ljudi se pač ne spodobi, lahko izgubijo svojo veličino. Dilema je tudi, ali bomo mi vzdržali kot njegovi državljani. Ne samo, ali bomo dovolili, da nas označuje za »moje državljane«, temveč ali bomo vzdržali kot njegovi tudi ekonomsko in socialno. Sicer vemo,  kako to gre: na začetku so »moji« državljani, že jutri je na vrsti država, ki je moja. In smo pri znani formuli »Država, to sem jaz«. Država, to sem jaz: Miro Cerar.

Več:

https://vezjak.com/2016/05/07/cerarjevi-mali-ljudje/

Priznati moram, da nisem popolnoma dojel kompleksne domislice Andreja Štera, nekoč ministra za notranje zadeve in obenem, kakor poudarjajo v sliki in besedi v Dnevniku, malteškega viteza.

Na pogovoru za Radio Ognjišče se je te dni z drugimi gosti spominjal dogodka 20 let nazaj, tridnevnega obiska papeža Janez Pavel II v Sloveniji. Ob jubileju so se prihodu papeža v domačijo želeli prikloniti in ob tem nekateri ubrali nenavadne načine orisa pomena dogodka. Šter je navrgel svojo misel o enkratnem vatikanskem medikamentu:

»Na duhovne sadove papeževega obiska gledam kot na zdravilo pri kakšnih boleznih; nikoli ne vemo, kako bi se multipla skleroza razvijala, če ne bi uporabljali enega zdravila, ker ne vemo, na kaj vse vpliva. Obiskal nas je svetnik, tri dni smo ga imeli možnost poslušati, in če to nič ne pomaga, potem nimamo možnosti.«

Analogija, po kateri je papež podoben zdravilu, v osnovi lahko razumemo: poslušati ga in mu slediti prinaša ozdravitev. Uvedba dodatne primerjave z multiplo sklerozo in vpliva zdravila nanjo je bolj enigmatična in je niti ne bom poskušal dešifrirati. Končna poanta je pa jasna: papežev obisk bi morali izkoristiti za duhovno zdravljenje, pa ga nismo – to vemo z gotovostjo, ker nič ni pomagalo. Ker ni, lahko to jemljemo v dokaz temu, da Slovenci nimamo možnosti.

Šter razvije argumentacijsko shemo, ki je inačica argumenta (ali sklicevanja) na negativne posledice –  večkrat se po njej ravna tudi argument iz moči, ad baculum. Nekdanji minister očitno razmišlja v takšni smeri:

Prva premisa: Če ne bo prišlo do A, potem bodo sledile posledice B.

Druga premisa: Posledice B so slabe.

Sklep: Torej bi moralo priti do A.

Če shemo prevedemo v konkretnost njegovega primera, dobimo naslednji razmislek:

Prva premisa: Če bi poslušali svetniškega papeža, potem bi prišlo do duhovnega razcveta Slovencev (»bi pomagalo«).

Druga premisa: Duhovnega razcveta pa ni bilo.

Sklep: Torej bi morali poslušali svetniškega papeža.

Nesporno imamo pred sabo logično zmoto: nezaželenost in negativnost neke posledice začetne premise še ne naredita za veljavne. Ker ni prišlo do duhovnega razcveta, kar je po sebi zelo neoprijemljiv opis nekega kolektivnega mentalnega stanja, to pač še ne implicira, da do njega ni prišlo zaradi premajhne pozornosti papežu.

K temu Šter potrto dodaja še pesimistično perspektivo o duhovnem napredku: ker Slovenci leta 1996 nismo poslušali papeža in svetnika, smo brez pravih možnosti – tu je precej nedoločen – za prihodnje. Slabi obeti, torej. O tem, kako bi bilo treba prisluhniti papežu, da bi se to poznalo na naši kondiciji, tudi nismo izvedeli ničesar. Toda kot da bi se nekoliko ustrašil lastne resignacije, Šter spomni na potreben čas za dojetje:

»Ta dogodek bi lahko predstavljal en skupni kapital, izhodišče, iz katerega bi lahko mnogo hitreje in lažje napredovali. Sem pa prepričan, da pomembne stvari se dogajajo temeljito, ne prehitro, ker morajo ljudje to doumeti.«

Upanje umira zadnje – morda nekoč dojamemo, kaj nam je 20 let nazaj prišel povedati papež Janez Pavel II, ko je pod geslom »Oče, potrdi nas v veri« obiskal Ljubljano, Maribor in Postojno. In verjetno imamo srečo, da so z nami potrebni prevajalci.

Znana de Gaullova misel pravi: pokopališča so polna nenadomestljivih kadrov. Mariborska bi se lahko glasila: naša občina je polna nadomestljivih.

Pred nekaj meseci je bil g. Damjan Lah obsojen zaradi zlorabe položaja pri najemu stavbe za NPU na eno leto pogojne kazni zapora s preizkusno dobo petih let.

Maja letos bo spet, čez nekaj dni, postal direktor mestne uprave Maribor. Razlog: župan Andrej Fištravec je spet izgubil zaupanje. V sedanjega direktorja Darka Frasa. No, v Laha, ki je to funkcijo že opravljal pri njem, ga je spet pridobil: ta je zaslovel  po tem, da je razglasil skorajda bankrot mestne občine in napovedal stroge reze v socialo in kulturo, s tem pa izzval splošni nemir, ki ga je nato župan hitel na vse kriplje blažiti in odkrivati, da bankrota ni.

Ne gre spregledati, da si je za zaupanje mariborskega župana treba močno prizadevati. Ko ga je konec novembra sodišče obsodilo in mu poleg že omenjene kazni izreklo tudi štiri leta prepovedi opravljanja poklica, »Lah na razglasitev sodbe ni prišel, sodišče mu je nato kljub vztrajnosti neuspešno najprej vročalo zapisnik izreka sodbe, nato pa še samo sodbo. Nazadnje so mu sodbo le vročili – po poročanju Dnevnika prek objave na sodni oglasni deski.«

Fištravču in njegovi štiriperesni ekipi se lahko namreč prikupite ne le, kot se zdi, če ste obsojeni, ampak če obenem obvladate vse finese izmikanja sodišču, tudi s pomočjo Interpola. To je kvalifikacija, nujno potrebna za opravljanje odgovorne funkcije na mariborski občini:

Ker ga na razglasitev ni bilo, so sodbo poslali na vse njegove prijavljene naslove, iskali pa so ga tudi s pooblaščenimi vročevalci.

Vsa pošta, ki so jo Lahu poslali z okrajnega sodišča, se je vrnila z oznako, da je ni dvignil, prav tako ponovno nista bila uspešna pooblaščena vročevalca. Vmes je bil na službeni poti v Nemčiji in Bosni, a naslova ni sporočil. Prek Interpola so od bosanskih kolegov želeli preveriti informacijo o resničnosti njegove službene poti, a neuspešno.

Na sodišču so tako ocenili, da se Lah vročitvi izmika in izkoristili možnosti vročanja s pritrditvijo na sodno oglasno desko.

Drži, po uspešnem dolgotrajnem izmikanju je kazenski pregon zastaral, pravnomočno obsodba ne bo zapisana. Pa vendar počasi postaja jasno, kakšne kvalifikacije mora izpolnjevati direktor, da mu bo župan zaupal. Sodeč po aktualnem naslednje:

(a) zelo zaželeno je, da je ovaden (to je bil tudi Fras), še bolje je, če je obsojen;

(b) zaželeno je, da ima bogate izkušnje z izmikanjem sodiščem in z zastaralnimi roki;

(c) absolutno mora zagovarjati radikalne reze v proračun in presoditi, da je Maribor bankrotiral – tudi če ni. (Morda je, ampak komu mar.)

Zaupanje über alles

Ko se je te dni Fištravec odločil znebiti Frasa, je znova opletal s svojim najbolj priljubljenim argumentom o »izgubljenem zaupanju« – ta je seveda tako zelo hipetrofirano subjektiven, da z njim najlažje in brez dodatnih pojasnil enostavno prekrijete tiste prave, neizrečene razloge.

