Pri Planetu so razkrivali sum davčne utaje v Janševi SDS.

Triminutni prispevek je zabaven, kot bom pojasnil, tudi zato, ker takšen želi biti: tudi s tabloidnimi orodji v njem razložijo, kako imajo dokaze, da se pri SDS izmikajo plačilu DDV od najemnin, ki jih lastni stranki plačujejo trije evroposlanci: Milan Zver, Romana Tomc in Patricija Šulin.

Vsi trije naj bi zaradi najema treh pisarn v Ljubljani SDS vsak mesec nakazali skupaj 6.000 evrov denarja, na letni ravni okoli 72.000. Za najem prostorov lastne stranke.

Novinarsko izhodišče Mirka Mayerja, ki se je kasneje javil s terena, je bilo enostavno. Naslovil se je na vodstvo stranke z vprašanjem glede morebitne utaje in glede tega, kako je z zavezanci za DDV, ki presežejo 50.000 evrov letnega prometa. Iz letnega poročila stranke izhaja, da davka niso plačali. Davkariji so priznali zgolj letni promet v višini 43.000 in padli pod mejo plačila.

Mayer nato pojasni, da se je s tem vprašanjem, kaj točno da je njihova pridobitna dejavnost in s čim služi SDS, naslovil nanje in dobil tale kratek neinformativen odgovor:

Vsa vaša namigovanja ne držijo.

»Blaž, si s tem zadovoljen?« je hitel Mayer fingirati vnaprej dogovorjeno vsebino dialoga z voditeljem v studiu, ko je začetek zgodbe komentiral in ga vmes, voditelja, pohvalil zaradi »dobrega računanja«. In ker ni bil zadovoljen z odzivom, je pojasnil nadaljevanje dialoga s stranko, ki so ji »spet postavili zelo jasno in nedvoumno vprašanje«. Nato sledi ponovitev, že v drugo se pojavi tudi ista rdeča grafika na zaslonu, ki znova izpiše identičen stavek, ki je znova priromal v odgovor iz stranke:

Vsa vaša namigovanja ne držijo.

V SDS so torej Planetu tudi v drugo odgovorili zgolj z eno povedjo in ta je hipoma postala glavna zvezda triminutnega prispevka. Mayer jo je takoj pospremil s komentarjem »No, izvirni pa so«.

In ker je bilo tako dogovorjeno, je voditelja v studio izzval še v tretje z »Blaž, morda še kaj?«

Voditelj je nato opozoril, da so enega od teh dveh zneskov, 72.000 ali 43.000 evrov, »nekje v letnem poročilu morali zavesti? Ali pač ne?«

Javljajoč s terena je Mayer izpred stavbe SDS še v tretje repliciral: »Ne, teh zneskov ni v bilanci, ne enega ne drugega. In verjemi, mene je začudilo ravno toliko kot zdaj tebe, zato smo spet postavili dve povsem jasni vprašanji, kje so prikazani prihodki od najemnin in ali lahko pritrdijo, da vsi trije poslanci res vsak mesec nakažejo šest tisočakov«.

V že predvidljivi piarovski igri norčevanja na vprašanja novinarja, na katero je očitno želel opozoriti novinar vsaj z enako mero pozornosti kot na samo davčno utajo, je zdaj Mayer še v tretje komentiral naslednje:

Odgovor bo mogoče zvenel rahlo znan, citiram: ‘Vsa vaša namigovanja ne držijo’. Pa pustimo to, da bi bilo slovnično pravilno ‘Nobeno vaše namigovanje ne drži’, ampak kakorkoli, Blaž, se ti ne zdi ta odgovor Janševih nekako preveč podoben tistemu Jankovićevemu ‘Odgovor je enak prejšnjemu’?

Čeprav je bilo že mučno, so gledalcem spet prikazali rdečo grafiko v treh minutah in izpisali že znani edini in samcati stavek. Ker so ga pač prejeli še tretjič:

Vsa vaša namigovanja ne držijo.

Planetova zgodba odpira več zanimivih dilem. Ena je, kdaj in v kakšni obliki je legitimen novinarski sarkazem do politikov, ko se ti norčujejo do medijev.

Druga je, kako legitimno je v istem prispevku mešati raziskovalno-informativni žanr s komentarjem, v tem primeru sarkastičnim. Evidentno je namreč, da se v prispevku prepletata in sovpadeta dve naraciji: ena govori o utaji davkov, druga o ciničnem odnosu strankarskega piarja do medijev.

Ko je voditelj v studiu prispevek zaključil s pripravljeno repliko »Morda res, Mirko, bo pa zato zagotovo toliko bolj brnel tviter« – z njo se je navezal na vprašanje o podobnosti legendarne obrambne strategije pri Jankovićevem sinu, tj. razvpitemu ‘Odgovor je enak prejšnjemu’ –  je s tem nesporno želel signalizirati, da bo Planet nova tarča tviteraškega obračuna s strani dežurnega statista medijskih prostitutk v državi. S tem je seveda komentiral to drugo: obnašanje stranke SDS in njenega voditelja do novinarjev in medijev.

V začrtani agendi bolj ali manj odkritega posmeha, usmerjeni v pobalinsko obnašanje stranke, pa je Mayer ustvaril interpretacijo, ki je verjetno najbolj zabaven del medijsko-strankarskega duela.

V stavku ‘Vsa vaša namigovanja ne držijo’ je namreč zaznal slovnično nepravilnost, ki jo je popravil v ‘Nobeno vaše namigovanje ne drži’. Novinar je torej želel piarju v SDS očitati še neznanje jezika.

Težava je v tem, da je stavek lahko popolnoma slovnično pravilen – le novinar se je odločil, da ga bo interpretiral po svoje. Zaimek ‘ves’ je mogoče ali celo treba razumeti kot polne količine nečesa (po SSKJ), kar pomeni, da stavek pove tole: nekatera vaša namigovanja so točna, nekatera pa ne držijo; zato vsa ne držijo.

Mayerju pa se zdi, da je avtor zagrešil narečno pogosto napako zamenjave zaimka ‘ves’ z ‘noben’, da je želel povedati le tole: nobeno vaše namigovanje ne drži. Novinarju tu ni uspelo. Škoda, po svoje, kajti s tem jih je nehote ubranil.

Seveda bi lahko imel tudi prav, da Janševim dela preglavica slovnica, vendar posebnih dokazov za to nima.

Ironija novinarskega posmeha, ki je vpletel še gramatiko kot dodaten grešni element stranke, je morda tale: z vidika produktivnosti ping ponga med njim in strankarskim piarjem bi bilo bistveno bolj učinkovito, če bi namesto treh repeticij gospode v SDS izzval s predpostavko, da je njihova slovnica odlična: »Pravite, da vsa namigovanja ne držijo. Katera pa držijo?«

Še za konec: Planet je zaenkrat edini, ki je opazil in problematiziral omenjeno utajo.

Kaj točno nam pove dejstvo, da se je na vabilo po sodelovanju z Jano in Lady, ki sta ta teden začeli nov ciklus življenja, odzvalo »okoli 500 večinoma mladih novinarjev, fotografov in oblikovalcev«? Veliko. Več kot bi želeli. Preveč. A pojdimo po vrsti.

Govorim o tem, da je medijska družba AdriaMedia ta torek in sredo kupcem znova ponudila stari paradni reviji. Kot so nam dejali.

Ime česa je petsto?

Po enoletnem premoru je namreč AdriaMedia sklenila licenčno pogodbo z družbo Večer Revije in obe blagovni znamki najela za dvojno petletno obdobje, o čemer sem že pisal v kontekstu precej nenavadnih okoliščin nakupa 44 blagovnih znamk, ki so bile naprodaj pri KBM Leasingu, podjetju iz skupine NKBM. Paketa, ki si ga je nekoč lastilo podjetje Delo Revije.

Težava je seveda, da že devet mesecev kupce osrečujeta tudi nadvse podobni reviji Zarja in Zvezde, ki sta nadomestili prvi, izdaja jih podjetje Salomon in je del skupine Media24. Tako so najprej KBM Leasing, potem pa tudi pri Večeru Revije in AdriaMedia na sodišče vložili zahtevo za prepoved Salomonu, da izdaja revije pod alternativnimi imeni.

Glavna in odgovorna urednica nove Jane je Lidija Petek Malus, pri novi Lady je to Anja Kontrec.

Toda ustavimo se pri okoliščinah odziva na projekta. Tomaž Drozg, lastnik in direktor uprave družbe AdriaMedia, je za STA opisal kolosalen interes za ustvarjanje obeh revij:

Novinarsko ekipo bodo sestavljali dosedanji sodelavci AdriaMedie in tudi nekaj tistih, ki so nekoč ustvarjali obe reviji. K sodelovanju pa so nove sodelavce pozvali tudi z vabilom, na katerega se je odzvalo okoli 500 večinoma mladih novinarjev, fotografov in oblikovalcev, je dejal Drozg.

Svojo odločitev, zakaj odločitev za prav ti dve reviji v naboru številnih, je utemeljil z argumentom renomeja in prepoznavnosti:

»Lady in Jano smo iz paketa revij, ki jih ponuja Večer Revije, izbrali, saj sta najbolj prepoznavni in bomo z njima že v dveh do treh mesecih vedeli, ali se v redu prodajata in ali smo se pravilno odločili,« je v pogovoru za Dnevnik svojo odločitev pojasnil Drozg. Povedal je, da je za ustvarjanje obeh revij izbral »mlajšo« ekipo novinarjev, ki pa so jo dopolnili z nekaterimi sodelavci obeh revij iz časa, ko sta še pripadali Delu Revijam. S tem naj bi pri ustvarjanju združili tradicijo z novimi pristopi do bralcev. Konkurenčni reviji Zarja in Zvezde po vsebini bolj kot novi Jana in Lady veljata za kontinuiteto Jane in Lady iz preteklosti, saj je podjetje Salamon obdržalo nekatere ključne ustvarjalce in nekdanjo »zavest« obeh revij. Glede na to, da imata obe reviji – zlasti pa Jana – tradicijo in bralce, ki so vajeni njunega dolgoletnega duha, ta okoliščina ni zanemarljiva.

Prekariat vs. Lady

Veliko zanimanje za sodelovanje pri revijah Lady in Jana smo prisiljeni brati vzporedno ne le z vedno večjimi socialnimi stiskami novinarjem na cesti ali blizu nje, temveč tudi skupaj z vsemi ukrepi proti tistim zaposlenim, npr. ob pritiskih na prekarce v novinarstvu, zahtevah po ureditvi statusa samostojnega novinarja, da bi se ustvarilo obvod, s katerim bi se lahko pred inšpekcijo in sodiščem prikrilo njihovo zaposlovanje.

Podatki o odpuščanjih novinarjev se nam servirajo skoraj dnevno, četudi bistveno bolj hladnokrvno in brez spremljajočih protestov – v zadnjem času najbolj pri Delu, tudi Dnevniku in Večeru. Fluktuacija in prehajanje novinarjev iz enega medija v drugi še nikoli nista bila tako frapantno visoka.

Ravno iste dni, konkretno sedmega junija, ko sta znova začela izhajati Lady in Jana, so pri aktivu novinarjev Dnevnika skupaj z DNS objavili alarmantno javno sporočilo o stanju na Dnevniku, ki pa ga mediji, z izjemo STA, niti niso želeli poobjaviti:

V stanovskih organizacijah smo zgroženi nad zadnjim ravnanjem uprave družbe Dnevnik, ki grobo tepta interese prekarnih zaposlenih. Uprava dialog zavrača, sindikalno vodstvo Sekcije honorarnih novinarjev Dnevnika je zaradi odpuščanj obglavljeno, odpuščeni so predvsem sodelavci, ki si upajo zahtevati sodno varstvo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Položaj prekarnih delavcev je zaostril inšpekcijski nadzor, v katerem prekarni delavci pravice po zakonu o delovnih razmerjih imajo, ne uživajo pa nikakršne zakonske varnosti, če iste pravice zahtevajo v sodnem varstvu ali če zanje inšpekcija ugotovi elemente delovnega razmerja. Upravo Dnevnika pozivamo k partnerskemu dialogu in k umiku povračilnih ukrepov.

Vendar negotove pravne in socialne razmere, v katerih delujejo novinarji, v ničemer ne »legitimirajo« nakazanih trendov, v katerih se je znašel slovenski novinar, s tem pa temeljite prestrukturacije medijskega prostora, ki smo mu očitno priča.

Meteoriti, šibkejši od prihodnosti Lady

Vprašajmo se, kaj točno utegne predstavljati Drozgova številka o 500 novinarjih, fotografih in oblikovalcih? Če nekoliko poenostavimo, je to približno četrtina vseh, ki v novinarstvu v slovenskem prostoru aktivno delajo: vsaj DNS je v zadnjih letih omenjalo številko, ki se vrti okoli 2000 novinarjev ali nekaj več. V tem trenutku domače medijske kapacitete očitno ne dovoljujejo povečevanja tega obsega, kvečjemu padec.

Tudi če upoštevamo, da so med njimi morda nekateri mladi diplomanti medijskih smeri, ki še nikoli niso delali kot novinarji, nam ta podatek pove, da je slovensko novinarstvo tako rekoč četrtinsko predestinirano za ustvarjanje revij, kot sta omenjeni. Oziroma še huje: samo teh dveh. Povedano preprosteje: svoje novinarske moči in znanja so pripravljeni usmeriti v pisanje za bolj ali manj tabloidne revije.

Po eni strani nam to kaže enosmerno pot, evidentno tabloidno perspektivo, v katero se domači mediji dobesedno razvijajo. Po drugi manifestira deziluzijo novinarskih ambicij, vdanost v usodo, osebni pragmatizem mladih ali tudi preizkušenih novinarjev, ki bodo začeli ali svojo kariero morda končali ob pisanju družabnih kronik v Lady. Povedano emfatično: Lady je videti začrtana prihodnost slovenskega novinarstva, želeli ali ne. V kakšni meri pretiravamo in je mogoče statistični podatek o zanimanju, če je točen, pojasniti v kakšno drugo smer? Morda, a kakšne prepričljive razlage ne vidim.

Paradoksalno pa je, po Drozgu, ta prihodnost daleč od negotove, je karseda zanesljiva: uspeh  Jane in Lady lahko, kot je povedal za intervju v Žurnalu24, ustavi le še padec kakšnega meteorita.

Forum 571 in Janšev flop

Številka 500 je emblematična iz še nekega razloga. Leta 2007 je namreč 571 novinarjev podpisalo peticijo zoper Janeza Janšo zaradi političnih pritiskov in cenzure. Tega jim prvak SDS nikoli ni oprostil, vse do danes je to številko neumorno ponavljal in jo naredil za simbol levičarskega, udbaškega, nenormalnega novinarstva, če uporabim nekaj njegovih miselnih artikulacij.

Janša je spregledal, da njegovo zavojevanje domačega medijskega prostora, legitimirano pod krinko »uravnoteževanja«, sproščanja in normalizacije, dejansko ne bo niti potrebno. Drozgovih petsto dokazuje, da novinarjev politične opredelitve ne zanimajo: kar iščejo, je zgolj kakršna koli služba. Glede na Večerov nakup blagovnih znamk je nekaj niš še na voljo: Obrazi, Stop, Smrklja, Naša žena, Kih, Radar in Eva.

Več:

Večer Revije: o nekem družbeno odgovornem nakupu

Znamke, prodane za štiri krat nižjo ceno

Clear and present danger: F571

Kot vse kaže, nas jutri v Večeru čaka ponovitev Mercatorjevih oglaševalskih naslovnic – o čemer smo pred tedni veliko govorili. Večer bo izšel z dodano prvo in drugo stranjo, sam pa se, kot temu prijazno pravijo, umika in bralca čaka v ‘notranjosti’:

Mömax je trgovina s pohištvom, ki po novem odpira vrata tudi v Mariboru. Pred dnevi so agresivno akcijo oglaševanja že izvedli po mestu, celo v mestnem parku, tokrat napadajo Večer.

Naj spomnim, da so takrat novinarska združenja odločno protestirala, novinarji pa so se pridušali, da niso vedeli za akcijo, da bi se ji lahko uprli – uredniki in lastniki naj bi jim akcijo prikrivali vse do izida časopisov.

Bo tokrat pred jutrišnjo izdajo kaj drugače? Postavitev Večera je razvidna že večer pred tem. Zato lahko že dan prej ugibamo, kakšen bo odziv novinarjev in urednikov. Zmaga oglaševanja nad novinarstvom, ‘zunanjosti’ nad ‘notranjostjo’, če nadgradimo frazeologijo večerovcev, je postala otipljiva.