V komunikeju za javnost so besedo »zaupanje« županovi uporabili kar petkrat, po lastni navedbi pa je glavni Frasov greh bilo laganje, bolje rečeno zanikanje, češ da si ne dopisuje z nekim novinarjem s pomočjo SMS sporočil. Župan namreč ugotavlja, da si je; na delu je brezmejna grešnost komuniciranja z zunanjim svetom, sploh z mediji.

Če primerjamo razloge, zaradi katerih izgubite zaupanje, s tistimi, s katerimi jih je Lah pridobil, zasije v popolni bedi vsa širina zlorabe in manipuliranja z označevalcem, ki ga je Fištravec dodobra izkoristil že pri številnih zaposlitvah , znova »na osebno zaupanje«. Skratka: še vedno velja pravilo, da je treba takoj pristriči z ušesi, ko z njim javno utemeljuje svoje odločitve, na kar sem že opozoril v primeru predčasnega odhoda podžupanje.

V istem komunikeju je ob navedeni izgubi zaupanja zelo simptomalen še naslednji avtoritativni poudarek v poduk Frasu (slovenščina je manj avtoritativna):

»V kolikor se je kdo zanašal na dejstvo, da kljub temu, da je to že četrti direktor MU MO Maribor, to ne pomeni, da je nenadomestljiv in zaradi tega varen pred razrešitvijo.«

Drži, Fras je bil že četrti Fištravčev zamenjani direktor na tem mestu – že skoraj perverzno pa je, da okoliščino, ki jo je sam proizvedel, namreč njihove menjave, pripiše kot graje vreden motiv drugemu, v tem primeru Frasu. V smislu: nihče naj si ne domišlja, da ne bo zamenjan. Če upoštevamo javno skrivnost, da noben ne zdrži z ekipo, ki vodi župana in občino, si zlahka predstavljamo ponovljeni argument pri deseti zamenjavi direktorja. Ta bi se lahko glasil: »Če se je kdo zanašal na dejstvo, da je že deseti direktor, to ne pomeni, da je nenadomestljiv«. Lahko bi dodali, da je trenutno nadomestljiv edinole Lah. Z Lahom samim.

Ob vseh teh silnih odhodih in menjavah ljudi ob županu je zabavna sleherna odsotnost samokritike: Fištravcu se nikjer niti za trenutek ni zdelo vredno pomisliti, kaj šele omeniti, da je morda kaj narobe z njegovimi presojami ob iskanju in imenovanju direktorjev, vedno so vsega krivi slednji. In ja, njegova zmagovita štiriperesna ekipa iz ozadja, do podrobnosti opisana v številnih Večerovih člankih, ves čas ostaja kot edina nezamenljiva…

Nesnažna nezrela demokracija

Že osmega januarja letos sem se ob zgornjih zadregah spraševal ob dejstvu, da so Laha takrat imenovali za predsednika nadzornega sveta občinskega podjetja Snaga. Še pred tem, kot rečeno, za direktorja mestne uprave in celo vodjo županovega kabineta.

Fištravec je svoje zaupanje vanj gradil na naslednji obrambi in postopke proti Lahu kot direktorju mestne uprave in predsedniku nadzornega sveta občinskega podjetja opravičeval takole:

Za mariborskega župana to dejstvo ni sporno, saj meni, da je v stanju demokracije, v kakršnem je Slovenija, zanj negativna referenca zgolj pravnomočna obsodba. “Tudi v primeru moje ovadbe, bi v normalni demokraciji to bilo dovolj, da bi človek odstopil z javno pomembnega položaja. V nerazviti demokraciji, kjer se policija, tožilstvo in sodišča uporabljajo za politično obračunavanje, pa temu žal ni tako,” je dejal Fištravec.

Lah je takrat sicer priznal, da je bila njegova odločitev za prihod zaradi omenjene preteklosti težavna, a da je svojo moralno in etično držo z odstopom z mesta generalnega sekretarja že pokazal. S tem pa, je zatrdil, nikakor ni priznal svoje krivde, pač pa je organom pregona omogočil, da opravijo svoje delo.

Župan je izhajal iz argumenta o nezreli demokraciji: v njej ni treba odstopati ali se odpovedati kandidaturi za kakšno funkcijo zato, ker demokracija itak ne deluje. Če bi, bi odstopil celo sam.

Zato je edino merodajen kriterij pravnomočna obsodba. Ko si obsojen, si neprimeren. Če nisi, si vedno lahko žrtev pravosodnih organov in organov pregona.

Lahovo skrivaštvo je lep primer čistega, tako rekoč popolnega demantija: do pravnomočne obsodbe ne bo prišlo zaradi taiste nezrele demokracije, v kateri župani branijo svoje izbire, ki se izmikajo dvigu sodbe. Po kateri je Lah obsojen na enoletno pogojno zaporno kazen s štiriletno prepovedjo opravljanja vsakega poklica, ki predstavlja izvrševanje javne funkcije.

Izpade, da je glavni generator nezrelosti demokracije pravzaprav županova fiktivna teza o nezreli demokraciji, ki že po sebi zveni kot teorija zarote. V skladu s katero vedno lahko rečete, da policija, tožilstva in sodišča rovarijo proti tebi, nedolžnežu. Kot je to počel in še počne njegov predhodnik Franc Kangler.

Takrat sem ugotavljal, da je bi osnovno vprašanje moralo biti, kdaj bo Lah, slovenski »najboljši kader«, kot ga je imenoval Fištravec ob imenovanju, razrešen kot šef Snaginih nadzornikov. Da ne bomo ugotavljali, kako nezrela je mariborska občina tudi na tej točki svojih nehigieničnih dojemanj demokracije. Toda ne, zdaj je spet v sedlu, vrača se kot vsega zaupanja vreden kader še na mesto direktorja. In verjetno se zaveda, da prihaja na občino, kjer so vsi čez noč hitro zamenljivi.

Več:

https://vezjak.com/2016/01/08/mariborska-zgodba-o-nezreli-demokraciji/

https://vezjak.com/2015/12/29/igra-zaupanja-odstop-mariborske-podzupanje/

https://vezjak.com/2014/11/06/fistravcev-druzinski-klub-je-nasa-stvar/

Bobovnikovi Odmevi so 19. maja gostili g. Aleša Hojsa in g. Milana Butaro – po vložitvi ovadbe zoper predsednika države Milana Kučana so menda na ta način želeli »naliti čistega vina« o tem, koliko orožja je Teritorialna obramba imela v času osamosvojitve oziroma razorožitve, kakšno je bilo to orožje in koliko ga je ostalo.

Uredniki so presodili, bi lahko sklepali, da prihaja do različnih ocen in presoj, zato so, kot so dejali v prispevku, našli predstavnika »dveh veteranskih organizacij« in ju soočili.

Ker bi gledalci vsekakor opazili, da se nekatera imena gostov kar ponavljajo, Bobovnik ni mogel kaj, da ne bi posebej pojasnil, da so »po dnevu premora v studio spet povabili g. Aleša Hojsa iz VSO-ja« – kajti res je šlo za zelo kratko pavzo. Upati je, da si je gospod dodobra spočil. Občutku, da se širši Janševi krogi osamosvojiteljev zelo pogosto pojavljajo v programih nacionalke, se zadnje tedne pač ni mogoče izogniti. Sploh ne po včerajšnjem izjemno pikantnem enournem pogovoru s Tonetom Krkovičem na prvem programu.