Več:

Pristni izdelki domačih medijskih kmetij

Medij kot oglaševalska platforma: primer Večera

Pred tedni sem omenjal čudežno presojo Karla Erjavca, ki je za predsednika vlade Mira Cerarja in njegovo SMC dejal, da sta podobna dveletnemu otroku. Zunanji minister je premierja skratka peljal v vrtec. No, v njem ga je videl.

Da dveletni otrok vodi državo? Čisto možno, če pravi minister. Jo, to so te otroške norčije vodilnih in najbolj odgovornih v državi. Preveč samoumevne. Preveč rezistentne.

Utrip: Erjavec o dveletnem otroku

In po tistem, ko smo več kot teden dni čakali na odziv medijev, ki so se raje hihitajoče obrnili proč in zamolčali verbalne delirije, smo čakali tudi, kdaj bodo končno izsilili kakšno reakcijo Cerarja. Pa smo jo te dni le, nestrpni kot smo, dočakali. Takole nas je potolažil pred mikrofonom za TV Slovenija, kasneje so posnetek predvajali še v Utripu:

»Slovenske državljanke in državljani poznajo gospoda Erjavca. Včasih govori marsikaj, ampak jaz mislim da ko delamo na koaliciji, je ta trdna. In tako gremo tudi naprej.«

A smo zdaj zadovoljni? No, Cerar se zdi, da je. Zunanji minister ga popljuva, zmerja z dveletnim otrokom, on pa kot odpuščajoč oče zamahne z roko. V smislu: kaj mi mar. Kot bi na ulici, na Prešernovem trgu kakšen starš pojasnjeval mimoidočim, naj se vendar ne jezijo, ker ne bi mogel ukrotiti svojega majhnega otroka.

Videi je, da sta zamenjala vlogi: sprva nas je Erjavec prepričeval, da je Cerar dveletni otrok. In potem nas Cerar prepričuje, da je Erjavec eno takšno nebogljeno bitjece, staro dve leti, ki ga ne smemo jemati resno. Saj ga poznamo. Igrice v peskovniku, kjer so vsi infantilni, vsi nedonošeni. Se bi morali ob tem zabavati? Ne, ta program je predrag.

Utrip: Cerar o trdni koaliciji z Erjavcem

Ampak poglejmo si predsednikovo pojasnilo z odkritim nasmeškom na obrazu,  ki je tako rekoč državniško, naslavlja nas z državljani: Erjavec da govori marsikaj, saj ga poznamo, je dejal Cerar. In koalicija je trdna, je dostavil, to pač šteje. Tako trdna, da se nekaj dni kasneje ne more zediniti pri interpelaciji ministrice Mrakove.

Se pravi: vladajoča koalicija dveletnih otrok in kameleonov, kot je Erjavec na tistem DeSUSovem dogodku opisal Židana in njegove. Kakor da bi se hvalili, da je trdna ograja, ki smo jo postavili okoli peskovnika. Da bodo naši otroci varni. Da se bosta Miro in Karl lahko varno igrala kot fantiča, ki se dobro poznata in gradila potice iz mivke.

Resnica je seveda nasprotna: ta trdna ograja je postavljena okoli nas. Ne samo na mejah Slovenije, ne samo, da je žičnata in rezilna, postavljena je okoli vsakega med nami, predvsem okoli naših denarnic. Naših služb, naše socialne varnosti, naše prihodnosti. Mediji pri tem očitno ni na ravni svojih dolžnosti in nalog. Ostajajo le statisti in prestrašeni kronisti dogajanja.

TV Sloveniji nasproten proces lahko vidimo na Planet TV. Njen izdajatelj je od 1. februarja 2013 naprej družba Antenna TV SL, d.o.o., ki je v 51-odstotni lasti grške družbe Antenna Group in 49-odstotni lasti družbe TSmedia, hčerinskega podjetja Telekoma Slovenije.

Če je TV Slovenija prejkone statist, se po nekaterih podatkih Planet TV bori z dolgovi in temu ustrezno se tabloidizira tudi njihova novinarska naracija, da ne omenjamo grafike.

Poglejmo si, kako so upodobili ne verbalni, temveč menda že skoraj fizični spopad dveh politikov. Ne Cerarja in Erjavca, temveč predsednika SLS Marka Zidanška in bivšega politika, ki je pripravljen, kot pravi, znova stopiti na parket, Marjana Podobnika.

Planetova boksarska grafika

Planetova porumenela grafika domnevnega fizičnega obračuna med obema je bila takšna, da človek nehote pomisli, da je podatek o dolgovih medija več kot resničen.

Omenjeni fizični obračun je že druga omemba v zadnjem, sploh ne predvolilnem času: na kongresu IDS v Krškem se je veliko govorilo o zapisu Luke Mesca in njegovem ogorčenju, ker da so želeli obračunati z njim. Skratka, ko nismo v peskovniku, pa smo občasno vsaj v ringu.

Podobnik je sicer kasneje fizični zaplet zanikal: Zidanška je menda samo malce pobožal, je pomirjujoče pojasnil. Dobesedno: »Pobožal sem ga in mu dejal: Daj, Marko, daj, Marko, no«.

Božanje po eselesovsko

Škoda, da se njuno božanje ne pozna pri stališčih SLS v podporo zakonodaji o istospolnih zvezah. Če bi gospoda imela za arbitra premierja, bi ta morda zgolj zamahnil roko. Češ: saj jih vsi poznamo. Saj se vsi božamo. Argument iz indiference saj-jih-poznamo oziroma saj-nas-poznate bi znova zmagal. Celo brez dolgega pavjega peresa v rokah novinarjev.

Zapisano je natančno del, morda celo osrčje državljanske težave,  šibke volilne volje množic: ja, poznamo jih, dobro jih poznamo. Kot kompanjone iz peskovnika. Na koncu pa volimo zanje.

Več:

Slovensko državo vodi dveletni otrok. Pravi zunanji minister

Delo je opravilo intervju z dr. Gregorjem Tomcem, ki je »profesor na fakulteti za družbene vede in mestni svetnik na Jankovićevi listi«, kot so ga uvedli skozi njegovo dvojno vlogo.

Brigite Ferlič Žgajnar in Tina Kristan sta se z njim pretežno pogovarjali o zadnjih dogodkih v tovarni Rog, nasilni izselitvi njenih uporabnikov, ki jo je zaukazal župan Zoran Janković.

O rogovski privilegirani mladini

Za elitno kulturno produkcijo

Intervju je požel kar nekaj zgražanja zaradi evidentno politično motiviranih stališč, kjer se je Tomc raje postavljal na stran občinske strani in mahal proti tistim, večkrat tudi žaljivo, s katerimi bi kot človek z nekaj kulturniškega alternativnega pedigreja sicer moral simpatizirati. V svojem udrihanju po rogovcih postregel z resnično abotnimi argumenti. Morda najbolj plehek je tale: »Problem, ki ga vidim pri Rogu, je, da mesto ve, kaj hoče s tem prostorom početi. S tega vidika bi rekel, da rogovci v tem sporu nimajo prav.«

Se pravi: rogovci sploh ne vedo, kaj bi s tovarno Rog počeli, mesto pa ima čudovite načrte. Dvakrat sprevrženo: PRVIČ zato, ker preprosto ni res, da bi uporabniki Roga tega ne vedeli – še kako vedo, na konceptualni in vsebinski ravni, in še kako izvajajo svoje projekte. DRUGIČ pa, ker bi celo tedaj, ko bi to držalo, bilo odločilno tisto, kar želi ljubljanski župan ‘početi’ z Rogom. In Tomc zelo dobro ve, kaj, saj v istem intervjuju pove: »Mesto si v Rogu predstavlja večnamenski prostor, v katerem bo kulturna raba v glavnem elitna.« Ne spomnim se, kdaj bi kdo nazadnje tako zelo protežiral elitno kulturno produkcijo proti ‘ljudski’ in ‘alternativni’.

Pahor, ideal neresne politike

Kot nekoga, ki je avtor knjige o ideologemu sproščene Slovenije in je spremljal rojevanje in nenehne artikulacije verbalizirane ideologije o tem, kako potrebujemo več sproščenosti,  me je najbolj »pretresel« prostodušni spraševalni diskurz o tem; novinarski sta namreč v intervjuvanca skakali kar s samoumevnostjo, ki sem jo svojčas dnevno spremljal na strani Sproščena Slovenija. Se pravi predpostavljenim horizontom dojemanja sproščenosti, pri katerem že vemo, kaj to je, zdaj je treba slovensko sproščenost le še izmeriti in oceniti, ali v njej kaj napredujemo. In sta vprašali:

V intervjuju leta 2011 ste za tedanjo Pahorjevo vlado rekli, da je lahko deležna pohvale, ker je sprostila Slovenijo. Se vam zdi Slovenija sproščena?

Premalo bi bilo reči, da je novinarski diskurz tukaj naiven, da le reproducira nikjer eksplicirane ideološke iluzivne premise, utemeljene na strukture nekega družbenega mita o »sprostitvi duha«. Po svoje jih seveda naivno generira, hkrati pa tudi šele osmišlja. Dejansko sta novinarki tisti, ki topiko v intervju sploh uvajata.

Tomc se nato vrne k Pahorju, v rekurz o neki menda nezapeti, »neresni« politiki, ki jo je odkrival leta 2011. Čeprav tega ne pove, bi verjetno tudi danes predsednika republike pohvalil na podoben način:

Pri Pahorju mi je bilo všeč, in mi še vedno je, da se ne jemlje smrtno resno in da zato tudi politike ne jemlje smrtno resno. Mediji mu to neresnost radi očitajo, mene pa ne moti. Še posebno v kontekstu, ko imamo v parlamentu stranko, ki uporablja izredno agresiven, surov in frustriran dialog s političnimi nasprotniki. Razumem, da si polemičen, vendar pa morajo biti v demokratičnem dialogu meje še spodobnega jasne. Zgrožen sem bil na primer, ko je politični vodja ene od strank novinarki označili za prostitutki. To je necivilizirano. Še bolj sem bil zgrožen nad medlim odmevom. V sami stranki so vsi molčali. Je to znak, da se s takšnim načinom polemiziranja strinjajo? Ali se bojijo javno spregovoriti? Medel pa je bil tudi odziv civilne družbe. Če ni odločnega odgovora, lahko ljudje dobijo vtis, da je to normalen način komuniciranja, in to je slabo.

Zaradi takšnih stvari mi je všeč pristop k politiki, kakršnega ima Pahor. Ker nam kaže, da je lahko politik tudi nekdo, ki ni zapet, resen, globok in zamerljiv. Tako daje ljudem vedeti, da je politika povsem vsakdanje opravilo, ki ga ni treba malikovati. Mislim, da je Engels nekoč rekel, da s politiki ne smemo delati v rokavicah, ker so lakaji ljudstva. V Sloveniji potrebujemo malo več tega občutka, da so politiki naši lakaji, in potem se ne bodo več tako samopašno obnašali.

Tomc je torej »sproščenost« zreduciral na nekakšno nasprotje zapetosti – ali kot je svojčas dejal sam Pahor, ko je ugibal, kako biti všečen Janši, nekakšni zakrčenosti. Politike da ne smemo jemati smrtno resno – kdor to počne, je nesproščen.

Seveda se avtor vedno lahko brani, da njegove deskripcije res ne merijo na nobeno ideologijo, da so vzete iz folk psihologije, da so zgolj amaterske. Ne bo držalo iz najmanj naslednjega razloga: ker je Pahorjeva sproščenost, kot sem že nekajkrat pokazal, dejanski naslednik in učinek Janševe sprostitvene ideologije.

Sproščeni duh časa

Ko sem leta 2013 kritiziral prispevek iz oddaje Preverjeno, v katerem so odkrivali, da je predsednik »pionir novega sloga vladanja«, sem to storil s podobno poanto. Še več, takrat so se novinarji trudili, da v njegovem ravnanju ne bi zasledili ničesar napačnega: ne ideologije in tudi ne poceni marketinga:

V prispevku je obenem zaznati silno potrebo, da bi se Pahorjev politični marketing ne poimenovalo s potencialnim (in zame edinim možnim) deskriptorjem: komunikacijskim populizmom. Zdi se, kot da bi osnovni poudarki tega ne dopuščali; kot da bi bili v funkciji paralizacije take možnosti. Prispevek zvaja njegov komunikacijski pristop na »sproščenost«, ki jo celo eksplicitno pohvali:

Ali drži, da je Borut Pahor ujel duha časa, ki je bolj sproščen? Sproščenost ni nič napačnega, po mnenju nekaterih pa predsedniku manjka vsebina, jasna mnenja in stališča ob večjih dogodkih.

Avtorji torej namiguje celo na obratno stanje stvari: ni res, da bi bil kakorkoli Pahor tisti, ki bi poskušal biti sproščen, temveč ga v takšno držo sili »sproščeni duh časa«. Odvezan je sleherne krivde: v koraku s časom se menda imenitno prilagaja.

Več:

Pionir česa je Borut Pahor? Znova o sproščenosti.

Pastirski predsednik v sproščenem elementu (tudi brez fotomontaže)

O ne-smrtno ne-resni sproščenosti

Zadeva je zanimiva le še za kroniste neuspeha vstajniških dogajanj in vpletene vanje. In seveda za ljubitelje študij osebnih značajev. Celo zame je to zgodba z dveletno distanco, kaj šele druge.

Ja, začeli smo iz čiste nule, brez botrov. Ampak se je videlo že takoj, predsedniki so pozabili plačevati članarino. Toda kaj dobiš, če uzurpirani stranki Solidarnost odvzameš denar, kot je to sklenilo Računsko sodišče? Bomo videli, odvisno od zastavljenega raison d’être.

Delo, 8. junij 2016

Čeprav sem se najmanj eno leto kot menda moteč element vzdržal vseh komentarjev, sem februarja letos v oceni vstajniškega gibanja in njegove nemoči v današnjem času zapisal:

Če je prvi razlog trenutnega manka vstaj nesporno opisani vstop nekaterih v politično areno, nam pogled na nekatere druge vstajniške stranke pokaže, da so se te v sebi skvarile in popolnoma zanikale svoje poslanstvo. Lep primer tega je Solidarnost, že lep čas ugrabljena.

Ko sem pred debelim letom skupaj z dvanajstimi eminentnimi člani iz nje izstopil, sem to storil že prepozno: preostala predsednika na njenem čelu – tretja članica predsedstva se je poslovila – sta jo uzurpirala na način, da se tega ne bi sramoval niti kakšen Zmago Jelinčič. Za polomijo na kar treh volitvah nikoli nista prevzela nobene odgovornosti, kongresa že od ustanovitve naprej ne skličeta ali si ga morda niti ne upata, dejavnosti in uresničevanja programa ni, članstvo pa strpno prenaša vse nespodobnosti.

Samovoljno so ukinili najvišji organ stranke, izvršilni odbor, ker je bilo v njem preveč kritičnih osebkov, medtem ko svet stranke ni več legitimen zaradi radikalnega osipa. Nič čudnega, da po novem na spletni strani ni mogoče najti nobenega organigrama z imeni, še predsednikovih si več ne upajo zapisati. Namesto zavez in principov vstajništva, obljubljene večje demokratizacije znotraj stranke in participatornosti, deluje Solidarnost bolj po principu hierarhične uzurpacije, domišljijo posameznikov pa poganjajo le še mesečne državne dotacije zaradi skupnega nastopa s stranko SD na zadnjih državnozborskih volitvah.

Res klavrn zasuk stranke, ki je imela odličen, predvsem pa realističen programski potencial. Odgovor, zakaj danes ni vstaj, je spet logičen: ker so tisti, ki so včasih stali na njihovem začelju, postali karseda podobni onim, proti katerim bi morali protestirati. Morda so še hujši. Ker to v sebi vedo, lahko kvečjemu le hlinijo svoje vstajništvo. Ergo: vstaj ni niti iz razloga prevelike zrcalne podobnosti.

No, zdaj se je zgodilo po volji Računskega sodišča, da se bo omenjena domišljija nekaterih morda ohladila. Denar več ne priteka, še vračati ga bo treba. In ne gre za to, ali je to zakonsko prav ali ne. Uroš Lubej in Damjan Mandelc – tolikokrat obljubila volilni kongres svojemu članstvu, a ga nikoli izpeljala, vse celo v imenu hlinjenja nekakšne večje notranje demokratizacije -, sta ostala na resni preizkušnji vere v vstajniško idejo in idejo solidarnosti. Po vseh opozorilih, ob vseh odstopih leto in pol nazaj, tudi tretje predsednice, ko sta le zamahnila z roko.

Kot rečeno, partikularna zgodba nekega vstajniškega konca.