Kratica VSO je bila samoumevno pridodana – očitno je voditelj presodil, da jo Slovenci dodobra poznajo. Na drugi strani je Miha Butara bil predstavljen kot nekdo, ki je »takrat vodil Teritorialno obrambo v Ljubljani in potem vrsto red načeloval častniški organizaciji Slovenije«. Bobovnik je oba gosta uvedel z nenavadno prošnjo; zahteval je, da se obnašata po vojaško:

»Eno samo željo imam nocoj, da sta vojaka, poskušajta biti vojaka, ko gre za odgovore, sekunde in pojasnila.«

Čeprav smo moderatorjevega ustavljanja sogovorcev že standardno navajeni, včasih na res nepričakovanih točkah, so to pot prispevek začeli z izvenserijskim prijemom: prikazali so infografiko, za katero je Bobovnik celo odkrito povedal, da jo bo eden od povabljenih videl prvič, drugi pa jo že dobro pozna, s čimer je oba sogovorca postavil v izrecno neenakopraven položaj. Nato se je obrnil k Butari kot prvemu in ga izzval:

»Najprej bova videla, g. Hojs, tale seznam že poznate, vi, g. Butara, ga vidite prvič. Koliko orožja  je takrat imela Teritorialna obramba? So to po vaše pravi podatki?«

Pričakovano Butara, ki je imel le dve sekundi časa, da si ogleda podatek, ni mogel suvereno odgovoriti na začetno vprašanje, neposredno postavljen v kot in soočen z virom, ki je pravzaprav nastal v Janševih laboratorijih in s katerim je že minuto kasneje mahal Hojs v studiu. Po repliki o tem, da težko sodi in da se v celoti ne strinja z zapisanimi podatki, je Bobovnik vrtal dalje, spet pri njem:

»Kaj je po vaše narobe, g. Butara? Rekli smo, da se bomo pogovarjali po vojaško. Kaj ne drži?«

Izsiljeno »vojaški« odgovor na zahtevan komentar številk, ki jih vidite prvič, je s strani Butare bil: napačna je skupna številka 100.000 dolgocevnega orožja, je med drugim dejal. Ker je malo prevelika. Nato je voditelj prešel k novemu izzivu:

»Naslednje vprašanje: koliko orožja je bilo že pred 15. majem v varstvu jugoslovanske armade in koliko v teritorialnih skladiščih. Vi pravite, g. Hojs, okoli 15 odstotkov, g. Butara je bliže 80 odstotkov.«

Hojs je pojasnil, da je bila v rokah TO okoli 80 odstotkov (v trenutku razoroževanja), medtem ko je Butara mislil prav nasprotno (da je bilo v varstvu jugoarmade večina, tj. 80 odstotkov). Na tej točki pogovora je sledilo nekaj, ker je bilo očitno pripravljeno presenečenje – Hojs je začel razkazovati knjigo Veleizdaja Slovenije, izdano pred približno šestimi leti, v kateri je menda ravno pred tem odkril nekaj »škandaloznega«, povezanega z Butaro. Odprl je stran z dokumentom v knjigi, ki naj bi dokazoval, da je ta že 15. maja 1990 vedel za ukaz o razorožitvi, ki ga je 16. maja razposlal štabom TO in vsem eksplicitno naročil, da tega ne sporočajo naprej.

Butara je, nekoliko presenečen, zanikal, da bi bil takrat poveljnik TO, za listino, s katero je mahal Hojs, pa dejal, da je »lažen dokument«. In na koncu zaključil: »Moram reči, da je ta knjiga knjiga laži. In ne morem nič drugega reči.«

Po tem je bilo vsega hitro konec. Po Bobovnikovi zaslugi:

»Gospoda, o orožju smo se namenili govoriti, o orožju sem želel naliti čistega vina, nismo prišli čisto nikamor. To knjigo pa resnično, prosim, preberita si, ko bosta odšla od tu, iz studia, in prosim uskladita številke…«.

Njegova pokroviteljska gesta je bila enkrat več nekorektna: tako kot je pogovor začel s podatki iz knjige, ki je sogovorec ni poznal, ga je zaključil z napotilom, da si knjigo prebere. Za nameček je nasvet nesmiseln za drugega gosta, Hojsa, ki jo je prinesel s sabo in dokazoval, ne le z označevalnimi lističi, zataknjenimi na njenih straneh, da jo je prebral.

Moderatorjev pristop z vsemi prekinitvami in zahtevami po »vojaškosti«, pri katerem se je res trudil biti uravnotežen na obe strani, ni obarvala zgolj nespoštljivost. Že sama vsebinska struktura, ki je narekovala koncept prispevka, je bila favorizirajoča in pristranska. Bobovnik ni zgolj porušil izenačenega položaja sogovorcev s tem, da je opletal z infografiko, za katero je jasno vedel, da podatkov na njej ena stran ne bo poznala (»ta seznam vidite prvič«), temveč je v svojem vsebinskem izhodišču upošteval en in samo en vir – tistih, ki se trudijo iskati veleizdajalce.

S tem se je priklonil Janševemu memorandumu o veleizdajalcih, ga nekritično hipostaziral in od drugih zahteval, da ga demantirajo. Težko rečemo, da je dokumente tega vira naredil za verodostojne v neposrednem smislu, v posrednem pač.

Tudi zaključni pokroviteljski ukor obema gostoma, nekam vojaški, moramo zato razumeti kot izraz neke zadrege. Po eni strani je z apelom »znova preberita knjigo« slednjo spet napolnil z določenim kreditom, jo naredil za vredno branja, tako rekoč reklamiral, po drugi je skozi ujeto ekvidistanco, ko se je moral pretvarjati, naj jo prebereta oba (Hojs je res ne rabi), zgolj poskušal prikriti dejstvo, da je njegova podlaga za v tistem hipu končano razpravo bila maksimalno pristranska.

Celostranski intervju s Slavkom Bobovnikom za današnji Večer bo šel v anale po žanru, ki bi mu mirno lahko rekli pahorjansko niveliziranje. Kar pomeni: kako se ne posebej zameriti nikomur, kako ne imeti nobenega res čvrstega stališča, kako najti srednjo pot ekvidistance med političnimi Scilami in Karibdami.

Naj v ilustracijo navedem odlomek:

O aktualnem pa: tako, kot se prvaku opozicije ne sme zgoditi tvit o ceni domnevnih prostitutk v naši hiši, tako v tej hiši nihče ne sme držati transparenta, na katerem je poziv k smrti. To ni svoboda govora, to je ulica. O prvem naj odloči sodišče, o drugem, za katerim niso stali novinarji, tudi. Res srčno upam – ali bolje, verjamem, da vabilo tistim čudakom ni prišlo iz hiše. In če je protest res potreben, bi nas moralo biti tam sto, ne dvajset. Glede programskega sveta pa: če je nekdo član, seveda to še ne pomeni, da ureja program neposredno. Uredniki naj urednikujejo in novinarji naj opravljajo svoje delo, kot je tudi pisalo na enem od plakatov, s čimer se strinjam. Programski svet pa naj opravlja svoje delo skladno s kompetencami in pristojnostmi.

Figura, ki nam jo največkrat servirajo kot zgled pokončnega in brezkompromisnega novinarstva, tista, ki terja vojaško disciplino, o čemer sem ravnokar pisal, je glede stališč do novinarstva in političnih pritiskov na javni radioteleviziji maksimalno kompromisna. Zgornji citat, gledano v celoti, je odlična ilustracija povedanega v zgoščeni in ponovljeni obliki.

Tviti se dogajajo

Pojdimo po vrsti. Težko je spregledati velik trud, ki ga Bobovnik vlaga v ublažitev Janševega dejanja: njemu da se je očitno spontano »zgodil tvit« – pri čemer pozabi povedati, da se napadi na novinarje in RTV hišo, pravzaprav Hanzi TV, Janši »dogajajo« ves čas. In da je tudi glede RTV prostitutk po problematiziciji uprizoril plejado ponovitvenih dejanj v dneh, ki so sledili. Da se nikoli ni opravičil, da se je v parlamentu na odboru nato izvijal na tisoč načinov.

Ne le to, voditelj Odmevov si je privoščil še reduktivno interpretacijo  o »ceni domnevnih prostitutk«, pravzaprav dve: po eni strani tvit nikakor ni govoril le o cenah – kakor da bi dejanje stigmatizacije novinark s prostitutkami bilo drugotnega pomena.

Domnevne in nedomnevne prostitutke

Drugo redukcijo lahko štejemo za čisti simptom, Bobovnik je svoje kolegice iz hiše hote ali nehote opremil s pridevnikom »domnevni«. Se pravi: morda sta prostitutki, morda nista. Pač cena pahorjanske nivelizacije, ki jo je nato podkrepil še z omembo sodišča, ki naj o tem odloči. Kakor da bo sodišče razmišljalo in ugotavljalo, ali sta ali nista, ne pa presojalo o tem, ali morda označba ne predstavlja kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.

Če bi kdo morda še menil, da se je Bobovniku pač zareklo in smo zato pretrdi v razlagi, da v resnici ni mislil uporabiti izraza »domnevni prostitutki«, da je bil le neroden, da ga je treba razumeti drugače, ostaja struktura celotne misli iste povedi enoznačno kompromisarska in prepoznavno »uravnoteževalna«: tako kot se ne sme »zgoditi tvit o domnevnih prostitutkah«, v RTV hiši nihče ne sme držati transparenta, na katerem je zapisano »Smrt janšizmu«, kar voditelj razume kot poziv k smrti.

In kot se ne želi neposredno opredeliti do prvega, končno besedo tudi v drugem primeru prepušča sodišču. Prepoznavnega bežanja proč od močnejših stališč ne more skriti niti vrednostna ocena o »čudakih«, za katere niti ni čisto prepričan, če jih ni nekdo iz hiše povabil na sejo Programskega sveta.

Kdaj je novinarski protest potreben

Resnično minuciozen zgled Bobovnikovega pahorjanskega žargona nesporno predstavlja njegova misel o nujnosti protesta, ki ga je v času seje sveta izpeljala manjša skupina novinarjev. Stavek v zgoščeni obliki ponazarja bistvo neke novinarske drže, ki ni le Bobovnikova, ampak tako rekoč cehovska značilnost:

In če je protest res potreben, bi nas moralo biti tam sto, ne dvajset.

Kot nekdo, ki ne zna tvoriti tovrstnih večumnih stavkov, lahko njihove avtorje le močno občudujem. Kaj je želel Bobovnik sploh povedati? Da se »potrebnost«, torej upravičenost nekega novinarskega protesta, zrcali v številu protestnikov? Nemogoče.

Prvič, nesporno se do izpeljanega protesta sploh ni opredelil – po pahorjansko. Veznik »če« v pogojno odvisnem stavku uvaja hipotetičnost, toda do dogodka je že prišlo. Sklepanje, ki ga sugerira, je preprosto: (a) Če je protest potreben, pride nanj sto ljudi. (2) Toda nanj je prišlo dvajset ljudi. (3) Torej protest ni res potreben.

Čeprav smo v skušnjavi, da bi Bobovniku pripisali intenco po označitvi protesta za nepotrebnega na opisani način in s tem dvom vanj, je stavek dvoumno oblikoval na način, da se lahko temu očitku izogne: namreč kot splošno načelo. V smislu: »Na potreben dogodek prihaja veliko ljudi.« Če dopustimo takšno dodatno branje in citirano misel povzdignemo v načelo, s tem ohranimo možno branje, po katerem mu je bilo le do tega, da na potreben dogodek mora pridi veliko ljudi – da skratka dogodek podpira, da ga ima za potrebnega, a je razočaran nam majhnim odzivom.

Umetnost niveliziranja: kako pokriti oboje

Nemogoče je ugibati, katero od teh možnosti je Bobovnik zavzel kot svojo osebno držo. Preprosto se je temu izognil, tako kot se je opredelitvi do novinarskih kolegic. Lahko bi prvo, lahko drugo. Moja poanta je itak drugje: našel je točno takšno ubeseditev, ki je nivelizirana, ki pokrije oboje. Kar pomeni: zagovorniki protesta ne bodo opazili, da je do njih skeptičen, nasprotniki protesta pa bodo zadovoljni, ker je poudaril, da pogoj za »potrebnost« protesta ni bil dosežen. Ker je tam pač bilo 20 ljudi. Vsi bodo zadovoljni, nihče ne bo jezen. In on bo ostal spoštovani voditelj.

Preostanek besedila iz zgornjega odlomka je prazno in za nikogar boleče frazarjenje: svetniki naj delajo X, uredniki Y in novinarji Z, skratka vsak naj opravlja svoj posel. Varno in dovolj abstraktno, ker se s tem, enkrat več, ne da nikomur zameriti.

Če sem v prejšnjem zapisu ugotavljal, kako »vojaško« brezkompromisen je Bobovnik v elementu, v studiu, lahko v kombinaciji z njegovim pahorjanstvom ugotovimo le, da je takšen le do drugih. V odnosu do sebe je evidentno tak, kakršni ne smejo biti njegovi gostje: medel in izmikajoč.

Več:

https://vezjak.com/2016/05/23/v-iskanju-veleizdajalcev-bobovnikovi-vojaki/

No big deal, navidezno ne gre za veliko stvar. Kajti pripetil se je verjetno zgolj majhen, za nameček zabaven lapsus.

Slavko Kmetič, po malem že famozen član Programskega sveta RTV, je postal »medijska strokovnjakinja«:

Manj zabavni so osebe in konteksti. Govorimo o posnetku pogovora na Janševi Nova24TV, ki verjetno ne po čistem naključju atakira javno radiotelevizijo. Ja, Kmetič je tisti gospod iz Janševih vrst, ki se je nekoč v svetu javnega zavoda resno spraševal takole: »Koliko ljudi pa sploh posluša Facebook?«

In ki je napovedal tretjo svetovno vojno na eni izmed zadnjih sej. Skratka, morda je tak lapsus treba razvozlati v simptom, v dokazilo temu, kaj ali kdo bi moral šteti za medijskega strokovnjaka. Še zlasti, ker je v studiu sedela oseba, dr. Sandra Bašič Hrvatin, ki so jo uvedli z isto sintagmo v ženski obliki, »medijska strokovnjakinja«. Lapsus v podnapisu nam zato morda sporoča tole: nekateri so pravi, nekateri ne.

Bistveno bolj zaskrbljujoči so konteksti napadov. Janševa Nova24TV ima namreč čisto zasebni in za nameček še politični motiv: izpodriniti popularnost in verodostojnost javne radiotelevizije. Najprej kot njena novonastala konkurenca. Kot politična in strankarska TV ima še dodatnega, močnejšega: morda znova sesuti ali si vsaj podrediti javni servis. Ga spraviti v stanje, v katerem je že čvrsto bival.

Zato intonacija, izbira teme in motivacija ne presenečajo: gostje okrogle mize so bili zbrani zato, da bi spregovorili o peticiji proti plačevanju RTV prispevka. Zato, ker je ta menda vsiljen, ker je javni servis neobjektiven, pristranski in povzroča jezo in razočaranje ljudi.

Trije gostje, ob Bašič Hrvatinovi, ki je na začetku opozorila, da je tam verjetno zaradi drugačnega  mnenja,  še nedavni predsednik Programskega sveta dr. Mitja Štular in predstavnik iniciative »Minus 100.000 prisilnih naročnikov RTV SLO« Klemen Zbačnik, so odgovarjali na imputirano začetno agendo. Vsiljeno vprašanje o tem, ki je le navidez nevtralno, namreč »čemu služi RTV Slovenija«.

Ob tihi premisi, da ne služi »nam«, zato je množično zbiranje podpisov, peticij in neplačevanje položnic RTV SLO upravičeno. Ker se menda davkoplačevalski denar uporablja v napačne namene. Ker je dobrih 152 evrov letno preveč zanjo. Model, ki ga predlagajo nekateri, je zato preprost: javni servis naj plačujejo tisti, ki ga gledajo. Drugi ne.

Ideja je seveda všečna, ker prihranek 152 evrov hitro zamika marsikaterega državljana, zato je treba zgolj ustvariti širok vtis, da je RTV do konca spolitizirana in narušiti njeno verodostojnost. Name of the game je skratka preprosta: Zrušimo jo. Ali kot je dejala »medijska strokovnjakinja« Slavko Kmetič:

Vedno sem opozarjal vodstvo RTV, naj se ne igra z živci volilcev in volilk, gledalcev in gledalk televizije, kajti ta program ni ustrezen, je enostranski in pristranski in veliko je zdrsov novinarjev in urednikov. Po mojem je najboljši predlog tak, kot ga ima nemška televizija. Danes to tehnika omogoča – kdor hoče gledati, naj gleda in to plačuje, kdor pa ne, naj se mu ugasne signal in potem ne plačuje RTV-prispevka.