Več:

Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo

Izsek iz nove spletne strani Solidarnosti

O neustavljivem seksizmu slovenskih pravnikov, ne edinih, ter medijskih promotorjih, tj. novinarji in urednikih,  ki njegove protagoniste z nezmanjšano mero podpirajo cela desetletja, sem že tolikokrat pisal, da bi bila čisto odveč sleherna ponovitev. Slišim celo, da se je nekaj tega prijelo.

Zaslužne pri promociji takšnega tipa javnega intelektualca (hmm) nekoč in danes sem tudi poimensko naštel – nenazadnje taiste seksiste uredniki in novinarji še zmerom podpirajo, objavljajo in celo po svoje častijo.

Včeraj pa je v Delu le sledilo majhno presenečenje po načelu »audiatur et altera pars«. Besedo so dali pravnici, dr. Veroniki Fikfak s Pravne fakultete Univerze v Cambridgeu, ki je svojo izkušnjo opisala zelo konkretno in neposredno, ni pa navedla imena profesorja. Primer je zanimiv, ker je omenjeni seksizem indikativno zgoščen v kratkem dopisu:

Naj opišem konkreten primer. Med svojim doktorskim študijem v Angliji sem v skupini za mednarodno pravo organizirala predavanja pomembnih strokovnjakov s tega področja. Povabljeni so se odzvali z navdušenjem. Tako je pri nas gostoval in predaval predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu, predavali so tudi predsednik in podpredsednik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pa predstavniki francoskega in britanskega zunanjega ministrstva ter pomembni in znameniti akademiki z drugih univerz.

Med drugim sem kot predavatelja k sodelovanju povabila tudi enega od pomembnih slovenskih pravnikov, ki mi je odgovoril takole, citiram:

»Kolegica Fikfakova,

Vi se v svoji ‘dobronamernosti’ tega najbrz niti ne zavedate –, ampak Vase pismo je ‘condescending.’ Sem pac malo prestar, pa tudi naredil sem ze kaj, da bi me hvalile — kako so ‘z veseljem prebrale’ — in me potem za nagrado povabile gospodicne, ki morda ne bodo nikoli ustvarile kaj izvirnega.

Tudi to, da ste slucajno na Oxfordu danes nikogar vec ne impresionira. Danes pac ze vsi vemo, kako se kandidatke regrutirajo.

Ce bi me povabil kaksen resen profesor, to bi pa ze bilo nekaj drugega.«

Ko danes kot predavateljica na Univerzi Cambridge berem ta dopis, me zmoti kar nekaj reči. Od pisca sem pričakovala eleganten odgovor, a sem namesto galantne, implicitne zavrnitve prejela dopis, poln komentarjev. Najprej v elektronskem sporočilu razberem izrazito potrebo po statusnem nadrejanju, koncept, ki je v anglosaškem znanstvenem svetu v takšni obliki nepojmljiv. Dopis v veliki meri potrjuje stereotipe in predsodke, s katerimi ponavadi predstavniki razvitih držav opisujejo ravnanja in prakse v državah (jugo)vzhodne Evrope.

Prejeto sporočilo dopušča domnevo, da bi se gospod, če bi ga bil povabil doktorski študent Neslovenec, z veseljem odzval, v vsakem primeru pa si v korespondenci s tujim dopisovalcem ali dopisovalko ne bi dovolil zdrsa, kakršen je pisanje komentarjev o načinu izbir, strategij in praks kadrovanja žensk na uglednih univerzah. Zadnjemu poudarku je namreč lastna osnovna nezmožnost, pravzaprav nemoč priznati mlajšemu kolegu, sodržavljanu in še posebno pripadnici ženskega spola kompetence, sposobnost, možnost uspeha itn.

V Oxfordu, v pisarni mojega mentorja, svetovnega strokovnjaka na področju človekovih pravic, visi kopija tega elektronskega sporočila, ki sem ga kot doktorska študentka prejela pred desetimi leti. Profesor hrani to sporočilo predvsem kot opomin na diskriminacijo do mlajših, predvsem žensk, na sistemski problem, proti kateremu se vsak dan bori in o katerem predava svojim študentom.

Fikfakova sicer omenja možnost nekakšne formalne pritožbe, s katero bi bilo treba braniti njen ugled – v tem primeru bi bila po njenem nosilca takega dejanja univerza in senat oxfordske pravne fakultete. Četudi gre za zasebno korespondenco.

Takšne reakcije, skupaj z dejanjem njenega mentorja, ki je dopis slovenskega pravnika obesil kar na svojo steno, pa seveda v Sloveniji nismo zmožni, prej nasprotne: seksisti so še z dodatno intenzivnostjo medijsko hvaljeni, v Delu, Večeru, Siolu in drugod: pač osebni prispevek urednikov in novinarjev k betoniranju mačizma in seksizma ter zapostavljenosti žensk v domačih logih.

Najbolj nerazumljivo je, ko pri tem sodelujejo ženske same: tiste, ki menda mislijo z zadnjico. Zato je žal treba čakati, da se do besede spontano prebijejo neizvirne, luzerske ‘regrutirane’ pravnice iz neimpresivnega Oxforda, ki nikoli ne bodo ustvarile česa izvirnega…

Več:

Ameriški in domači Trump o politični korektnosti

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Če predsednici nadzornega sveta enega največjih podjetij v državni lasti grozijo s smrtjo, to po vsem sodeč ne pritegne kaj prida novinarjev. Samo toliko, da ji morda dajo besedo, a potem se ustavi.

V trenutnem komplotu menjav v Luki Koper je nadzornica za Delo povedala prav to:

»Grozili so mi in me poskušali podkupiti,« je za Delo povedala Alenka Žnidaršič Kranjc, prva nadzornica Luke Koper, ki jo bodo državni delničarji zamenjali 1. julija. Meni, da je glavni razlog za njeno zamenjavo v njeni neposlušnosti, da ni hotela zamenjati predsednika uprave Dragomirja Matića, da ima svojo rešitev za drugi tir, s čimer je posegla v vsaj 600 milijonov evrov težke »stranske« interese omrežij.

Vprašanje je načelno: kaj bodo storili mediji, kaj novinarji, če se na grožnje in politične pritiske sklicuje oseba z z zelo pomembno javno funkcijo? Takšna, ki celo pravi, da je grožnje prijavila?

Nič, zgodilo se popolnoma nič. Poglejmo si izjavo Alternativne akademije na isto temo:

V Alternativni akademiji z ogorčenjem spremljajo burno dogajanje okoli zamenjave nadzornikov v Luki Koper. Še posebej želimo opozoriti na besede prve nadzornice Luke Koper Alenke Žnidaršič Kranjc, ki je v oddaji Odmevi TV Slovenija včeraj pred najširšo javnostjo povedala, da ji grozijo s smrtjo:

»Imena in priimka ne morem povedati. V povezavi z aktivnostmi v zadnjem mesecu – imamo jasno predstavo, kako delati drugi tir – so mi jasno povedali, da če bom nadaljevala nimam ‘kaj delati’ v Sloveniji in da je ogroženo moje življenje.«

Prepričani smo, da so opisane grožnje in pritiski, če do njih prihaja, popolnoma nedopustni in da bi morali organi pregona storiti vse, da v tem in podobnih primerih nemudoma reagirajo, raziščejo okoliščine in kaznujejo storilce.

Ker se javne seznanitve z grožnjami odvijajo v trenutku, ko želi državni SDH odpoklicali nadzornike, Alenka Žnidaršič Krajnc pa je spregovorila o močnih pritiskih, povezanih z interesno podporo Istrabenzu v zadevi Vinakoper in hkrati o zahtevah ministra Petra Gašperšiča po zamenjavi direktorja uprave Dragomirja Matića, se v tem primeru nesporno postavlja vprašanje odgovornosti vladajoče koalicije in še zlasti predsednika vlade.

Zato v Alternativni akademiji pričakujemo, da bo g. Miro Cerar nedvoumno pozval k preiskavi izjav o pritiskih na nadzornike Luke Koper in se čim hitreje opredelil do groženj, ki jih je predsednica nadzornega sveta razkrila.

Kolikor sem videl, je to prvi, edini in zadnji poziv politiki, tudi premierju, da se do groženj distancira, da jih obsodi, da pozove organe k obravnavi primera, k raziskavi. Nak, ni se zgodilo, mediji so zahtevo stoprocentno zignorirali. Politika tudi.

Imamo samo dve možnosti razlage, zakaj se dogaja cenzura. Prva zadeva novinarsko nekompetenco. V praksi bi to pomenilo, če naštejemo nekaj odgovornih urednikov, da Gregor Knafelc (Delo), Miran Lesjak (Dnevnik), Katja Šeruga (Večer), Antiša Korljan (Primorske novice), Barbara Štrukelj (STA), Jadranka Rebernik (TV SLO) in Tjaša Slokar (POP TV) preprosto ne vedo, kaj bi počeli ne z grožnjami in ne z zahtevami, naslovljenih na politike. Zato jih vržejo v koš. Je najlažje: videti je kot razbremenitev od odgovornosti.

Druga možnost jim tudi ne govori ravno v prid: če gre za njihovo navzočnost presoje, ne njeno odsotnost, potem so bržkone presodili, da apeli na g. Mira Cerarja glede groženj nadzornici niso pravo dejanje – oziroma tista gesta, ki bi jo bilo vredno medijsko prezentirati. In ker niso ponudili drugačne možnosti, v seštevku njihovo nedejanje lahko izzveni le tiha podpora vladajočim in odtegnjena podpora tistim, ki jim grozijo. Ker le kdo bi lahko grozil ge. Kranjc, če ne ravno tisti, ki so v soglasju s stališči vlade?

Kaj od tega bi raje izbrali? Obe izbiri sta slabši. In ja, zato živimo v državo, kjer se o grožnjah po izbiri urednikov kvečjemu le poroča. Nič več. Pika.

Vsekakor obravnava, s katero je lahko vlada Mira Cerarja, vključno z njim, zelo zadovoljna.

Zgodilo se je, nikomur posebej znani založnik revije Reporter po novem ne bo več Boštjan Kreft, prihaja podjetje Reporter Media.

Od nastanka revije Reporter v letu 2008 mineva osem let. To je bil čas, ko je na prizorišče stopila oseba po imenu Matej Raščan: človek nenavadno velikega slamnatega premoženja, danes kazensko ovadenega, ki je nato spravil v stečaj podjetje Delo Revije in nedavno tudi sebe.

Ja, to je bil čas Janševe politične ere in konca njegovega mandata, izhajanja brezplačnikov, nastanka »alternativnega« novinarskega društva ZNP. Sumljivega poskusa nakupa Večera, ki je skoraj dobil iste lastnike kot Reporter.

Borut Mekina je v Mladini takrat pribeležil vlogo Raščana in Boštjana Krefta, ki je takrat formalno »pokril« lastništvo  Reporterja z ustanovitvijo podjetja »Prava smer«:

Leta 2008, ko je med drugim za financiranje očitno brezplačnika stranke SDS nekemu telovadnemu učitelju podaril 300 tisoč evrov, je za skoraj 11 milijonov evrov kupil podjetje Delo Revije, ki izdaja revije, kot so Jana, Lady, Stop, Naša žena, Anja, Smrklja, Eva in Obrazi. Poleg tega je Raščan tedaj kupil še podjetje Media DS za 7,3 milijona evrov.

Mladi Raščan, ki mu milijonov očitno ne manjka, je tedaj financiral še ustanovitev tednika Reporter. Sam tega sicer ne priznava – formalni lastnik Reporterja naj bi bil Boštjan Kreft s podjetjem Prava smer, toda Kreft je Raščana kar sam razkril, saj se v poslovnih stikih predstavlja kot zastopnik »Rašice«, torej Raščana. Poleg tega sta tudi sorodstveno povezana. Da je Urška Avbelj, ki je v vodstvu podjetja Pro-Consul, hkrati tajnica revije Reporter, tako ni več nobeno naključje. S tem razkritjem so se novinarji Večera dejansko znašli pred novo uganko. Ne sprašujejo se več, ali se Večer in Reporter združujeta, ampak od kod Raščanu, ki ga doslej še nismo zasledili v tajkunskih zgodbah, toliko milijonov evrov.

Uredniki in novinarji same revije Reporter včeraj bralcem niso privoščili nobene posebne informacije, zgolj stavek »Namesto Prave smeri bo tednik po novem izdajalo podjetje Reporter media«. Novinar in urednik Večera Samo Trtnik je v svojem zapisu opozoril na dejstvo, da je bilo novo podjetje ustanovljeno nekaj dni nazaj, da se je preselilo v nove prostore in da za podjetjem stoji popolnoma neznana oseba po imenu Tara Milikić – z namigom, da gre za dekle Nejca Odlazka, sina vodilne osebe Media24:

Novinar tednika Igor Kršinar je danes na tviterju objavil tudi sliko selitve v nove prostore, poznavalcu pa je padel v oči napis na vratih na skrajno desnem robu slike – Krater group. Je novi lastnik povezan z izdajateljem tabloida Svet24 in več radijskih postaj, med drugim radia Aktual?

Direktor podjetja Prava smer Boštjan Kreft se na naše klice ni odzval, prav tako svojih besed ni bil pripravljen pojasniti Šurla. Po podatkih iz Ajpesa pa je bil podjetje Reporter media ustanovljeno v začetku junija, njegova družbenica je širši javnosti neznana Tara Milikić. Pravzaprav je Milikićeva prevzela PMG media d.o.o., katerega lastnik je bil nekdanji Krater media, danes Agencija24 d.o.o. Slednja je del skupine medijskih podjetij, ki sestavljajo nekdanji Krater group.

V ponudbi slik Media 24 je tudi slika Tare Milikić z Nejcem Odlazkom, urednikom radijskih postaj pri Media24 in sin Martina Odlazka, prvega moža skupine podjetij v okviru Media24. Podpis pod fotografijo navaja tudi, da je Tara njegovo dekle. Kljub tem spremembam sicer Šurla zagotavlja, da bo uredniška politika tednika ostala nespremenjena.

V zadnjih letih se na medijskem prizorišči dogajajo večje spremembe. Novega lastnika sta dobila Večer in Delo, zelo burno pa je bilo tudi dogajanje okoli blagovne znamke revij Jana, Lady, Obrazi in drugimi revijami v sklopu nekdanjega Dela revij. Blagovne znamke je najprej v najem vzel že omenjeni Krater group, jih po poteku najemne pogodbe preimenoval, na koncu pa jih je od Nove KBM kupil Večer revije.

Današnja referendumska odločitev bo za Britance prinesla dolgo pričakovano olajšanje. Nič hujšega se ne more zgoditi, kot se je njim: da se namreč dežela dolge mesece izčrpava na enem, sicer zelo ključnem vprašanju na način, kjer se argumentirana razprava spremeni v anarhično sledenje populističnim floskulam, nacionalističnemu patosu in ksenofobnim čustvom. Kjer je grozljiv uboj laburistične poslanke Jo Cox s strani neuravnovešenega neonacista zgolj simptomalna posledica pregretih strasti.

Ob Brexitu bi veljalo pregeldati, na kakšen način so se prezentacije referendumske dileme odvijale v domačih medijih. Pri Siolu so povprašali šest Slovencev iz Velike Britanije, ali izstop Velike Britanije iz Evropske unije podpirajo ali ne. Njihovo stališče je bilo prevladujoče zmerno: dobrih razlogov za takšno dejanje večinoma ne vidijo.

Slovenec, zaposlen v startup podjetju, je ob protiimigrantski referendumski psihozi opozoril na pomen talenta, ki ga je treba »uvažati«, da bi ga bilo dovolj:

Vsi vedo, da Velika Britanija brez imigrantov iz EU nikoli ne bo imela dovolj talenta, da bi podprla toliko hitro rastočih podjetij.

Večino glasov za izstop pričakujejo zunaj velikih mest, kjer se življenje v nobenem primeru ne bo popolnoma nič spremenilo, medtem ko bo ekonomija Londona ob morebitnem izstopu trpela še nekaj naslednjih desetletij.

In vendar je že ob bežnem preletu medijskih poročil takoj zaznati, da novinarjem in urednikom ni uspelo niti artikulirati možnega scenarija, kjer bi britanske razmere ekstrapolirali na domača tla. Povedano preprosteje: ni jim uspelo niti spekulativno sprožiti razmisleka o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se odvijal »Sloexit«, referendum o slovenskem odhodu iz EU.