Na začetku pomenljive akcije proti plačevanju RTV prispevka nesporno stoji Janez Janša osebno. Sam je ob nastopu v parlamentarnem odboru aprila ne le priznal, da ga ne plačuje, temveč k temu pozval vse druge. Saj res, kontekst je bil, da na njem delujejo medijske prostitutke. Ki jih je naštel in jim zlicitiral ceno v evrih. O Janševi akciji proti plačevanju sem zelo podrobno pisal. Še več, zaradi tega sem poslal javno pismo tudi generalnemu direktorju RTV Slovenija in ga vprašal, kaj bo storil, da ustavi politično orkestrirani stampedo pozivov k neplačevanju. Brez vsebinskega odgovora.

Če je Janša v odboru nastopil v petek, je v ponedeljek javna radiotelevizija že posredovala podatek, da je Janša poravnaval svoje obveze skupaj z obrestmi vred.

Izhajajoč iz dejstva, da tega ni mogoče tehnično storiti v tako rekordnem času in upoštevajoč, da vodstvo RTV ni lagalo z navedbo podatka, iz povedanega lahko izhaja le, da je tisti petek lagal nekdo drug – Janez Janša.

Kar pomeni, da je v hipu, ko je trdil, da že dve leti ne plačuje RTV prispevka, tega dejansko že plačal. In da je v tistem trenutku, ko je druge pozival k temu, da ga ne plačujejo, sam storil obratno. S tega vidika so vsi pozivi z njegove strani ali strani njegovih medijev, tudi Nove24TV, neprepričljivi. Ker njihov vodja prispevek plačuje.

Nerazumljivo je, da javni zavod sredi ostrih napadov nase ne zna bolje spromovirati navedenega dejstva o neverodostojnosti tistega, ki apelira proti plačevanju položnic. Kot da bi se poudariti takšno dejstvo sramoval.

Da v mesecu in pol noben medij ni opozoril na Janševo neverodostojnost ali laganje, o čemer sem pisal 6. aprila letos, me manj preseneča.  Seveda še manj raziskal. Kadar gre za razkrivanje in kaznovanje neresnic, manipulacij in laganja politikov, so v primerjavi s tujimi še vedno največkrat v zaostanku. Včasih se celo zdi, da je novinarsko opozorilo glede političnih laži tabuizirano. Da se o tem res ne spodobi spregovoriti. Odlična okoliščina za njihove uporabnike.

Več:

https://vezjak.com/2016/04/06/slediti-jansi-stane-na-koncu-pridejo-se-obresti/

Že zdaj lahko z veliko verjetnostjo napovemo, da bo standardna argumentacijska nesenzibilnost domačih medijev proizvedla novo ignoranco. Se pravi: nič se ne bo zgodilo. Govorim o škandaloznem stališču predsednika stranke DeSUS, koalicijske partnerice treh, o predsedniku vlade.

Erjavec ni uspel reči nič manj od tega, da je predsednik vlade, v kateri je on sam zunanji minister, podoben dveletnemu otroku – samo zato, ker je njegova stranka toliko stara. Oziroma še več, da je dveletni otrok. Ki vodi državo, pravzaprav vlado:

Prvak DeSUS Karl Erjavec je bil na slovesnosti ob 25-letnici delovanja stranke oster do koalicijskih partnerjev. »Nenavadno je, da dveletni otrok vodi državo in še bolj nenavadno, da se neka stranka hvali z več kot stoletno tradicijo v državi, stari 25. let,« pravi.

V teh dneh obletnice svojega delovanja praznujejo vse tri koalicijske stranke. SD 120. obletnico strankarske organiziranosti socialne demokracije na Slovenskem, največja vladna stranka pa drugi rojstni dan. »Le DeSUS je objektivna, saj je nastala z nastankom države, si takrat nadela sedanje ime, ki ga ni spreminjala. Nismo kameleoni, stojimo za svojim programom,« je v izjavi novinarjem pred slovesnostjo v Volčjem potoku poudaril Erjavec, ki DeSUS vodi že od leta 2005.

Zakaj s takšno verjetnostjo pričakujem, da mediji ne bodo kos mišljenju takšnega verbalnega napada? Ne zato, ker bi menil, da bodo spontano skočili na pomoč Miru Cerarju in se obnašali provladno.

Bistveno resnejši razlog se mi zdi ravno v tem, da ne znajo ne misliti ne predvideti posledic takšnega žaljivega obračunavanja med premierjem in zunanjim ministrom. Zahtevati jasno politično opredelitev od protagonistov in prevzem odgovornosti za kulturo komuniciranja. vztrajati pri tem. Razen tabloidne in senzacionalistične reprodukcije po moje ne gre pričakovati ničesar.

Poskusimo si zgolj za trenutek zamisliti, katera resna zahodna parlamentarna demokracija bi prenesla takšno stališče zunanjega ministra na rovaš svojega šefa? Diskvalificiranje na odprti sceni, shodu lastne stranke? Ponižanje predsednika vlade s strani njegovega ministra?

Ali še huje: vzemimo resno takšno kontraproduktivnost Erjavčeve pozicije: če je on zunanji minister na zaupanje dveletnega otroka in se te družbe ne brani, potem Slovenijo pač vodi otroški orkester iz jaslic. Eden ali drugi bi morala reagirati. Morda oba.

Ne, Erjavčevega opisa ni mogoče dobrohotno zvesti na benigno metaforo in ga s tem relavitizirati: sama okoliščina, da je njegova stranka stara dve leti, Cerarjeve primerjave z dveletnim otrokom v ničemer posebej ne omili. Trditev je objektivno žaljiva in ponižujoča.

Kako bo reagiral premier, je postalo bistveno manj predvidljivo od tega, kako bodo to storili domači novinarji. Že v primeru premierjevega nedavnega verbalnega etiketiranja lastnih koalicijskih partnerjev z »malimi ljudmi«, ki ga je nato komično korigiral v »male osebnosti«, smo lahko delili enako izkušnjo – verbalni incidenti so bili zanimivi le Janševim medijem. Verbalni otroški vrtec je postal vsakdanjost, nikomur mar.

Kako bo s Cerarjem kot dveletnim otrokom na čelu vlade? Ne samo, da imajo v vladi resen problem med sabo in še zlasti z zunanjim ministrom, ne le, da ga imajo mediji, ponuja se tudi državljanom. Odločiti se bodo morali, čemu še dopuščati brezodgovorno vodenje države priložnostnim zabavljačem, ki se za nameček pobalinsko dajejo med sabo in si na najbolj primitivni javni jemljejo kredibilnost.

Več:

https://vezjak.com/2016/05/07/cerarjevi-mali-ljudje/

Pričakovali bi, da so novinarji v službi javnosti, ne lastnikov. Vsaj kodeks in profesionalna drža jim nalagata, kaj je njihova naloga in zaveza. Dolgoročno je to tudi drža, ki se jim najbolj splača. Oziroma obratno: nikoli se jim ne splača in tudi ne izplača zatajiti svojega poslanstva. Pri nas so se lastniki Dela in Dnevnika zapletli v finančne okoliščine, ki vedno pogosteje zbujajo zanimanje kriminalistov in nacionalnih preiskovalnih uradov.

Pred časom sem že opozoril, kako so se v Slovenskih novicah odločili braniti svojega lastnika Stojana Petriča, ko se je znašel v pod plazom očitkov, da se je kot predsednik uprave Kolektorja odločil Vegradu Gradnje odpisal dolg in je nato v zameno prejel (ali kupil) stanovanje v Savudriji.

Zgodba se je nato nadaljevala. Namesto da bi se te dni pri Delu posvetili vprašanju o Petričevi vlogi pri Kolektorjevem prevzemu družbe Etra 22, kasneje torej Kolektor Etra, jih akcije Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) niso preveč pritegnile. V tem primeru je šlo za zbiranje dokazov suma zlorabe položaja, s katero naj bi posamezniki pridobili za 3,2 milijona evrov premoženjske koristi.

Delo je novico o preiskavi sramežljivo potisnilo na osmo stran, po sili razmer, v črno kroniko. Razlika je očitna, pri Dnevniku so jo dali na prvo stran, o njej so na veliko poročali na RTV, POP TV, Planetu TV, Svetu24, Večeru, Siolu…

Tej nasprotna je včerajšnja sobotna zgodba v Delu, ki je pokazalo zelo veliko zanimanja za Dnevnikovega lastnika. Tistega, ki ga sicer njegovi novinarji radi zanemarjajo.

V Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) so se namreč po treh letih lastništva terjatev DZS, ki ga vodi Bojan Petan, odločili začeti prodajati terjatve in menda tudi sprožiti postopek prisilne poravnave. Le krovno, torej založniško podjetje DZS, naj bi bilo upnikom dolžno več kot 100 milijonov evrov. Banke so DZS menda popuščale, vendar pri DUTB že kar nekaj časa poskušajo najti metodo, po kateri bi iztisnili vračilo dolgov z razglasitvijo insolventnosti, četudi po sodni poti.

Pri Delu so Petanovim težavam namenili prispevek na prvi in še četrti strani, z grafiko vred, pri Dnevniku so jih zamolčali. Novinarska poročila so objavili še RTV SLO, Svet24, Siol, Finance in še nekateri. Kot rečeno, smo priča skorajda nekakšni lažni novinarski in uredniški recipročnosti: mi se bomo ukvarjali z vašim lastnikom, vi pa se ukvarjajte z našim.

Seveda je rezultat zgolj naključno tak: bržkone je zanimanje za tujo kobilo le stranski proizvod konkurenčnega obnašanja, ki terja povečano zanimanje za težave drugih namesto svoje, v kombinaciji z novinarskim ali uredniškim upogibanjem hrbtenice pred svojimi šefi.

V tem smislu je selektivna cenzura žalostno nadaljevanje novinarskega molka ob odpuščanju novinarjev – po eni strani bi lahko rekli, da v nenehni grožnji po izgubi službe novinarji vsaj z vidika sebičnosti navidez delujejo racionalno, če že niso na stopnji cehovskih zahtev. Čemu bi tvegali zamero pred svojimi lastniki, se verjetno glasi njihov kredo. Žal se nato naslednji korak sprevrne v svoje nasprotje: takrat, ko se taisti lastniki, ki jim po nepotrebnem ščitijo hrbet, razglasijo za njihove pogrebce in jih brez milosti odpuščajo.

Zato bi posledično pričakovali podobno novinarsko recipročnost, ko gre za njihove stiske in odpuščanja, če je racionalizacija sebičnosti dopuščena: zakaj potem novinarji Dnevnika intenzivneje ne pišejo o odpuščanjih na Delu in obratno?

Skoraj edini, vsekakor pa centralni vir informacij o dogajanju na Delu je postal Marijan Zlobec na svojem blogu s svojim neutrudnim popisovanjem vseh etap razpadanja Delovega imperija in s podrobnimi opisi odpuščanj novinarjev.

Dejansko je obstoj Zlobčevega bloga inverzna plat tistega, kar bi novinarji morali početi, pa ne počnejo: rešuje njihovo čast molčeče ignorance do lastnega ceha.

Več:

https://vezjak.com/2016/03/15/slovenske-novice-branijo-svojega-lastnika/

Če ne drugega, moramo priznati: Janša je uspel  empirično prepričljivo, kar sicer ni običajno zanj, demantirati pisanje tabloidne revije Suzy o težavah v svojem zakonu. Na tviterju in spletni strani stranke SDS.

Če smo točnejši, je zanikal predvsem dejstvo, da na družinskem shodu njegove stranke ni bilo njegove družine. Kar je bila izrecna trditev kratkega zapisa v Suzy in najbolj otipljiv indic, da menda res drži teza o težavah.

V video posnetku je dejansko spontano izpadel simpatično, tako rekoč holivudsko, v čistem nasprotju z njegovim govorom: na oder se je uspel nepričakovano prebiti njegov sin Jakob, začel grabiti očeta za levo nogo in se ovijati okoli nje ter iskati pozornost množice,  Janša pa je nato z njim in s svojo Urško izmenjal nekaj naklonjenih nasmeškov. Urška je sina sprva želela odpeljati, si premislila in odšla, a se nato čez nekaj trenutkov vrnila in ga odnesla z odra.

Simpatičnost dogodka je poskrbela za maksimalno razgalitev novinarske netočnosti (ali laži) o tem, da je na družinski piknil šef prikorakal sam  – karkoli si že mislimo o nesimpatičnosti Janše. In ja – posnetek je bil javno objavljen še pred zapisom v Suzy.

Kaj bi smeli pričakovati? Janša sicer ni uspel v polnem smislu demantirati domnevnih težav v zakonu – vendar breme dokazovanja ni na njem. Prej je obratno: tisti, ki senzacionalistično posegajo v zasebnost posameznikov, četudi politikov, morajo navesti dobre razloge, zakaj to počnejo v imenu javnosti. Pri Suzy so zdaj pred težavno nalogo: že po sebi sporno početje bodo morali bodisi dodatno utemeljiti ali se opravičiti.

Dnevnikova rubrika sledi nadvse razširjenemu žanru reciklaže, tj. rubrike tipa »Rekli smo«, ki bi jo lahko kategorizirali v dve podskupini – na tisto, kjer nam ponudijo zgolj citat znane (ali manj znane) osebnosti v nekakšni izjavi dneva, brez sleherne komentatorske razširitve, in tiste druge, ki ga poskušajo komentirati. Nekateri tiskani mediji (Delo, Dnevnik, Večer..)  re-citirajo izjave iz svojih člankov istega dne, običajno na naslovnici, da bi čemu dali poudarek. Dnevnikova rubrika sodi med tiste, kjer citirajo druge.

Tokrat so pri ljubljanskem časopisu povzeli Franca Kanglerja in njegov intervju za Demokracijo:

»Konec koncev samo eno sonce sije nad Slovenijo in samo eno sonce greje Slovenke in Slovence. In to sonce ne pozna ne »malega« in ne »velikega« človeka, prav tako ne ločuje levega od desnega. Sonce z enako močjo greje vse in želimo si, da ta enakost v prihodnje obsije vso Slovenijo.«

Rubrika želi biti objektivistična, tako domnevam, brez minimalnega komentarja. Citat je opremljen s podnaslovom, ki vsebuje tri elemente, ime izjavljalca, medij, ki ga je objavil in zelo kratek opis poudarka iz izjave, čemur nato sledi nekoliko daljša kontekstualizacija citata, brez sleherne hermenevtike ali poskusa presoje. V tem primeru:

Franc Kangler, politik, v reviji Demokracija o malih in velikih ljudeh, enem soncu in obsijani Sloveniji

***

Če so za predsednika vlade moteče poteze »malih« ljudi iz sindikata migrantov, je povedal Kangler, člani Nove ljudske stranke jasno in glasno sporočajo predsedniku vlade, da bo NLS tista, ki bo zmeraj stopila v bran pravicam »malega« človeka, saj, kot pravi Kangler, če ne bi bilo »malega« človeka, ne bi bilo Slovenije. Leta 1991 je bil, po njegovem prepričanju, prav »mali« človek v Sloveniji tisti, ki je državo pripeljal do samostojnosti in mednarodnih integracij, zato si želijo, da se v Sloveniji spoštuje tako »mali« kot »veliki« človek in se končno začne spoštovati načelo enakopravnosti.

Ob vsem se mi je porodilo nekaj naslednjih dilem; navajam jih v posamičnih razdelkih.

Vprašanje smisla

Osnovni namen navedkov v rubrikah tipa »Rekli so«ali »Izjava dneva«, razpršenih po vseh medijih enakomerno, je bržkone enostaven in v svoji enostavnosti verjetno tudi nereflektiran: obveščanje vseh vrst javnosti s poudarkom, ki se je uredniku zdel zanimiv. Toda zaradi česa?