Presenetljivo, a hkrati tudi ne. V prvem oziru se ni treba ničemur čuditi, takšen medijski refleks pritrjuje (tudi) moji družbeni diagnozi, po kateri si Slovenci podobnega izziva niti ne upamo zastaviti, ne zmoremo ga niti misliti. Slovenija je brez Unije obsojena na obroke s travo – če provokativno imitiram razvpiti fear-mongering, ki ga Janševi politični in medijski krogi ves čas pripisujejo Rastku Močniku in njegovi domnevni izjav ob odcepitvi Slovenije od Jugoslavije.

Nekaj podobnega sem pred tedni zapisal v kolumni za Guardian, ko so me povprašali točno po tem: slovenski izkušnji življenja v Uniji; doma se ne more zgoditi. Zgodba je preprosta, po moje: ne samo, da nimamo nobene druge izkušnje, te druge niti misliti je ne znamo. In tudi če bi jo znali, si je ne upamo. Preprosto smo premajhni, geografsko, demografsko, finančno in politično, da bi delovali neodvisno. In če bi velikost ekonomije še lahko požrli, ne moremo mentalne majhnosti: enostavno smo preveč sprti med sabo, v političnem smislu sredi permanentne virtualne državljanske vojne.

Seveda vem, da je moja »klofuta« evroskepticizmu videti dogmatična in preenostavna. Tudi naslovni poudarek ni bil moja izbira. A se bojim, da je to nek poseben referendumski čas, kjer so klofute edino primerno sredstvo pred desnim populizmom.

Dasitudi so mi nekateri očitali taisti, že prej nekomu drugemu pripisani in z moje strani provokativno ponovljeni fear-mongering, je moj ugovor na očitek en samcat: so strahovi, ki so upravičeni in so tisti, ki niso. Upravičeni so lahko v partikularnem trenutku in okoliščinah, a se brž lahko zgodi, da čez desetletja v nekih drugih trenutkih postanejo deplasirani. Sploh tedaj, ko oslabi zgodovinski spomin in opeša vednost.

Vendarle se mi zdi asimetrija novinarskega interesa v tem primeru intrigantna: zakaj lahko novinarje Guardiana zanima nekaj, kar domačim niti na pamet ne pade? Če se je začetna poizvedba glasila, zakaj in kako Slovenija dojema Evropsko unijo in ali morda posledično razmišlja o izstopu, se taisto vprašanje slovenskim novinarjem sploh ni zastavilo. Niti hipotetično ne. Mar ni to dober, tako rekoč dobeseden novinarski dokaz, da si izstopa res ne znamo predstavljati?

Raje so poiskali Slovence v Veliki Britaniji z željo, da slišijo njihovo mnenje. Slovencev v Sloveniji, da bi testirali mnenje o našem izstopu, niso niti iskali.

Navkljub izjemno intenzivnem protestu po prvi ataki Mercatorja na kar tri naslovne strani časopisov Delo, Dnevnik in Večer, sem kot prvi in žal edini poročal, da v Večeru zakup prve in druge strani postaja redna praksa.

Ko je 15. junija prvo in drugo stran Večera zakupil Mömax, skandinavska trgovina s pohištvom, ni več protestiral nihče. Ja, neki novi klinci, neka nova praksa.

Na to dejstvo sem opozoril večer poprej, torej 14. junija. Tudi zato, ker so novinarji ob Mercatorjevi naslovnici vpili, da so jih uredniki in lastniki izigrali za hrbtom.

Tokrat ponavljam zgodbo: jutri bo v Večeru očitno prvi dve strani zakupila Lesnina, še eno pohištveno pohištvo:

In znova se Večer, kot nas opozarjajo že na prvi strani, pomika »v notranjost«, na tretjo stran. Prva stran ni več prva stran, je tretja. Namesto nje stopa se je prerinil njen avatar, imitacija. Fizično se torej oblikuje ‘sredica’, okoli nje pa na površje stopajo oglaševalci, ki tvorijo tako rekoč materialno jedro časopisa z uzurpacijo prve in druge strani.

Agresivno oglaševanje je postalo v dveh potezah sedanjost. S to razliko: novinarji, tudi novinarsko društvo, so uspeli v nekaj tednih iz protestniške drže preiti v spokojno resignacijo, v vdanost ali predanost lastni oglaševalski usodi.

Več:

Mömax ali spet so oglasi zavzeli prvo stran Večera

Pristni izdelki domačih medijskih kmetij

Medij kot oglaševalska platforma: primer Večera

Premier Miro Cerar je danes že v drugo uporabil enako enostavno retorično gesto, obakrat tedaj, ko je komentiral svojega zunanjega ministra. Lahko bi jo strnili v kratko frazo »Pa saj vsi poznamo Karla«. Skratka: »Pa saj vsi poznamo osebo A.« Kaj nam ta gesta nekakšnega mašila prinaša in kaj obenem skriva?

Siolov članek: vse je že v naslovu…

O prvem primeru sem pisal, ko je šlo za Erjavčevo neslano etiketiranje predsednika vlade in njegove stranke z »dveletnim otrokom«. Analiziral sem oboje: Erjavčevo dejanje in nato še Cerarjevo repliko v omenjenem slogu: pa saj ga vsi poznamo. In seveda posmojen molk medijev v tem verbalnem peskovniku.

Tokrat je svojo retorično »figuro« Cerar ponovil ob nepričakovano ponujenem odstopu ministra:

“Težko rečem kaj pomembnega.Vsi dobro poznamo ministra Erjavca, pozna ga vsa Slovenija,” o včerajšnjem ponujem odstopu ministra za zunanje zadeve Karla Erjavca pravi predsednik vlade Miro Cerar. Erjavčeva pobuda ga je presenetila, prav tako pa prišla v nepravem času.

Minister Erjavec je včeraj sporočil, da je premierju ponudil svoj odstop, za kar se je odločil zaradi zapletov v postopku arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško.

Članek v Žurnalu: vse je že v naslovu

Kot lahko vidimo, jo je celo šaljivo nadgradil z omniprezenco omenjenega: »Erjavca pozna vsa Slovenija.« Vsi ga poznamo, skratka. Vsi vemo, za kaj gre, zato je vse samorazvidno.

Toda ali res? Na kaj točno cilja Cerar, ko pravi, da ga vsi poznamo? Kar naj bi opisal predmet našega »znanja« ali »poznavanj«, premišljeno nezaupanega,  navrženega publiki, se zdi imanentno namigu.

Ker smisel figure »Vsi poznamo Karla« je seveda ravno v tem: v izrekanju nečesa na način, da bistvenega ne izrečemo. V sklicevanju na neko splošno znanje, ki je menda navzoče pri vseh in zadostuje implicite, zato je imenovanje tega X menda, bo trdil izjavljalec, čisto odveč. Celo takrat, ko gre za državno resno stvar, za iskanje razlogov, zakaj bi premier razrešil ministra oziroma sprejel njegovo ponudbo.

Psihološki paradoks eksplicitnih izjav v razmerju med Mirom in Karlom je zdaj na vrhuncu: če lahko slednji prvega označi za dveletnega otroka (ali vsaj njegovo stranko), je prvi po svojih eskapadah o »malih ljudeh« in »malih osebnostih« v koaliciji ubral bolj previdno taktiko: na to, da je nekaj narobe s koalicijskimi partnerji in zunanjimi ministri, zgolj diskretno namiguje.

Ja, »Pa vsaj vsi poznamo Karla« bom štel za elementarno obliko insinuacije, sklicevanja z njeno pomočjo. Kaj s tem mislim? Da včasih argumentiramo na načine, ko zgolj namigujemo, tj. uporabimo namig z namenom, da bi nas, ali vsaj njegova posledica, pripeljala do nekega sklepa – in ta je zgolj sugeriran kot resničen, ne da bi bil zares izrečen.

Prav včeraj je Združena levica uspela na zanimiv način interpretirati njegov ponujeni odstop, ko je dejala, da je »Erjavec ponudil odstop le zato, ker želi od Cerarja slišati ‘Karl, brez tebe seveda ne gre’«. S tem se je precej duhovito, a hkrati malce populistično poskusila vživeti v razloge, ki naj bi ministra vodili pri novem domnevnem političnem manevru.

Na drugi strani retorični namig »Pa saj vsi poznamo Karla« premierju elegantno omogoča, da nikoli ne izreče tistega X, na katerega namiguje, a hkrati omogoča, da vsa Slovenija, če uporabimo njegovo sintagmo, ugiba o tem, kaj je z X mislil – oziroma o tem, kar menda že vsak Slovenec ve.

Učinkovitost namiga črpa iz interpelacije in naslovitve na slehernika, evociranega s »saj ga vsi poznamo«, iz spodbude k definiranju istega X, ki se v praksi izteče v nekakšno psihološko solidarnost s Cerarjem v smislu »Haha, jaz pa že razumem, kaj mi hoče povedati«.

Retorično zelo učinkovito, z argumentacijskega vidika pa še vedno varanje – kajti namig X je pravzaprav ponujen kot dokaz za neko trditev.V tem primeru najbrž za trditev, da Erjavec ne misli resno s ponujenim odstopom, pač ob predpostavki, ker da X pomeni nekaj takega kot »preračunljivec«, »šaljivec« ali kaj med enim in drugim.

No, Cerar je obljubil, da se bo do torka odločil, kaj bo s svojim Karlom, ki ga pozna cela Slovenija. Če morda kdo še okleva in ne ve, kaj se bo zgodilo, je zanj na voljo zdravilo v natankoma isti različici: »Pa vsaj vsi poznamo Mira«.

24ur in naslovni dovtip v režiji Združene levice

Kaj je uspela TV Slovenija doseči z dvodelnim »preiskovalnim« blokom v osrednjem večernem dnevniku o »enem izmed najbolj skrivnostnih umorov v Sloveniji«, kot so pogumno poimenovali umor direktorja Kemijskega inštituta dr. Janka Jamnika?

Zelo nazorno je videti, kaj je želela: večjo gledanost. Poskušal bom pokazati, da povezana prispevka Erike Žnidaršič in Gregorja Drnovška storita dva nedopustna koraka: prvega v smeri nebrzdanega senzacionalističnega in tabloidnega novinarskega diskurza, ki so si ga ustvarjalci in uredniki privoščili, drugega glede odpiranja vrat neobjektivnosti in pristranosti skozi spodbujanje dvoma, saj so uspeli, verjetno prav zaradi senzacionalističnih učinkov, žrtvovati novinarsko distanco s tem, ko so prešli v favoriziranje trditev obrambe Milka Noviča, obtoženega umora direktorja.

Uvod v prvi sobotni prispevek o umoru

Kaj je bilo v obeh prispevkih (1,2), predvajanih 2. in 3. julija 2016 v osrednjem dnevniku, v resnici sporno?

Kakšne so videti dnevniške skrivnosti?

Naj spomnim: Noviča obremenjujejo najdeni delci streliva na rokah, laseh in plašču. Ob aretaciji ni imel alibija in se je branil z molkom. Obenem ga obremenjuje mnenje psihologa ter pričanje sodelavca Aleša Farkaša, ki je potrdil, da je se je  Novič hvalil s seznamom za »fentanje« – o tem mu je razlagal kar sam, celo dvakrat, obakrat omenjal pokojnega Jamnika in drugič celo z besedami, da je zanj, fentanje, vse pripravljeno. Motiv je navzoč: bil je v številnih tožbah proti Kemijskemu inštitutu in pokojnemu, večino teh je izgubil, pred leti je bil odpuščen z njega iz krivdnih razlogov, na delovnem mestu je bil v številnih konfliktih – zaradi naštetega je bil po mnenju psihologa močno frustriran.

Prvi prispevek so uvedli z dramatizacijo in hiperbolijo v naslovih: nenadoma je primer umora direktorja, umorjenega 16. decembra 2014 ob okoli 19.38 uri na parkirišču na Viču, postal »skrivnosten«, čeprav v resnici obstaja kar nekaj elementov v njem, ki prej nakazujejo njegovo enostavnost. Skrivnost se seveda gleda in prodaja, enostavnost ne, je eden od temeljev reality entertainmenta, kot ga poznamo iz zaigranih dramskih inscenacij iz sodnih dvoran.

Uvod Erike Žnidaršič, hkrati voditeljice obeh dnevnikov in tudi ene od dveh avtorjev predvajanih prispevkov, je zato bil že po sebi na ravni tabloidnega zbujanja pozornosti: po eni strani je v začetnih taktih prvega dela uvedla omenjeno skrivnost, takoj nato pa suspenz dvigovala z vodilno dubitacijo obeh prispevkov, s katero so poudarjeno vzdrževali dramaturgijo napetosti: »Je direktorja ….. res umoril nekdanji uslužbenec dr. kemije Milko Novič?«

Bistvo prvega zarisujejo trije momenti, ki jih nismo vajeni na javnem servisu: sklicevanje ne »ekskluzivo« predvajanja varnostnih kamer na parkirišču, kjer se je zgodil zločin, zaigrani prizori »rekonstrukcije umora«, kot so dejali, podkrepljeni z dramatizirajočo glasbo in celo izbiro igralcev, kjer je npr. ženo obdolženega Milka Noviča odigrala kar ona sama, nato pa še s prav tako ekskluzivni pogovor z Novičem iz pripora na Povšetovi. Če ne štejemo žene Marjane.

Zaigrani prizor, v katerem Novičeva žena igra njo samo

Aktenzeichen RTV ungelöst

Osrednji poudarek je bil nedvomno na zaigrani rekonstrukciji minut umora, ki so jo zavrteli takoj po enostavčni uvedbi stališč tožilke Blanke Žgajnar in Novičevega odvetnika.

Igra je prekašala kakšno kultno »Aktenzeichen XY ungelöst« in poskušala zbujati vtis, da Novič ne more biti storilec umora, pri tem pa je poleg »melodramatičnih« vložkov na senzacionalistične in personalizacijske učinke stavila predvsem s pomočjo predvajanja posnetkov video kamer, ki jih Novičevi odvetniki razlagajo kot dokaz, da so se v kritičnih trenutkih na parkirišču gibale ali se usedale v avto druge osebe. Vse to naj bi govorilo o mafijski zaroti, o vpletenosti vsaj treh storilcev v tak »prekompleksen« umor, s tem pa dokazovalo Novičevo nedolžnost.

Insert iz zaigrane scene v trenutku streljanja na Jamnika

Žnidaršičeva in Drnovšek sta v rekonstrukciji umora velik poudarek namenila prejetim SMS sporočilom na Novičev mobilnik tik pred in po zločinu, brez da bi točneje pojasnila, kako naj bi ta obdolženega razbremenjevala: sta pa očitno del njegove obrambne strategije, saj ta venomer ponavlja, da je nekdo preverjal njegovo prisotnost na domu.

Zaigrane scene v rekonstrukciji poskušajo predvsem odgovoriti na vprašanje, kako je lahko Novič v okoli šestih minutah prišel iz svojega stanovanje do prizorišča zločina, restavracije na Viču, kamor naj bi po mnenju tožilke prekolesaril. Obtožnica očitno temelji na tem, da se je na pot odpravil šele nekaj po 19.30 uri, kajti »vse do tega trenutka ima Novič namreč potrjen alibi«, kot je povedal Drnovšek. Kakšen? Da je sedel doma v pidžami pred televizorjem in gledal – dnevnik. No, alibi mu daje njegova hčerka, ki je ob navedeni uri ravnokar odhajala na fitnes.

Motivi, ki morajo postati ohlapni

Voditeljica Erika Žnidaršič je uspela ob izteku, tik preden napovedjo njegovega nadaljevanja naslednji dan, zaključiti s še eno dramatizacijo: »Pištole niso našli, maje se mnenje balističnega izvedenca, motiv je precej ohlapen.«

Že res, da bi si v tem primeru tožilstvo verjetno želelo kakšen dokaz več. Toda nekaj ne bo štimalo vsaj glede motiva, kot rečeno. V obtožnici se trdi vse kaj drugega. Ob umoru so z lahkoto našteli motive, ki so po mnenju nacionalke čez noč postali »ohlapni«.

Citiram star zapis na 24ur: »Novič naj bi Jamnika ustrelil, ker ga je krivil za to, da je izgubil službo, pa tudi zaradi dolgoletnih nesoglasij, ovadb in tožb, ki jih je vlagal zoper inštitut in Jamnika osebno. Večino od njih je izgubil. Noviča naj bi tako v dejanje vodila zagrenjenost, občutek nemoči, brezobzirno maščevanje in sovraštvo do Jamnika.«  Neverjetno, kako hitro lahko izginejo motivi storilca. Pa menda ja ne samo zaradi rejtingov gledanosti v tem nenadoma »skrivnostnem umoru«, kot so večkrat ponovili?

Balistična dubitacija

Nedeljsko nadaljevanje prispevka – oba sta dolga nekaj čez pet minut – je bilo za nekaj odtenkov manj dramatično, senzacionalizem prvega dne je nekaj malega izgubil na udarnosti in dinamiki.

Začetna scena nedeljskega prispevka

Če je v sobotnem prvem delu »skrivnost primera« očitno za TV Slovenijo naraščala premo sorazmerno s slabljenjem dokaznega materiala tožilstva, kar je, nerazumljivo in smešno, že po sebi znak tabloidnega pristopa, se je v svojem nadaljevanju osredotočila na balistične zgodbe o izvedencih, ki imajo o delcih smodnika na telesu in plašču obdolženega različna mnenja: če strokovnjak A meni, da ti delci nesporno ustrezajo tistim, ki so jih našli v tulcu na prizorišču zločina, sta s strani obrambe predlagana strokovnjaka B in C menila ravno nasprotno.

Dovolj velik izziv na TV Slovenija, da nam poskuša sugerirati točno tisto, kar želi doseči obramba. Žnidaršičeva je nedeljski prispevek uvedla z besedami »Nadaljujemo skrivnostno zgodbo o umoru direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika«. Na začetku predvajanja so ga podpisali temu ustrezno, kot »Skrivnosti umora Janka Jamnika«, na MMC pa so ga podnaslovili z »Jamnik se je bal za svoje življenje«. Slednje naj bi posredno pričalo o tem, da je bil deležen konstantnih groženj zaradi svojih pomembnih poslov in odkritij, kar naj bi izključevalo Novičevo umor iz maščevanja.

Voditeljica je prešla v svojem uvodu v ugotovitev, da v tem primeru »mrgoli domnev o ozadju dogodka, pravem motivu in storilcih.« Znova nekaj, s čimer se recimo tožilska stran nikakor ne bi strinjala. Žnidaršičeva je nemudoma izpostavila Jamnikovo bojazen za življenje, poudarila, da naj bi se spremenil, teden dni pred umorom naj bi celo dejal »Pospravili me bodo«.

Drnovšek zgodbo o »dokazih« uvede spet s pričakovanim dvomom, prispevek je tudi v neigranem in nefiktivnem delu opremljen z dramatično glasbo, ki jo slišimo v ozadju. Se pravi, da se je novinar odločil ne za poudarek na tem, kaj menijo pisci obtožnice, uvodno pojasnilo govori o majhnem številu delcev smodnika:

»Dokazi. 23 ur po umoru so Milku Noviču našli izjemno malo delcev smodnika na hrbtnih delih rok: na desni dva, na levi tri, na laseh dva in nekaj delcev na rokavih jakne.«

Izjemno malo delcev naj bi dokazovalo kaj? Nato predvajajo mnenje Franca Sabliča, balističnega izvedenca, ki je za obdolženega obremenjujoče in pravi, da so najdeni karakteristični delci enake vrste kot tisti, ki pripadajo tulcu s kraja streljanja. S tem je sklene kratka uvertura, večino časa bo zdaj Drnovšek namenil Novičevemu alibiju: ta da je ljubiteljski strelec, zato je ekipa nacionalke obiskala strelišče Dum Dum, kjer je obdolženi vadil nekajkrat na leto, tam zaposleni pa demonstrira, kako zlahka se na oblačilih znajdejo delci strelica.

Sledi predstavitev stališča izvedencev obrambe, ki seveda meni, da so se delci na Noviču znašli zaradi »kontaminacije« na strelišču. Nato pokažejo še posnetek Žnidaršičeve iz pripora, kjer obdolženi celo z gestikulacijo nakaže, kako si je s popravljanjem las (»Imam zelo kratko frizuro«) domnevno raznesel te delce po glavi.

Ekskluzivni pogovor: Novič in Erika Žnidaršič

Na procesu je celo večkrat ponovil, da je zbiral tulce streliva iz raziskovalnih vzgibov – zato se je z delci kontaminiral tam ali v žepih, v katerih je tulce prenašal.

Logika nečistih rok

V nedeljskem prispevku se kratek ekspoze o delcih smodnika zaključi še s podatkom, da je Novič strokovnjak za analizno kemijo, nato pa Drnovšek zaključi s še eno dubitacijo:

»Zato logično vprašanje: kako to, da si, če je umor res skrbno načrtoval, kot strokovnjak ni očistil rok? Še več, na policijsko postajo je prišel celo v jakni, na kateri so bili tudi delci smodnika.«

Po tistem, ko se bolj mimogrede dotakne še »misije nemogoče«, kot je ubesedil novinar, namreč zgodbe sobotnega prispevka o zelo kratkem času, v katerem naj bi Novič uspel (ali bolje: ne uspel) priti na kraj zločina, Drnovšek zatem odpre »še vprašanje motiva«.

To pot ne le s poskusom relativizacije, temveč že manipulacije. Začetni namig, da motiv za umor ni jasen, poskuša novinar podkrepiti z izjavo tožilke Blanke Žgajnar, in to po tistem, ko je problem uvedel s stavkom:

»Da je bil motiv za ta umor že v predkazenskem postopku zelo težko ugotoviti, pove tudi tožilka.«

In res ta nato v predvajani izjavi pojasni, da na začetku ni kazalo na nikogar, ki bi bil potencialen storilec. S tem je navidezno potrjena začetna teza. Takoj zatem Žnidaršičeva in Drnovšek v trenutku preklopita v čisto drug register: v motiv, ki ga je imel sam Novič. In sicer s stavkom »Motiv naj bi sicer bilo maščevanje, ker naj bi ga leta 2009 Jamnik odpustil s Kemijskega inštituta. Preiskovalci ugotovijo: izražal je negativna stališča in frustracije zoper Jamnika in Kemijski inštitut.« Nemudoma sledi prikaz Novičeve replike iz pripora, ko ta pove, da proti Jamniku »ni imel absolutno nič«.

Manipulacija je seveda v tem, da začetni »generalni« motiv, s katerim novinar uvede temo, ni identičen »partikularnemu« motivu samega obdolženca. Zato sugerirana začetna nejasnost pri iskanju motivov za umor pri različnih osumljencih ne more služiti v podkrepitev teze, da tak motiv pri Noviču ni obstajal.

Prispevek se nato zaključi s še eno nivelizacijo: navedbo podatka, kako se je obdolženi svojemu sodelavcu hvalil s seznamom za »fentanje«, ki ga ima pripravljenega, takoj zatem pa konspirativno razlago obrambe, ki govori o »profesionalni likvidaciji« zaradi nekaj milijonov vrednih raziskovalnih projektov, ki bi vplivale na zaslužke nekaterih lobijev. Znova z bistveno več poudarka in odmerjenega časa na slednjem. Na koncu Drnovšek zaključi prispevek z navedbo podatka o grožnjah in anonimkah Jamniku in njegovi prestrašenosti.

Stranski produkt ali premišljena odločitev?

Omnibus obeh prispevkov si bomo nesporno zapomnili po intenzivnosti novih prvin: na trenutke se je celo zazdelo, da TV Slovenija pogumno orje ledino in se transformira v tablodno TV – škandal, kriminal, trivialno, zasebno in osebno sodijo v klasični arzenal nepolitičnega dela realnosti, s katerim rumeni mediji najraje opletajo.

Še več, pristop nacionalke je bil tak, kot da bi gledali Kanal A ali Nova24TV, razlike več ni. Načela kakovostnega novinarskega sporočanja, resnicoljubnost, težnja po objektivnosti, nepristranost, točnost informacij, verodostojnost so bila žrtvovana za neke druge cilje. Vdor rumenega in tabloidnega običajno prinaša umetno pretiravanje, ki že po sebi ni verodostojno in je zunaj pravil poročevalskih medijev.

Senzacionalistične prvine, nenehno vnašanje dvoma in suspenza, iskanje skritih motivov in skrivnosti za umorom, uporabljeni emotivni in hiperbolični jezik verjetno niso služili le samopromociji, kar je v nasprotju s poslanstvom javne radiotelevizije. Odprta ostaja dilema, ali je favoriziranje obdolženčevega pogleda in stališč njegove obrambe zgolj strukturni stranski produkt takšnega pristopa ali morda premišljena uredniška odločitev.

Na nacionalki si denimo rekonstrukcijo umora predstavljajo takole: sprva pokažejo ženo obdolženega, ki o svojem možu pričakovano ne pove nič obremenilnega, kvečjemu obratno, potem jo povabijo še k sodelovanju v igranem delu prizorov s osrednjo poanto, da je Novič težko prekolesaril na prizorišče in se vrnil domov v zelo kratkem času, prispevek pa zaključijo še z »ekskluzivo« njegovih komentarjev iz pripora na Povšetovi. No, nekaj malega nato spustijo še izjav z Žgajnarjevo.

Insert iz sobotnega prispevka

Da je prišlo do favoriziranja, sicer zamaskiranega v uravnoteženo predstavljanje stališč tožilske strani, ne more biti dvoma. Nenazadnje so ustvarjalci sami močno poudarili ekskluzivnost predvajanja video posnetkov varnostnih kamer, s katerimi maha obramba, a po sebi težko karkoli dokazujejo, obiskali so Noviča v priporu, spet ekskluzivno.

Minutaža, namenjena predstavitvi »skrivnosti«, ozadij, alternativnih scenarijev in Novičevih odvetnikov je nesporno večja od nasprotne. Izjave tožilke so v podrejenem položaju, velikokrat služijo le dodatni pojasnitvi. Težko rečemo, da sta novinarja izrazito selektivno naštevala dejstva in okoliščine Jamnikovega umora v sami rekonstrukciji zgodbe, sta pa zanj obremenilne okoliščine predstavila z manj poudarki in z odkrito željo, da se jih relativizira. Daleč od tega, da bi ustvarjalcem šlo za načelo informiranja, prej se je pristop sprevrgel v kričeče samooglaševanje.

Nacionalkina ali Janševa ekskluziva?

Obstaja pa še en dodaten pomislek o pristnosti nacionalkine rumene metodologije in iskreni želji po informiranju. Ne samo, da ni izvirna v žanrskem smislu, zgodba o nedolžnosti Milka Noviča ni njena, tako kot ni nič od tega, čemur se dejali ekskluziva, ne more šteti zanjo. Zakaj ne?

Prav vse elemente, ki so jih predvajali v obeh prispevkih, že pred tem do potankosti spremljali Janševi mediji, še zlasti Demokracija, Reporter in Nova24TV, ki se že eno leto trudijo stopati v bran obdolženemu. Skupaj so v zadnjem letu dni objavili na desetine prispevkov, ki vsebujejo prav vse vsebine, ki nam jih je nacionalka razkrivala ekskluzivno.Slišali nismo prav nič novega, videli smo kvečjemu slabo kopijo.

Pozabili so tudi povedati, da sojenje Noviču v dvorani organizirano spremlja skupina podpornikov, ki vsaj deloma prihaja iz vrst Odbora 2014 – Janševega orkestra, ki že leta redno organizira javne proteste pred slovenskimi sodišči. Gre za utečene in zdaj že dolgotrajne načine, s katerimi se politični pristaši postavljajo v bran Noviču – ki je bil ali je še zvest član SDS, tudi kandidat te stranke za župana Sežane.

Plakat SDS: Novič za župana

Ne samo, da v SDS intenzivno branijo svojega člana Noviča, že skoraj patetično ga jemljejo za herojsko žrtev »krivosodja«. Oni že vedo, da je nedolžen. Poslanec dr. Vinko Gorenak je tako v svoji filipiki Odbora 2014 le nekaj tednov nazaj naštel mučenike slovenskega pravosodja, mednje je uvrstil tudi Noviča:

Če nas ne bi bilo, bi Janez Janša morda še ždel na Dobu. Če nas ne bi bilo, bi Franc Kangler morda že sedel v zaporu. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Milko Novič že obsojen. Če nas ne bi bilo, bi bil morda Tone Krkovič že obsojen. Torej nas slišijo. Še več nas mora biti in še glasnejši moramo biti!

Prav tako so v SDS prepričani, da je Novič »kolateralna žrtev mafijskega delovanja«, v njihovem časopisu pa pričakovano zapišejo, da je na delu udbomafija. Temu orkestru se je, kot rečeno, zdaj priključila nacionalka.

In tudi Janša je na svojem tvitu podprl idejo, da nedolžnemu Noviču v zapor pošljemo kakšno kratko pismo, lepo željo, dobro misel. Da bi mu polepšali tegobne trenutke izza rešetk.

Ne dvomim, da je nacionalki s svojim dvodelnim omnibusom uspelo ravno to: Noviču polepšati dan.

Janšev retvit: kako Noviču podeliti lep trenutek

Te dni so bili pri STA ponosni, slavili so visoko obletnico, četrt stoletja svojega obstoja. Povedali so, da je namen agencije »sprotno informiranje tujih medijev in drugih institucij v tujini o dogajanjih v Sloveniji in hkrati razvoj pretoka informacij za potrebe slovenskih medijev.«

Danes pri agenciji zaposlujejo 80 novinarjev in pripravijo, kot so dejali, v povprečju 350 prispevkov na dan. Kar pomeni, mimogrede, nekaj čez 4 na enega.

Nasploh velja: če te ni pri STA, te ni. Po moji amaterski presoji se skoraj 70 odstotkov vseh novic drugih medijev povzame po njih. Če ni zgodbe na STA, je torej v 70 odstotkih verjetnosti ne bo niti drugod.

No, in potem je danes prišla huda dilema: Pika je ime 9900 kravam v Sloveniji, medtem ko nosi ime Šeka le 9600:

Slovenci krave najraje poimenujejo Pika in Šeka

Ljubljana, 5. julija – Krave so za slovensko kmetijstvo zelo pomembne, tako zaradi prireje mesa kot prireje mleka. Kmetje jih pogosto tudi poimenujejo. V Sloveniji krave, rojene v letih od 2000 do 2015, nosijo več kot 19.000 imen, med njimi pa sta najpogostejši Pika in Šeka.

Pika je tako ime več kot 9900 kravam v Sloveniji, več kot 9600 kravam je ime Šeka, na ime Liska pa sliši več kot 6200 krav.

Med imeni, ki jih danes objavlja državni statistični urad, je sicer med drugim najti tudi Muro, Lindo, Bistro, Sočo, Rožo, Bibo, Lučko, Luno, Savo, Zoro, Srno, Brezo, Muco, Bebo, Miško in Jagodo ter številna druga imena.

Centralno podatkovno zbirko Govedo vodi Kmetijski inštitut Slovenije. Vanjo je zajetih blizu 1,2 milijona teh živali, in za približno 600.000 od teh so navedena tudi imena.

Statistični urad je analiziral imena ženskih živali, rojenih od leta 2000 naprej. Te živali imen pogosto ne dobijo takoj ob rojstvu, ampak večkrat tudi kasneje, bodisi ob prvem pripustu bodisi ob telitvi. V tej zbirki se pojavlja kar 37.000 različnih imen.

Ta številka je precej visoka tudi zaradi uporabe kombinacije imena in številke. Tudi če se analizira le imena, ki ne vsebujejo številk, se v zbirki še vedno pojavlja več kot 19.000 različnih imen, ki jih nosi 570.000 krav. Statistiki so podrobneje analizirali kravja imena, ki so se v zbirki pojavila več kot devetkrat.

Človek seveda lahko razume, da imajo pri STA tudi rubriko Zanimivosti, v katero tlačijo material za firbčne bralce – oziroma ga kot servis ponujajo drugim medijem. A tu je moj blag nasvet: ukinite jo. Je nedostojen privesek resnega servisa. Rumenih medijev, ki generirajo kakor zanimivosti po defaultu, imamo že dovolj. In če ne gre drugače, se omejite.

Sploh pa me mine potrpežljivost ob takšnem kravjem infotainmentu, ko pomislim, koliko stotin zapisov sem na STA pogrešal, velikokrat tudi svojih ali takih, pri katerih sem sodeloval. V glavnem so se nanašali na opozorila o etiki, korupciji, medijski svobodi, pritiskih na novinarje, človekovih pravicah, sovražnem govoru ipd.

Toda kaj bi s tem, prosto po Wildu: važno je imenovati se Pika.

Izsek iz agencijske vesti

No, zdaj je že evidentno, da si je predsednik vlade ne samo premislil in popustil izsiljevalski podpori svojega ministra Erjavca, ampak da je moral ob tem požreti še nakazani motiv, s katerim je stregel v prvem krogu reakcij.

Cerar ni sprejel njegovega odstopa, kar smo lahko pričakovali. Še najbolj med vsemi sam Erjavec, ki je bil z odločitvijo premierja seveda zadovoljen. Vsaj tako so poročali na POP TV – in nimamo najmanjšega razloga dvomiti.