Hrbtna plat tega osnovnega motiva novinarskega poslanstva je, da lahko v tak motiv stlačite in z njim legitimirate vse: protagoniste, ki si ne zaslužijo posebnega obveščanja, misli ali stališča, ki niso pomembna ne zaradi njih samih niti zaradi izjavljalca, ali medij in katero drugo okoliščino, na enak način nevredno pozornosti. Treba je imeti pred očmi, da tovrstni citati na koncu, hote ali nehote, služijo predvsem reprodukciji osnovnih političnih in družbenih razmerij, ohranjanju in medijskemu legitimiranju izjavljalcev, institucij, politik. Zdi se, da lahko hitro obvisijo v zraku, da je ob odsotnosti pravega smisla njihov edini smisel ravno to: reciklaža teh razmerij.

Vprašanje kriterija

Problematičen je že kriterij, torej uporabljeno merilo, urednikom ponujeno kot osnova za izbiro avtorja, njegovih izjav in izbranih kontekstov. Je ta določen na podlagi aktualnosti – in spet, kaj determinira družbeno aktualnost, če ne medijska aktualizacija? Nevarnost krožnega premisleka in z njo povezano samolegitimacijo je mogoče zaobiti samo s tem, da so izbire smiselne na nekem drugem nivoju, da niso same sebi namen, da je odločilna vsebinska dimenzija. Pri Dnevniku je zaznati, da vprašanje kriterija sledi principu uravnoteženosti na vseh nivojih: citirati akterje na levi in desni, korektne in nekorektne izjave, medije vseh političnih barv. Princip uravnoteženosti je v opreki s principom vsebine. In le zato se lahko zgodi, da se v nekem resnem, levo usmerjenem Dnevniku znajdejo Kangler, Demokracija in neka prazna, bebavo-patetična domislica o enem soncu, ki greje vse Slovence.

Po drugi strani nekateri desni mediji v reciklaži izjav zlahka najdejo smisel in edini kriterij: poveličevanje »naših«, pljuvanje »njihovih«.

Vprašanje reprodukcije napačne vsebine

Nedoločenost in nedoločljivost smisla citacij ali odsotnost prepoznavnega kriterija lahko včasih dopolni še vprašljivost reproducirane izjave. Kot rečeno, lahko vprašljivost detektiramo na več nivojih. Če je npr. vsebina izjave bebava, vodi do idiotizacije medijskih uporabnikov (ali državljanov) in je že iz tega razloga v nasprotju z novinarskim načelom obveščanja javnosti: naloga medijev evidentno ne more biti prvo.

Vsebina je lahko nadalje netočna, žaljiva, diskreditacijska, manipulativna. Zato smo spet pri prvem kriteriju: vsebinsko netočne informacije so v obliki citacij, če so uredniško načrtovano neopremljene s komentarjem, kar se dogaja pri Dnevniku, najmanj nesmiselne, lahko pa tudi škodljive in nevarne.

S tem prihajam do ključnega poudarka, ki mi je zmotil pri Kanglerjevem citatu, in v tej čisto konkretni zadevi velja za novinarsko srenjo v celoti: žalostno je, ko politiki brez ustrezne komentatorske spremljave uspevajo razširjati svoje manipulacije in verbalna rokohitrstva, po drugi strani pa na njih na noben način, v absoluten smislu, opozoriti.

Prav na tej strani sem že dvakrat pisal o nedopustnosti Cerarjeve diskreditacije, povezane z »malimi ljudmi«. O njenih posledicah in novinarski zagati. Pri Kanglerju je stvar drugačna: izraz »mali ljudje« je dekontekstualiziral, mu pripel drugačen pomen – v resnici takšnega, kot ga lahko najdemo v slovenski inačici Wikipedie: kot označbo za posameznika brez pomembnega družbenega položaja, vpliva in premoženja. Kot »navadnega« državljana, slehernika.

Ni treba pojasnjevati, da je v Cerarjevem kontekstu izraz »mali človek« meril na značajsko majhnost tistih, ki so v koaliciji kritizirali odločitev predsednika parlamenta, ne na kakšen družbeni ali socialni položaj. Ravno zato se je, bizarno, premier kasneje popravil in izraz zamenjal za »male osebnosti«.

Kanglerju je uspelo s pomočjo kontekstualne manipulacije, pri kateri mu je šlo na roko dejstvo, da ima izraz »mali človek« v njegovi interpretaciji daljšo in bolj sprejeto javno recepcijo, predsednikove besede zmanipulirati na način, da so videti kot napad na slehernega državljana, z apeliranjem na njegove pravice. Še več, ker je bilo ravno to do onemoglosti ponavljano osnovno sporočilo ustanovnega kongresa njegove Nove ljudske stranke, češ »zavzeli se bomo za malega človeka, ki ga Cerar zanemarja«, je medijski greh s tem postal še večji: podali so se v reciklažo ideje, na kateri je manipulativno utemeljen osnovni programski poudarek nove stranke, ne da bi državljanom to dejstvo vsaj poskusili pojasniti. Kajti tako kot je sporadično nastala stranka, je morala manipulativno nastati tudi elementarna retorična utemeljitev zanjo: ta vlada je proti malim ljudem, mi jih bomo branili.

Več:

Cerarjevi mali ljudje

Cerarjevi moji

Slovensko državo vodi dveletni otrok. Pravi zunanji minister

Zadnja Tarča z naslovom »Zarota molka v belem« je predvidljivo govorila o aferi Zimmermann – šokantni dih in žile jemajoči zgodbi, ki jo je ekskluzivno razkrila novinarka TV Slovenija Eugenija Carl pred tedni in že nekaj časa dnevno polni medijski prostor. Vključno z vsemi dodanimi fotografijami in posnetki ženskih nog pred in po krvožilnem posegu razvpitega zdravnika in kirurga.

Nanjo sem postal pozoren predvsem zaradi lucidnega članka Dušana Kebra v Dnevniku – v njem je bivši minister za zdravje prepričljivo pokazal ne nekatere vsebinske hibe v stališčih nastopajočih, pa tudi v konceptualnem izhodišču oddaje.

Če pustim ob strani njegovo prepričljivo zavrnitev predsednika zdravniške zbornice, ki je poskušal problematiko proč od osebne objektivne odgovornosti preusmeriti v domnevne težave zdravstvenega sistema v tranziciji in s prstom kazal na lažni duh kolektivizma iz preteklega sistema, v katerem se izgubi sleherna profesionalnost in odgovornost, se je Keber utemeljeno zapičil že v sam naslov oddaje – »Zarota molka v belem«. Ki predpostavlja taisti obstoj zdravniških napak, zaradi katerih so ljudje v belem menda solidarni med sabo le zato, da bi jih prikrili. Ne, ne gre za to.

Njegova temeljna teza se je izkazala za točno, razen spontanega kratkega medklica g. Robide so vsi, skupaj z voditeljico Jasmino Jamnik, 54 minut neutrudno vrteli v prazno mlin iskanja razlogov tolerance do »strokovne napake«. Ves premislek se je dogajal okoli njih. Ali kot je zapisal kolumnist:

Tarča je tudi v drugih ozirih zgrešila poanto. Razen lucidne pripombe enega od udeležencev, da v primeru dr. Zimmermanna sploh ni šlo za strokovne napake, se je nato vsa razprava vrtela prav okrog njih: o tem, kako jih je treba obravnavati obzirno in nikakor z namenom kaznovanja, pač pa da se ob njih učimo in s tem zmanjšujemo možnost ponovitve. Na koncu se je zdelo, da je bilo šušmarstvo dr. Zimmermanna mogoče zaradi strahu drugih zdravnikov, ki tudi sami delajo napake ali ker jih takrat, ko o napakah hočejo govoriti, njihovi predpostavljeni šikanirajo, pa tudi zato, ker še nimamo agencije za kakovost, itd. itd.

Res strokovna napaka ali kaj drugega?