Čeprav je že SMC-jev predsednik parlamenta dr. Milan Brglez jasno povedal, da ne razume Erjavčevih štosov, da je ponudba za odstop prišla ob popolnoma nepravem času, da je zato sumljiva, vse to ni pomagalo.

Izsiljevalski manever prisilnega ustvarjanja podpore in krepitve moči v koaliciji, končno pa tudi prenosa odgovornosti na pleča drugega, na Cerarja, je zunanjemu ministru v celoti uspel.

Cerar je v tem smislu luzer. Tudi če ga branimo z razlago, da si ne more privoščiti rahljanja koalicije.

Žal je večini ušlo, da je luzer v še enem. Ko sem pred dnevi analiziral Cerarjevo prazno retorično gesto »Pa saj vsi poznamo Karla«, se je ta zdaj nenadoma postavila na glavo.

Začetni predsednikov motiv je bil zvit: nakazati, da je z Erjavčevo potezo nekaj hudo narobe, da je patološka, ne da bi bil ob tem ekspliciten. Njegov namig pa se je zdaj obrnil proti njemu. Ali pa se je on proti namigu.

Kaj točno je dejal Cerar v svoji utemeljitvi, zakaj ministra ne bo razrešil? Ne sme nas zanimati utemeljitev kot takšna, temveč njegova presoja motiva, zakaj se je minister za ponudbo odstopa sploh odločil. Fokus začetnega premierjevega insinuacijskega pojasnila je bil namreč prav v tem, v namigu o motivih Erjavčevega početja. Glede tega je Cerar včeraj povedal:

S tem, ko je ponudil odstop, je minister Erjavec pokazal, da prepoznava velik pomen arbitražnemu postopku, v okviru katerega je prišlo do nekaterih neustreznih dejanj znotraj ministrstva…

In v nadaljevanju nekaj nabluzil o (pre)majhni ministrovi odgovornosti. Se pravi: začetni namig o Erjavčevih političnih igricah (»Saj vsi poznamo Karla, pozna ga cela Slovenija«), kar je bila sploh edina karakterizacija motiva, je zdaj v le nekaj dneh pripeljal do zanikanja.

Ne samo, da je v Cerarjevem pojasnilu izostal sleherni element, ki bi se lahko navezoval na ta motiv,  gesto zunanjega ministra je včeraj celo hitel racionalizirati. Skozi pohvalo, češ poglejte, njegov odstop je bil smiseln, prepoznal je težo arbitražnega postopka in zato ponudil odstop.

Popolnoma jasno je, da predsednik hkrati ne morete prisvojiti obeh motivov. Če jih parafraziram: hkrati ne morete reče »Ti falot Karl, saj te pozna cela Slovenija« in »Priden Karl, res znaš ravnati odgovorno«. Ker kot takega ga res ne pozna cela država.

Predsednik vlade si je s tem nakopal kar tri križe hkrati: z Erjavčevega hrbta je prevzel prihodnjo odgovornost za morebitno polomijo ali neuspeh arbitražnega sporazuma, v vladi bo moral še naprej gledati nelojalnega in norčavega ministra, za nameček pa je izpadel še neverodostojen v argumentaciji, zakaj ne bo sprejel njegovega odstopa.

Na, za minuciozno navdahnjene je tu še četrti: poslej nikoli več ne bo mogel reči »Pa vsaj vsi poznamo Karla«, ne da bi ga še kdo jemal vsaj malce resno.

Več:

»Pa saj vsi poznamo Karla«

Janša je spet zabil klasičen diskreditacijski gol medijem in pri tem so mu volens-nolens asistirali mediji. Konkretno TV Slovenija v svojem osrednjem dnevniku 8. julija objavila piarovski odziv, v katerem je Delovo kredibilnost zbila na raven neverodostojnosti njihovih osmrtnic. Takšna je bila slika na televizorju sredi dnevnika:

Za kaj je šlo? Časopis Delo je postal medij, v katerem, tokrat čisto uradno v dikciji službe za odnose z javnostmi SDS, več ne smemo verjeti niti osmrtnicam zato, ker je pred dnevi pisalo o »starih zaveznikih«: Marjan Podobnik, ki ga želijo ravnokar izključiti iz stranke SLS, naj bi se želel vrniti v politiko s pomočjo prvaka SDS.

Prispevek je namreč govoril o včerajšnjih javnih napovedih o njegovi izključitvi.

Dodatna zadrega za Janševo in SDS-ovo reakcijo je v tem, da je Podobnik v  edinem in očitno za nekoga problematičnem članku v Delu potrdil takšne dogovore, v časopisu pa se celo sklicujejo na pridobljeno dokumentacijo v obliki dopisovanja:

V uredništvu Dela smo dobili vsebino komunikacije, ki nam jo je Marjan Podobnik tudi potrdil, med njim in prvakom SDS Janezom Janšo, v kateri se usklajujeta pred in po volitvah v KGZS. »Po telefonu nisva govorila, imava pa kontakte,« je dejal.

Diskreditacijski motiv v kar obširnem naboru sarkastičnih in zlohotnih ocen slovenskih medijev je star in znan. Nanj sem opozoril že leta 2012, ko ga je Janša uporabil, kakšno naključje, v intervjuju za isto TV Slovenija. Na ponovim zgodbo.

»Kar se Dela tiče, tam ni za verjeti niti osmrtnicam.« Natanko tako se glasi ocena predsednika vlade v televizijskem intervjuju nacionalke, ko je v svojem znanem slogu znova urejal medije in imenovani časnik podučil, da je z zadevo Rode dosegel profesionalno dno. No, saj vemo: edina osmrtnica, ki bi ji Janša v Delu verjel, je osmrtnica za Delo.

Ja, bili so časi, ko mu je menda premier dnevno urednikoval, kot je zatrdila njemu takrat zvesta državna sekretarka in prva nadzornica Dela za New York Times (»Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government, an allegation his office denied.«) Danes mu niti osmrtnice niso povšeči. Temu novinar Jože Možina, ki je vodil pogovor z njim, kajpak ni ugovarjal. Pravzaprav je bil tam, da ga dovolj »razgovori« na to temo in afirmira v stališčih.

Kako se odzovejo novinarji? Slabo. Pohvalno je temu sledil le protest IO aktiva novinarjev Dela, ki je, med drugim, zapisal:

Predsednik vlade Janez Janša je v sredinem večernem pogovoru za nacionalno televizijo znova napadel Delo. Na novinarsko vprašanje o problematiki bega možganov iz Slovenije, je dejal, da podatkov o tem ni ter da je o tem poročalo Delo, v katerem pa »ni za verjeti niti osmrtnicam«.

Obenem je v istem pogovoru še dejal, da je »Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov« ter se na splošno izrekel o slovenskem novinarstvu – meni, da tako nizko, kot je danes, še nikoli ni bilo.

IO Aktiva Dela protestira nad takšnimi neresničnimi sodbami medija.

Odziv se mi zdi neposrečen. Za diskreditacijski in hujskaški diskurz pač ne moremo reči le, da je neresničen. Trditve tega kova so vedno »loaded«, nabite z nečim, pred čimer se branimo. Niso kar tako neresnične, temveč vsebujejo diskreditacijsko premiso.

Naj navedem klasičen primer ti. »loaded question« oziroma »nabitega vprašanja«: če vas nekdo vpraša, ali ste že nehali pretepati svojo ženo, ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste (vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«). Recimo, da je seveda niste. Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej, kar vas okrivi, če odgovorite z »ne«, pa ste prav tako kompromitirani. Diskreditacija se je zgodila v vsakem primeru.

Če torej premier trdi, da v Delu ni verjeti niti osmrtnicam, potem je pojasnilo, da je trditev neresnična, zgrešila register sogovornikove intence, je deplasirana. Četudi analogija ni povsem popolna, zadosti osnovni hermenevtični poanti: pojasnilo, da je trditev »V Delu ni verjeti niti osmrtnicam« neresnična, gladko dezavuira bistvo diskreditacijskega postopka. Sploh se ga ne dotakne. Ker kaj naj bi to pomenilo? Da je v Delu za verjeti osmrtnicam? Je to sporočilo aktiva? A naj to pomeni, da ni res, da je Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov? Da ga torej še ni doseglo?

A so nam v IO aktiva novinarjev Dela želeli sporočiti nekaj takega? Domnevam, da ne: zgolj konceptualno so zgrešili naravo očitkov.

No, če se vrnem k zadnjemu primeru. Ne samo, da nek motiv v isti obliki vztraja že vsaj štiri leta, cinična ocena o neverodostojnosti Dela bi verjetno terjala enako reakcijo kot leta 2012.

A se bojim, da je ne bo. In v tej asimetričnosti reakcij in izvajanja diskreditacij tiči ena poglavitnih težav za slovenske medije: politika se utrudi in ne menja svojih pozicij. Novinarji storijo ravno to. Na TV Slovenija bi lahko zlahka izpustili takšne odzive: k njihovi objavi, če so podani v tej obliki, jih prav nič ne zavezuje.

Ne vemo, če je kdo točno preračunal, ali se mu splača objestnost, ampak na koncu zmaga diskreditacijski diskurz. Vsaj javne ankete kažejo na to.

Več:

Janševa osmrtnica

»Od blizu« je nova oddaja in z njo na TV Slovenija očitno mislijo resno, o čemer priča že odmerjeni prime-time na njihovem prvem programu. Motiv zanjo ni znan: verjetno ni ravno neposredna posledica odpuščanj na Delu, saj voditeljico Vesno Milek v odjavni špici podpisujejo kot »novinarka Sobotne priloge (Delo)«, čeprav so nekateri požarni mediji namigovali tudi na njeno klavrno usodo v tej smeri.

Milekova s svojimi prvimi gosti evidentno igra na preverjene karte. Začela je s popularnim in neuničljivim Borisom Cavazzo. Če povabiš predsednika vlade, tudi ne moreš zgrešiti – sploh v tem trenutku. Zadnja oddaja z Mirom Cerarjem je prišla točno ob drugi obletnici zadnjih državnozborskih volitev, na katerih je premočno zmagal. In hkrati v obdobju, ko smo premierja navajeni gledati pred ekrani samo še v silno nervozni podobi. Živčnega, kot da mu oblast uhaja iz vajeti. V času odhoda najpomembnejša ministra, Mramorja, in pobalinskih verbalnih prepucavanj s koalicijskimi partnerji, z Židanom in Erjavcem.

Ko se je v ožarjeni scenografiji po rdečih stopnicah spustil do voditeljice, ga je ta pozdravila kot premierja. No, druge možnosti ni imela. A če naj verjamemo napovedniku oddaje, ki ga je Milekova povzela na začetku, je njen gost bil tam bolj zaradi vsega drugega:

Povabilu novinarke in pisateljice Vesne Milek se je odzval sin legendarnega olimpionika in nekdanje državne tožilke, ki je bil trikrat imenovan za najuglednejšega slovenskega pravnega strokovnjaka. Sodeloval je pri pisanju Ustave Republike Slovenije, bil gostujoči profesor na univerzi Golden Gate University v San Franciscu, je avtor in soavtor številnih poljudnoznanstvenih knjig in člankov, zdaj pa že skoraj dve leti predsednik Vlade Republike Slovenije. Od blizu – Miro Cerar.

Informirana postelja

Težavo, ki kot simptom najeda prepričljivost oddaje, v resnici že kar poštenost motivov za njen nastanek, najlažje razberemo iz njenega formata. Kajti kategorizirali so jo kot informativno oddajo in ji podelili najboljši programski čas v shemi. Uradna predstavitev oddaje na spletni strani pa kaže na vse kaj drugega kot takšen format. Ambicija je pravzaprav tabloidna, prodreti v sogovorca in ga videti s še domnevno nevidene zasebne plati:

Biti blizu, zares blizu, na televiziji, je iluzija. V večerni pogovorni oddaji bomo poskušali na videz nemogoče: se pogovarjati, približevati in slediti iluziji, da bomo nekoga pogledali – Od blizu. Oddaja Od blizu je navidezno klasičen pogovor z osebnostjo iz sveta popkulture, literature, slikarstva, filma, glasbe, gledališča, znanosti in tudi politike, a z neklasičnimi novinarskimi vprašanji, ki se bodo dotikala intervjuvančevega odnosa do življenja, ustvarjanja, ljubezni, duha časa, ki ga živimo … Novinarka in pisateljica Vesna Milek bo v oddaji skušala intimno in poglobljeno prehajati v sogovornikovo osebnost, ki se bo pred nami razkrivala v nizu vprašanj, ki ne izgubljajo klasične novinarske ostrine. Vsaka oddaja se bo prilagodila osebnosti intervjuvanca, njegovim posebnostim, skritim strastem, željam in strahovom ter ponudila nov pogled v sogovornikovo osebnost.

Ne, svet popkulture in literature običajno res ne uvrščamo v informativni program. Borisa Cavazzo tudi ne. V njem novinarji ne provocirajo z »neklasičnimi« vprašanji, še manj nam strežejo z vprašanji o ljubezni, intimi in odnosu do življenja, pri intervjuvanci pa ne raziskujejo strasti in strahov. Flop, čisti žanrski flop. Ali, če kdo želi drugače, premišljena prevara.

Podobno velja za Milekovo. Ne vemo sicer, če je voditeljica spala s predsednikom vlade – vemo pa, da je po njenem intervju neuspešen, če z intervjuvancem ne spiš. Njen moto dobrega voditeljstva je očitno hote ali nehote postal moto nacionalke, zaradi česar bi nas moralo zdaj biti za visoke zahteve do novinark in novinarjev že rahlo strah. Škoda, da programski svet RTV ne more odločati niti o programu, kaj šele o posteljnih kompetencah zaposlenih, vse skupaj pa nato označiti za »informativno spanje«.

Če smo čisto točni, Milekova v svoji neskriti frivolnosti, očitno osebnostnem atributu, ni ravno trdila, da z intervjuvanci spi. Ne, tako ambiciozna po vseh verjetnosti vendarle ni. Ona je zgolj citirala druge, kar so pri Vikendu uporabili z obema rokama:

Velja tisti izrek, ki ga je Rade Šerbedžija v filmu Una rekel Sonji Savić, da »moraš za dober intervju spati s svojim intervjuvancem«. Ponoči razmišljaš o njem, ko se zbudiš, razmišljaš o njem, ko pride novi intervjuvanec, pa izbriše prejšnjega. Pravzaprav gre za prav promiskuitetno vedenje.

Videti ga s kitaro

Glede novinarsko-promiskuitetnih načel voditeljice potem najbrž ni naključje, da so vsi njeni trije dosedanji gostje bili moškega spola. Morda je bila zgodba z drugim gostom nekoliko delikatna, dasitudi je msgr. Alojz Uran že navajen pokore za neka domnevna podobna dejanja. In če zadnji od treh ne bi bil ravno predsednik vlade, bi težko uganili, v čem se pogovorna oddaja Vesne Milek kakorkoli razlikuje od oddaje Zvezdane Mlakar. Razen po tem, seveda, da je slednja čisto pravilno uvrščena v razvedrilni program.

Po obsežnih »monologih«, kot je večkrat pikro omenjala voditeljica, saj je Cerar gostobesedno čebljal o pomenu demokracije, odgovornosti vodenja vlade in političnem biznisu, kar so vse bile teme, ki Milekovi prepoznavno niso ležale, je najbrž skrbno premišljeni in načrtovani vrhunec pogovora prišel nekje ne polovici. Ko si je zaželela, tako rekoč dobesedno, da premier prime v roko električno kitaro. Zakaj? Kar tako, ker je slišala, da jo je nekoč igral, da je brenkal Jimija Hendrixa in menda tudi zelo glasno, na nekem balkonu.

Ne, Cerar na kitaro ni zaigral in tega voditeljica, kot je sama poudarila, ni niti želela. Iskreno, kajti vse je bilo namenjeno zgolj prazni tabloidni nečimrnosti: na nacionalki prisiliti premierja v neko situacijo, ki bo ostala v profanem spominu. In bo predvsem nabijala gledanost, komentiranost ter dala priložnost rumenim medijem.

Milekova je sceno uvedlo z navidez infantilno osebno željo, dejala je: »Jaz bi zelo rada videla, kako vi v rokah držite kitaro.« Seveda, smo sredi informativnega programa.

»A bi znali držati kitaro v rokah,« je še naprej fingirala in takoj po pojasnilu, da jo ima doma in glasno zaigranih nekaj vnaprej pripravljenih taktih Hendrixove »Hey Joe« se je do Cerarja že sprehodil asistent in res prinesel inštrument.

In ker je prijazen fant, je predsednik takoj obljubil, da bosta z ministrom Koprivnikarjem, ki je tudi kitarist, pripravila nekaj komadov in jih, očitno za nacionalkino publiko, tudi odigrala. »Če nam boste dali možnost,« je še prijazno prosil. Kajti točno to je verjetno poslanstvo TV Slovenija, da nas obvešča o predsednikovih in ministrskih glasbenih seansah.

Epizode z izpolnjevanjem (glasbene) želje je bilo relativno hitro konec, Milekova jo je decidirano zaključila: »Lepo je videti premiera z električno kitaro v roki.« Kar je zvenelo in tudi bilo mišljeno kot manipulativno pojasnilo, čemu smo ga morali gledati; v resnici je šlo zgolj za iskanje instantne tabloidne podobe, ki kot reciklirana ostala za oddajo in jo promovirala, ko več te ne bo.

Tako je govoril Cerar, ne Zaratustra

Vse ostalo, kar smo videli, je bilo bolj blede narave. Vrtanje v gosta, zakaj bere religiozne ali mistične knjige in katere, zakaj je kristjan in ne kaj drugega, od kod mu zanimanje za Nietzscheja in Zaratustro, ni bilo preveč uspešno. O slednjem nismo slišali skoraj nič – menda le to, da naj bi bil človek intuicije (!) -, medtem ko je predsednik menda katolik in ne kaj drugega postal zelo pragmatično zategadelj, ker jo to duhovni okvir, v katerem živimo. Ob bok temu diskurzu: čeprav sem o tem pisal med prvimi in mi je tak podatek znan, se mi zdi izjemno frapantno dejstvo, kako je uspel skozi dve leti svojo religioznost skrivati pred širšo javnostjo. In še bolj, kako je takšna sramežljivost v skladu s krščanskim naukom.

In ker je bila tako rekoč ambicija biti v postelji s predsednikom, seveda ni šlo brez vprašanj o bivših ženah in ženske presoje:

»Vse vaše žene in ženske, za katere vemo, partnerice, so bile močne in posebne ženske, uspešne ženske…«

Predsednik je pričakovano nekaj pomodroval o tem, da se je od vseh partnerk skušal učiti, kot dodatek k istemu pa ga je čakala še poizvedba, kateri veliki ljubezenski roman ga je najbolj pretresel. No, čisto dovolj, da smo videli, kako si Ljerka Bizilj svojim Programom Plus, kjer se sklicujejo na nekakšne hibridne trende, predstavlja informativni program – z vnosom čim več zasebnosti v prime-time.

Ob še nekaj trivialijah, spraševanju po tem, katere knjige bere in katere filme je nazadnje gledal, pa kateri slikarji da so mu blizu, se seveda presežek ni mogel zgoditi. Iskreno povedano: nihče ga niti ni pričakoval niti želel videti. Že v žanru razvredrilnosti ni, kaj šele v kakem drugem. Bo pa Cerar v časih, ko mu podpora strahovito pada, lahko zadovoljen z izkupičkom.

Milekova, ki kakor da stavi na kompenzacijo svojih hib s skrivnostnim nasmeškom in prijaznim koketiranjem s sogovorci, sicer ni delovala nesuvereno – prej je videti, da jo ima, suverenost namreč, že v značaju. Da bi zaradi njene prezence oddaja pridobila na zanimivosti, pa verjetno ni upati. Kot rečeno: bolj gre za to, da smo dobili še eno Zvezdano. Če komu še ni jasno, da nacionalka stopica na pot tabloidnosti, naj si za trenutek zgolj poskuša zamisliti, da bi isti osebi, Mlakarjeva ali Milekova, vodili TV Dnevnik. Promiskuitetno? No, to.

Več:

Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar

V kateri žanr uvrstiti novinarske zapise o pici s predsednikom Državnega zbora? V tabloiden, seveda. Zdaj, ko so na Večeru izčrpali svoj nabor iskanj Vinkota, želve hlastavke, ki je nihče ni našel, ko pri identifikaciji želve ni pomagal niti meter, s katerimi so iskali kamenčke v asfaltu, je kot naročena prišla izjava dr. Milana Brgleza, da bralcem Večera ponuja pico in pivo. Če bo na Evropskem prvenstvu v nogometu zmagala Portugalska. Hej, kakšna ponudba! In res, celo brez poškodovanega Ronalda ni slavila Francija.

Kaj zdaj? Pri Večeru so situacijo razumeli takole: treba je izkoristili priložnost za samopromocijo brez zadržkov. Ne, niso imeli pomislekov, da s tem promovirajo posamične politike, raje so z njimi spet združili moči. Navidez čistih rok, domnevam, češ mi že ne skrbimo za medijsko podobo politikov, od njih zgolj terjamo, da izpolnijo svojo obljubo!

Brglezova pica s škarjami: zadnja stran Večera, 20.7.2016

Če se je sprva zdelo, da bodo zapisi vsaj malce sramežljivo ostali zgolj na njihovi spletni strani, kjer si pač z »zanimivostmi« lažje lajšajo svoje tabloidne ambicije, je na koncu, ob začetni Večerovi objavi izjave Brgleza o nogometnem prvenstvu (ker politiki so res poklicani h komentiraju fuzbala), njihovi dodatni napovedi, da ga bodo držali za besedo, šest minut dolgem video posnetku prihoda Brgleza v picerijo, za pričakovani finale sledil še končni »reportažni« prispevek. V katerem so opisali razburljivo srečanje predsednika z Mariborčanom, na koncu pa članek dali na pol strani v današnjo tiskano edicijo. Na zadnjo stran, ob vremensko napoved, da slučajno ne bo spregledan.

Politainment trka na vrata

Večer se je torej potrudil in je svojo čudovito picerijsko zgodbo raztegnil do konca, skozi vse možne etape. Nekaj nam sicer pravi, da takšnega pristopa v Delu in Dnevniku še nismo zasledili. Tam ne delajo reportaž o političnih obiskih picerij. Ampak nikoli ne reci nikoli, tabloidna avantgarda s primesmi politične promocije se širi kot kuga. Politiki so lahko seveda več kot zadovoljni, medijski trnki prijemajo.

Povabilo bralcem Večera, objavljeno pod naslovom  “Ob zmagi Portugalcev predsednik DZ enemu bralcu Večera časti pivo in pico”, 9. 7. 2016

Žanr ni nov, je pa specifičen. Opravka imamo z nečim, kar bi lahko opisali kot politainment. Kot sestoj dveh elementov, političnega razvedrila in tega, kako zabavna industrija uporablja politične topike v različnih formatih razvredilnosti, pa tudi kot razvedrilno politiko, tj. kolikor je ta sama kapitalizirala fototermine, spektakelskost političnih dogodkov, nastope v televizijskih talk šovih in podobno – z motivom podpore lastnih podob. Ni dvoma, da je politainment kot oblika infotainmenta zavzel precejšen del množične kulture in postal pomemben, včasih celo najodmevnejši del političnega delovanja, hkrati pa tudi izvor pridobivanja našega znanja o politiki in vrednotnih orientacijah.

V številnih točkah je hitro prepoznaven model prilagajanja ne samo politikov, temveč tudi regres medijev v nove hibridne formate, s katerimi se ti prilagajajo domnevnemu okusu javnosti in »politični realnosti« na način, da konvencionalne žanre in televizijske forme spreminjajo v forme, ki so bližje družbenim kronikam in medijskim obravnavam znanih osebnosti. RTV Slovenija je v tem duhu uvedla novo uredniško-producentsko enoto (UPE) z imenom Program Plus z ambicijo njenega razvoja in posledično v Programsko-produkcijskem načrtu svojo usmeritev utemeljila s sledenjem novim »hibridnim žanrom«. Ter kot primer navedla prav infotainment – posledica tega so že analizirane kitarske scene z Mirom Cerarjem in diskurzivni vložki o njegovih bivših ženah. In seveda novi formati »informativnih« oddaj, skozi katere prihajajo do javnosti.

Kopačke, kitara in limanice

Recept je vedno isti: ali se medij odloči, da se bo promoviral preko politike, ali pa se za to odloči politika, mediji pa gredo na limanice prostovoljno ali neprostovoljno. Aktualni velemojster preigravanj je seveda predsednik Pahor, v nogometnem kontekstu vsaj iz časa, ko je obljubil čiščenje kopačk naši državni reprezentanci. In jih je čistil, vmes pa zabijal gole medijem.

V že omenjeni oddaji »Od blizu« je Miro Cerar spet ponudil limanico: Vesni Milek je obljubil snemanje igranja na kitaro skupaj z ministrom Koprivnikarjem, ampak prej morata malce vaditi. Nisem čisto prepričan, glede na nove trende, da se na TV Slovenija ne bodo odzvali. Rezultat? Res so videti srčkani naši politiki, častijo nam pico, igrajo na kitaro, čistijo kopačke, novinarji pa se malodane čutijo ponosne, ker lahko pri tem asistirajo.

Kakor da bi mediji vse dojemali kot win-win situacijo: politiki so zadovoljni, mi pa tudi. Obojim rastejo ratingi. Upam, da si po novem ne domišljajo, da so novinarski psi čuvaji že zato, ker preverjajo, ali bo Brglez res plačal, kar je obljubil. Za kompletiranje vtisa: zlahka si predstavljamo, da bi ob mizi s pico in škarjami (posebnost mariborske picerije) brenkal rokersko razpoloženi predsednik vlade, medtem ko bi izza krušne peči stopil predsednik republike, še posebej čeden s kuharsko kapico na glavi. Tisti, ki se je, seveda kot neizmeren ljubitelj državljanov in neomajni volonter, že preizkusil v vlogi picopeka nekaj let nazaj. Big happy family. Česar res ne vem, je zgolj eno: ali novinarji in uredniki ob tem le hlinijo hilarično zadovoljstvo ali z njim mislijo resno. Pri lastnikih namreč nimamo dvomov.

Fotografija povzeta po strani Radiokrka.com

Picerijska melodrama

Zdi se, da so pri Večeru bili na trenutke celo veseli, ker jim Brglez ponuja alibi. Češ: saj ne moremo drugače, res moramo preveriti, ali bo držal obljubo. Blef, kakopak. Posebna štorija je novinarska tabloidna naracija, s katero so pospremili končni zapis.

Novinar je skorajda že užival v dejstvu, da je uspel Večer ob pici promovirati tako »veliko ribo«,  nič manj kot predsednika Državnega zbora. Izpustil ni niti vzhičenosti nad občutkom biti (izžrebani) bralec Večera. Tako je z nekaj neskritega zadovoljstva opisal, kako Mariborčan »kar ni mogel verjeti, da smo prav njega izbrali med vsemi prijavljenimi kandidati«.

Kot smo lahko pričakovali, je sledila pravilno usmerjena pohvala: »Predsednik DZ je bil vzoren gostitelj«, nato še dvigovanje pomena njegove prezence v mestu: »Moških med pogovorom ni nič zmotilo, niti radovedni pogledi nekaj mimoidočih, ki so politika prepoznali. Brglezov obisk tako ni ostal neopažen«.

Potem ob obvezni patetiki še nekaj vremenske melodrame, nenazadnje je članek objavljen ob vremenski prognostični karti:»Zelo hitro se je stemnilo in zadišalo je po dežju, moška pa sta se pred dežnimi kapljami umaknila v notranjost lokala«. Nato sledi pomiritev tistih bralcev, ki bi morda vzrojili. Ja, posebej so dodali, da je predsednik samo iz tega razloga prispel v Maribor in da je pico plačal iz lastnega žepa, ne iz reprezentance.

Menda je bil najbolj zadovoljen srečen bralec, za to namreč gre: ta menda računa, da bo »zgodbo o svojem srečanju v naslednjih dneh delil z drugimi prebivalci doma, dogodek pa je označil kot prijetno popestritev sicer monotonega življenja v domu.«

Že ob Pahorjevega volonterstva dalje se nekaj let resno sprašujemo, kdo v resnici volontira: politiki ali slovenski mediji. Počasi prihaja čas, ko si bomo morali priznati: zdaj to vemo.

Več:

Od blizu: v postelji z Mirom Cerarjem

Pahorjeve kopačke, skrite v faktografijo

Za arhiv:

Intervju z Gašparjem Gašparjem Mišičem na tretjem programu TV Slovenija bi skorajda že smeli šteti za poseben tip simptoma. Ena ura njegovega nastopa v oddaji »Na tretjem« z novinarjem Boštjanom Veseličem sodi tako rekoč v železni repertoar nacionalkinega obnašanja: če na prvem poročajo o svinjarijah posameznih politikov ali gospodarstvenikov, slednjim na tretjem prijazno nudijo programski prostor. Po tej ali kaki sorodni logiki, ki je bolj videti kot komunikacijska taktika omejevanja škode, so se očitno v oddaji znašli Zmago Jelinčič, Boris Popovič, Janez Janša, Igor Bavčar… in končno Mišič.

Cena je visoka: pri tem TV Slovenija ni samo nekonsistentna, če se izrazim zelo milo, skoraj je videti, da je v svojem ravnanju videti premišljeno takšna. Najvišja pa je cena, ko je treba, in je treba, gledalcem predvajati pljunke po njihovih lastnih novinarjih. Če na prvi programu novinarji raziskujejo nečednosti politikov in njihovih krogov, si na tretjem vzamejo čas, da omogočijo obsežno diskreditacijo novinarjev. Poglejmo, kakšen je videti takšen sadomazo ritual.

Gašpar Gašpar Mišič, tesen sodelavec Borisa Popoviča, nekoč podžupan Pirana, kasneje poslanec Pozitivne Slovenije, očitno sledilec Zorana Jankovića, celo državni sekretar vlade Alenke Bratušek, ima za sabo zajeten kup afer. Začenši z nepremičninskimi. Tolikšen, da je celo predsednica vlade oporekala nakani, da postane predsednik uprave Luke Koper in se tja zavihti z mesta visokega javnega funkcionarja.

Mišiču je s pomočjo lokalnih političnih povezav vendarle uspelo, a je bil predčasno razrešen. V zadnjem času je prav nacionalka v podobi koprske novinarke Eugenije Carl razkrivala nekatere njegove nepotistične posle, sploh v času, ko vodi koprsko komunalo.

Zadnja v vrsti afer je zadevala privez njegove zasebne jadrnice, zaradi katere so uspeli na stroške komunale poglabljati morje in zanjo urediti primerno in poceni privezno mesto. Cena: 16.000 evrov. Mišič se pri tem sklicuje na sodelovanje z jadralcem Dušanom Puhom, a je popolnoma jasno, da je spretno prepletel osebni in javni interes. Tu so še druge, bogato sponzoriranje komunale FC Koper, naročanje pogrebnih študij in podobno.

Že motiv, zakaj so v oddaji »Na tretjem« povabili Mišiča, je bizaren: z njim so se želeli pogovarjati o turizmu v občini! Temu so namenili telefonsko anketo, na katero se je odzvalo celih 11 gledalcev.

Mišič kot ekspert za turizem

Voditelj Veselič je enourni pogovor s turističnim strokovnjakom začel s kratko predstavitvijo gosta, za uvod je naštel nekaj njegovih funkcij: »nekdaj državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, poslanec, podjetnik, pomorec, nekdanji predsednik uprave Luke Koper, danes pa direktor Komunale Koper, po novem Marjetice Koper, zdaj pa je tudi jadralec«.

Nato ga je uvedel kot osebo, ki bo spregovorila o turističnih kapacitetah in razvoju občine – kot da so direktorji komunalnih podjetjih poklicani za to vlogo. Začel je s floskulami o tem, da je »turistična sezona na vrhuncu«, da so končno v Luki Koper protesti minili, zato preostane le še vprašanje razvoja. In začel spraševati o potencialih občine, predvsem pa je navezal na anketno vprašanje, ali je Mestna občina Koper napredovala glede na ostale občine v regiji. Za zagrevanje.

Mišičeva prva replika je bila pričakovana, kot županov trden zaveznik, ki mu praktično vse dolguje, je takoj opazil velik razvoj Kopra in zasluge pripisal Popoviču, nato pa ga takoj začel braniti pred številnimi poleni pod noge, ki da jih prejema. Hvala bogu, je dodal, ljudje vedo, kaj je dobro za njih, zato so ga, pač argument ad populum, podprli še četrti mandat.

Že v četrti minuti pa se je turistični diskurz dotaknil njegovega lastništva jadrnice. Ponudba priložnosti za omejevanje škode je sledila zelo hitro. Gledalec sicer ni mogel povezati teme razvoja koprskega turizma z afero, povezano zasebno jadrnico – ker povezave ni, je pač ne morete vzpostaviti. A kaj bi to!