In res, Jamnikova je že v uvodnih besedah uvedla zgrešeni diskurz o »številnih strokovnih napakah«, ki kasneje ni niti za hip ponehal, o tem, da na zbornici ni nobene prijave, da so »vsi pristojni o napakah vedeli«. In seveda, kar je potem prešlo v nezgrešljivo rdečo nit razprave, zakaj so o tem zdravniki dolga leta molčali. S tem je bila usodno začrtan fokus razprave – ob drugem poudarku o tem, da na ceh nekaj prikriva.

Tarčo so zato že v najavah pospremili z ambicijo, da bo spregovorila o tem, »kaj nam o kakovosti storitev, varnosti, preglednosti in nadzoru, a tudi o celotnem slovenskem zdravstvu pove afera Zimmermann?… Zakaj so molčali zdravniki? Zakaj ga nihče ni preveril? Zakaj zdravniška zbornica ob prvih pojavih ni ukrepala bolj odločno? Zakaj zdravstvena zavarovalnica, ki je za storitve pri njem izplačala 388 tisočakov ni opravila poglobljenega nadzora? Zakaj ministrstvo šele zdaj predlaga zakonske spremembe? Zakaj je bilo na vložitev ovadbe treba čakati do zdaj? Ali bo poslej kaj drugače?«

Moja poanta je preprosta: Kebrov očitek se zdi zelo točen in tako so v oddaji, zapeljani s strani urednikov in novinarjev, tudi sami sodelujoči govoril o nečem, kar tehnično vzeto ne more biti točen opis dejanj, ki jih je izvajal dr. Zimmermann.

Prva dilema, enkrat več nedotaknjena, je že tale: govorimo o dejanjih, ki so kazniva ali ne? O tem je bilo v javnosti relativno malo pojasnjenega. Če bi vpleteni razpravljali v tej perspektivi, bi bili prej prisiljeni pomisliti na pravilnejši opis in kategorizacijo ravnanj zdravnika. Če bi pogledali v kodekse medicinske etike, bi ugotovili še kaj več.

Prvič, Zimmermann evidentno ni storil klasične strokovne napake v smislu kaznivega dejanja. Do nje pride, ko zdravnik ali kakšen drug zdravstveni delavec v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje. Podobno velja, ko zdravnik ali drug zdravstveni delavec z medicinsko izobrazbo opusti neko dejanje, pri čemer posledica ni pomembna. Ta možnost odpade.

Drugič, je morda ravnal le malomarno? Ne, ker je v kazenskopravnem smislu to oseba, ki pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke, s čimer povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje. V pojmu malomarnosti je očitno vsebovan element poslabšanja zdravja. V večini primerov svojevrstne inačice dr. Frankensteina, kot mu pravi Keber, znova odpade.

O zdravstveni strokovni napaki nadalje govorimo takrat, ko pride do nepričakovanega in nenačrtovanega dogodka, ki povzroči ali bi lahko povzročil škodo bolniku. V tem smislu je ta odstopanje od rutinskega in pričakovanega načina izvedbe zdravstvenega ukrepa. Spet lahko ugotovimo, da niti tak opis ne definira situacij, o katerih govorimo – v ravnanjih kirurga ni bilo prav veliko nenačrtovanega.

Šušmarstvo in mazaštvo, cepljeno na korist

Nič od tega, skratka, žilni specialist ni počel. Je pa izvajal nekaj drugega, sodeč po vseh medijskih poročilih: iskal je nedolžne in zdrave žrtve, jim ponudil ambulantni poseg proti plačilu, večkrat v higiensko neustreznih razmerah, in zaračunaval svojo storitev, kasneje pa preganjal paciente s SMS sporočili, če so zamujali, pri tem pa oškodoval tudi zavarovalnico in vse davkoplačevalce. No, kar nekaj časa se je tudi pretvarjal, da je kirurg in operiral brez licence, ki jo je kasneje pridobil v Nemčiji.

Spornost njegovega sistematičnega ukvarjanja s pacienti je pretežno zato povsem drugje: strogo vzeto ni v napakah, ampak v odvečnosti posegov (»operiralo se je po nepotrebnem«, je v nekem trenutku dejal predsednik zdravniške zbornice, dr. Možina), in v šušmarski ali mazaški dejavnosti, nestrokovno opravljenem delu. Med napako in rutinsko ponavljano nestrokovno dejavnostjo zaradi materialnih koristi pa je bistvena, verjetno odločilna razlika.

Nekaj podobnega bo veljalo, če se odločimo njegovo dejanje opisati kot mazaštvo – ker nekaj specialistov je pred kamerami opisalo alternativno kirurško metodo, po kateri naj bi Zimmermann zdravil, s posebnim poudarkom na tem, da niti ne zdravi po njej, da se nanjo le formalno sklicuje.

No, tudi mazaštvo je kaznivo dejanje, po 80. členu KZ takrat, ko se nekdo ukvarja z zdravstveno dejavnostjo brez predpisane kvalifikacije in pri tem odvrne bolnika od pravočasnega iskanja zdravniške pomoči. Drugi člen dodaja, da se zaradi mazaške dejavnosti kaznuje nekdo, ki »povzroči pomembno škodo na zdravju osebe, ki v postopke zdravljenja ni privolila ali ni bila sposobna privoliti«. Za potrebe razprave v Tarči pa še najpomembnejše, ne glede na to, kako bomo opisali sporno zdravnikovo početje: tudi mazaštvu ne bomo dejali strokovna napaka.

Če sklenem: v Tarči so iniciirali razpravo v napačno smer – in žal je večina gostov pri tem sodelovala. Neustrezno zdravljenje, po vsem sodeč iz koristoljubja, oziroma »nepravilno in prekomerno zdravljenje«, kot je v oddaji dejala državna sekretarka, zahtevata specifikacijo takega dejanja, ko iščemo odgovorne ali ocenjujemo reakcije ustanov ali zdravnikov. Verjetno ne bi bilo odveč, če bi v studio povabili kakšnega pravnika, če je že sodelujočim zmanjkalo znanj.

Je pa Tarča poskrbela za vsaj eno dobro plat: kar nekaj puščic je odletelo proti predsedniku Zdravniške zbornice, ki znova ni skoparil s svojo aroganco. »Koliko nog bomo še videli, preden bo odločila stanovska organizacija?« se je v nekem trenutku slikovito vprašala voditeljica.

Odgovor je lahko preprost: eksplicitno kazanje zdravljenih nog ne bo dovolj, treba je zastavljati odločilna vprašanja pravim ljudem. To pot je v oddaji prepoznavno umanjkala refleksija, o kakšni vrsti dejanj šušmarskega zdravnika sploh govorimo. In posledično obarvala in preusmerila potek in obseg diskusij.

Aleš Hojs, menda kandidat za predsednika še ene desne stranke in abonirani gost Odmevov, se javno hvali, da odjavlja svoj RTV sprejemnik. Očitno mehka verzija vsesplošnih pozivov k temu, da se več na plačuje prispevka v režiji gospoda Janše.

Če bodo v naslednjih treh letih Hojsa gostili v programih RTV Slovenija, se bo treba vprašati po pameti. Urednikov in vodstva. Saj celo sam pravi, da ne želi gledati programa, ki ga producirajo in predvajajo.

Lahko bi govorili o majhnem paradoksu torej, morda o novem pravilu: če ne plačuješ televizije, ker ti ni všeč program, res ni potrebe, da bi v njem nastopal. Če odkrito ščuvaš proti plačilu naročnine, res ni potrebe, da te morali gledati tisti, ki jo plačujejo. Izziv za RTV hišo.

Zanimiv je tudi Hojsov trik, ki ga je revitnil Janša: formalno odpoved naročnine obstaja le v obliki odpovedi RTV sprejemnika. Bolj pošteno bi seveda bilo, da je preprosto ne plačuješ, tako kot zase pravi Janša. In kot se je nekdo pri tem zlagal: Filli ali Janša.

Več:

V iskanju veleizdajalcev

Odprto pismo vodstvu RTV Slovenija