Mišič je takoj začel razlagati, da gre pri njegovem zasebnem plovilu za naložbo v olimpijca Dušana Puha, ki da je ikona jadranja, na minimalen novinarjev vzgib o »nekaj polemikah« in o aferi s samim privezom pa se mu je že v čistem uvodu oddaje ponudila priložnost za obračun novinarko Carlovo. Metoda je znana in predpisana, osebna diskvalifikacija, četrta minuta:

Glejte, to se je zgodilo samo s strani ene novinarke. Na žalost gre za našo lokalno novinarko, ki jo vsi dobro poznamo, ki ima osebni konflikt z županom Borisom Popovičem. Nekako jaz to gledam na to zgodbo kot mož in žena, ki se ločita in eden izmed zakoncev zaradi egotripa, ker ne more preživeti ločitve, še naprej napada in napada.

V bistvu jaz teh njenih poročanj ne jemljem resno, upam, da tudi občinstvo, pa gledalci in poslušalci ne, kajti gre za določene neupravičene in neutemeljene, brez kakšnih osnov, vendar pa težava je v tem, da vidimo, da določen profil novinarja ali novinarke – vem, da je to težek poklic in nehvaležen velikokrat – vendar da se lotiš in svoje osebne težave in frustracije rešuješ preko izkoriščanja javnega medija, kar mislim, da ni prav, ampak s tem se ne bi toliko ubadal.

Novinarski psihiči

Novinar Veselič ga ni niti poskušal ustavljati, še manj braniti svojo novinarsko kolegico iz iste hiše. No, Mišič je ubral podobno taktiko, ki jo izvaja Popovič na lokalnih novinarkah: reducira jih na ničvredne, psihično zlomljene subjekte, na psihiče, če znova uporabim kar njegovo karakterizacijo. Običajno jih večkrat žaljivo degradira na »ženski objekt«, perverzno opremi s prikritimi ali odkritimi mačističnimi in šovinističnimi označevalci. Prav to je storil Mišič – seveda je voditelju ušlo, da celo v napadih na Carlovo brani Popoviča in diskurz sprevrača proč od njegovega problema in njegove, Mišičeve afere.

Posebnost takšne adhominalne kompromitacije v režiji nacionalke, namenjene njihovi novinarki, je redukcija na nekakšne osebne motive v novinarskem raziskovanju. Mišič želi Carlovi pripisati malodane status osebne Popovičeve ljubice ali žene, ki ne prenese, da jo je ta zapustil. Metafora o egotripu ločenega zakonca služi točno temu zlohotnemu cilju: župana s tem za nameček posredno povzdigne v lokalnega mačota, da je dobitek in učinek dvojen. Očitno bi moral, ker se vprašanje dotika njegovih afer, Carlovo preprosteje metaforično označiti za svojo bivšo ženo, ne Popovičevo, a je bilo očitno prehudo celo zanj.

Skratka: ne samo, da se nacionalka v podobi Ljerke Bizilj kot direktorice TV Slovenija in Jadranke Rebernik kot odgovorne urednice programa loteva prezentiranja diskvalifikacij lastnih novinark, in to raziskovalnih, s čimer sebi in njim jemlje ugled, temveč vse to počne na izjemno nizkoten in perverzen način. Upam, da zaradi popolne novinarske odsotnosti empatije in solidarnosti ni treba tako daleč, da bi moral v kakšnem programu nastopiti kdo, ki bi njiju, Biziljevo in Rebernikovo, neposredno ozmerjal z frustriranima egotripašicama, ki ne zmoreta preboleti ločitve od svojega mačota, da bi ti končno razumeli, o čem govorimo? In le zakaj se mi zdi, da takšnega gosta v studio ne bosta spustili?

Mišič kot logik, ki odkriva paradokse

Po tistem, ko je lahko nemoteno obračunal s kritično novinarko, se je k njej, sicer manj agresivno, Mišič povrnil še v sredini oddaje. In poskrbel za zanimivo označbo tega, kar da počne on.

Predvsem, je ponavljal Mišič, se njemu in podobnim, ki se tako močno trudijo – vmes sta oba z voditeljem na turistično topiko že pozabila – dogaja huda krivica. Oni da rajcajo (!) slovensko javnost in novinarjev, je priznal, krivica pa da je v tem, da zaradi tega rajcanja niso dobrodošli. V resnici so kaznovani s strani matere narave, ker jih je obdarila z logiko! Pa tudi s strani kriminalistov in borcev proti korupciji, ki ga, njega, še kar nadzirajo. Takole:

In potem smo tisti, ki razmišljamo podjetno, ki nas je mati narava kaznovala, da nam je dala logiko, ne, mi nismo dobrodošli v tej državi. Mi smo označeni kot neki, ne vem kdo, kot neki paraziti, ki stalno nekaj migamo, ustvarjamo, živžav, nepotrebne igrice….Ma, poglejte vi paradokse! Mi, ki razmišljamo, da bi ustvarjali, ko vidimo, kako se svet obrača naokoli, da imamo potencial, mi smo tisti, ki smo označeni za nepridiprave.

Mi, ki hočemo, opozarjamo, rajcamo to slovensko javnost, tudi s to jadrnico Adriatic Evropa rajcamo slovensko javnost in tudi slovenske novinarje nekatere, ki nas nekateri tudi ne marajo zaradi svojih osebnih frustracij. V redu, naj jim bo odpuščeno, ker z njimi se ne bomo ukvarjali!

Na šest mesecev moram kriminalistom dostaviti, kaj delamo, s katerimi podizvajalci, v Marjetici Koper, potem na KPK moramo poročila oddajati nonstop, ker nas nekdo prijavlja. Prijavljajo nas tisti podizvajalci, s katerimi smo prej delali, so imeli oderuške cene in smo jih nekako odslovili.

Najbolj pljuvana

Že zgolj tisti naključni bralci, ki so slučajno kdaj odprli portal Ekoper, so se lahko hitro prepričali, da je Eugenija Carl zadnja leta verjetno ena najbolj diskreditiranih novinark v državi nasploh. Ne poznam nobenega drugega primera, ko bi nekdo bil napadan na takšne najbolj umazane in nizkotne načine. Če prav razumem tamkajšnje zapise, mora svoje osebno dostojanstvo velikokrat braniti pred sodiščem, sploh pred Borisom Popovičem in nazadnje pred Janezom Janšo zaradi njegovih seksističnih izbruhov o prostitutkah.

Kar se je odvijalo v oddaji »Na tretjem«, se nevarno bliža racionalizaciji mainstreama atak na tiste novinarje, ki zgolj vztrajno opravljajo svoj posel in so predvidljivo trn v peti vsem, čigar korupcija in nepotizem so razgaljeni. Ko se k takšnemu pogromu nad novinarko priključijo kolegi, bi morala zastave viseti na pol droga. Ko se ti dogaja v tvoji hiši, je to že blizu osebne tragedije in krize smisla.

Še enkrat več se je potrdila moja teza, da so največji sovražnik novinarstva novinarji sami. Da je tudi diskurz o novinarskih prostitutkah znamenje medijske servilnosti, kot sem pisal, včasih popolne inercije po protestiranju in upiranju, včasih pa celo odkritega sodelovanja v hajki na svoje kolegice in kolege.

Več:

https://vezjak.com/2013/08/21/gaspar-gaspar-in-njegov-dokaz/

https://vezjak.com/2013/08/30/med-legalnostjo-in-sposobnostjo-gaspar-misic-kot-nobelovec/

https://vezjak.com/2013/09/03/bujne-luske-prsi-v-pogoltnih-rokah-ljubljane/

https://vezjak.com/2013/08/22/gaspar-gaspar-nic-nic-kriv/

https://vezjak.com/2013/03/10/sikajoci-politiki-med-novinarskimi-psihici/

https://vezjak.com/2016/03/22/novinarske-prostitutke-so-plod-medijske-servilnosti/

Zadnji teden ali dva pogostih terorističnih in drugih incidentov v zahodni Evropi, ki jih mentaliteta množic, pregnetena z medijskimi turbo pospeševalniki, rada tlači v rubriko »Islamska država spet napada«, je tudi v Sloveniji dvignila stopnje prostodušnega legitimiranja islamofobije na vseh koncih in krajih. Predvsem pri številnih novinarjih in publicistih.

Zadnji napadi v Nici, Bruslju, Münchnu in drugod so spodbudili tudi bivšega ministra dr. Žigo Turka, da nam po znani in preverjeni enačbi »Ni vsak musliman potencialni terorist, je pa vsak terorist musliman« oziroma »Prihod muslimanov v Evropo prinaša terorizem« ponudi nekaj svaril pred tem, kar nas menda čaka zaradi naše prevelike, a kratkovidne evropske prijaznosti do beguncev. Takšnih, ki tako ali drugače temeljijo na prepričanju o intrinzičnem zlu islama.

Odmevi opozarjajo

Turk je svoje čudenje zgradil na ogledu Odmevov, kjer je Tanja Gobec gostila obramboslovca Vladimirja Prebiliča in popotnika Gregorja Preaca; slednji je verjetno rekorder med posamičnimi domačimi avtorji po objavah opozorilnih besedil pred nevarnostjo in nasiljem, ki pretita Evropi v begunski krizi.

Ne, seveda ne gre za ksenofobijo ali njeno mejo, tu je vedno znova na delu Verneinung. Gre za tisto drugo, ne čisto dobro artikulirano agendo zaskrbljenca, na katero se podobni sklicujejo: »Mi vas zgolj opozarjamo, poskrbite zase, poskrbimo za varnost!«

Opremljena s takima gostoma je Gobčeva namreč v nekem trenutku Turkovo pozornost uplenila zaradi naslednjega začudenja, s katerim jima je postregla:

Zakaj napadi tudi v Nemčiji, ko je to vendar država, ki je najbolj gostoljubna do beguncev?

Kar je Turka zmotilo, zadeva njegovo oceno, da gre za deplasirano napačno izhodišče voditeljice: »Podmena v ozadju vprašanja je, da islamisti napadajo države zato, ker niso gostoljubne. Ker prišlekov ne sprejemajo. Terorizirajo, da bi se maščevali za ksenofobijo domorodcev. Za napade naj bi bili krivi tisti, ki niso bili dovolj gostoljubni, ki se drznijo podvomiti v prevladujočo doktrino gostoljubja. Ker je treba ljudem povedati, da se bomo napadom izognili edino tako, da bomo migrante sprejemali odprtih rok. Čim več, tem bolje.«

Muslimani dežujejo

Pisec se, kot vidimo, posmehuje novinarkini naivnosti. On pač že ve, da gostoljubnost ne prepriča muslimanov, da ne bi uporabili terorja, novinarka pa tega ne razume. On ve, da islam je intrinzično zloben in ubijalski, medtem ko se novinarki ne sanja. On se spozna na meteorologijo, v Odmevih se uredniki ne, zato se čudijo vremenskim dogodkom. Ali kot pravi s primero, s katero želi opozoriti na enakovrednost pozicij:

»Zakaj poplave v Angliji, ko pa je tam vendar padlo največ dežja?«

Turk želi reči samo tole: zakaj se čudite, da je toliko terorizma, če pa je v Evropi vedno več muslimanov? Pustimo ob strani, rečeno mimogrede, da bivši minister ne loči med trditvama »Islamisti ne napadajo držav, ki so gostoljubne« in »Islamisti napadajo države zato, ker niso gostoljubne« – v prvi imamo uvedeno zgolj korelacijo med napadi na države in gostoljubnostjo, v drugi pa je med njima uvedena vzročna povezava, ki je voditeljica Odmevov v svojem izraženem stališču ni izrekla in ne implicirala.

Janšev superminister, kot so mu dejali, je nekoč pokrival tudi kulturni resor, morda bo nekoč kakšnega za integracijo. Ko je v Odmevih uvidel »napačen okvir« – deduciral ga je iz omenjene trditve – je pohitel postaviti pravega. Zelo preprostega in z že omenjenim enačajem med muslimani in terorizmom, takole:

Neprijetna resnica namreč je, da več kot je muslimanov, večja je nevarnost terorizma. Na Japonskem npr. ga ni nič, ker je zaprta za priseljevanje, še posebej za priseljevanje muslimanov. Napadi so tam, kjer so velike koncentracije muslimanov iz okolij brez sekularne tradicije.

Res je treba dodati: previdno je uvedel razlikovanje med muslimani s sekularno tradicijo in tistimi brez nje. Na tako rekoč dobre in slabe muslimane. Tisti, ki prihajajo v Evropo kot begunci, so evidentno slabi; proti njim ne bo, še pravi, zadostovala niti nemška arijska kri:

»Z množičnim prihodom migrantov lani in letos tudi v Nemčijo prihajajo ljudje, ki so kulturno-civilizacijsko še bolj drugačni in zato bodo večji tudi problemi. Nemci si morda domišljajo, da je njihova arijska kri dovolj močna, da jim bo kos. Ali pa se motijo.«

Vojna bo

Še več, avtor verjame, da bodo migranti proizvedli vojno, kajti želeli bodo priti na oblast: »Če 1400 let zgodovine konfliktov med Zahodom in Orientom kaj pove, je to, da Muslimani nikoli in nikjer niso dolgo v miru živeli skupaj s Kristjani. Razen, če so bili prvi na oblasti. Verjetno zato, ker so Muslimani delali na tem, da bi prišli na oblast – kot se je to zgodilo npr. v Indoneziji, kot so poskušali v Indiji, kot se dogaja v podsaharski Afriki. Tradicionalni Islam pač ne zna biti ločen od države in hoče državo ugrabiti.«

Pri ksenofobičnih posploševanjih in fear-mongering taktikah je na delu vedno ista zgodba: njeni protagonisti se branijo takšne označbe. Razumejo jih kot diskreditacijo, svoja stališča pa kot nedolžne, racionalne in objektivne razlage sveta in dogajanj v njem. Poseben užitek svoje pozicije črpajo retroaktivno, običajno skozi maksimo »Saj smo vam povedali, pa niste poslušali. Zdaj pa imate!«

O tem, da so svoja stališča zgradili na predsodkih in pomagali dirigirati sovraštvo, ne želijo slišati ničesar. Nekdo, ki verjame, da je nesekularni islam intrinzično nagnjen k nasilju in podpira terorizem, zaradi česar bi smeli vzpostaviti korelacijo med obema, bi moral za to navesti konkretne dokaze. Ne, ni se zgodilo.

Who speaks for Islam?

Profesor John Louis Esposito na Georgetown University v Washingtonu je skupaj z Dalio Mogahed že pred leti,  po 11. septembru 2001, opravil obsežno raziskavo za Gallupov inštitut pod naslovom »Who Speaks for Islam?«. Leta 2008 sta svoje izsledke izdala tudi v knjigi z istim naslovom: v šestih letih sta analizirala okoli 50.000 muslimanov v 35 državah in ugotovila, da npr. Američani in muslimani enako zavzeto zavračajo teroristične in druge napade na civilno prebivalstvo – glede moralnega upravičevanja ni nobene posebne razlike. V isti raziskavi je pokazal, da je napad 11. septembra podprlo le 7 odstotkov vseh anketiranih – avtorja jih imenujeta »politično radikalizirane«.

Začetne Turkove trditve, češ prihod muslimanov predstavlja večjo nevarnost terorizma, s tem sicer čisto neposredno še nismo zavrnili. Omenjena raziskava je pokazala le na to, kakšno stališče gojijo do nasilnih dejanj, posredno pa tudi, da v njihovi politični ali religiozni naravi »intrinzično« ni nič takšnega, da bi jih morali z njimi povezovati. Kajti če bi se nad terorizmom res navduševali, bi o njem morali imeti afirmativno mnenje.

Nobenega dvoma sicer ni, da se muslimani kot povzročitelji terorističnih dejanj v Evropi v zadnjih letih pojavljajo vedno pogosteje. Tega nihče ne želi opravičevati, kot sem želi največkrat imputirati, nikoli in nikdar. Toda leta 2009  je npr. Europol ugotavljal, da je več kot 99 odstotkov takih dejanj v zadnjih treh letih bilo izvedenih s strani nemuslimanov.

Če bodo želeli Turk in podobni pokazati, da jih ne vodijo ksenofobni in islamofobni stereotipi, ampak resna skrb, češ muslimani predstavljajo absolutno nevarnost terorizma in nove vojne v Evropi, ker so intrinzično destruktivni, bodo onstran praznih posploševanj morali predstaviti nekaj več dokazne evidence. Tudi takrat, ko hitijo islamskega napadalca, ki se je zgledoval po Breikovih protislamskih stališčih in imitiral neonacistična ksenofobna nagnjenja, čisto mimogrede stlačili v svojo rubriko islamsko motiviranih fundamentalistov.

Več:

Turkova hitra misel in afriška počasna